30. avgust 2023, dober mesec pred drugo nakbo. Sama stojim sredi Jeruzalema, solze mi tečejo po licih. Nikakor se ne morem umiriti, vseeno mi je za okolico in tudi okolici je vseeno zame.
Nekaj ur je, odkar me je osemnajstletni Palestinec v Ramalli prijazno pospremil do glavne postaje. Fant se je pravkar vpisal na študij računalništva na univerzi v Birzeitu. Ponosen je bil, da je končno študent. Kam pa greš, me je vprašal, ko sva se približala postaji.
V Jeruzalem.
Veš številko avtobusa?
Ja, 217.
Kaj pa dovoljenje, ga imaš?
Ja, imam, mu pomaham s kartončkom zelene barve, ki sem ga dobila na telavivškem letališču pred dvema tednoma, ko sem skupaj z še ostalimi dvanajstimi mladimi iz Slovenije prišla v Palestino na mladinsko izmenjavo.
Si bil kdaj v Jeruzalemu?
Ja, ampak samo enkrat, pred šestimi leti, čeprav živim samo nekaj kilometrov stran. Težko je dobiti dovoljenje, če nimaš prave osebne izkaznice.
Povzpela sem se na avtobus z nekaj Palestinci, ki so imeli delovno dovoljenje, kar je najpogosteje razlog za stalno prepustnico. Vzdušje na avtobusu je bilo turobno, tistih nekaj nas je tiho sedelo vsak na svojem sedežu in zrlo predse. Spraševala sem se, kako bo na nadzorni točki, ki jo je na palestinskem ozemlju vzpostavil Izrael kot okupacijska sila. Bodo mladi, polno oboroženi vojaki spet uperili puške v nas in čakali na znak, da pritisnejo na sprožilec, tako kot na eni izmed nadzornih točk, ki smo jih prečkali v času izmenjave? Ah, kar mirno, to ni nič takega, so nas takrat mirili Palestinci, ki so bili z nami na avtobusu. Tudi Palestinci na poti v Jeruzalem so bili tega vajeni. Ko sta na Qalandiji, nadzorni točki, ki ločuje Zahodni Breg od Jeruzalema, vstopila dva popolnoma oborožena vojaka, ženska in moški, oba v zgodnjih dvajsetih, so vdani v usodo pokazali osebne izkaznice. Medtem ko sta meni le na hitro ošvrknila turistično vizo – omenjeni zeleni kartonček –, so bili Palestinci deležni natančnejšega pregleda. Vsak dokument sta skenirala s telefonom in na ekranu so se jima prikazali podatki o tej osebi.
Kot je razkrila lani objavljena raziskava Amnesty International, izraelska država za popolni nadzor Palestincev uporablja tehnologijo, imenovano Rdeči volk, ki s pomočjo kamer na ulicah, nadzornih točkah in razglednih stolpih beleži gibanje Palestincev in njihove fotografije primerja s potencialno za Izrael “nevarnimi osebami”. Gre za facebooku podoben sistem, ki vsebuje profile Palestincev in njihovih “napačnih ravnanj” ter“spornih” družinskih povezav. Palestinci tako nikoli, ko prečkajo nadzorno točko ali pa jih ustavi patrulja, ne vedo, če jih bodo zadržali, zasliševali, zaprli ali pa spustili naprej.
Prizaneseno ni niti rakavim bolnikom po kemoterapiji
Nadzornim točkam in tveganju, da jih bodo ustavili in zadržali, ne uidejo niti rakavi bolniki. Ko sem na Qalandiji izstopala iz avtobusa in se peš sprehajala do avtobusne postaje za nov avtobus do Jeruzalema, sem razmišljala o Palestinki iz begunskega taborišča v Birzeitu, ki preboleva raka na dojki. Ko smo jo z udeleženci izmenjave obiskali, nam je dejala, da je po kemoterapiji morala peš čez nadzorne točke, kljub temu da je bila izjemno izčrpana, bilo ji je slabo in komaj je hodila. S to težavo se soočajo tudi reševalna vozila – ki prav tako nimajo nikakršnega zagotovila, da bodo kljub prižganim lučem in sirenam uspela priti čez nadzorno točko, so nam povedali zdravstveni delavci v Birzeitu. Zadrževanje reševalnih vozil je že privedlo do smrtnih žrtev, ker bolniki niso pravočasno dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Zaradi zaustavitve na kontrolni točki in posledično zakasnele obravnave je denimo leta 2015 umrla 65-letna Palestinka.
Izraelski vojaki pogosto zadržujejo tudi študente na poti na fakulteto, so nam dejali na birzeitski univerzi. Študente dojemajo kot grožnjo, saj je prav fakulteta običajno prostor, kjer se mladi odrasli prvič srečajo z organiziranjem in oblikovanjem različnih aktivističnih skupin. Ugrabitve in umori študentov so del študentskega življenja. Pomislila sem na študentke, ki so nam kazale posnetek pogreba dveh bratov, ki so ju kakšno leto nazaj ubili izraelski ostrostrelci. Kljub temu, da so večinoma rojeni v takšne razmere, se Palestinci in Palestinke neprestano opominjajo, da takšno stanje ni normalno. Kot so nam pojasnile predstavnice gibanja Right to education, je trenutno v izraelskih zaporih zaprtih več kot 80 birzeitskih študentov. V nedavni raciji so jih brez razloga v zapor strpali še osem. V zadnjih osemindvajsetih letih je bil kampus univerze Birzeit napaden dvajsetkrat, do začetka letošnjega oboroženega odpora in izraelskega nasilja je bilo ubitih kar 30 študentov. Podatki kažejo, da je kar petina Palestincev, ki živi na okupiranih območjih, bila vsaj enkrat v življenju zaprta.
Odvržen brez dokumentov
Kako je bilo v izraelskem zaporu, nam je nekega večera pripovedoval Palestinec v zgodnjih tridesetih. Zaprt je bil v času epidemije. Razlog? Objava na družabnem omrežju proti izraelski vladi in dejstvo, da njegovega brata izraelske oblasti smatrajo za problematičnega. V nasprotju z bratom, ki je bil zaprt več mesecev, je bil sogovornik pridržan krajši čas, a dovolj za razvoj hudih travm, ki ga spremljajo še danes. Ko je pripovedoval o svoji izkušnji, je stišal glas in strmel nekam v prazno. Najhuje je bilo to, da se nisem smel tuširati, je rekel. Po nekaj dneh me je začelo vse grozno srbeti, a ker sem bil vklenjen, se nisem mogel niti popraskati, je prazno nadaljeval. Lahko je samo stal v ozki celici in zrl predse, ne da bi vedel, kako dolgo bo moral ostati v zaporu. Izgubil sem občutek za čas, nisem vedel, kdaj je dan in kdaj noč, je pripovedoval z otipljivo grozo v glasu. Ko so ga izpustili, so ga odpeljali daleč stran od doma. Odvrgli so ga na izraelskem ozemlju brez dokumentov, denarja ali telefona. Kako je prišel domov? Skomignil je z rameni. Peš ali pa s štopom. Pri čemer je moral upati, da bo kak mimoidoči Izraelec toliko human, da mu bo ponudil prevoz.
Stopila sem na nov avtobus, pokazala vozovnico in sedla na prosto mesto zraven. Avtobus je speljal, jaz pa sem iz žepa vzela telefon in se zatopila v ogledovanje fotografij, ki sem jih posnela med dvotedensko izmenjavo.
Že med ogledovanjem mesteca Birzeit sem opazila, da je skoraj vsaka stavba namenjena javnosti, zgrajena s pomočjo donacij. Na tablah ob stavbah lahko beremo: Ta šola je bila zgrajena ob prijazni podpori japonske vlade; Izvedba tega projekta ne bi bila mogoča brez podpore Združenih držav Amerike; Subvencionirala belgijska agencija za razvoj; Donirala nemška cerkev; Omogočila Zvezna republika Nemčija. Pred dekliško šolo v Birzeitu nisem mogla spregledati ogromnega napisa UNWRA dekliška šola ter stenskih poslikav z zastavo Evropske unije in znakom Organizacije združenih narodov.
Na prvi pogled gre res za hvalevredna dejanja, ki prispevajo k znosnosti življenja in v zadnjem primeru zagotavljajo izobrazbo lokalnim deklicam. A kot smo izvedeli od zanesljivih virov, na teh šolah velja še močnejša cenzura kot drugod. Učitelji so lahko tudi odpuščeni, če v šoli samo omenijo okupacijski režim in apartheid. OZN nad šolo in učitelji izvaja redne nadzore, palestinskim učiteljicam pa ne dovolijo, da bi učenke poučevale o lastni zgodovini, ker se bojijo, da bi to lahko zamajalo status quo. OZN se lahko tudi kadarkoli samovoljno odloči, da bo ukinil financiranje teh šol ter tako “kaznoval” palestinsko vlado za odločitve, ki niso v skladu z interesi Zahoda, so nam pripovedovali sogovorniki. Dodali so, da se je to zgodilo letos, ko je bila šola zaradi stavk učiteljic zaprta nekaj mesecev, saj je OZN ukinila financiranje in učiteljice niso prejemale plače za delo. Zahod pod pretvezo dobrodelnosti normalizira nenormalno.
Z mislimi na okupiranem palestinskem ozemlju Zahodnega brega se naenkrat zavem, da stojim sredi okupiranega Jeruzalema in da mi po licih še vedno tečejo solze. Zavem se tudi, da, če bi me kdo povprašal o moji stiski, mu razloga ne bi upala povedati. Obrišem si solze in se skušam zbrati. To je verjetno edina priložnost, da si pred odhodom v Slovenijo ogledam Jeruzalem.
Vsi napisi so v hebrejščini, internet mi ne dela, na zemljevidu, ki so mi ga malo prej dali v hostlu, se ne znajdem, ker sploh ne vem, kje se nahajam. Obupano gledam okrog sebe in iščem osebo, ki bi jo lahko vprašala za pot do mestnega središča. Ko poskusim začeti pogovor v angleščini, me hitro odpravijo, češ, da govorijo samo hebrejsko. Na koncu le ulovim wifi in s pomočjo google zemljevidov ugotovim, kam moram.
Varnost za ene in nadzor za druge
Moj cilj je muslimanska četrt. Čutim, da moram tja, če ne, se mi bo zmešalo. Hodim po glavni ulici in opazujem hipsterske lokale, urejene stojnice z začimbami, sadjem, falaflom in slaščicami. Pogled na sicer izjemno lepo mesto zmoti ogromno število zelo mladih vojakov in vojakinj z orožjem, ki se v “etnično čistih” predelih mirno sprehajajo.
Normalnost življenja v Jeruzalemu me pretrese. Bogastvo sredi apartheida. Ugodje na račun trpljenja drugega naroda. Kako enostavno se je pustiti prepričati, odvrniti pogled? V mestnem jedru berem lažnive zgodovinske razlage, ki jih širijo praktično vse izraelske vlade. Berem o pogumnih borcih za neodvisnost, ki so tvegali svoje življenje za Jeruzalem. Lačna sem, cel dan nisem jedla, a zaradi tesnobe, ki me obliva, si ne zmorem kupiti ničesar.
Ogledam si judovsko četrt, skrb za varnost je tu očitno prioriteta, za vstop moram odložiti nahrbtnik na tekoči trak ter stopiti prek kontrole kot na letališču, le da je vhod ločen za moške in ženske. Ko se vrnem na ulico in se napotim dalje proti muslimanski četrti, sem že pošteno lačna. Na eni izmed turističnih točk opazim nekaj mladih Palestincev, ki jih zaslišuje policija.
Ko prispem v muslimansko četrt, se vzdušje popolnoma spremeni, ljudje živijo popolnoma drugače, revščina je opazna. Ulice so precej bolj umazane kot v drugih predelih starega mestnega jedra, občutek imam, da sem spet na palestinskem ozemlju. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila na menda razsvetljene Evropejce, ki bi si mnogi umazanost ulic razložili s tem, da imajo Palestinci to pač v “naravi”. Kaj pa je resnični razlog za zasmetene ulice? Na občini Birzeit so nam pojasnili, da država Izrael nadzira in omejuje tudi prostor za odlaganje odpadkov, javne komunalne službe in da je prostora za odlaganje smeti vse manj. Palestina nima niti približno dovolj denarja za izgradnjo učinkovitega sistema predelave odpadkov, kar posledično pomeni, da se kupi smeti že širijo na zasebna zemljišča in mora zato občinska oblast v Birzeitu neprestano plačevati kazni zasebnikom, širi pa se tudi na kmetijske površine, kar vpliva na kvaliteto pridelka. Ker s smetmi nimajo kam, so zažigi pogosti, kar vpliva na zdravje okoliških prebivalcev. Ob tem se nemalokrat tudi dogaja, da izraelska vojska brez posebnega razloga za kak teden zapre voznika smetarskega tovornjaka, ki skrbi za Birzeit in okolico. Tako naenkrat ni delavca, ki bi odvažal smeti in že tako zasmeteno mesto je še bolj umazano.
K popolnoma drugačnemu vzdušju v muslimanski četrti Jeruzalema prispeva tudi obrnjen varnostni sistem. Tukaj ne skrbijo za varnost prebivalcev kot v judovski četri, ampak prebivalce nadzorujejo. Kamere in vojaške patrulje spremljajo vsak gib Palestincev. Ko se najem in kupim nekaj spominkov, se odpravim proti hostlu. Pred izhodom iz četrti opazim skupino Palestincev, delavcev na gradbišču, ki utrujeni na tleh kadijo šišo. Tukaj je torej prostor zanje. Tu so, ker opravljajo težaška dela.
31. avgust 2023. Ko se na telavivškem letališču vkrcavam na letalo za Dunaj, nimam pojma, da je bila ta izmenjava verjetno zadnja priložnost videti Palestino.
Zapleten “konflikt”
Po 7. oktobru 2023. Dva dni po Hamasovem napadu oboroženega odpora sem na nacionalni televiziji gledala oddajo, v kateri je novinarka trdila, da je izraelsko-palestinski “konflikt” “grozno zakompliciran”. Na nek način sem se z novinarko delno strinjala. Živeti pod režimom apartheida je zapleteno. Za Palestinke in Palestince je zapletena pot v službo, šolo ali sosednje mesto. Zapleteno je obiskovati svoje sorodnike v zaporih namesto na njihovih domovih. Zapleteno je živeti v revščini na ulici, ker so izraelski vojaki na tvoj dom odvrgli bombo. Zapleteno je palestinskim novinarjem poročati o Gazi, medtem ko jih ima na muhi izraelska vojska. “Zapleteno” oziroma nemogoče je razumeti, kako se lahko država Izrael označuje za demokratično medtem ko na območju, ki ga nadzira, kar pet milijonov ljudi nima volilne pravice. A na nacionalki niso imeli v mislih zapletenosti življenja, ki ga prinesejo desetletja življenja pod okupacijo in režimom apartheida. Ne, do konca oddaje okupacija in apartheid nista bila niti omenjena. Izrael in Palestina sta bila predstavljena “uravnoteženo”.
Razmere med eno in drugo stranjo v tem “konfliktu” bi najbolje opisala oporna gugalnica na otroških igriščih. Ko oče sede na eno stran, na drugo pa njegova petletna hči.
Medijska prizadevanja, še posebej na začetku oktobra, da nasprotni poziciji prikaže kot enakovredni, so tako bizarna, kot bi od očeta in petletne hčerke pričakovali, da se bosta uravnoteženo gugala in enakomerno obvladovala gugalnico.
Da Palestinci in Palestinke živijo pod režimom apartheida, so sklenile v svojih poročilih številne organizacije, med drugim Združeni narodi, izraelska organizacija B’Tselem, Human Rights Watch in Amnesty International. Pri Amnesty International so ob objavi zgoraj omenjenega poročila zapisali: “Izrael izvaja sistem represije in prevlade nad Palestinci na vseh območjih, ki jih nadzira – v Izraelu, na zasedenih palestinskih območjih in nad palestinskimi begunci – da bi s tem dosegel koristi za judovske Izraelce. To predstavlja apartheid, ki je po mednarodnem pravu prepovedan.”
A apartheid ni največja težava palestinskega prebivalstva, temveč je le simptom globalne težave, na katero je v podcastu Rdeče pese opozoril mlad Palestinec iz Nablusa Amid Faleh: “Naša težava ni samo to, da ne smemo vstopiti na izraelsko ozemlje in ne smemo početi tega ali onega. Poglejmo si samo primer Južne Afrike, kaj se je zgodilo po odpravi apartheida. Večino zemlje si še vedno lastijo bogati belski naseljenci, socialno-ekonomska dinamika pa se s pridobitvijo političnih pravic ni spremenila. Apartheid je simptom večje bolezni, in ta je naseljenski kolonializem.” Faleh je še dejal, da Palestinci nočejo vrnitve v status quo, ampak si želijo Palestino, ki bo svobodna v pravem pomenu te besede. Ta svoboda pa je mogoča le v svetu brez imperializma.