Majed Abusalama je ustanovitelj številnih organizacij, ki odpirajo prostor za palestinske glasove in krepijo sodelovanje med palestinskimi in izraelskimi aktivisti zoper okupacijo in izraelski režim apartheida. Ob izraelskem bombardiranju Gaze je objavil pismo Evropi, v katerem je citiral ameriško intelektualko bell hooks, da je solidarnost glagol, ter nato vprašal vse: kaj delamo, da bi zaustavili genocid v Gazi?
Rojeni ste bili v begunskem taborišču Jabalia, v Gazi ste odrasli in tam vas je izraelska vojska leta 2014 ustrelila v nogo, ko ste sadili oljke. Ali Gazo danes, vse bolj razrušeno in izmaličeno zaradi izraelskih bombardiranj, še prepoznate?
Da, hodil sem v šole Združenih narodov v Gazi in tam preživel prvo ter drugo intifado. Videl sem spremembe, razvoj Gaze. Na začetku smo bili begunci z minimalno infrastrukturo. Tekom let pa so begunska taborišča in mesta rasla. Danes je Gaza med najbolj gosto naseljenimi deli sveta. Ker je prostora malo in je omejen, so ljudje gradili v višino, dodajali hišam nadstropja. A vse te spremembe in rast urbanih prostorov so bile porušene med agresijami Izraela od začetka obleganja in izraelske blokade Gaze leta 2007. Leta 2008 in 2009 so ob masakru ljudi zbombardirali in porušili ogromno stavb. Ljudje po uničenjih rešijo, kar lahko, varčujejo, ponovno uporabijo, gradijo. Išče se infrastrukturne rešitve znotraj izraelskega režima naseljenskega kolonializma in blokade. Izraelska bombardiranja leta 2012 so ponovno uničila ogromno – in nato spet leta 2014 – in nato spet … in spet …Vsakič, ko se je nakazal obris razvoja, je prišlo do rušenja in izbrisa novih spominov, ki jih imamo, krajev, ki jih poznamo.
To je del izraelskega strukturnega nasilja. Ne želijo vplivati samo na naša telesa – jih raniti, ubiti, premakniti –, ampak brišejo in zadajajo rane tudi našim spominom, podobam, ki jih poznamo, naših ulic, urbane okolice in ikoničnih stavb ter krajev.
Tokrat je najbolj ekstremno. Vsakič je bilo huje in včasih se zdi, kot da Izrael čaka na te trenutke – da še povečajo obseg in intenzivnost bombardiranj. Vsakič se raven sprejemljivega nekoliko spusti. To je taktika. Bombardirajo, nato pa ponudijo “možnosti”. Absurd je, da imajo največje koristi po bombardiranjih pogostokrat izraelska gradbena podjetja, saj večina kupljenih materialov po uničenjih pride od tam. To je eden od obrazov naseljenskega kolonializma: oblegajo nas, nas bombardirajo in ko se želimo nato spet postaviti na noge, nadzirajo vse nadzorne točke in vse, kar pride v Gazo.
Urbana podoba Gaze se je tako že večkrat zbrisala in se jo ponavljujoče briše iz spominov Palestink in Palestincev. Generacija mladih, ki živi v času izraelskega obleganja in jo proučujem tudi v doktoratu, je bila največkrat ranjena. Videli so največ bombardiranj in bili priča neprestanim izbrisom svojih okolij. Izgubili pa so tudi veliko prijateljev, družinskih članov, znancev …
Tokrat pravite, da je bombardiranje hujše kot kdajkoli do zdaj?
Da. Gre za ekstremni vrh prekomernega in pretiranega nasilja, genocidnih politik. Priča smo taktiki popolnega bombardiranja do tal, ko se stavbe uniči v preproge prahu in zdrobljenega betona. To pomeni, da eno in isto stavbo bombardirajo in raketirajo večkrat zapored. S tem se ustvari občutek potresa, ko se zemlja zaradi detonacij trese. Tresejo pa se tudi telesa ljudi. Fizično to vpliva na delovanje srca, utrip postane neenakomeren. Ljudje umirajo, civilisti, sosedi, cele družine. Okoli sto družin je bilo v napadih zadnjih tednov popolnoma izbrisnih z Zemlje. Kar nekaj mojih prijateljev in prijateljic je ostalo brez vseh – edini preživeli v družini so, osiroteli. Tudi člani moje družine, sorodniki in sorodnice so med ubitimi.
Zato vidimo vzporednice – med ceno, ki so jo plačali naši dedki in babice med Nakbo, in ceno, ki jo Palestinke in Palestinci v Gazi, v Palestini plačujejo danes.
Nasilje pusti sledi onkraj zgolj ene generacije?
Da. Sedanji zločini Izraela lahko zaznamujejo mnoge generacije mladih, ki so priče dogajanju. Odpor se lahko zaostri in z vsakim napadom se zdi, da se možnost pomiritve odmakne. To, se bojim, pa je tudi cilj sedanjih fašističnih izraelskih oblasti. Njihov cilj je, da v Palestinkah in Palestincih vzbudijo sovraštvo in nenaklonjenost, da jih ranijo do te mere, da ne bodo več govorili o rešitvi ene, demokratične, skupne države.
To je del infrastrukture zatiranja in nasilja ter sistema naseljenskega kolonializma. Gre za psihološko vojno. Edini način, da lahko zagovarjajo sedanjo izraelsko izključujočo, apartheidsko državo zgolj za Jude in Judinje, je, da zatrjujejo, da jih Palestinke in Palestinci ne marajo in ne bi nikoli bili pripravljeni živeti z njimi v miru – ne po takšnem uničenju, bombardiranjih domov in nasilju, kot ga izvajajo – ne po genocidu. Gre za dolgoročno strategijo segregacije – ponotranjene segregacije in diskriminacije, ki se jo uporablja za uresničevanje apartheida in za zapiranje vse več Palestink in Palestincev v bantustane. Kajti cilj sionističnega projekta je ohraniti oblast nad zemljo.
Napisali ste besedilo Pismo Evropi, od Palestinca. Kako vidite, da dehumanizacija Palestink in Palestincev, na eni strani sprejemanje mednarodne politike, da se ljudi v Gazi oblega, bombardira in pobija, ter da se na drugi strani kriminalizira proteste zoper izraelske politike – kako to vpliva na nas kot ljudi, na naše družbe?
Gre za velike šoke, na različnih ravneh. Gaza ne bo nikoli več ista in mi ne bomo po tem uničevanju nikoli več isti. Bojim se, da smo ljudje na nek način “bolni”. Da smo v slabši koži, kot smo bili kdajkoli do zdaj. Travme in šoki se samo nadaljujejo ter stopnjujejo.
Izrael povzroča vse več travm in ekstremnih dogodkov. Gre za način nadzora in upravljanja z ljudmi, z njihovimi čustvi. Stopnja nasilja in zatiranja, ki se spreminja, omogoča nadzor – hkrati Izrael ve, da je edina podoba Izraela ali ljudi iz Izraela, ki jo ima vse več Palestink in Palestincev, podoba vojakinje ali vojaka, tanka, vojaškega letala, zvoka bombe ali ostrostrelca, ki strelja na mirne protestnike. Hkrati se lahko z antimuslimansko propagando izraelski politični razred povezuje z desničarsikimi političnimi skupinami v Evropi in drugod.
Čas je nevaren. Ljudje v Palestini in še posebej v Gazi so izjemno ogroženi. Vedeti moramo, da take izkušnje pomenijo, da nismo več “običajni” ljudje. A to izjemno nasilje ustvarja tudi izjemne ljudi – vemo, da je naše življenje namenjeno ohranjanju upanja; to je naša moralna dolžnost; ohranjanje preživetja in odpora. Ekstremnost okoliščin se stopnjuje, a že več generacij ne živi “normalnega” življenja. Na vsakem koraku moramo odgovarjati na in kljubovati taktikam izraelskega naseljenskega kolonializma. Žal ne vidimo, da bi Zahod – tudi po nasilju zadnjih tednov – v nas, v Palestinkah in Palestincih prepoznal soljudi. Kot da nismo vredni enakih pravic.
Tako držo zahodnih vlad spremljamo že dolgo, vsaj 75 let – v resnici pa še dlje, a tokrat je to sporočilo zelo očitno.
Najbolj ekstremni trenutki pa so tudi čas, ko vidimo v ljudeh največ človeškega, ko nekateri pokažejo izjemno moč, pogum, skrb za sočloveka … to so bili ljudje, ki so reševali Jude in Judinje med holokavstom, ki so protestirali in se postavili na pot zločinom in krivicam. To so resnični ljudje, ne pa tisti, ki ostanejo tiho, nevtralni. Danes je svet ponovno pred izjemno preizkušnjo – mnogi še vedno ubogajo in sledijo propagandi zahodnih oblasti, ki želijo nas, Palestince in Palestinke izbrisati, nam zanikati pravice in človečnost. A med ljudmi na ulicah vidimo najbolj človeška ravnanja. Solidarnost. Skrb. Pomoč. Tudi v Gazi, kjer si ljudje delijo hrano in vodo, kolikor je imajo, poskušajo skupaj preživeti. Najbolj človeška je prav ta skrb za soljudi. Ko s soljudmi deliš, kar imaš.
V preteklosti in tudi sedaj s svojim delom vseskozi gradite mostove: ustanovili ste Bordergone, kjer so se zgodbe skupnosti We are not numbers prevajale v hebrejščino; ko ste protestirali na univerzi Humboldt ob govoru izraelske političarke, ste sodelovali z izraelskim aktivistom Ronniejem Barkanom in izraelsko aktivistko Stavit Sinai. Kako pomembno je to sodelovanje, ki presega logiko apartheida, ki ga ohranja Izrael?
Pomembno je razumeti, da so antisionistični in antikolonialni Izraelci in Izraelke, Judi in Judinje, v manjšini. Morda jih je nekaj tisoč. V Izraelu nimajo prave moči. Celo liberalni sionisti so pogosteje na desni, saj si ne želijo sobivanja vseh, Judov in Palestink, Judinj in Palestincev.
A člani organizacije Jewish Voice for Peace povezuje antifašistične, antikolonialne in antisionistične glasove, s katerimi delamo skupaj – tudi v Nemčiji. Zelo pomembno je, da ohranjamo sodelovanje, da se pogovarjamo in slišimo. Izjemno pomembno je prispevati k temu, tudi zato, da bomo kot družbe pripravljeni na resničnost ene države – ki mora biti demokratična. Ne vem, kaj prinaša prihodnost, za kaj se bomo ljudje odločili, kako se bomo povezali. Edino, kar se mi zdi zdaj bistveno, je razgraditi režim naseljenskega kolonializma, zagotoviti pravico do vrnitve palestinskim begunkam in beguncem ter poskrbeti, da velja za vse enakopravnost, da ni nadvlade enih ljudi nad drugimi.
Zadnjih dvajset let gradimo in krepimo povezave. Moč naseljenskega kolonializma in zatiranja se krepi, a krepi in spreminja se tudi naše kljubovanje. Spreminjajo in krepijo se naše zahteve in moralna odgovornost. Moralna odgovornost ni zgolj do Palestine; vsi smo del človeštva in svoboda, dostojanstvo ter enakopravnost so univerzalne vrednote vseh ljudi. Svobodna Palestina nenazadnje pomeni tudi osvoboditev sedanjih nezakonitih izraelskih naseljencev, ki jih fašistična oblast zlorablja in uporablja za krepitev lastnega režima nadoblasti.
Antisionizem in judovsko politično nasprotovanje sedanjemu izraelskemu režimu sta vse očitnejša in vse bolj prisotna. Morda se to najbolj vidi v Ameriki, kjer občutna večina mladih Judov in Judinj zavrača sedanji izraelski režim naseljenskega kolonializma. Podpirajo palestinski boj za svobodo in enakopravnost. Vidimo jih na ulicah New Yorka in drugih mest ter držav – sodelujemo in se skupaj borimo za enakopravnost vseh, za spoštovanje pravic vsepovsod.
Pri razumevanju režimov apartheida in naseljenskega kolonializma upoštevamo situacijo v Palestini, a vemo, da je boj skupni. Vse več je judovskega prebivalstva, ki vidi in prepoznava resničnost – desničarski, fašistični režim v Izraelu enostavno ne more več skriti in prekriti svoje kriminalne narave. Danes ni potrebno biti posebni poročevalec Združenih narodov, da najdeš dokaze in definicije, da ravnanja Izraela tekom desetletij predstavljajo hudodelstva zoper človečnost. Danes kolonialne politike apartheida in judovske nadoblasti, ki jih izvaja Izrael, ogrožajo in spravljajo v nevarnost Judinje in Jude po vsem svetu. Boriti se moramo za dekolonizacijo, za prostor za zatirane in do danes kolonizirane ljudi. V času osvoboditev je najpomembnejši glas, ki bi mu morali najbolj prisluhniti, prav glas zatiranih.
V Gazi ste bili vseskozi aktivni del civilne družbe. Tako v Gazi kot na Zahodnem bregu postaja očitno, da palestinsko politično vodstvo ne ščiti in ne predstavlja interesov palestinskega prebivalstva. Nenazadnje je odraz tega tudi poziv palestinske civilne družbe iz leta 2005 k bojkotu, sankcijam in deinvestiranju Izraela, dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava. Kako se lahko podpre palestinsko družbo ravno pri tem, kar ste omenili – da bo pripravljena na uresničitev ene, demokratične države?
Trenutno se Palestinke in Palestince znotraj Palestine zapira v bantustane. To poganja interes, da se v kapitalizmu z ljudmi upravlja. Pri obleganju Gaze gre za obvladovanje ljudi skozi odrekanje temeljnih dobrin in pravic – gre za politike smrti.
A vedno so načini za dosego pomiritve ter sožitja. Tisti, ki si najbolj želijo živeti v miru, so zatirani – vedo, kaj pomenita mir in varnost, kaj pomenijo vojna, izguba in razlaščanje. Medgeneracijske travme zaradi okupacije in etničnega čiščenja ustvarjajo v vseh nas izjemno hrepenenje po miru, osvoboditvi, pravičnosti in enakopravnosti.
A potrebujemo pomoč sveta – ne zahodnih držav in politikov; zanje nimam več upanja, da se bodo postavili ob bok Palestinkam in Palestincem. Potrebujemo sodelovanje vsega sveta, ljudi, tudi iz Evrope. Potrebno se bo vzravnati, se dvigniti in reči Izraelu ne. Potrebno je prenehati financirati Izrael in ustaviti vojaško trgovanje ter sodelovanje z njim. Podobno, kot se je zgodilo z apartheidsko Južnoafriško republiko. Potrebni bodo bojkoti in sankcije. Gibanje BDS se za to zavzema.
V tem trenutku je to edini način – na ravni posameznikov, skupin. Drugače se desničarski, fašistični režim ne bo spremenil. Potrebujemo spremembe; revolucijo, če želite. In tu vidim rešitev, ki pa bo morala priti od ljudi. Nobeno ljudstvo, ki je bilo kolonizirano in zatirano, ni pristalo na to in ni ostalo kolonizirano in zatirano za vselej.
V zadnjih tednih vidimo izraze podpore s Palestino na nogometnih štadionih, kjer so navijači s Škotske in z Irske razvili palestinske zastave, delavci v Ameriki in Evropi, sindikati izražajo podporo, vidimo proteste na ulicah … vidimo pozive k bojkotu in prenehanju akademskih in raziskovalnih sodelovanj, če ta podpirajo izraelsko državo, vojaško industrijo in nezakonite naselbine … je to lahko dovolj?
Lep primer so norveški sindikati – njihova največja sindikalna zveza z več kot milijonom članov in članic je glasovala za solidarnost s Palestino in za odgovornost Izraela. Tudi v Belgiji vidimo podobne primere. V Barceloni so Palestinke in Palestince v Gazi posebej podprli gasilci. Delavci in delavke, delavsko gibanje razume – razumejo položaj svojega razreda in drugih ljudi po svetu, ki se borijo v razredni vojni. To je pomembno. Vprašanje Palestine je razredno vprašanje in je razredni boj. Elita poskuša ščititi svoje ekonomske in gospodarske interese. Na ulicah so delavke, migranti, globalni jug – v Palestini se prepletajo mnogi boji in prizadevanja: za svet brez imperializma, brez kapitalizma, brez razredov, za svet mednarodne solidarnosti … To so nenazadnje načela sindikalizma. V času alžirskega boja za neodvisnost so osvoboditev Alžirije podprli tudi francoski sindikati. Tudi danes ljudje na ulicah razumejo, da gre za skupni cilj.
Verjamem v ljudi – vanje zaupam. Da bodo našli poti in prostor, da povedo, zakaj podpirajo palestinski boj za svobodo in pravičnost. Zakaj čutijo odgovornost. Vsaka država Zahoda, vse evropske države so soodgovorne za izraelske vojne zločine nad palestinskim prebivalstvom. Vse sodelujejo in podpirajo orožarsko in vojaško trgovanje z Izraelom. To plačujemo davkoplačevalci in davkoplačevalke v evropskih državah. Ravnanje Izraela v prvi vrsti udari Palestinke in Palestince, a izraelsko vojaško orožje in opremo se uporablja tudi na ulicah evropskih mest. Tudi zoper to protestirajo zdaj ljudje, sindikati in različne organizacije. Gre za najbolj preprost način solidarnosti: da poskrbiš, da davki, ki jih plačuješ, niso namenjeni izvrševanju vojnih zločinov niti teh ne podpirajo.
Imate zaupanje v pravne, sodne poti? Vidimo pozive k uporabi univerzalne jurisdikcije, k pregonu in tožbam, sojenju odgovornim tudi pred Mednarodnim kazenskim sodiščem.
Vsaka pot je pomembna. In vsak od nas lahko najde pot delovanja – na delovnem mestu, v pisarnah, na ulici, v trgovinah … To smo videli v podjetjih, ki upravljajo s platformami za najem stanovanj in z družabnimi omrežji – delavci in delavke so videli, da njihovo podjetje podpira nezakonite naselbine ali izraelsko vojaško industrijo, in so protestirali, zahtevali prekinitev sodelovanj. Vztrajali so. Protestirali spet in spet. Nekateri so uspeli, drugi so dali odpoved.
Palestinski boj je antikapitalistični boj in ta je univerzalen: ljudje smo postali blago, ki zgolj služi kapitalskim interesom, da povečujejo dobičke, s tem pa dejansko škodujejo ljudem – v Palestini, Afriki in drugod … Gre za začaran krog sistemskega nasilja, ki ga je treba ustaviti. Ljudje ga moramo ustaviti.
Vaše stare starše so izraelske milice med Nakbo pregnale iz domov v vaseh Isdud, kjer je danes izraelsko mesto Ashdod, in iz Bayt Jirje. Je možno uresničiti pravico do vrnitve vseh Palestink in Palestincev, ne da bi drugi ljudje izgubili svoje domove? Kaj bi pomenila pravična vrnitev, poplačilo krivic, da bi se lahko zagotovilo sožitje vseh prebivalk in prebivalcev na ozemlju Palestine v eni demokratični državi?
Zgodovinar in arhitekt, dr. Salman Abu Sitta se skupaj z drugimi arhitekti ukvarja prav s tem. Ali je vrnitev možna in kako jo je mogoče uresničiti? Veliko palestinskih vasi je danes še tam, nekatere opuščene. Nedvomno je dovolj prostora, da lahko na zgodovinskem ozemlju Palestine živimo vsi. Strah, ki ga politika seje v Izraelke in Izraelce, ni upravičen.
Nezakoniti naseljenci vedo, da so prispevali k etničnemu čiščenju ozemlja – vsi se tega zavedajo. Da, v nekaterih primerih bi morale biti plačane reparacije in odškodnine … a denar ni problem, Izrael je dovolj bogata država in zahodne države mu namenijo dovolj milijard pomoči, da bo to lahko naredil. Obstajajo načini, strokovnjaki, pravniki in sistemi, kako se to lahko izvede.
Izrael straši judovsko prebivalstvo, da bodo oni naslednji begunci. To nas vrne k holokastvu v Evropi in k temu, kako sionisti holokavst zlorabljajo za naseljevanje judovskega prebivalstva v Izraelu in na okupiranih palestinskih ozemljih. A pretekla krivica ali zločin ne upravičita tega, da sedaj mi ravnamo krivično ali izvršujemo zločine. Doseči moramo pravičnost in tisti, ki so krivico povzročili, se morajo opravičiti in plačati določeno kazen – pri tem verjamem, da si tudi mednarodna skupnost ne želi videti še več mrtvih. Vsi moramo prispevati k pravičnosti in enakopravnosti ter h kolektivni osvoboditvi vseh ljudi.
K temu Palestinci in Palestinke pozivamo že leta. Za to si prizadevamo. Za to delamo in študiramo. Pripravljeni smo na rešitev, ki ne bo zahtevala, da bo še več ljudi razseljenih ali izgubilo svoj dom. Poznamo ceno izgube doma, vemo, kaj pomeni biti begunka ali begunec – tega ne želimo nikomur. Poznamo ceno upora zoper naseljenski kolonialni režim in ne želimo si še več škode in bolečin.
Palestina je od nekdaj raznolika dežela – tu so živele judovske, krščanske, muslimanske skupnosti, druzi, sufiji, bahajci … živeli so skupaj brez težav. Bili so Palestinci, Palestinke. In med nami je še vedno dovolj pametnih ljudi za oblikovanje poštene in pravične rešitve za vse. To je naše upanje.