Slovenija je na samem repu evropskih držav po deležu električne energije, ki jo pridobimo iz sončnih in vetrnih virov. Obljubljena rast deleža energije iz obnovljivih virov v desetletju do 2030 je nižja od obljub, ki jih je država dala za desetletje 2010-2020 – in ki še vedno niso izpolnjene. “V Sloveniji dejansko nazadujemo,” opozarja raziskovalec iz društva  Focus, Tomislav Tkalec. 

Lani bi v Sloveniji električna energija iz obnovljjivih virov morala predstavljati 25 odstotkov – do danes predstavlja le 23,5 odstotni delež. Vetrna in sončna energija predstavljata manj kot dvo-odstotni delež. Za leto 2030, ko nekatere države napovedujejo popolno opustitev premoga, je slovenska vlada napovedala, da bo energija iz obnovljivih virov predstavljala 27 odstotkov. “Napovedana rast deleža je nižja, kot je bila v desetletju do 2020. V Sloveniji dejansko nazadujemo. Rast sektorja električne energije iz obnovljjivih virov se na ravni politike zaustavlja. Od države prihajajo negativne vzpodbude glede prehoda na brezogljične vire. To pa sproža odpor tudi širše v družbi,” opozarja Tomislav Tkalec. Če smo resni glede ukrepanja zoper podnebne spremembe in za njihovo ublažitev, doda, “potrebujemo odločevalce, ki jim bodo novi energetski modeli in sodobna energetska paradigma bližje kot dosednjim”. 

Poleti je društvo Focus organiziralo virtualno konferenco, na kateri so sodelovali raziskovalci z različnih koncev Evrope. Govorili so o prehodu v brezogljično in pravičnejšo ter bolj demokratično družbeno ureditev. Inžinirka in filozofinja Marie Claire Brisbois je v preteklosti raziskovala na Nizozemskem in v Kanadi, trenutno predava na univerzi v britanskem Sussexu in vodi projekt Powershifts. Poudarila je, da razlogi za počasen prehod na brezogljične trajnostne vire energije niso v manku tehnoloških rešitev. Te obstajajo. Ovire so družbene in predvsem politična ter gospodarska razmerja moči.

“Znanje imamo. Problem je družbeno okolje in politična volja. Tehnologija je tu, potrebujemo pa družbene, politične in ekonomske premike,” je Marie Claire Brisbois opozorila na evolucijsko logiko, ki lahko deloma pojasni nezaupanje in nenaklonjenost spremembam. Izziv pred človeštvom je po besedah svetovnih politikov in znanstvenikov večji od vseh, s katerimi smo bili soočeni do sedaj. “Nedvomno bomo ljudje potrebovali pomoč državnih sistemov in politike, da bodo spremembe, ki se razpršeno že dogajajo na terenu, dovolj široke in vsevključujoče,” je raziskovalka poudarila pomen pravičnosti prehoda, ki mora biti glavno vodilo političnih ukrepov. 

“Energetska decentralizacija ima izjemne potenciale, da sooblikuje bolj pravične družbe,” je dejala v predstavitvi in dodala, da gre v temeljih za vprašanje večje politične demokracije in porazdelitve moči. Skozi svoje raziskave je prišla do sklepa, da projekti pridobivanja energije, ki jih imajo v lasti in jih upravljajo lokalne skupnosti, praviloma koristijo neposredno ljudem v teh okoljih, zagotovijo sredstva za razvoj in za skupne projekte v javno korist. “Vidimo, da lahko ti projekti ljudi povežejo, začno se organizirati in nastopati politično, si prizadevati za spremembe,” je pojasnila Marie Claire Brisbois. “S tem moč ni več, kot je bila do zdaj, skoncentrirana v fosilni industriji,” je naštela politične privilegije in poseben položaj, ki so jih v zadnjem stoletju zlobirali predstavniki premogovništva, naftne industrije ter industrije zemeljskega plina. Rahljanje političnega monopola moči, ki je dolgo obvladoval nacionalna gospodarstva, je dobro in pozitivno, je prepričana doktorica filozofije. 

Tudi Tomislav Tkalec, ki je doktoriral iz politoloških vidikov decentralizacije proizvodnje električne energije, je prepričan, da sta decentralizacija in prehod na obnovljive vire energije pozitivna procesa. Prav tako se strinja, da se glavne ovire, ki preprečujejo ali upočasnjujejo prehod v brezogljično družbo, tudi v Sloveniji manifestirajo na političnem polju.

“Gre za način delovanja institucij, za ljudi v teh institucijah, za odločevalski sistem,” našteva. “Na kocki so moč in pozicije. Poskuša se ohraniti sedanja razmerja moči in položaje.” Slika v Sloveniji, ki je relativno majhna, je bolj ali manj transparentna. “Glavna na področju energetike sta Holding slovenskih elektrarn in državno podjetje GEN energija. Veliki sistemi se neradi spreminjajo, v nekaterih institucijah v Sloveniji pa tudi dejansko manjka znanja. Na položajih v politiki in v energetskem gopodarstvu se menjavajo ljudje, ki nočejo ničesar spremeniti,” opozori na prisotnost prakse vrtljivih vrat. Če je ta v tujini jasno kritizirana in vodi neredko v odstope ali vložene obtožnice zaradi korupcije, v Sloveniji do te točke razvoja politične higiene še nismo prišli. 

Demokratizacija in razpršitev proizvodnje energije pomeni tudi razpršitev moči. Kako velika in vplivna motnja za sedanji sistem so lahko lokalne skupnosti, ki se odločijo za večjo energetsko samooskrbo, je delno odvisno od državnih in sistemskih politik ter tega, koliko moči so politiki pripravljeni na energetskem področju dati lokalnim skupnostim pri sooblikovanju in predlaganju ukrepov, je dejala Marie Claire Brisboi. 

Pomanjkanje ambicioznosti med politiki, politična omahljivost in nesposobnost so opazni v širši regiji. Politiki vprašljivih demokratičnih sposobnosti brez težav pristajajo na razprodajo naravnih virov in na vzpostavitev sistemov onesnaževalnega izkoriščanja ter izčrpavanja. Luka Tomac iz zagrebške organizacije Zelena akcija je poleti pojasnil, da so tudi na Hrvaškem skupnosti in ljudje, ki bi se jih moralo vključiti v pospeševanje nujnih sprememb, ko se sami odločijo izkoristiti sončno energijo, soočeni predvsem z neskončnim kupom birokratske papirologije, ki nekatere odvrne, mnoge pa upočasni.  

Z decentralizacijo proizvodnje električne energije mora priti tudi do sprememb v delovanju omrežij, se strinjajo raziskovalci. “Zato je pomembno, da operaterji sodelujejo v teh procesih. Večina omrežij potrebuje nadgradnjo in investicije,” je dejala Marie Claire Brisboi. S pogovori, je prepričana, ljudje in skupnosti skoraj vedno najdejo pot do skupnega cilja. “Pomembno je, da najdemo soglasje, kaj je tisto, proti čemur želimo iti,” je opisala, da so viri nesoglasij pogostokrat že napačne razlage, kaj je pravzaprav pred nami in kje so težave. 

“Po svetu postajajo majhne elektrarne osrednji del pridobivanja energije. Stare konvencionalne elektrarne pa ustvarjajo vsako leto večje izgube,” spomni Tomislav Tkalec tudi na TEŠ 6. Letošnje izgube šoštanjske termoelektrarne so presegle celo pesimistične projekcije, ki so jih pred leti pripravili v Focusu. “TEŠ je bil z investicijo v šesti blok poguben za cel sektor. In zares nevarno bo, če bi tako škodljivost ponovili z nuklearno elektrarno Krško 2,” opozarja.

Prav nuklearna energija je trenutno čarobna rešitev, ki jo ponuja slovenska vlada pod vodstvom SDS. Marie Claire Brisboi je dejala, da gre za drago, tvegano in nelogično izbiro, ki je ne potrebujemo. “Decentralizacija brezogljične energetske oskrbe je boljša rešitev,” je poudarila znanstvenica. 

Avstrija in 50.000 podpisnikov peticije trenutno zahteva dodatna zagotovila o varnosti glede načrtovanega podaljšanja obratovanja NEK na ravni EU. Organizacija Friends of the Earth Austria pa je pri tehnični univerzi na Dunaju naročila tudi raziskavo o možnostih razogličenja v Sloveniji in na Hrvaškem. Reinhard Uhrig je prepričan, da  raziskava, ki je bila narejena v okviru projekta Global 2000, jasno postavlja na laž trditve politikov, da je jedrska energija nujna, ker ni drugih alternativ. “Jedrska energija je draga, nevarna in potratna – jemlje nam čas, ki ga nimamo,” je opozoril. 

Pri raziskavi je poleg sodelavcev Lukasa Liebmanna in Jasperja Geipela sodeloval tudi Gustav Resch z dunajske tehnične univerze. Energetske politike in energetska modeliranja raziskuje in oblikuje že 20 let. “Pravičen prehod lahko najbolje in najlažje dosežemo z boljšo izrabo obnovljivih energetskih virov,” je povedal ob predstavitvi zaključkov raziskave. “Potencial je impresiven in mnogo večji od tega, kar se izkorišča zdaj,” je zagotovil, da potrebe po novi jedrski elektrarni v Sloveniji ni, če bi se resno vložilo v razvoj sončne in vetrne energije, ter bi se izrabo hidro-energije ohranilo na sedanji ravni. “Za to bi bilo potrebno bolj ali manj podvojiti investicije v pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov, kar bi pomenilo, da bi leta 2030 energija bila verjetno nekoliko dražja tudi za potrošnike,” je pojasnil poleti.

A temeljno vprašanje ostaja, za katere potrošnike in koliko dražja. Trenutni minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je energetsko potratnim industrijam že obljubil, da bodo lahko dobili sredstva za sofinanciranje stroškov proizvodnje iz podnebnega sklada, ki naj bi bil namenjen sicer podpori ukrepom za manjšo energetsko potratnost in razogličenje. 

“V Sloveniji smo že zelo dolgo ujeti v posledice slabih političnih odločitev,” našteva Tomislav Tkalec tako namerna preprečevanja sprememb kot nepremišljene ukrepe. “Ni sistematičnega vlaganja in nadgradnje,” pojasni, da prehodi v brezogljičnost nikjer po svetu ne potekajo gladko, brez težav in izzivov. “A kar vidimo v Nemčiji, na Danskem in drugod, je, da te probleme, ki jih morda sprva niso pričakovali, rešujejo. S tem gradijo in krepijo znanje.” V Sloveniji pa prihaja od ihtave državne politike, ko se začne s programi, a se jih nato prekine, ko se najprej postavi prenizke zahteve, nato pa se te zaostri v skrajnost, opisuje. 

“Država je v veliki meri dvignila roke od sektorja obnovljih virov energije, četudi se je zavezala, da bo vlagala v to področje,” pove Tomislav Tkalec. Na Danskem, spomni, je država za projekte vetrnih elektrarn zahtevala, da vsak projekt gradnje vključuje participacijo lokalnih skupnosti. Tako so s transparentnostjo in ob odsotnosti koruptivnih podposlov zgradili zaupanje ljudi v demokratizirano in brezogljično pridobivanje energije.

“Slovenija bo morala ne samo izpolniti, ampak tudi povišati svoje zaveze glede prehoda na obnovljive vire,” spomni Tomislav Tkalec. “Glavni premislek bi morala biti skrb, da sistem deluje dobro in je prijazen do uporabnikov, ki se lahko vljučujejo in sodelujejo pri oskrbi z elektriko.” To je praksa že marsikje, pravi. Doda, da je bolj smiselno vlagati v sončne in vetrne elektrarne kot izvesti prehod zgolj na zemeljski plin in ostati še naprej odvisen od fosilne industrije ter za par desetletij ustaviti bolj celostni prehod in odločnejše politične ukrepe. “Energetski prehod je velik izziv, predvsem ker je naša poraba visoka. Zato mora biti to tudi prvi cilj: znižati potrošnjo,” spomni na pomen večanja energetske učinkovitosti in temeljna prizadevanja ne zgolj za drugačno, ampak predvsem za manjšo potrošnjo. Samo tako bo lahko za planet uničevalni odtis sodobnega človeštva manjši.

---

Priporočamo tudi: