Lucija Klun raziskuje otroštva od Aten do severa Evrope. Otroštva, ki nimajo postelje in stalnega naslova, imajo pa upanje in izkušnje poti ter brutalnosti evropskih meja. Sociologinja poudarja pomen širokega razmisleka, ko govorimo o položaju otroka. Razumeti velja družinski in skupnostni kontest, videti ne le učilnico in šolo, ampak tudi starše, skupnost, širše družbene vplive in morda zgodovinske silnice. Mlada razisovalka na inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti pravi, da drugače kot iti in raziskovati na terenu ne zna – da preprosto mora delati, kar počne.

V svojem preteklem delu ste opozorili, da v sedanjem sistemu celo preko vključevanja prihaja do izključevanja – in to v izobraževalnih, vzgojnih okoljih. Mnogi učitelji se spopadajo s tem, da sredi leta dobijo v razred učenca ali učenko, ki ne govori slovenščine. Na kaj ste opozarjali vi?

Ko pride do učenja jezika, je nedvomno potrebno zagotoviti otrokom dodatne ure za učenje jezika pred in vzporedno s tem, ko se jih vključi v učni proces. Upati, da bodo vsrkali ne samo znanje geografije ali matematike, ampak tudi slovenščine ni najboljši recept. Šole poskušajo vključevanje voditi najprej skozi predmete, kjer jezik ni tako pomemben. A lahko se zgodi, da čez čas sklop aktivnosti, ki so namenjene vključevanju, začne delovati kot dejavnik in utrjevalec izključevanja. Osebe se prepoznava kot nekoliko posebne, individualizira se jim aktivnosti … lahko gre za ločeno delo, ki se krepi do te mere, da postane izključevalno, četudi nenamerno. 

Nam to kaže sistemsko napačno izhodišče, da se ne gradi na medsebojnih učenju in pomoči ter na stvareh, ki so skupne, ampak na tem, da je vsak otrok poseben?

Moj pogled na šolski sistem se je v zadnjih letih precej zaostril. Izobraževanje je podstat sodobnih držav in demokracije. Univerzalna pravica do izobraževanja in dolžnost izobraževanja sta naše družbe dvignili na pred stoletji nepredstavljivo raven. A vseeno so danes drugi tako časi kot prostori – in utrjevanje konzervativno-liberalnih modelov je nekam postano. V javnem, univerzalno dostopnem izobraževanju je nedvomno še vedno osvobajajoč potencial, a več in vseskozi bi se morali ustavljati ter reflektirati izobraževalne procese v luči vprašanja, ali je izobraževanje v večini pogledov ter za večino še vedno osvobajajoče ali pa je represivno, omejujoče in obremenjujoče. 

Pri določenih družbenih skupinah – in na družbenem robu se zametki problemov najprej pokažejo – je na mestu dvom, ali izobraževalni sistem zagotavlja stvari – pismenost in znanje, ki omogoča mišljenje – ali pa poskuša predvsem disciplinirati in prihaja do osebnostnega pohabljanja; vtiskanja občutka, da ljudje niso zmožni in vredni, da je pravično in prav, da so v družbi, kjer so. 

Šole lahko vtiskajo zelo veliko podatkov v otroke, a imajo na koncu mladi znanja malo. Razlogi so različni, sistem pa to ponavadi “razreši” s tem, da prepozna v otrocih neko težavo ali posebne potrebe. To prinese veliko breme in sporočilo, da so mladi sami krivi za svoj položaj, ki naj bi bil torej upravičen. Pri migrantskih otrocih na balkanski poti prihaja do trdovratne izključenosti iz izobraževalnih sistemov, ki je nepopravljiva tudi, ko pridejo v ciljno državo. Vse to odpira vprašanje, koliko šola vzame in koliko da? 

Izkušnje je na tej točki smiselno obravnavati individualno in ob kritičnem pogledu se pojavi dvom, ali ne bi bilo bolje, da neki otrok sploh ne bi srečal šole, saj ni ob vsem, kar mu je šola vzela, pridobil nič. Izgubil je moč, avtonomijo in občutek, da ima pravico spregovoriti o krivicah, ki jih čuti. Še enkrat, sedanji šolski sistem utrjuje družbene položaje – ljudem daje občutek, da so, kar so, in da imajo, kar imajo, ker si to zaslužijo: sistem se je z njimi trudil, a rezultatov ni. A sistem ne upošteva dejavnikov onkraj individualnega truda in inteligence, ki imajo praviloma bistveni vpliv. 

Moj pogled je tu specifičen. Iščem probleme in težave, ne ponujam rešitev. Vendar vidim, kako pogubno lahko izobraževalni sistem vpliva na določene ljudi ali celo na večinski del določenih družbenih skupin. 

Omenili ste, da izkušnje otrok na balkanski poti z izobraževalnimi sistemi prinašajo nepopravljive in pohabljajoče posledice. Kaj imate v mislih?

Pohabi prihodnost izobraževanja. Pride do lukenj in prekinitev izobraževanja, v mladih pa se krepi občutek, da “niso za šolo”. 

Kaj ustvari ta občutek?

To, da sedijo v učilnicah, kjer ničesar ne razumejo, niso ocenjeni ali pa so ocenjeni slabo. Menjajo šole. Gre za podobne situacije, v katerih se znajdejo migrantski, romski ali begunski otroci v Sloveniji. A izkušnja na poti je še potencirana: menjajo še več šol in kontekstov, tudi jezikovnih. Vedno so izjeme, a praviloma, če ne gre za neskončno prilagodljivega in iznajdljivega otroka, ga ti procesi šibijo.

Zakaj?

Ker že otrok, ki hodi le v eno šolo in so mu jasne prednosti izobraževanja za zagotavljanje bolj stabilne prihodnosti, tja praviloma ne hodi rad. Družba in družina mu lahko sporočata ter potrjujeta, da je šola pravi način in prava pot, a vemo, da obstaja med otroki kronično pomanjkanje motivacije in celo nenaklonjenost šolanju. Če vso to družbeno osmišljenost vzamemo, ostane šola zgolj kraj, kamor gre otrok, da tam preživlja ure. Če mu tam ni všeč, če mu ni zanimivo, če stvari ne razume ali če mu celo sporočajo, da ne spada tja in ga maltretirajo ter izločajo, potem to vse bolj izgublja smisel. Več šol, ki jih zamenja, manj ko je kontinuitete šolanja, ki ga lahko dokaže, vse manj ima šola kot prostor in proces smisel. Tako se v otroke vtisne prepričanje, da šolanje ni smiselno. Hkrati jim zbuja občutek, da so neumni, nesposobni, čutijo izključenost in deležni so vsakodnevnih rasizmov. In to četudi gredo skozi situacije, v katerih pridobijo ogromno znanj in izkušenj, in četudi so morda bolje opremeljeni za življenje kot njihovi vrstniki iz bolj stabilnih okolij. A znanja, ki jih imajo, zavedanja in izkušnje, niso priznana – ne na ravni uradnih institucij niti na ravni družbe in medčloveških odnosov. 

Zakaj ste se odločili raziskovati otroštvo na poti?

Pred dvemi leti sem se znašla v atenskem taborišču kot prostovoljka nevladne organizacije. Tam sem med okoli dva tisoč petsto ljudmi in vsaj toliko zgodbami srečala otroke, ki so bili na balkanski poti oziroma so nanjo vstopali. Zavedla sem se, da nihče od mladih, četudi so nekateri že leta živeli v Grčiji, tam ne bo ostal. Imeli so pestre in bogate zgodovine – večina jih je začela z izobraževanjem v izvornih državah, nadaljevali so ga v Turčiji in drugje na poti. A z njimi se raziskovalno nihče ne ukvarja. Veliko je študij o integraciji migrantskih otrok v ciljnih državah in o mladoletnikih brez spremstva kot posebej ranljivi skupini. Ostalih otrok pa nihče ne spremlja – so na poti, a ne potujejo sami. Mene zanimajo njihova življenja in perspektive – ljudi, ki so začeli z migracijo mladoletni in migracije živeli vsaj v delu svoje mladoletnosti. 

Sistem daje otroštvu poseben položaj. V prvih osemnajstih letih naj bi bili upravičeni do drugačnih pravic in obravnave. Zanima me, kaj obkroža idejo otroštva na poti –izkušnja nekoga, ki je migriral star dvaindvajset let, bo tudi zato zelo drugačna od izkušnje petnajstletnika ali osemletnika. Drugačen je legalni obstoj, nastanitveni in izobraževalni status …

Ki jih dodatno zaščiti?

Hja, načeloma. V teoriji.

V praksi pa …

Odvisno od okoliščin, a ne zares. Redkeje so puščeni v brezdomnosti ali lakoti ali ostanejo popolnoma brez statusa, četudi se tudi pri tem za nekatere zaplete. A dodatni nabor pravic spremlja dodatni nabor servisov, ki ne delujejo vedno v interesu otrok. 

So sami sebi namen in del industrije, ki jo je antropolog Ruben Andersson poimenoval korporacija nezakonitosti?

Gre za humanitarni režim, ki se vzpostavlja do ljudi na poti. Gre za preplet nadzora ter skrbi, ki je zavita v mehanizme kontrole. Ne zelo drugače kot izobraževalni sistem. Izhodišče je, da gre za mladoletne, za katere je treba poskrbeti. Vseskozi se uporablja govorico skrbi in omogočanja pravic, a to prinaša večji nadzor, pogostejše popisovanje, manj avtonomije in svobode ter redkejši položaj, ko so otroci sami lahko akterji. Posebna pozornost, ki se jim jo posveča, se izkaže za dvorezen meč. 

Pred kratkim ste se vrnili iz Grčije?

Da, bila sem ponovno v Atenah, kratko obdobje vmes sem bila na Lezbosu, lani poleti pa na hrvaško-bosansko meji, v bližini Velike Kladuše. Sedaj grem ponovno v Bosno in vrnila se bom tudi še v Grčijo. Zanima me vse, kar opredeljuje otroštva na poti – v tem prostoru, ki je zaznamovano s stalno nestalnostjo. Gre za prehod, za začasnost in spremenljivost, ki sta pomembni, saj sta prisotni v razmislekih in zavedanju vseh: ljudi, ki delajo z otroki, otrok in staršev. Vsi vedo, da bodo šli naprej. V okoliščinah, kjer so, obstajajo iz dneva v dan – to lahko traja leta, a pričakovanje odhoda zaznamuje vse. Spremeni tudi to, kako vzpostavljajo odnose. 

Kako se lotevate raziskovanja?

Ponavadi delam krajši čas kot prostovoljka pri nevladnih organizacijah v taboriščih, nato pa ostanem kot samostojna raziskovalka, grem tudi do neuradnih nastanitev. To prehajanje vlog je včasih nenavadno. V Bosni sem veliko časa preživela v skvotih, v improviziranih taboriščih ob meji. Spoznam družine, z nekaterimi se povežem in jih nekaj časa spremljam, njihov način življenja, preživljanja in doživljanja. Nato jih spremljam virtualno, ko mi pišejo s poti, s cilja.

Kako se soočate z lastnim položajem in njihovo stisko? 

Različno. Situacije so pogosto slabe. In zelo različne. Ljudje so revni, lačni, brez statusa, ujeti v začaran krog ali v nemogočo situacijo … A iti na teren mi ni nikoli težko – težko je, ko se vrnem. Na terenu je izjemna intenzivnost dražljajev, srečanj, pogovorov, stisk in ekstremov. Ko se vrneš, je vsega manj. Lahkotnost tu me dostikrat razdraži. Včasih bi stresla ljudi, da bi se zbudili in se zavedli situacije drugih. Težko je tudi slediti vsem odnosom, ki jih je vse več, ljudje se premikajo po Evropi – včasih se mi zazdi, da so se moji znanci in prijateljice razpršili po celi celini. 

Kaj vidite, da je pomen vašega dela?

Iskreno – ne morem si pomagati, da tega ne bi delala. Nimam sheme, kaj želim doseči. Niti ne vem, če znam natančno opisati vse, kar delam. Odločam se glede na okoliščine in delam tisto, kar ne morem, da ne bi. Ne vem, če ima vse skupaj smisel – te zgodbe zbiram, ker si ne morem pomagati, da jih ne bi. Zdijo se mi prepomembne in preveč zanimive. Ne vem, zakaj. Na nek način je zelo sebično – vidim nekaj, kar me pritegne na zelo podzavestne načine. Če bi vedela, kako lahko tega ne počnem, morda tega ne bi delala. Ne vem, če je najbolj zdravo in konstruktivno. Tudi nimam ideje, da bom svetu povedala, kako zares je in bo nato drugače. 

Že zelo zgodaj sem opustila idejo, da bom s svojim početjem nekaj pomembno spremenila. Bereš, delaš na terenu, misliš, da boš morda iz vsega izvlekel neko konstruktivno misel – a morda je ne boš. Ne vem, ali lahko predpostavljam, da bodo ljudje nekaj, kar bom naredila, sprejeli in bo to nanje vplivalo. Veliko stvari ljudje na nek način tako ali tako že vedo. A namerno pozabljajo. Svoje neposredne okolice ne morem prepričati, da bi videla in razumela določene stvari in krivice. Lahko povem, da je nekdo umrl v Kolpi. To lahko večkrat ponovim. A to načrtno pozabljajo. Ljudje vedo, a hkrati ne vedo na zelo stalen način – ta nevednost obnavlja samo sebe. Ne gre za to, da bi bilo informacij premalo in da bo, če ponudimo več ali dodatne informacije, prišlo do sprememb …

Za kaj potem gre? Ali se pozablja, ker je to preživetveni refleks, ker ljudje ne moremo sprejeti toliko krivic in lastne nemoči – gledamo zato mimo? Ali samo nočemo izgubiti ugodja in udobja?

Ne vem. Problemi so gromozanski – če posameznik zagrize vanje, je jalovo. Vseeno pa nas je veliko, ki si ne moremo pomagati, da ne bi na tem področju nekaj počeli. A verjetno večina, če bi lahko ne počela tega, ne bi – najdeš način, da to odmisliš in srkaš kavo ter obstajaš na bolj “stabilen” način. Kdo ne bi tega izbral? Zakaj bi ves čas grizel v gmoto problemov, ki jih je nemogoče prežvečiti in pogoltniti?

Ker bo drugače ta gmota pojedla nas oziroma naša življenja?

To se bo zgodilo. In vemo, da bo to stanje zdaj imelo posledice tudi za nas. To ni nekaj, česar ljudje ne bi vedeli – a se jim ne zdi zelo pomembno. Ne vidim očitnih rešitev – ne vem, kako bi se lahko rešilo balkansko pot razen z večjo svetovno enakostjo in enakopravnostjo. 

Ampak to je legitimna rešitev, ni? Hkrati s stalnimi možnostmi dostopnega in urejenega premikanja ljudi, migracij. Kako vidite, da se stvari na terenu spreminjajo?

V Atenah se v zadnjih dveh letih situacija ni dosti spremenila, le da sedaj taborišče zares zapirajo. A tu gre spet za stalno nestalnost, za nestabilnost, saj taborišča ves čas zapirajo in odpirajo. Nad vsemi visi ves čas pričakovanje, da jih bodo zaprli. Mesta ne želijo imeti beguncev blizu središča v nenadzorovanih pogojih, zato jih potiskajo vse bolj na rob v objekte, ki so vse bolj zaprtega tipa in nadzorovani. 

Ko se pozornost usmeri drugam, ljudje ostanejo in gnijejo v nemogočih življenjskih okoliščinah – a to nikogar več ne zanima. Ogromno je ljudi, ki so prišli en dan prepozno, ko so se meje leta 2016 v kaskadi zapirale, in so sedaj že leta ujeti v tej vmesnosti. 

Izkušnje in življenja so zelo različna, a v Grčiji vseeno obstaja določena avtonomija. Te je vse manj, bolj ko se ljudje premikajo severno. V Nemčiji je mnogokdo razočaran – predvsem zaradi dodatnega nadzora in vnaprej začrtane razporeditve v določene statuse, s čimer se ljudem odvzame individualnost. Mladi in otroci so v Grčiji bolj ljudje, četudi živijo v taborišču. Morda imajo manj pravic in denarja, a v Nemčiji postanejo šestorazredni državljani. V taborišču so eni od ljudi z neskončno različnimi statusi in zgodovinami – vse to seveda vpliva na njihovo bivanje, a vseeno jim možnost ustvarjalnega in avtonomnega življenja ni odvzeta.

Otroci hodijo v vrtce in šole?

Odvisno – vrtci delujejo predvsem prek nevladnih organizacij nekaj ur na dan, parkrat na teden in vključujejo le nekatere otroke. V taborišču deluje ministrstvo za šolstvo, ki naj bi usmerjalo otroke v šolo, a dejansko je v šolah nizek delež vseh otrok. Otroci različno redno hodijo v šole, šole morajo pristati, da se lahko k njim vpišejo otroci iz taborišča, pogostokrat gre za šole z velikim delež migrantskih otrok, tako da tudi jezik, ki ga tam govorijo med seboj, ni grščina. 

Kako vi komunicirate z mladimi? Ste se naučili arabsko, farsi?

Naučila sem se pisati in nekaj fraz arabščine, a komuniciram v angleščini ali s prevajalcem. Nikoli ga ne najamem, ampak gre za nekoga, ki ga tam spoznam. Večina otrok govori dobro angleško, saj je to zanje jezik okolja in pogostokrat prevajajo tudi staršem. Velik del mladih, s čigar izkušnjami se ukvarjam, so šli na pot mladoletni in so sedaj na začetku dvajsetih. Njim je to, kar počnem, zanimivo in pripravljeni so povedati svojo zgodbo – pogosto imajo tudi mlajše brate in sestre, postanejo pa tudi spontani tolmači za svojo skupnost. Mnogi hodijo v šole nekaj časa, nato ne hodijo, pa nato spet hodijo, a nimajo spričeval niti ničesar drugega, kar bi lahko pokazali. 

To je del težav – kako izkazati opravljeno šolanje ter pridobljeno znanje. Če pridejo v Nemčijo v letih, ko lahko gredo v osnovno šolo, se stvari morda še sestavijo. A če so na poti v letih, ko bi morali biti v srednji šoli, pogostokrat ne morejo dokazati ne osnovnošolske ne srednješolske izobrazbe. Neredko jih potisnejo nazaj, da opravljajo izpite za osnovno šolo, s čimer zelo zdrsnejo – do točke, ko mnoge vse mine. Stari so že toliko, univerza je oddaljena leta šolanja in tudi če so izjemno zavzeti, je ogromno stvari, ki jih ovira na poti do izobrazbe.

Si zastavljate vprašanje, kakšne bodoče generacije se oblikujejo v okolju, ki ga raziskujete?

Ne. Zdi se mi, da bi bilo, karkoli bi predpostavila, napačno. Hkrati je vse še zelo odvisno od tega, kaj se bo dogajalo z njimi v zahodni Evropi v naslednjih dveh desetletjih. 

Omenili ste, da so ljudje, ki ste jih spoznali v Atenah in Bosni, sedaj na vseh koncih celine. Kaj se z njimi dogaja?

Ljudje zelo težko sprejmejo izredno slabe življenjske pogoje, ki jih na zahodu ali severu pričakajo v taboriščih, v oddaljenih naseljih, v socialni izključenosti, z negotovim statusom. Težko je tudi zavedanje, da bo trajalo leta, morda desetletja ali celo generacije, preden bodo dosegli obstoj in življenje, ki se bo zdelo smiselno. 

Živijo na pogon upanja. Tudi na poti jih drži pokonci upanje, da bo končni cilj vreden vseh muk, ki so jih preživeli. Ker so muke velike in vse večje, bi se tudi raven končne situacije morala izboljševati, da bi vse preživeto upravičila. A se ne – v resnici je ciljna situacija izredno slaba. Ljudi zato pogostokrat spremljajo depresija, malodušje in razočaranje. Mnogi nadaljujejo proti Angliji, ker ne morejo sprejeti, da je to to – da je to konec. Lahko da je bil cilj nekje drugje, a ko ga dosežejo, ga pogostokrat zamenjajo, saj spoznajo, kako zanič bodo živeli, če bodo ostali tam. Upajo, da bo, če bodo šli še malo naprej, tam bolje – tako se cilji pogostokrat oddaljujejo. Življenje na poti, prehajanje se vtke vanje – dolga leta so na poti in za mnoge je pot edino, česar se spomnijo. Navajeni so postali, da se premikajo. Vsi, s katerimi sem v stiku, imajo občutek nezaključenosti. Četudi je njihova zgodba v smislu migracije zaključena, ni nihče tega pripravljen reči in sprejeti. Vsi imajo občutek, da bodo šli še nekam naprej ali da se bo še nekaj zgodilo – tudi tisti, ki so v Angliji. Mnogi se bojijo deportacij in izročitev med državami po dublinski uredbi EU. Nezaključenost ima torej dva obraza – en je ideja, da bi šli še naprej na bolje, drugi pa je strah, da jih bodo deportirali – nazaj. Nihče od ljudi, s katerimi sem v stiku, ni tako subjektivno kot objektivno končal z migracijami. Tudi ljudje v Sloveniji – nekateri mislijo, da so prispeli, a jim objektivne okoliščine tega ne priznajo. Drugi bi po statusu lahko rekli, da so prispeli, a jim subjektivne okoliščine ne dopuščajo, da bi si priznali, da so na cilju. Zgodb je ogromno. 

Kako v njihovih očeh izgleda Evropa? Je to še vedno celina, ki obljublja spoštovanje dostojanstva in človekovih pravic posameznika?

Težko bi odgovorila na splošno. Obstaja tudi avtokolonialni pogled, ko rečejo zase, da so pohlepni migranti, ki si hočejo prilastiti pravice nas, Evropejcev. Nekateri imajo do svojega mesta v Evropi zelo negativno stališče in so prevzeli pogled in razmislek evropskih oblasti, pregon in nasilje vidijo zato kot upravičene. Spet drugi imajo občutek, da so ali bi morali biti upravičeni do vseh pravic državljanov. Večinoma se jim zdi, da je Evropa brezupna celina – razočarala jih je. Če sami prihajajo iz represivne in nedemokratične države, so si predstavljali, da bo tu drugače. Pa ni zares. Pridejo do sklepa, da je bolje biti prvorazredni državljan v tretjerazredni državi kot tretjerazredni državljan v prvorazredni državi – da položaj posameznika ni toliko vezan na samo državo in da so izključujoči mehanizmi v stabilnih državah lahko izjemno brutalni. Če imajo vsi veliko pravic, ti pa nimaš nobenih, je tvoj bedni položaj še bolj očiten – če živiš v raztreščeni državi, kjer nima nihče kaj dosti pravic, kjer si vsakodnevno ogrožen na ulici … si vsaj v podobnem položaju drugim – a morda je to precej predrzna interpretacija.

A lahko rečem, da se mi v Grčiji ni nikoli zdelo tako grozno kot v socialnih stanovanjih, v katere sem zašla med zadnjim obiskom Londona. Tam so sedaj nekateri ljudje, ki sem jih spoznala na balkanski poti. Ponavadi je njihovo bivanje vsaj deloma ilegalno in osebno se mi je bivanje v tamkajšnih pogojih ali brezdomstvo v Londonu zdelo najslabše životarjenje, kar jih je. Vseeno je to za mnoge ciljna črta – mizerna. Izčrpljujoče, v zatiralskih delovnih in nastanitvenih razmerah, z grožnjo deportacije sedaj v Ruando … slabše kot v Grčiji. A to je ljudjem težko izreči, ker so v pot tja vložili več deset tisoč evrov in neskončno količino časa. Nočejo si priznati, da je bilo vse zaman in nesmiselno. 

Kakšne travme pušča na ljudeh policijsko nasilje in teror varovanja evropskih meja?

O policijskem nasilju se veliko govori – s tem ga tudi predelujejo. Pri otrocih sta pomembni tudi brutalnost in nasilnost situacij, ne zgolj golo fizično nasilje. Ne gre torej nujno za nasilje ene osebe, ampak za brutalnost morja, hribov, mraza, lakote, hoje … pretepanje je samo en trenutek v tej daljši celoti okoliščin, ki so nasilne. Otroci veliko rišejo, a tudi govorijo – o tem se veliko razglablja. Včasih se zdi kot kolektivna obsesija, a deloma gre za soočenje, deloma pa za razmišljanje in načrtovanje, kako ta teror preseči in premagati.  

Sama zato ne maram izraza travma – zdi se mi izraz, ki je dežnik in pod katerega se stlači vse izkušnje poti. S tem se dela krivico vsej raznolikosti izkušenj, ki jih imajo ljudje na poti. Niso samo travme. Gre tudi za zelo ustvarjalno življenje, ki traja leta. Nedvomno so dogodki in trenutki, ki so travmatični, a ne bi želela ponižati ljudi v to, da je Evropa masiv, ki ljudi, ki hodijo proti njej, omejuje in posiljuje z represivnimi ukrepi. Ti ljudje niso pasivni – so subjekti svoje poti – iznajdljivi so, krepki, ustvarjalni, vztrajni in tudi uspešni. Čeprav gredo milijarde evrov za to, da bi se preprečilo njihov prihod v Evropo, so vseeno uspešni. 

Kjer je volja, najde človek pot?

Da. In ti človeški kontramehanizmi ponujajo močno upanje v boljši jutri in v boljše življenje. To je v premikanju ljudi. Ne obstajajo samo pretepanja in travme, ampak je tam tudi moment upora, ki je zelo živ in ki ga ne moremo kar zanemariti. Poznam mnoge, ki so še vedno na poti. In na koncu skoraj vsem uspe – pridejo, kamor želijo. Po eni strani, ker nimajo druge možnosti, a po drugi tudi zato, ker ne glede na to, kako brutalen je mejni režim, se ga vseeno da premagati. Ljudje najdejo pot in načine v fizičnem, a tudi v pravnem, uradniškem, abstraktnem smislu. 

Brutalnost mejnega režima fizično rani ljudi, a spodkopava tudi evropske vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države, ki temelji na enakopravnosti vseh. 

Sama pogostokrat razmišljam o tem, da vse zahodne države, kamor na koncu po vseh brutalnosti pridejo ti ljudje, te ljudi potrebujejo – potrebujejo izredno prekarno, izmučeno delovno silo, ki je pripravljena početi skorajda karkoli. Včasih se mi zdi, da je pot kot nekakšna dolga iniciacija v podrazred. Če imaš pred seboj delavca, ki je migriral od drugod, ki je ponosen in prepričan v to, kar zmore in kakšne pravice lahko zahteva, ga boš težko prepričal, da je manjvredna družbena brozga. Če človeka prisiliš, da mora preživeti balkansko pot, če ga pretepaš fizično in birokratsko, ga leta dolgo ponižuješ – ko pride do končne točke, je to dejansko pohabljena družbena margina, ki jo zahod potrebuje, da jo izkorišča in da kapitalizem deluje.

Zato mi ni všeč, da se migracijske izkušnje psihiatrizira skozi travmo. S tem se ljudem vzame njihovo bit in voljo. Vseeno pa ne gre zanemariti tega, da sta ponižanje in izmučenost morda zaželjena učinka – da jih pot do nerazpoznavnosti pohabi, jim vzame ponos, ki so ga imeli, in prepričanje, da si zaslužijo enakopravnost. Pot lahko to naredi – in tudi šolstvo lahko med mladimi pri tem odigra pomembno vlogo. Če izkusijo šolski sistem v nekaj državah na poti, kjer pridobijo vedno zgolj slabe izkušnje – ko pridejo do ciljne države, ne verjamejo več, da si karkoli zaslužijo ali da bi lahko bili v šoli uspešni. To me skrbi. 

Ampak sedanji mejni sistem in režim brutalnosti ni nujen – Evropa bi lahko migracije uredila in urejala drugače, kajne?

Zagotovo. A to je onkraj mene. Če zelo poenostavim, se mi zdi, da imamo mnogo preveč. A nam je zelo udobno, 

da imamo toliko vsega. Temu se absolutno nismo pripravljeni odpovedati. Nisem izjema. Če ima del sveta toliko vsega, kar si je prigrabil, ne bo veselo prikimal in se odrekel privilegijem, zato da bi bil cel svet bolj vzdržen in trajnosten. Ne vidim, da bi to kdorkoli naredil. 

A verjetno je to stvar tudi tega, kaj razumemo kot skupno in kot svojo skupnost – sega ta do konca farovža, do državne meje ali zajema cel svet?

Osebno nisem optimistična. Je pa res tudi, da sedaj, ko odhajam nazaj v Bosno in Veliko Kladušo, ni tam nikogar več, ki bi ga poznala še od prej. Ljudem uspe. Ljudje pridejo, kamor želijo. Hkrati so sedaj v Bosni drugi ljudje. Ljudje, ki jih še ne poznam.

---