5. septembra 1990, bila je sreda, zgodaj popoldne, smo se Suza, Goran, Mateja in jaz “zbasali” v zdelanega oranžnega spačka z belimi lučmi in se odpravili proti Zagrebu. Na obzorju so se sicer nabirali grozeči temni oblaki, a ti naše dobre volje in pričakovanja niso zmanjšali niti za promil. Iz kasetofona je “nabijala” glasba, mešanica Princa, Bowieja, CCR-ov, Pretendersov in Iggyja Popa, občasno je kakšna pesem “zavila po svoje”, saj je šlo seveda za zdelan avtoradio in še bolj zdelane, neštetokrat preposlušane kasete.
Po slabih treh urah vožnje, z enim postankom za “odvodnjavanje” mehurjev in dotakanje olja v glasen spačkov motor – goriva je na daljših poteh porabil manj kot olja – smo prispeli v “bejli Zagreb grad”. Pred več kot tridesetimi leti se je še dalo najti pakirno mesto relativno blizu naše končne destinacije – nogometnega stadiona Dinamo na Maksimiru. A nismo šli na nogometno srečanje, namenili smo se na koncert. Pred stadionom smo še popili pivo ali dva in vstopili na nogometno igrišče. Seveda raste tudi na tem stadionu tako imenovana “sveta trava”, ki je namenjena zgolj trganju s kopačkami, ne pa korakom in poskakovanju ljubiteljev glasbe, zato je bilo celotno igrišče prekrito s trpežno plastično folijo.
Počasi se je pričelo temniti, a ne zavoljo zgodnje-večerne ure. Tisti grozeči oblaki, ki smo jih gledali že ob odhodu iz Maribora, so nas dohiteli in pričeli na nas zlivati vse, kar so prinesli s sabo. To ni bil tisti klasični poletni naliv, ki se izlije v petih minutah in potem posije sonce, nad našimi glavami se je razdivjal manjši monsun. Nekateri so prišli na stadion pripravljeni. Razpeli so dežnike ali si ogrnili pelerine, ostali pa smo se znašli po svoje – s polivinilom, ki je prekrival igrišče. Lezli smo spodaj in skozi špranje med odprtimi dežniki gledali na oder, kjer je že igrala predskupina. Boa, Zagrebčani, ki so svoje najbolj slavne čase doživljali v začetku osemdesetih, novi val v eni od svojih najboljših različic, jugoslovanski Duran Duran, za moje pojme vedno premalo cenjeni in spoštovani v časih, ko je bilo domače glasbe veliko in je bila izjemna. Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev.
Nato pa je, kot na ukaz, nekje na polovici zadnjega “komada” Boe, prenehalo deževati. In potem je na oder stopil on. Ziggy Stardust, gospodar zemlje in vesolja, Major Tom osebno – David Bowie. Eleganten, v obleki, z mikrofonom, komad ali dva na saksofonu, pa s kitarama, električno in nato že od njegovih začetkov njemu najljubšo – dvanajst-strunsko akustično.
Skoraj dve uri vesoljske odisejade smo iskali pajke z Marsa, se spreminjali v pepel in bili uporniki, ljubili kitajsko dekle, plesali od postaje do postaje, od popolnih začetnikov do herojev. Samo za en dan, samo za en večer, samo za tisti koncert.
Že na poti proti parkirišču so pričele padati prve kaplje in potem se je zalivanje z neba ponovilo. Glasba iz zvočnikov v spačku se je zaman trudila preglasiti tam-tam dežnih kapelj po platneni strehi, potoček je našel svojo pot skozi slabo zatesnjena okna, nekje na pol poti nam je odletel tudi brisalec. Na srečo na sovoznikovi strani, tako da smo kljub temu nekje okoli dveh zjutraj varno prispeli domov.
Hrvaška televizija je s koncerta pripravila krajši prispevek, tega sem videl naslednji dan, in eden izmed stavkov v njem je šel takole: »Bit če ovo koncert kojeg če cijeloga života pamtiti gotovo 50.000 prisutnih.«
Za ostalih 49.999 sicer ne vem, a jaz ga “pamtim” tudi po več kot tridesetih letih.
Can you hear me, Major Tom?
* Sound & Vision je naslov pesmi Davida Bowieja. Sound+Vision je bil tudi naslov njegove turneje leta 1990.