Ukrajina se vključuje v svetovni kapitalistični sistem s podrejanjem, ki v Ukrajini ustvarja tip odvisnega gospodarstva. Zadnje leto se to le še potrjuje.
V švicarskem Luganu so julija 2022 potrdili načrt povojne obnove Ukrajine, ki ga je podprlo 42 držav zahodnega zavezništva, vključno s Slovenijo. Po konferenci so udeleženci objavili Lugansko deklaracijo, izjavo za javnost z dopadljivimi frazami o transparentnem procesu obnove, digitalni preobrazbi in zelenem energetskem prehodu. Šele ukrajinski Nacionalni načrt obnove je vseboval seznam ukrepov, ki so jih donatorji pričakovali od ukrajinske vlade za več sto milijardno pomoč pri obnovi. Ta dokument napoveduje veliki družbeni eksperiment in prihodnji model razvoja kapitalistične (pol)periferije – torej tudi Slovenije.
Že pred letom dni je bilo jasno, kako je ukrajinska vlada začela uresničevati načrt obnove. Najprej se je lotila “zastarele” delavske zakonodaje. Štirinajst dni po luganski konferenci je ukrajinska vrhovna rada potrdila dva zakona. Prvi (št. 5371) je določil, da zaposlene v majhnih in srednje velikih podjetjih – kar predstavlja med 70 in 80 odstotki vseh zaposlenih v Ukrajini – Zakon o delu in kolektivne pogodbe več ne varujejo. Ti delavci in delavke lahko sklepajo in se zanašajo zgolj na individualne pogodbe o zaposlitvi. Drugi zakon (št. 5388) je uzakonil “pogodbo brez delovnega časa”, po kateri morajo biti delavci in delavke vedno na voljo delodajalcem. Ukrajinski in evropski sindikati so že tedaj protestirali pri mednarodnih in evropskih organizacijah, saj zakona kršita tako mednarodne pogodbe kakor predpise EU. A protesti so bili neuspešni, saj so institucije, ki bi morale varovati delavske zakone, podpirale luganski načrt skupaj s protidelavsko zakonodajo. Ukrajinska vlada je hkrati pripravila seznam premoženja za privatizacijo v skupni vrednosti več kot 400 milijard dolarjev, ki ga investitorji lahko kupijo kar prek interneta na spletni strani AdvantageUkraine, premoženje pa so 6. septembra lani ponudili tudi na newyorški borzi. V video nagovoru je predsednik Zelenski tedaj povabil ameriške investitorje z besedami: “We are free. We are strong. We are open for business.”
Časopis The New York Times je tedaj zapisal, da je “globoka človeška tragedija postala velika gospodarska priložnost”. Vojna je omogočila proces “prvotne akumulacije”: privatizacijo državnih bank in podjetij; preoblikovanje davčne politike po zgledu davčnih oaz; ukinjanje delavskih in socialnih pravic. Česar vladajoča stranka Sluga narodu ni uspela doseči pred vojno, je uresničila med vojno, ko je lahko prepovedala opozicijske stranke, neodvisne medije in javne proteste.
In kaj se je zgodilo potem?
Ukrajina, nova davčna oaza?
Prej omenjena protidelavska zakona sta v veliki meri odpravila delovnopravno varstvo v Ukrajini. Pavlo Holota iz Neodvisnega sindikata rudarjev je v pogovoru za Ukraine Solidarity Campaign povedal, da je do marca 2023 vrhovna rada potrdila že šest zakonov, ki so posegli v delovnopravno varstvo. V času pogovora je bilo v obravnavi še 30 drugih zakonov, za katere Pavlo Holota ni dvomil, da jih bo parlamentarna večina brez težav potrdila. Po Holotovih besedah ti zakoni ustvarjajo “diktaturo delodajalcev”.
Po anketah Mednarodne organiacije za migracije se v trenutnih razmerah velik delež ukrajinskega prebivalstva težko oskrbuje s hrano in obleko. Vlada pa se je lotila socialne reforme, da bi modernizirala “sovjetski” sistem. Psihologinja Natalia Lomonosova je opisala reformo za portal Commons. Zakon o socialnem varstvu št. 2620, potrjen oktobra 2022, je omejil socialno pomoč na najrevnejše, vrh tega pa morajo upravičenci izpolnjevati tudi pogoj “aktivnosti”, kot da ne bi bili sredi vojne. Denimo, družina z majhnim otrokom ima lahko nizke dohodke, vendar ni upravičena do socialne pomoči, če starši niso delali ali študirali v zadnjih treh mesecih. Prav tako se spodbuja privatni trg socialnih storitev po zgledu ukrajinskega zdravstvenega sistema, ki je že privatiziran po načelu, da “javni denar hodi z bolnikom”. To pomeni, da javni in zasebni ponudniki hkrati konkurirajo za paciente in s tem za denar iz javnih sredstev. Socialno reformo je sicer zahteval Mednarodni denarni sklad v zameno za odobritev posojila v višini 15,6 milijarde dolarjev marca 2023.
Ukrajinski državni proračun pridobi največ prihodkov iz davka na dodano vrednost, ki najbolj bremeni revnejše prebivalstvo. Namesto prerazporeditve bremena in višje obdavčitve premožnejših razmišlja urad predsednika Zelenskega ravno o nasprotnem. Zavzema se za enotno davčno stopnjo po formuli 10/10/10. To bi pomenilo, da bi znižali pri davke na 10 odstotkov: DDV s trenutnih 20 odstotkov, dohodnino, ki je trenutno 18 odstotna, in davek na dobiček podjetij, ki je prav tako 18 odstoten. S tem bi se Ukrajina spremenila v davčno oazo, spodkopala bi lastno gospodarsko stabilnost in še povečala revščino. Raziskovalec z LSE – London School of Economics and Political Science – Luke Cooper je v poročilu Tržna ekonomija v vsesplošni vojni? opozoril, da so taki politični ukrepi ravno nasprotni od tega, kar bi pričakovali od vojnega gospodarstva, ki mora povečati davke premožnejšim, zato da lahko zagotavlja najosnovnejšo socialno varnost. Pri tem vprašanju ima tudi Mednarodni denarni sklad drugačno stališče od vlade, ki bi z nizkimi davki rada privabila investitorje. Nižanje davkov namreč lahko ogrozi zmožnost države za odplačevanje posojil. Septembra 2022 so po dogovoru Pariškega kluba in G7, kot je pisala Julija Jurčenko za Commons, upniki treh četrtin ukrajinskega dolga odložili odplačevanje dolga za (največ) dve leti, a med njimi ni bilo Mednarodnega denarnega sklada, ki zahteva redno odplačevanje tudi med vojno.
Ukrajinski razvojni sklad na vajetih ameriškega plenilskega sklada
Po oktobru 2022 so zavezniške države razkrile tudi kakšno organizacijo povojne obnove pričakujejo. Junija 2023 je Združeno kraljestvo organiziralo konferenco v Londonu, da se je, po poročanju Financial Timesa, vzpostavil “institucionalni okvir za obnovo”. Organizatorji so želeli s tem donatorje prepričati, da bo denar “dobro porabljen”. Menili so, da se zaradi korupcije Ukrajini ne more zaupati, zaupanja vredna pa naj bi bila ameriška BlackRock in JPMorgan, ki sta na londonski konferenci predstavila projekt “Ukrajinskega razvojnega sklada”. Predsednikov urad je poročal, da je Zelenski povabil podjetje BlackRock že septembra 2022, februarja 2023 pa je gostil še ameriško banko JPMorgan, ki skrbi za upravljanje ukrajinskega dolga. Kot je poročal Financial Times, sta si BlackRock in JPMorgan zamislila Ukrajinski razvojni sklad, v katerem je javno financiranje “zibelka prizadevanj za obnovo” – ki zagotovi 90 odstotkov sredstev –, “osrednjo vlogo” pri obnovi pa naj bi imel zasebni sektor. Srž je v tem, da naj bi “javni” kapital “absorbiral prve izgube”, kot so zapisali v časopisu Financial Times, zasebni sektor pa prebiral in izbiral projekte z visoko donosnostjo. Investicije bo nadziral BlackRock, ki se uradno ukvarja z (nereguliranim) “bančništvom v senci” in je veliki zmagovalec finančne krize leta 2008, po kateri je podvojil svoje premoženje ter postal največje podjetje za upravljanje premoženja na svetu. Svoje naložbe ima v vseh gospodarskih dejavnostih in v vseh svetovnih regijah, vključno z Indijo in Kitajsko.
Zahodni danajski darovi
Pri Ukrajinskem razvojnem skladu pa bodo vseeno imele besedo tudi države donatorke, kot opozarja poročilo V smeri Marshallovega načrta za Ukrajino. Običajno pogojujejo donatorke posojila in donacije s tem, da mora država prejemnica porabiti prejeta sredstva v državah donatorkah. Ker bo Ukrajina po vojni postala največje gradbišče na svetu, podjetja že mrzlično lobirajo. V tekmo za naročila so se vključila tudi slovenska podjetja, kot je poročalo Delo s slovensko-hrvaškega poslovnega foruma marca 2023.
Toda z zahtevo, da mora Ukrajina kupovati gradbeni material v državah donatorkah in najemati njihova podjetja, se dela slabo uslugo Ukrajini. Thomas Rowley je za Open Democracy navedel izračune iz poročila USAID, da je ukrajinsko gospodarstvo sposobno proizvesti devetdeset odstotkov gradbenega materiala za obnovo. Če bi Ukrajina sama proizvajala cement, železo in ostali gradbeni material, bi to ustvarilo 100.000 delovnih mest, skoraj šest milijard dolarjev za plače in dobre štiri milijarde davčnih prihodkov za državo. Toda evropski interesi so jasni, je dejal direktor organizacije Global Justice Now, Nick Dearden za Labour Hub: “Evropa hoče uvažati žito in energijo iz Ukrajine ter si zagotoviti izvoz v Ukrajino”.
Londonska konferenca ni vključevala poziva državam ali zasebnim investitorjem k donacijam. A Evropska unija je ob tej priložnosti vseeno napovedala, kot je poročal The Guardian, 50 milijard evrov posojil in donacij za “stabiliziranje javnih financ” (poleg 20 milijard evrov, ki jih je že dala v preteklem letu). “Pomoč” je v resnici namenjena vzdrževanju vojske in za nujne državne stroške v naslednjih štirih letih ter tako dopolnjuje posojilo Mednarodnega denarnega sklada v višini 15,6 milijarde dolarjev. Iz tega je mogoče sklepati, da so zahodni zavezniki odločeni podpirati ukrajinski vojaški stroj vsaj še štiri leta. A donacije močno zaostajajo za potrebami ukrajinske vlade – stroški za vojsko in druge nujne potrebe znašajo od tri do štiri milijarde evrov na mesec. Tako ukrajinska vlada še naprej moleduje za pomoč pri zahodnih vladah.
“Velikodušne” pomoči Zahoda Ukrajini so v resnici lažni danajski darovi. Petdeset milijardna pomoč EU, denimo, vsebuje eno tretjino donacij in dve tretjini posojil. Večina pomoči v vojaški opremi je prav tako posojil, kar pomeni, da se strošek vojne prenaša v prihodnost in bremeni v prihodnosti ustvarjeno vrednost.
Ropanje tujih rezerv in rušenje mednarodnega reda
Po rekordnih državnih subvencijah za gospodarske sektorje med finančno krizo, pandemijo in energetsko krizo so se zahodne državne blagajne spraznile. Zato zavezniki proučujejo možnosti, kje vzeti denar za obnovo in se igrajo z idejo, kako bi “odtujili” zamrznjeno rusko premoženje. Ta možnost je na prvi pogled videti brezupna, saj je odtujitev premoženja v očitnem nasprotju z “na pravilih temelječem mednarodnem redu”. A samo v Evropski uniji je, kot je pisal Intellinews, 24 milijard evrov od ruskih državljanov in 200 milijard evrov javnih sredstev Ruske federacije, večinoma sredstev Ruske centralne banke. Zamrznjeno rusko premoženje bi tako lahko napolnilo ukrajinski sklad za obnovo, ki bi po različnih ocenah potreboval med 411 in 750 milijard dolarjev – to je veliko višji znesek od vojne škode, povzročene do konca leta 2022, ki jo je Kijevska ekonomska šola ocenila na 138 milijard dolarjev.
Zaveznice so že napravile prve korake za odtujitev ruskega premoženja. Pri Evropski komisiji pripravlja delovna skupina Freize and Seize predloge za zamrznitev in zaseg ruskega premoženja. Kanadska vlada je sprejela zakon, ki omogoča odtujitev zamrznjenega premoženja in je že zasegla prvo premoženje. ZDA so nekaj podobnega storile pri afganistanskih denarnih rezervah. Kot je poročal The Guardian, so zasegle sedem milijard dolarjev, ki jih je Afganistanska nacionalna banka hranila v ZDA, čeprav lahko to povzroči zlom afganistanskega bančnega sistema in poglobi humanitarno krizo. Z dekretom so ZDA ustregle žrtvam napada 11. septembra 2001, ki bodo dobile polovico afganistanskih denarnih rezerv; drugo polovico pa so ZDA namenile za poseben sklad, iz katerega se bo financirala hrana in druga humanitarna pomoč za Afganistan. S tem ukrepom so ZDA začele s spodnašanjem enega od stebrov mednarodnega reda.
Obnova Ukrajine: pot v podrazvitost
Kritiki opozarjajo na plenjenje ukrajinskega premoženja med vojno, na neoliberalno vojno ekonomijo in na povojno obnovo, ki bo koristila velikemu kapitalu, iz Ukrajine pa naredila propadlo državo. Sprašujejo, kakšen smisel imajo žrtve za “svobodo”, če bo koncu vojne ljudstvo obsojeno na mezdno in dolžniško suženjstvo za globalni kapital.
Obnova ne bo nadomestila niti vse obstoječe javne infrastrukture. Kot je za The Guardian povedal vodja ukrajinske državne agencije za obnovo in razvoj infrastrukture, Ukrajina “ne potrebuje vseh šol, univerz in bolnišnic, ki so bile zgrajene v času Sovjetske zveze”.
Ob ukrajinski vojni se pogosto omenja imperializem, ne da bi se zares vpraševali, kaj je sodobni imperializem. V javnih razpravah se imperializem pojavlja zgolj v banalnem pomenu kot sla po tujem ozemlju in ozemeljski širitvi. A s spremljanjem dogajanja v Ukrajini se nakazuje imperializem, kot ga analizira teorija odvisnosti. Ukrajina se vključuje v svetovni kapitalistični sistem s podrejanjem, ki v Ukrajini ustvarja tip odvisnega gospodarstva. V tej dinamiki, kjer se razvoj v vodilnih gospodarstvih opira na podrejanje perifernih gospodarstev, je Ukrajina obsojena na razvoj podrazvitosti. Da bo njena rast “osiromaševalna rast”. To pomeni, da bo v prihodnosti Ukrajina lahko dosegala visoko gospodarsko rast, a bo vseeno tonila v siromaštvo, saj bodo tuja podjetja, skladi in banke tisti, ki bodo črpali večino te na novo ustvarjene vrednosti iz Ukrajine.
