Vsakič, ko med vožnjo v avtu zaslišim sirene, me popade rahla panika. Nikoli ne vem, od kod prihaja in kam je namenjeno vozilo na nujni vožnji, da bi se temu primerno speljala z njegove poti. Opažam, da nas je veliko takih, ki neko solidarnost, empatijo izkažemo s simboličnim odmikom ob rob ceste, čeprav je jasno, da gre vozilo zlahka mimo tudi brez tega našega odvečnega zavoja. Gre pač za gesto – nekdo je v stiski, bori se za življenje, seveda mu želiš vsaj malo pomagati! Na transparentih in med TV-oglasi nas opozarjajo, kako se pravilno vzpostavi prostor za reševalna vozila na avtocesti, na tečajih prve pomoči nas učijo, da pomagamo najprej tistim, ki so najbolj življenjsko ogroženi. In potem s pospešenim pulzom in živčnimi pogledi v vzvratno ogledalo ugotoviš, da so lučke in sirene za tabo, dih ti zastane, zaviješ ob rob ceste, svet se ustavi … in mimo objestno in ošabno pridrvi cela kolona temnih limuzin z zatemnjenimi stekli, pa seveda s policisti spredaj in zadaj. In mene popade ihta. S tem se mi zdi toliko stvari narobe, da sploh ne vem, kje začeti.

Mislim, kako nadležno je že samo to, da se mora ves promet ustavljati in umikati, da gre nekdo pomembnejši mimo z vsemi fanfarami vred? A ni to kot nek srednjeveški ostanek najave prihoda kralja s trobentami? Tega, da gre za prevoz osebe, ki ima izvršiti nujne in neodložljive naloge državnega organa, ki so za delo državnih organov strateškega pomena (tako piše v pravilniku o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo), pač res ne kupim. Kolikor je Slovenija majhna, se mi zdi, da bo ta strateško nepogrešljiva oseba čisto dovolj hitro na kateri koli strateški točki, kjer bo opravila svojo strateško nalogo, pomembnejšo od nalog vseh tistih bednikov, ki smo se umaknili s poti. Naše službe, opravki, nameni – vse to je neprimerljivo nepomembno vpričo te varovane osebe na nujni poti. Zelo si želim, da bi bilo po zakonu obvezno objaviti, za kakšne vrste nalogo je šlo na taki poti. Res, ful me zanima.

Pa sploh nočem negirati pomembnosti državnih organov, funkcij in funkcionarjev – samo nekako ne morem sprejeti, da so njihove naloge tako zelo pomembnejše od vseh drugih (še sploh, ker se premiki na političnem polju ne zgodijo tako bliskovito, kakor hitro je bil nekdo dostavljen na pozicijo).

Ampak kar me pa najbolj boli in jezi pri vsej tej zadevi, je to, da so tovrstne procesije najvišje na hierarhiji vozil s prednostjo. To pomeni, da bi se bilo celo reševalno vozilo dolžno umakniti tej pomembni osebi s strateško nalogo, pomembnejšo od življenja slehernika. Pa kakšno sporočilo je to?! Saj vem, da je možnost, da bi se ti dve vozili na nujni vožnji srečali, statistično zanemarljiva. Pa vendar že sam obstoj takega pravila doda olja na ogenj moje jezljive duše. A si predstavljate, da imate nekoga ljubljenega v rešilcu, ki se mora ustaviti in se vljudno umakniti nekomu pomembnejšemu od golega življenja, ki se ga poskuša rešiti? Jaz si raje ne.

In ko sedim za volanom, pohlevno odmaknjena ob kraj, in cirkus potuje mimo mene, sploh nočem pogledati teh vozil. Nočem jim potrditi občutka, da so tako pomembni, kot tulijo. Razmišljam, ali je to pravilo nek tak obupan manever za umetno vzpostavljanje pomembnosti. Nekakšen, “A vidite, kako smo pomembni?”. A veste kaj? Čisto nič bolj, kot smo vsi drugi.

Pomembno pa je, imenovati se …

_{* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je uredniško urejena različica besedila, objavljenega v juljski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.}