Antropologinja Sarah Lunaček, ki dela na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, raziskuje v Nigru že od leta 2000. Vsaj enkrat letno obišče zahodnoafriško državo; zadnjo v regiji, ki je doživela vojaški udar. Prek dela na fakulteti poskuša krepiti meduniverzitetne, tako študentske kot raziskovalne izmenjave, tudi v trenutni situaciji. “Gre za povezanost, enakopravnost, dialog in izmenjavo,” pravi. Ko je v Nigru, tudi predava, v letih 2016 in 2017 je raziskovanje osredotočila na posledice evropskih migracijskih politik, zaradi katerih je severno mesto Agadez postalo migracijsko središče, v zadnjih letih pa jo zanima predvsem upravljanje z zemljo. “To je povezano tako z decentralizacijo kot s poskusi stalne naselitve nomadov. Zanimajo me vplivi ekstraktivizma, torej črpanja naravnih bogastev, ki ga izvajajo tuje korporacije, na lokalno, večinoma nomadsko prebivalstvo, ki nima dovolj vzvodov za uveljavljanje pravice do pašnih ozemelj.” V puščavi ljudje na šotore in strehe hiš nameščajo sončne celice, opisuje. Pregrevanje podnebja se kaže v širjenju puščave in pogostejših ekstremnih podnebnih dogodkih. Poznajo pa v Nigru tudi posledice idej o trgovanju z zelenimi politikami. “Ameriško podjetje je pred časom z idejo, pogozdujmo Saharo, želelo za nedoločeno obdobje najeti ogromen del ozemlja. S tem bi nomadom odvzeli pašnike, da bi poskusili zasaditi drevesa in nato prodajati zelene, ogljične odpustke drugim,” je pojasnila. “A lokalno prebivalstvo ni sprejelo njihovih argumentov, da bo to zagotovilo delovna mesta. Prisvajanju zemlje so se uspešno uprli.”
Pred leti ste opozarjali na posledice zakona, ki ga je Niger sprejel leta 2015 ob pritiskih EU. Z njim se je večino migracij ilegaliziralo, četudi je Niger zgodovinsko in tradicionalno prostor tranzitov in migracij. S tem se je mnogim odvzelo možnost preživetja, Niger pa je postal ena pomembnejših partnerskih držav EU v Afriki, vseskozi je pomemben vir urana. Konec julija se je tam zgodil vojaški udar, v regiji že več kot desetletje poteka boj zoper skrajne islamistične milice, nadaljevanje ameriške vojne proti terorizmu. Kakšne učinke ustvarjajo v Nigru v zadnjem obdobju politike EU?
Rdeča nit je neokolonialnost politik Evrope do Afrike. A dinamike pri izčrpavanju naravnih virov na eni strani in pri migracijah na drugi so specifične. Tudi danes pogosto umanjka razumevanje, kaj so razlogi za slabo ekonomsko situacijo Afrike. Bistveni so vplivi nekdanjih kolonialnih ter drugih velesil in nadaljevanje njihovega vmešavanja v notranje politike. V Nigru, predvsem Francije. To je treba upoštevati, če želimo razumeti močan odpor proti Franciji, ki je vse bolj viden v zahodnoafriški regiji. Valuta tam je še vedno centralnoafriški frank, ki je bil nekoč vezan na francoski frank, sedaj pa je na evro. Francija je, tik preden so zahodnoafriške države razglasile neodvisnost, želela oblikovati enotno saharsko cono, saj je že leta 1957 tam odkrila uran. A bilo je prepozno. Vseeno pa je Francija že s prvo vlado neodvisnega Nigra začela s “povezovanjem”. Sklenila je sporazum o nadaljnjem raziskovanju urana, ki ga je francoski geološki in rudarski raziskovalni urad odkril na severu Nigra, kjer je danes mesto Arlit. Leta 1971 so uradno začeli z izkopom in s trgovanjem. V pol stoletja so se imena korporacij, ki izkopavajo uran, spreminjala, a v resnici gre vseskozi za isti francoski kapital. Sedaj je to podjetje Orano. Zadaj je ekonomsko-energetski interes Francije, ki je v preteklosti iz Nigra pridobivala večino urana, potrebnega za nuklearno energijo, ki predstavlja dve tretjini električne energije, ki jo proizvede. Po letu 2004, ko je bil tedanji predsednik Mamadou Tandja ponovno izvoljen na volitvah, je trg koriščenja urana odprl in podelil koncesije tudi podjetjem iz Kanade, Avstralije, Kitajske … Uran je bil izjemno pomemben vir prihodkov za Niger v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let. Tedaj je bila cena urana na svetovnem trgu visoka in del prihodkov je šlo tudi v gradnjo cest in druge infrastrukture.
A Niger velja za eno najrevnejših držav. Tako v Afriki kot na svetu.
Da, vedno je na repu. To je absurdno, če vemo, da je tako bogat s tako pomembnimi naravnimi viri. Ti bi morali zagotoviti občuten priliv sredstev za javne sisteme, kot sta denimo šolstvo in zdravstvo. Zakaj ni tako, ni preprostih in dokončnih odgovorov. Zagotovo pride premajhen del sredstev, ki jih trgovina z uranom ustvari, nazaj v Niger. Hkrati so sredstva, ki pridejo nazaj, žrtev pogostih menjav oblasti, kar pomeni, da ni stabilnosti za dolgoročne projekte in vlaganja, nedvomno pa je na delu tudi korupcija.
Francoski monopol nad trgovino z uranom je dolgo časa pomenil, da je bila odkupna cena relativno nizka. Zato je bila odločitev, povabiti še druge tuje vlagatelje, smiselna. A problem na lokalni in regijski ravni ostaja to, da si s tem centralna oblast prilasti ogromne površine ozemlja, ki ni več v upravljanju regij. To je bil razlog tuareških uporov. Želeli so svoj pravični delež in pripoznavo ter spoštovanje tega, da tam živijo kot nomadi. Do danes ni sistema, ki bi uredil to njihovo pravico do ozemlja za pastirske pašnike, a upa se, da bi z uveljavitvijo decentralizacije lokalna in regionalna uprava pridobili več vpliva. Kitajska denimo na vzhodu države že nekaj let črpa nafto, pa nima lokalno prebivalstvo od tega nobenih koristi.
Prihaja zaradi pridobivanja urana tudi do okoljske ter posledično zdravstvene degradacije?
Da. Francozi na začetku niso upoštevali varnostnih ukrepov. Delalo se je brez zaščite, odslužene stroje so pustili lokalnemu prebivalstvu, a nikogar niso opozorili na problem radioaktivnega sevanja. Francija je res da ponujala nekaj štipendij, izšolali so se električarji in inženirji, ki so morda imeli določen vpogled v nevarnosti, a vseeno to ni vodilo do tega, da bi lokalno okolje kakorkoli zavarovali. Arlit je v osemdesetih rastel in se razvijal kot rudarsko mesto – prej so bili tam vodnjak in nomadi. Danes je to mesto z okoli sto tisoč prebivalci. Vseskozi pa je obstajala segregacija: francoski in drugi višje kvalificirani delavci rudnika so imeli svoje hiše in komunalno infrastrukturo, lokalno prebivalstvo je živelo na robu v barakarskih naseljih.
Okoljsko uničenje je hudo predvsem zato, ker se ni poskrbelo za nevarne odpadke. V mestu je dobesedno gora izkopane, a za kapitalistično gospodarstvo nezanimive zemljine, saj je vsebnost urana v njej prenizka. Iz te zemlje se dviga prah, ki ga veter raznaša po vsem mestu. Tam je res da bolnišnica, ki so jo zgradili Francozi in je dragocen prispevek k zdravstvu. A zdravniki v njej niso nikoli zaznali nobenih poklicnih bolezni ali nadpovprečne obolelosti prebivalstva. Šele v zadnjih dveh desetletjih se je lokalna nevladna organizacija Aghirin’man uspela povezati s francoskimi protinuklearnimi organizacijami, ki so izvedle neodvisne meritve in med drugim ugotovile, da je radioaktivna ena od cest in da je v vodnjakih presežena mejna vrednost težkih kovin. Leta 2010, po zadnjem vojaškem udaru, nekaj časa ni bilo vzpostavljene centralne oblasti, ki je prej vedno preprečevala neodvisne študije. Tedaj je meritve opravil tudi Greenpeace in izdal poročilo, v katerem je popisal neprimerno zaščito delavcev, previsoko radioaktivnost v mestu … Ti pritiski so privedli do tega, da so se razmere v rudniku in za delavce popravile, a težava ostajajo posledice v širši okolici.
Ob tem velja dodati, da je po dostopnih informacijah v rudnikih, ki jih upravljajo podjetja iz Kitajske, glede varnostnih ukrepov še slabše. Posluha za opozorila je manj, lokalno prebivalstvo pove, da ima Kitajska sistem kuvert in čeprav je prišlo do večjega pogina kamel in koz, je isto kitajsko podjetje pred mesecem dni dobilo zeleno luč za nadaljevanje rudarjenja. Vmes se je namreč Kitajska umaknila zatrjujoč, da je cena urana na svetovnem trgu prenizka. A špekulacije, da se bo cena spet dvignila, se nadaljujejo, saj velja uran za eno bolj “čistih” energetskih surovin – a žal ne za tiste blizu rudnikov. Za Niger še vedno velja, da je tam ena največjih zalog urana, na lestvici držav proizvajalk pa je zdrsnil s slabim 5-odstotnim svetovnim deležem na sedmo mesto. Ogromno rudnikov urana je v zadnjem času začelo delovati v Kazahstanu, ki je vodilni proizvajalec in kjer ohrani država v rudnikih 51 odstotkov lastništva. Medtem se je tudi Francija usmerila proti Aziji, deleže v rudnikih urana ima denimo tako v Kazahstanu kot v Mongoliji.
Poleg urana in nafte pa je v Nigru tudi …
Zlato. Tega je veliko v celi zahodnoafriški regiji. Kopljejo ga na jugu in na severu, v Sahari je veliko predvsem individualnih kopov, ki se pojavljajo tudi v drugih državah. Zdi se skoraj kot nova zlata mrzlica, ki je povezana tudi z visoko brezposelnostjo mladih. Posamezniki kopljejo, upajo, da bodo našli zlato žilo in obogateli. V Nigru je izkope nekaj časa varovala vojska, vseskozi pa prihaja tudi do ropov. Poznam mlade, ki jim je uspelo – našli so zlato in si lahko postavili hišo, se poročili in imajo zdaj družino –, poznam pa tudi mnoge, ki jim ni.
Želja mladih pa ni, da bi jim zlato kupilo karto v tujino?
Ne, v Nigru se, zanimivo, lokalno prebivalstvo ne izseljuje dosti v Evropo, še posebej ne Tuaregi in Fulani. Nekateri gredo v tujino, tudi v Evropo, prodajat obrtne izdelke, predvsem nakit, ljudstvo Hausa ima morda največ povezav z Evropo, saj jim migracije omogočajo trgovanje z belo tehniko in drugimi aparati … A ljudje med naključnimi pogovori rečejo, da si ne želijo stran. Kot je dejal vojak z juga: “Vemo, da tu ni nič, a nam je dovolj, da si delimo nekaj riža in smo skupaj. Preveč smo navezani na družino, ne moremo kar oditi.” Mnogi Tuaregi so tudi zelo jasno kritični do odtujenosti in individualizma v Evropi.
V preteklosti so Nigrčanke in Nigrčani hodili delat v Libijo in Alžirijo. V Alžirijo predvsem ženske iz okolice Zindra, kar je v nekem trenutku sprožilo moralno paniko, a po vsem svetu skozi vso zgodovino ženske migrirajo, da zaslužijo za preživetje družin doma. Libija pa je nekaj časa, pod Moamerjem Gadafijem veljala za “afriško Evropo”, kamor so hodili delat mnogi iz zahodnoafriških držav. Nomadsko-pastirska ljudstva, ki jih skupno imenujemo Tuaregi, so iz Nigra odhajali v Libijo, kjer so najraje delali v turizmu, predvsem pa kot vozniki na naftnih poljih. Njihove migracije so bile krožne, vračali so se v Niger. Tudi drugi Afričani, ki so prihajali v Libijo, niso bili vsi namenjeni naprej v Evropo. Situacija v Libiji tedaj, četudi se je spreminjala in nikakor ni bila idelana, vseeno ni bila primerljiva z razčlovečenjem migrantov in migrantk, ki se tam dogaja danes. Pot je vseskozi vodila čez Agadez, s kamioni ali terenskimi vozili in prevoz je bil napol uraden, saj se čez meje ni prehajalo po uradnih postopkih. Zaradi varnosti na poti čez puščavo so potovali v konvojih in ta način prevoza so uporabljali vsi. Bil je sistematično urejen, spremljan in nadzorovan. To je predstavljalo pomembno gospodarsko panogo, ki je omogočala tako trgovino – tudi z osnovnimi živili, kot so olje, mleko v prahu in makaroni – kot način relativno varnega in, v primerjavi z danes, poceni potovanja.
V to je vstopila EU s svojo politiko prelaganja odgovornosti glede migracij na druge države?
Da, ta eksternalizacija se je začela leta 2009 v Maroku – najprej z majhno ograjo, nato z veliko ograjo in nato z ogromnim sistemom elektrificiranih ograj ter s celotnim spremljevalnim sistemom podjetij ter institucij za nadzor, vključno s Frontexom. Kasneje se je nadzor meja EU premaknil še bolj proti jugu, v Senegal, Mavretanijo … pot migracij se je spreminjala in EU je premikala svoj cilj. Ves ta čas je sodelovala tudi z Libijo, po likvidaciji Gadafija leta 2011 pa so politike EU v pomembnem obsegu migrirale v Niger.
Spomnim se, da so se leta 2012 najprej pojavile zgodbe o truplih v Sahari. Ta groza je postala podlaga retoriki, ki je upravičevala, da se Agadez preoblikuje v migrantski center. In čez noč je bilo vse, s čimer so se ukvarjale mednarodne organizacije, ki so bile tam, povezano z migracijami. Vse ostale teme, čeprav so bile za lokalno prebivalstvo pomembnjše, so skoraj izginile. Leta 2015 je z omenjenim zakonom, ki ga je zahtevala EU, prišlo do kriminalizacije opisanih migracijskih poti. To se je zgodilo čez noč. Nekdanji prevozniki so ostali brez avtomobilov in pristali v zaporu. Potovanja so za vse postala nevarnejša in dražja, ljudje, ki so bežali naprej proti Evropi, so Agadez zaobšli. EU je s seboj pripeljala Mednarodno organizacijo za migracije, IOM, ki skrbi za vračanje ljudi iz Nigra v njihove izvorne države. Raziskovalec Julien Brachet je za IOM zapisal, da je sahelska policija.
Center v Agadezu deluje kot azilni dom, ni zapor?
Da, dodatni center pa je še zunaj mesta. Tja so namestili zaghawske begunce iz Sudana, ki predstavljajo specifično zgodbo, v kateri EU prav tako ni izpolnila svojih obljub o zaščiti najranljivejših, predvsem žensk in otrok. Niger gosti več kot tristo tisoč beguncev; iz Malija, Nigerije … Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR ne uspe pridobiti dovolj sredstev, da bi pokrili potrebe za oskrbo teh ljudi. Pogoji življenja, ali bolje preživljanja, so težki. V državi je tudi veliko notranjih migracij. Niger je ogromna država – po površini bi prekril dobro četrtino celotne EU. Meje so dolge in v neprijaznih okoljih. Pokol nigrske vojske, ki jo je izvedla Islamska država v Sahari decembra 2019 v Inatesu, na jugozahodu, na meji z Malijem je bil morda eden od dogodkov, ki je okrepil protifrancoska občutja, saj so se tedaj pojavile govorice, da so francoske sile v Maliju, v okviru misije Barkhane, za ta napad vedele, a niso naredile nič, da bi ga preprečile. Veliko je govoric, ki mejijo na teorije zarote, kako Francozi “ohranjajo” islamistične teroristične skupine. Osebno zelo dvomim, da je karkoli na tem, a te govorice kažejo na nezadovoljstvo s francoskimi intervencijami. Zgolj vojaško posredovanje enostavno ne more biti dovolj za pomiritev zapletenih nasprotij in nezadovoljstev zaradi slabih življenjskih pogojev in odnosa oblasti do lokalnega prebivalstva v Maliju in na jugozahodu Nigra.
Kakšno pa je bilo decembra lani stanje v agadeškem migracijskem centru?
Situacija je manj napeta in migracije spet potiho potekajo. Obstajajo konvoji, o katerih se ne govori, a zanje vsi vedo. IOM je še vedno tam, kot tudi EUCAP Sahel, ki dela predvsem na izobraževanju policije in vojaških sil z glavnim ciljem zagotoviti boljši nadzor mej. A konkretna posledica njihovega dela je denimo zahteva, da moraš na motorju, ki vozi kot taxi, imeti čelado, v avtu pa moraš biti pripet z varnostnim pasom, čeprav večina avtomobilov teh nima in zato držiš čez sebe nek navidezni trak. To so vsakodnevni absurdi, do katerih pride, če v tako revni državi nameniš pozornost najprej cestnoprometnim predpisom. Pri izobraževanjih EUCAP sodelujejo Francija, Italija in Španija, opazna pa je tudi prisotnost Nemčije, ki deluje predvsem na področju razvojnih programov – ti so v resnici dobri, dolgoročni in smiselni.
Prej ste omenili vojsko, ki je spremljala konvoje, ki nadzira mejo. Vojska je 26. julija prevzela oblast in drži zaprtega predsednika Mohameda Bazouma. Nekateri komentatorji trdijo, da naj bi do prevrata prišlo, ker naj bi predsednik želel z mesta poveljnika predsedniške straže odstaviti vodjo udara, generala Omarja Tchianija. Kako ljudje v Nigru gledajo na vojsko?
Morda velja najprej pojasniti, da nigrske oborožene sile poleg vojske in policije vključejejo tudi nacionalno policijsko stražo in nacionalno stražo, ene spadajo pod minstrstvo za obrambo, druge pod ministrstvo za notranje zadeve. Pristojnosti nacionalne straže so se pogosto spreminjale, tako da sedaj preganjajo določena kazniva dejanja, varujejo pomembne osebe in branijo ozemlje. Njihova posebna enota je tudi predsedniška straža, ki je izvedla vojaški udar, a trenutno sodelujejo v puču tudi oficirji iz drugih oboroženih sil, ki so jih mnoge v zadnjem desetletju dodatno usposabljali tako Francozi in druge članice EU kot Američani.
Vojska oziroma druge enote oboroženih sil v očeh prebivalstva omogočajo zaposlitev z relativno dobrim zaslužkom. A dojemanje vojske je odvisno tudi od trenutne situacije v posamezni regiji in dogajanj tam. Na severu je bila denimo vojska nekaj časa osovražena, saj je bila etnično nastrojena proti Tuaregom. Njihov gverilski upor se je osredotočil na vojašnice, na vojsko, ugrabljali so predvsem vojake … po uporu so dosegli dogovor za vključitev upornikov v nacionalno stražo, ki pa je bila po drugem tuareškem uporu preoblikovana. Vojska je bila nedavno zelo osovražena tudi na jugozahodu države zaradi pobojev, ki jih je izvedla v imenu boja proti terorizmu, ki se je zvedel na obračune na etnični osnovi. Ti poboji, predvsem nad Fulani so dokumentirani v poročilih mednarodnih in nigrskih nevladnih organizacij za človekove pravice. Prav regija Tilbaeri, iz katere je general Tchiani, ki je izvedel vojaški udar, je prizorišče hudega nasilja džihadistov, ki širijo vpliv iz Malija, kamor se po pobojih umaknejo. Neuspešnost Nigra, da bi zaščitil civilno prebivalstvo v vaseh in taborih pred džihadisti, predvsem Islamske države Sahare, ni zanemarljiva tudi pri iskanju razlogov, zakaj je prišlo do vojaškega prevzema oblasti. Vsesplošnega zaupanja v vojsko in druge oborožene sile torej ni.
Vojska je tudi večkrat po neodvisnosti Nigra posredovala pri menjavi vodstva države. Pod sedanjim predsednikom Bazoumom je obstajala sedma republika. Bazoum je iz vrst socialistov, ki so bili opozicija v devetdesetih, ko je bila po diktaturi vzpostavljena večstrankarska demokracija. Poleg socialistične so na političnem odru prisotne tudi druge stranke. Denimo Nacionalna stranka za razvoj, iz katere je bil predsednik Mamadou Tandja, ki je leta 2009 želel spremeniti ustavo, da bi lahko nastopil še tretji mandat in tedaj je vojska nazadnje izvedla prevzem oblasti. Zadnje volitve, konec leta 2020 in v začetku 2021, na katerih je bil izvoljen Bazoum, so sledile dvema mandatoma prozahodnega predsednika Mahamadoua Issoufouja, ki je podprl Bazouma, ki je bil pred tem notranji minister. Bazoum je v drugem krogu dobil slabih 56 odstotkov z obljubo, da bo bolj konkreten, kot je bil Issoufou, in da bo naredil več. Bazoumov nasprotnik v drugem krogu pa je bil Mahamane Ousmane, ki je bil že med leti 1993 in 1996 izvoljeni predsednik države. Med kampanjo je šel na hujskaško raven govora češ, da je Bazoum bel, arabec, predstavnik manjšine, da je v resnici iz Čada … Pomemben del Bazoumovih politik je bila šolska reforma, za katero se je upalo, da bo pripomogla k zmanjšanju brezposelnosti, večji vključenosti deklet v šole in predvsem k nižji nepismenosti. Glavni problem šolstva v Nigru so posledice finančno zapovedanih varčevalnih ukrepov, ki so povzročili, da ni dovolj primerno izobraženih učiteljev, da je premalo poklicnih šol … Bazoum je nekdanji učitelj filozofije in v zadnjih mesecih je bil veliko na terenu, šel je med ljudi, tudi v varnostno problematične kraje.
Pogoste menjave oblasti pomenijo, da se mnoge reforme ne izvede do konca, decentralizacija se vleče že dvajset let, in ljudje na stranke gledajo z določenim nezaupanjem. Vidijo jih predvsem kot interesne, ne pa programske ali idejne skupine. Konec julija, po vojaškem udaru, sem dobila občutek, da si nekateri Tuaregi na severu države želijo predvsem mirne rešitve krize, da bi se določene politike, od decentralizacije do investicij v infrastrukturo, končno vendarle izvedlo.
Zadnji vojaški prevzem oblasti se je zgodil leta 2009 – v vmesnem času je bila demokratizacija družbe uspešna in vidna?
Ljudje so se navadili na volitve, na državni in lokalni ravni. Zadnje predsedniške so bile primer relativno mirne predaje oblasti, četudi ne povsem neproblematične. Obstajajo civilnodružbene organizacije, inštituti, raziskovalni oddelki na fakultetah … V preteklih letih smo videli socialnoekonomske proteste študentov za štipendije in proteste proti rasti cen.
Dejstvo je, da sta bila tako Issoufou kot Bazoum naklonjena sodelovanju s Francijo in ZDA, a tudi z drugimi državami za širitev partnerskih odnosov, ki pa pogosto pomenijo, da lahko te “partnerske” države tudi marsikaj narekujejo. Turki so denimo zgradili letališče in bolnice, Kitajci so vlagali v naftno industrijo, Američani imajo drugo največjo afriško bazo v Agadezu, od koder usmerjajo brezpilotna letala, Francozi imajo v državi več vojaških baz in po vojaškem udaru v Maliju, ko so francoske sile izgnali od tam, so te prišle v Niger. Tedaj jih je lokalno prebivalstvo sprejelo z očitno nenaklonjenostjo. A Niger je bila do sedaj v regiji edina mirna prozahodna država, navkljub vsem problemom. Libija je, odkar sta Amerika in Evropa z oblasti spravile Gadafija, v brezvladju, v Burkini Faso, Gvineji in Maliju so oblast prevzele vojaške hunte, v Nigeriji je na severu Boko Haram, v Čadu ima oblast v rokah sin nekdanjega dosmrtnega predsednika …
Proteste v podporo vojaškemu udaru v prestolnici Nigra, Niameyu si lahko kako razlagamo?
Antikolonialni, torej antifrancoski občutki so, kot rečeno, med prebivalstvom prisotni že nekaj časa. Sama sem jih opazila okoli leta 2017 in tedaj se mi je zdelo dobro, da se oblikuje govor dekolonizacije …
Je bilo to povezano z učinki migracijske politike EU?
Mislim, da je bolj povezano z operacijo Barkhane, torej s francosko intervencijo in nato z misijo v Maliju, ki se je začela leta 2014 in končala lani novembra. Francozi so ubili nekaj islamističnih vodij, a naredili so tudi strateške napake: povezali so se zgolj z eno od rivalskih skupin, ki je zanje opravljala naloge, a tudi zlorabljala svoj položaj, ob tem da se lokalna zavezništva hitro spreminjajo. Ni bilo opaziti vidnega napredka v zmanjševanju nasilja džihadističnih skupin, število civilnih žrtev pa se je večalo. Začele so se omenjene govorice, da francoski vladi brezvladje v Maliju ustreza … to se nato stopnjuje v zamero, da Francozi tako ali tako vse nadzirajo, tudi po neodvisnosti leta 1960, a se nič ne izboljša, le izkoriščanje se nadaljuje. In tako pride do pozivov, dajmo jih končno že enkrat vreči ven. Problem teh idej je, da za njimi ni temeljitega dekolonialnega razmisleka. Ko človek na protestih v podporo vojaškemu udaru vidi ruske zastave, se zastavi vprašanje, kakšno neodvisnost si ljudje želijo, če kličejo Putina? Je z Rusijo res mogoče vzpostaviti enakovredno partnerstvo?
Ruska milica Wagner naj bi igrala pomembno vlogo v Libiji, Mozambiku, Centralnoafriški republiki, Sudanu, na Madagaskarju in v Maliju. Ameriški inštituti v analizah pišejo, da gre za trostopenjsko kampanjo, najprej širitve dezinformacij in ponujanja Wagnerja kot zaveznika za zagotavljanje varnosti v državi; nato za prilaščanje pravic in dostopa do naravnih bogastev v zameno za njihovo delo; ter nazadnje za krepitev vojaškega sodelovanja teh držav neposredno z rusko vojsko. Kako verjetno je, da je Niger zadnja točka vzpostavljanja te nove fronte posrednih bojišč velesil? Za Wagner velja, da je učinkovit …
A to je dvorezen meč. Zagotovo ima vojna v Ukrajini določen vpliv. Ko sem bila nazadnje v Nigru, so bile na televiziji novice iz Ukrajine: Joe Biden, Emmanuel Macron, Vladimir Putin. In naključnim sogovornikom je bilo vidno všeč, da je nekdo rekel Bidnu in Macronu ne. Ljudje v Nigru si ne želijo vojne v Ukrajini, a to, da Putin reče ne zahodnim silam, sprejmejo z zadoščenjem: obstaja nekdo, ki se jim upa upreti. Ne vem pa, koliko Nigrčanov in Nigrčank resnično ve, kaj je Wagner in kaj prinaša.
Ko so v Maliju vrgli iz države francoske enote in nato še Združene narode ter misijo EU, je vojaška hunta povabila Wagnerja. Oziroma so enote Wagnerja najeli – veliko naj bi jih plačevali in jim obljubljali dostop do zlata, zato da odstranijo džihadiste. A gre za najemniško vojsko, ki je zelo brutalna. Poročilo organizacije Human Rights Watch denimo popisuje, kakšna hudodelstva je Wagner v Maliju že izvršil. Wagner zagotovo ni dobra rešitev: ne bodo rešili problema islamskih ekstremistov in odšli. Spori v Maliju so zapleteni, obstajajo različna zavezništva med lokalnimi milicami in skupinami, ki jih označujejo za džihadistične in med katerimi so tudi plenilske tolpe, povezane s tihotapskimi šefi … Nezadovoljstvo z državo je splošno. In težko si predstavljam, da bi lahko Wagner popravil vse to – bolj verjetno bodo prebivalci tam poleg džihadistov soočeni s še eno plenilsko milico.
Zasebno-državne vojaške enote, povezane s podjetji, ki se okoriščajo z naravnimi viri, seveda niso ruska posebnost. To pozna Amerika, kot je že davno razkrila Naomi Klein, tujska legija je francoska različica … a prej so države precej očitno izkazovale, da območja, kjer so njihove enote “pomagale”, razumejo kot svoja vplivna območja. Pri Wagnerju Rusija mnogo bolj poudarja svojo nevpletenost. Ne želi si mazati rok. Predstavlja se ločeno, kot partnerska država.
S tem se vzpostavi vakuum neodgovornosti za ravnanja Wagnerjevih milic.
In to je problem. Pri zahodnih silah smo vedno kritizirali njihovo dvoličnost – da so na eni strani govorile o človekovih pravicah in demokraciji, na drugi pa so delovale z vojaškimi silami, da so črpale naravne vire in bogastva. Wagner gre korak stran od države in globlje v čisti, goli kapitalizem. Pridejo plačanci od Wagnerja, ki ima svoja podjetja, da nato črpajo surovine. Brez obveze ali zaveze, odgovornosti, vrednot, samo kapitalistična pošast, ki uporablja nasilje, da pride, izsesa in izčrpa. Kapitalizem v čisti obliki: z vojsko, da si prilasti vire, da obogati. Ne vem, če se v Nigru vsi tega zavedajo. In to zagotovo ni dekolonizacija.
Je pri investicijah Kitajske hitro prišlo do spoznanja, da njihova pomoč vseeno ni tako brezpogojna?
Kakor kje. Kitajci ostajajo prisotni poslovno. Vojaška prisotnost jih na začetku sploh ni zanimala, nato so z vojsko ščitili svoje investicije in državljane, v zadnjem času pa so se začeli vključevati tudi v mednarodne misije. A v Sahelu jih kot vojaške sile ni. Še vedno so sprejeti precej pozitivno. Veljajo za nekoga, s komer vlada sklepa posle, ki zgradi infrastrukturo, ki jo potrebuje. Zato ima Kitajska sloves enakovrednega partnerja – vis-a-vis vlade, na ravni podjetij. A na lokalni ravni se je pokazalo, da se kaj dosti ne obremenjujejo z vprašanjem delavskih pravic, da so gluhi za opozorila o kršitvah in nezakonitostih ter da jih zanima predvsem prisvajanje zemlje za velike investicije in črpanje surovin.
No, Wagnerju na pritožbe glede kršitev človekovih pravic in prava sploh ni treba biti odziven. Pika. Tudi njihovo “urejanje” problema terorizma v Maliju je izgledalo tako, da so prišli v vas na tržni dan, kjer je bilo resda nekaj džihadistov, a Wagnerjevci so pobili pol vasi in pri tem sledili tudi etničnim ločnicam na podlagi ocen, koliko je članov džihadistov znotraj katere skupnosti. Pobili so ogromno civilistov. To so masakri, ki so se že začeli dogajati, in Wagner nikakor ni dobra rešitev, pa četudi ga najame afriška vojaška oblast. Je ubijalski stroj.
Protesti v zadnjem tednu v Nigru so bili mirni. Če pride do intervencije, se bojim, da lahko hitro postane zelo nasilno. Lokalni vodje iz Bazoumove stranke so denimo nekateri čakali, nekateri pa so obsodili napad na demokracijo, a vsi so pozivali k miru in dialogu. Odločitev Bazouma, da pozove zahodne zavezniške sile k povrnitvi demokracije, se mi zdi zelo tvegana. Dlje, ko je vojska na oblasti, bolj, ko se krepijo protifrancoski občutki in nastrojenost proti Gospodarski skupnosti zahodno-afriških držav, ECOWAS, bolj se krepi nastrojenost proti intervenciji od zunaj. Očitno je, da postajata Sahel in Niger območje novih merjenj moči in prevlade med velesilami: ne več prikrito med Francijo in ZDA, ampak sedaj odkrito med njima in Rusijo. A vse to na koncu vedno pade na hrbte lokalnih ljudi z izjemo izbranih elit. In tako se izkaže, da tudi vojaške hunte niso nič drugega kot interesne skupine, ki so se pustile zvabiti v ta večji spopad za lastne dobičke.
V regiji so vojaške oblasti v Burkini Faso in Maliju rekle, da se ne bodo pridružile sankcijam zoper Niger, ki jih je oblikoval ECOWAS. Te sankcije povzročijo, da plačuje visoko ceno lokalno prebivalstvo, ne pa oblastniki. Z vidika lokalnega prebivalstva bi moral biti prvi in glavni cilj vseh vpletenih v reševanje krize zagotovitev miru in stabilnosti. Kot je nekoč rekel eden od nekdanjih vodij tuareškega upora Mohamed Anacko, ki si že leta prizadeva za mir: Na koncu vsakega vojaškega spopada so vedno pogajanja – zakaj ne bi raje takoj začeli s pogajanji? Destabilizacija je lahko morda v interesu tujih sil, ne prinese pa nič dobrega lokalnim prebivalkam in prebivalcem.
Ali lahko rečemo, da je kolonialnim silam enostavno dokončno odzvonilo – da so preveč izkoriščale tudi vmesno obdobje po neodvisnosti nekdanjih kolonij, ko so nadaljevale s kolonialnimi politikami zgolj v novi preobleki?
To je težko vprašanje. Po eni strani bi lahko do bolj izrazito protikolonialne drže prišlo že prej. Seveda se strinjam s potrebo po dekolonizaciji in po umiku zahodnih vojsk. Vendar, ali je mogoče, če se te nenadoma umaknejo, preprečiti, da pridejo druge? Zaskrbljujoče je, da vladam in vojskam ne uspe samim obvladovati situacij brez samodrštva in na način, da bi lahko vodili socialne politike. Sile ECOWAS naj bi imele vlogo podpore, a zaradi sankcij in napovedi intervencije jih sedaj številni Nigrčani na ulicah vidijo kot podaljšek Francije.
Če zagovarjamo dekolonizacijo, pa ne moremo pogledati niti mimo tega, da se zdaj dogaja druga, drugačna re-kolonizacija. Kdaj bodo afriške države lahko vstopale v enakovredna partnerstva? Hkrati velja upoštevati tudi možnost, da se je spremenil razmislek Francije, ki išče več partnerstev izven afriške celine …
Afrika je naša soseda. Kako bi lahko gradili odnos enakopravnosti, ki bi spoštoval tako samoodločbo posameznikov in skupnosti kot univerzalnost pravice do dostojnega življenja? Evropa se v Libiji in sedaj v Tuniziji vsekakor ne vzpostavlja kot svetilnik človekovih pravic, enakopravnosti in dostojanstva.
Glede Libije in Gadafija velja spomniti, da je bil, čeprav diktator, tudi politični voditelj, ki se je odločal relativno avtonomno. Nadzoroval je naravne vire v državi in prihodke vlagal nazaj v socialne politike. V Libiji so bila najcenejša osnovna živila, vsaka državljanka ali državljan je imel dostop do zdravstva in bivališča. Bil je diktator in do političnih nasprotnikov ni bil prizanesljiv. Tega ne smemo pozabiti in tega se ne da upravičiti. A del slike je bilo tudi to, kar nikomur nikoli ne uspe narediti sedaj, kjer odkrijejo in črpajo naravna bogastva: del bogastva je vrnil ljudem. Imel je nadzor, voljo in to je naredil. S temi politikami je ustvarjal določeno stabilnost v regiji, hkrati ga je zanimala Afriška unija.
Še vedno ne razumem, zakaj so se Združene države Amerike, Francija, Italija in EU odločile, da ga odstranijo. Velik del težav v Sahelu je povezan z razpadom Libije. V Maliju so se razširile džihadistične skupine, odcepila se je regija Azawak, vse skupaj pa je okrepilo širitev oboroženih ekstremističnih islamističnih skupin v celotni regiji.
Če od tu prestopim k politiki EU, ne vem, ali obstaja članica EU z zadostno moralno težo in držo, ki bi lahko brez nezaupanja zaradi preteklosti vstopila v situacijo, ki je v Nigru, in poskusila vzpostaviti bolj enakopravne temelje. Ki bi namesto kolonizacije in rekolonizacije omogočili enakovrednejši odnos. Do sedaj smo videli slabljenje gospodarstev, politične pritiske in nato vstop humanitarnih organizacij, ter pogojevanje finančne pomoči z vplivanjem na politike. Zagotovo bi se lahko oblikovalo tudi pristop, ki bi imel za cilj izboljšanje socialnih politik, zagotovitev osnovne infrastrukture, mir in enakopravno partnerstvo. Znaki, da EU želi v nekih pogledih iti v to smer, obstajajo vsaj na papirju, ko pride do ukrepov glede podnebnega pregrevanja in na področju izobraževanja. A obstoječi EUCAP za Sahel zagotovo ni najboljša pot.
Niger je zadnja država v regiji, kjer je bilo za zahodne države sodelovanje mogoče. Francija in Amerika se najbrž ne bosta zlahka odrekli dosedanji servilnosti Nigra. V Sahelu je zanje strateško pomemben. Obrata vodij vojaškega udara k Rusiji in Wagnerju za zdaj uradno ni. ECOWAS grozi z intervencijo, ki pa ji Mali in Burkina Faso nasprotujeta, zoper njo sta se izrekla tudi Alžirija in Čad. Turčija in Kitajska pozivata k dialogu. Prebivalstvo, predvsem mladi moški v največjih mestih, podpira vojsko, redki med podporniki Bazouma so puč jasno obsodili, a tudi če so ga, pozivajo k mirni rešitvi nastale situacije in nasprotujejo intervenciji ter sankcijam. Pogajanja, ki bi čimprej omogočila razmere za dolgoročno krepitev socialnih politik, za ustavitev nasilja v regiji in posledično za večjo neodvisnost tamkajšnjih držav od interesov velesil, bi bila zato zelo pomembna.