Nekateri centri za socialno delo so v prvih devetih mesecih letošnjega leta zaznali tudi do 48-odstotni porast prošenj za pomoč v primerjavi z lanskim letom. Na inštitutu Prelomi poudarjajo, da lahko javne ustanove s hitrimi ukrepi še vedno zagotovijo pot iz poglobljenih stisk in revščine ter postavijo socialno varstveni sistem na trdnejše temelje. Ta mora ščititi, a tudi omogočati, da lahko ljudje uresničimo svoje zmožnosti, opozarjajo.
Epidemija koronavirusa je prinesla zaradi spremljajočih ukrepov nove oblike stisk in zlorab. Finančne stiske nekaterih so se prepletle s čustveno ranljivostjo drugih. “Ukrepi zaradi epidemije se poznajo prav na vseh ravneh življenja. Ne gre le za prizadetost gospodarstva in stisko v zdravstvu, mnogo širše je vse skupaj,” poudari Alenka Hebar Lavrič. Na inštitutu Prelomi se že desetletje dolgo ukvarjajo z reševanjem psihičnih, socialnih, emocionalnih in drugih stisk, ki tarejo vse več ljudi. Njihove programe sofinancirata ljubljanska mestna občina in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot v centrih za socialno delo tudi na inštitutu Prelomi opozarjajo na zamik, s katerim se bodo pokazale posledice zdajšnje stiske, pomanjkanja in širjenja revščine. “Resneje bi se morali pogovarjati, kakšne bodo posledice za družbo, etiko, solidarnost in moralo. Vse močneje se namreč oglaša logika kapitala in trga, ki nista zaveznika ljudi na družbenem robu.”
Najslabše se je poskrbelo prav za najranljivejše
Izvorni problem mnogih težav, ki so se ob epidemiji še stopnjevale, so nezadostne in neprimerne javne stanovanjske politike, ki trajajo že desetletja. Zgolj na ljubljanskem stanovanjskem skladu, ki ga vodi Sašo Rink, ocenjujejo, da “primanjkuje okrog 4.000 dostopnih stanovanjskih enot”. Opozarjajo, da mnogi ljudje obupujejo in ne kandidirajo vsakič, četudi izpolnjujejo pogoje. Večjih sprememb v številu prispelih vlog v zadnjih mesecih, dodajajo, niso opazili. V vseh občinah po državi manjka 9.100 javnih najemnih stanovanj, pa povzemajo rezultate ankete, ki so jo zaključili spomladi 2019, na republiškem stanovanjskem skladu, ki ga vodi Črtomir Remec. V državi bi potrebovali tudi vsaj še 480 bivalnih enot, 520 oskrbovanih stanovanj in 1000 namenskih in službenih najemnih stanovanj, dodajajo.
Na stopnjevanje posledic neprimernih stanovanjskih politik so ponovno opozorili tudi na inštitutu Danes je nov dan v sodelovanju z gibanjem Kje bomo pa jutri spali?. Pripravili so pregled šestih neprimernih oblastnih ukrepov zadnjih mesecev in možne boljše rešitve. Tudi mreža Stanovanja za vse in Zadrugator so na mednarodni spletni konferenci nanizali dobre prakse reševanja stanovanjske stiske in brezdomstva v tujini. Na Finskem že več let uspešno deluje ministrstvo, ki se ukvarja z uresničevanjem univerzalne pravice do stanovanja, na Novi Zelandiji se bo z zagotavljanjem varnih, dostopnih in kvalitetnih stanovanj ukvarjalo samostojno ministrstvo, ki bo imelo tudi neposredno nalogo odprave brezdomnosti. Dolgoročni program varne nastanitve za več kot 2.200 brezdomnih oseb so spomladi začeli v Walesu.
Zagotoviti bi bilo potrebno nadomeščanje izpada šolske prehrane za vse otroke, ki so upravičeni do subvencionirane prehrane, in tudi za predšolske.
Centri za socialno delo Ljubljana
Negotova nastanitev ali grožnja deložacije pomenita za posameznike veliko stisko, ki je ni moč niti za hip odmisliti. Neplačane mesečne obveznosti lahko vodijo do tega, da ljudje ostanejo brez strehe nad glavo in padejo v spiralo prezadoženosti, iz katere ne morejo več izplezati, stiska pa prežame celotno človekovo bit, opisujejo na inštitutu Prelomi. Osebe, ki se jih označuje za “nove revne”, kljub zaposlenosti zaradi prenizkih dohodkov ne morejo več preživeti meseca brez zadolževanja. “Tudi socialni transferji so postali prenizki,” opozori Alenka Hebar Lavrič. “Za številne je minimalna plača premalo, da bi lahko z njo sebe in družino preživeli iz meseca v mesec, ne da bi se zadolžili. Zadolžijo se, ko jim meč dolgov visi nad glavo in ko razmišljajo le še, kje dobiti denar in kako preprečiti najhujše,” pravi ustanoviteljica inštituta in doktorica pedagoških znanosti. Življenje na družbenem robu se ob rasti cen osnovnih potrebščin hitro prevesi v životarjenje v zadolženosti. Mednarodna raziskava, pri kateri je inštitut Prelomi nedavno sodeloval, je pokazala, da minimalni osebni dohodek, ki v Sloveniji znaša 700 evrov neto, nikakor ne zadošča, da bi preprečil revščino zaposlenih in ohranil povezano družbo.
V prvem valu koronavirusa je mnogim ljudem socialna mreža umanjkala, saj so javne institucije zaradi ukrepov pri svojem delu popustile, marsikje pa je zastalo tudi delo civilno-družbenega sektorja. V inštitut Prelomi opozarjajo, da se prav v tem sektorju to ne bi smelo zgoditi, saj zaradi karantenskih ukrepov stiske niso zastale, ampak so se prej povečale. “To, da smo v krizi, pomeni, da v marsičem prekinjamo s preteklostjo in preživeli bomo le, če bomo poskrbeli za nove in boljše ukrepe. Zdaj je pravi čas za načrtovanje dobrih politik, saj so očitnejše in bolje vidne pomakljivosti dosedanjih,” doda Alenka Hebar Lavrič, andragoginja in družinska terapevtka.
Socialni pedagog Andrej Lavrič pojasni, da so tudi na inštitutu Prelomi videli, da je situacija najbolj prizadela tiste, ki so že tako najranljivejši in se najslabše znajdejo v življenju. Nenadoma so obstali pred zaprtimi vrati, najpogosteje brez ustreznega informacijsko-tehnološkega in funkcionalnega znanja. “V krizi se neenakost poglobi. Še posebej neenakost otrok. Otroci iz depriviligiranih družin imajo manj priložnosti z mnogih vidikov. Ni računalnikov, ni staršev, ki bi jim lahko pomagali, javni prostor za druženje umanjka in mnogi izgubijo zagotovljeni topli obrok ter občutek sitosti in varnosti, ki ga ta prinaša. Strokovnih prispevkov, ki opozarjajo na to, da so epidemija in ukrepi najbolj prizadeli prav tiste, ki so že prej bili najranljivejši, je vse več, saj gre za resnično velik problem.”
“Zagotoviti bi bilo potrebno nadomeščanje izpada šolske prehrane za vse otroke, ki so upravičeni do subvencionirane prehrane,” se strinjajo tudi v ljubljanskih centrih za socialno delo. Direktorica Anja Osojnik je dodala, da bi bilo “smiselno enako urediti tudi za predšolske otroke, katerih starši so v prvem in drugem plačnem razredu”. Število prejetih in odobrenih prošenj za denarno socialno pomoč in izredno denarno pomoč se je glede na lani v ljubljanskih centrih za socialno delo povečalo za med deset in dvajsetimi odstotki, pri čemer pa je pri obeh oblikah pomoči povečanje v številu prejetih prošenj večje od povečanja odobrenih vlog.
Na Dolenjskem in v Beli Krajini so centri za socialno delo zaznali povečanje števila prejetih vlog med 15 in 20 odstotki, na južnem Primorskem je povečanje manjše, na Gorenjskem pa so centri za socialno delo zaznali 16,2 odstotni porast v prejetih prošnjah za denarno socialno pomoč in kar 46,9 odstotni porast v prejetih prošnjah za izredno denarno pomoč.
V centrih za socialno delo Maribor so septembra letos izplačali za skoraj desetino več denarnih socialnih pomoči kot v enakem času leta 2019. Spomladanske izkušnje kažejo, da se finančne posledice ukrepov zaradi epidemije pokažejo z vsaj enomesečnim zamikom, a socialne delavce bolj skrbijo druge posledice. Direktorica Marjana Bravc je opozorila, da “zaznavamo porast nasilja v družini, naša največja enota beleži občasno po en primer prepovedi približevanja na dan, o povečanju teh primerov poročajo tudi druge enote”. Dodaja, da se je po poletju povečalo tudi število vlog za predhodno svetovanje ob razpadu družinskih skupnosti in urejanje razmerij med starši in otroci, pri čemer se stiki v času epidemije ponovno otežujejo.
“Pomoč, ki jo ljudje v stiski najbolj potrebujejo, so pogovor, psiho-socialno svetovanje, razumevanje – ne obsojanje –, usmerjanje in človeški odnos. Več kot je ljudi pahnjenih na družbeni rob, večje so potrebe po taki pomoči,” trdi Alenka Hebar Lavrič. V centrih za socialno delo Južne Primorske se strinjajo, da telefonska in elektronska komunikacija ter posredovanje na terenu zgolj v kriznih primerih, v kar so prisiljeni zaradi ukrepov za zajezitev epidemije, “ne more nadomestiti neposrednega stika in vzpostavljanja sodelavskega odnosa”, je zapisala direktorica Tjaša Rodman. V mariborskih centrih za socialno delo posebej opozarjajo na manko namestitev in pomoči starejšim osebam brez socialne mreže, ki so morda v slabšem zdravstvenem stanju, potrebujejo nego ali dolgotrajno oskrbo. V gorenjskih centrih za socialno delo poudarjajo potrebe po več možnostih psihosocialnega svetovanja in pomen osebnega pristopa. Vodja službe za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev Sabina Jenko je pojasnila, da opažajo tako težave pri dostopu do pravic zaradi slabe funkcionalne pismenosti kot vse več telefonskih klicev ljudi, ki potrebujejo predvsem “nekoga, ki bi jim prisluhnil pri izpovedovanju stiske”. Stres, tesnoba pred negotovo prihodnostjo in strah pred okužbo ter morebitno smrtjo, porušene dnevne rutine, ki so prej nudile občutek varnosti, tudi vpliv zastraševalnih vsebin v medijih, kar povečuje depresijo, so zapisali v odgovorih prek elektronske pošte, so glavne stiske, ki jih opažajo. V gorenjskih centrih za socialno delo opozarjajo tudi na obremenjenost staršev šolajočih se otrok, na osamljenost in strah starejših ter občutke krivde in nemoči pri svojcih, ki imajo družinske člane v domovih za starejše.
Na opustitev dolžnosti oblasti pri pripravi protokolov za socialne zavode, da bi bili mogoči stiki stanovalcev domov s svojci in bližnjimi tudi v času globalne pandemije, je konec oktobra opozorila organizacija Amnesty International Slovenije. V slovenski pisarni mednarodne organizacije za človekove pravice pozivajo pristojni ministrstvi, naj takoj začneta pripravljati protokole v sodelovanju z vsemi, ki jih to zadeva. Pojasnjujejo, da gre za zagotavljanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ter do temeljnega človeškega dostojanstva, ob čemer opozarjajo tudi na dokumentirane škodljive posledice osamljenosti in izolacije.
Predaleč, preblizu
Ukrepi za zamejitev epidemije so zahtevali prekinitev stikov, kar ima svoje posledice. “Tudi dotike potrebujemo kot kruh,” pravi Alenka Hebar Lavrič. A doda, da so mnogi ljudje bili ujeti v krog družine ali pa so karanteno preživljali le s partnerjem. “Stare težave so izbruhnile na plan, kar je sprožilo agresivnost. Živeti v karanteni na 30-tih kvadratnih metrih skupaj z družino, je fizično zadušljivo. Vsi potrebujemo zunanji, skupni, javni prostor in možnost sodelovanja v njem, da se počutimo, da smo ljudje, da so naše psiho-socialne potrebe zadovoljene,” vztraja terapevtka.
Na inštitutu Prelomi ugotavljajo, da z manj ali brez zunanje opore, upočasnjenim delovanjem državnih ustanov in brez pomoči socialnega kroga, nastanejo v življenjih ljudi težko popravljive razpoke. Te je, še posebej če so družbene razlike velike, situacija pa negotova in ljudje preplašeni, težko preprečiti. In s tem se poveča možnost, da nekateri postanejo žrtve zlorab, pri čemer digitalna tehnologija še povečuje ranljivost mnogih. “Nekaterim je, denimo, ogromno pomenilo, da so v času korone na spletu spoznali nekoga, s katerim so lahko poklepetali. Zdelo se jim je, da so pri teh osebah našli prepotrebni odziv, razumevanje, sorodno dušo. Vse fotografije so bile popolne, vsa komunikacija prava in ko je ta popolni “internetni drugi” opisal tragičnost svoje situacije, so jim naivni posamezniki tudi verjeli in postali žrtve prevare. Posodili so jim denar, popolni drugi pa je nenadoma izginil,” opišeta sodelavca na inštitutu Prelomi vse pogostejše primere. Gre za manipulacije, goljufije in zlorabo žrtev, kar predvsem pri starejših opažajo že nekaj let, a so se ti primeri v času epidemije zgostili. “To je problem osamljenosti, odrezanosti, pomanjkanja stikov. Brez drugih ljudi se ranljivost posameznika poveča. Brez drugih na vemo, kdo smo in kam gremo.”
Tudi v ljubljanskih centrih za socialno delo pravijo, da se “stiske stopnjujejo”, hkrati pa je stisk vse več. V gorenjskih centrih za socialno delo pripisujejo porast prošenj za pomoč temu, da so se “posamezniki in družine z urejenimi življenji nenadoma znašli v zanje povsem neznani in nepredvidljivi situaciji”. Nekateri, so pojasnili, so vlagali prošnje zaradi strahu pred nezmožnostjo plačevanja, ki so jo predvideli, da šele prihaja, so pojasnili. Med ljudmi, ki potrebujejo in iščejo pomoč, so posamezniki in družine, ki v preteklosti niso imeli težav s preživetjem, a so zdaj izgubili zaposlitev, nekatere so delodajalci pregovorili v sporazumne odpovedi, s čimer so izgubili možnost prejemanja nadomestil za brezposelnost, vseeno pa mnogi še niso tako obubožani, da bi izpolnjevali pogoje za prejemanje denarne socialne pomoči. Številni nosijo posledice slabe informiranosti o svojih pravicah in tega, da ne razumejo, kako jih uveljaviti, povedo na inštitutu Prelomi.
Nadzora na ključnih področjih ni. Uradniki, ki bi morali delavcem ponuditi pojasnila in odgovore, se samo še cinično smejijo.
Goran Lukić, Delavska svetovalnica
V Delavski svetovalnici govorijo o zlovešči tišini in hitro nastali generaciji preživelcev. “Trenutna tišina ne pomeni manj kršitev, ampak popolnoma prestrašene delavke in delavce,” pravi Goran Lukić. Pojasni, da so videli, kako so številni delodajalci čas prvega vala epidemije izkorisitili za dajanje lekcij – kakšni delavci in katere delavke lahko ohranijo zaposlitev. “Delavci – ne glede na situacijo, v kateri so, in številne kršitve, ki jih trpijo – ponavljajo, da je pa vendarle to služba. Krč je velik, toleranca in pripravljenost potrpeti sta gromozanski,” opozarja.
Zavedanje negotovosti, kaj lahko še pride, je vseprisotno. V Delavski svetovalnici so reševali konkretne težave, kako dati pooblastilo odvetniku v času karantene ali vložiti pritožbe zaradi nezakonitih ravnanj delodajalca. Sedaj opažajo, da delodajalci delavce, ki so jih prijavili, da delajo krajši delovni čas, pošiljajo delat za vseh osem ur, plus nadure. Oblast, ki ne izpolnjuje svojih nalog, dnevno spreminja navodila in išče grešne kozle, ustvarja kaos, ta pa koristi tistim, ki že zdaj vedo, kako zlorabljati sistem, kar najbolj škodi posamezni delavki ali delavcu, pravi Goran Lukić.
“Nadzora na ključnih področjih ni. Uradniki, ki bi morali delavcem ponuditi pojasnila in odgovore, se samo še cinično smejijo,” doda. “Odpira se vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko bo zmanjkalo delavk in delavcev. Vidimo, da prihaja do preobremenitev zaposlenih, izgorelosti in to se ne more nadaljevati, kaj šele stopnjevati v nedogled.” Zaradi večanja stisk golega preživetja se hkrati bojijo, da bo prišlo do poskusov delodajalcev, da ne bodo izplačevali polnih plač, ampak jih bodo delavci prejemali po obrokih, polovice ali četrtine.
Andrej Lavrič našteva, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti, da bi preživeli skozi mesec, ohranili vsaj nekakšno normalnost in dostojanstvo. Nekateri poskušajo oddajati avto ali prodati zgolj eno sobo v hiši. Drugi so podpisali anekse k pogodbam pri mobilnih operaterjih in na obroke kupili nove mobilne telefone, ki so jih nato takoj poskušali prodati prek interneta, da bi dobili vsaj nekaj gotovine. “V sistemu, ki jim ni ponujal jasnih drugih poti pomoči, so poskusili najti način, da bi znotraj sistema vendarle na kratki rok preživeli. A so s tem svoje mesečne prihodke, ki so že tako nizki, še bolj obremenili. Zakopali so se v dolg in zdaj ne vedo, kaj narediti. Sledijo tožbe, dolgovi, izterjevalci,” pojasni.
“Ko spremljamo ukrepe različnih držav, postaja jasno, da države najprej zaščitijo kapital in dohodek, ki ga bankam in večjim podjetjem prinesejo potrošniki. Trgovska središča so med zadnjimi zaprla vrata. Dejstvo je, da je marsikomu več prostora odmerjenega v trgovini, kot mu ga je zagotovljenega doma, s čimer se še vzpodbuja potrošništvo,” doda Alenka Hebar Lavrič.
Rešitve so, če je odgovornost oblasti
Večina najemodajalcev čaka s praznimi stanovanji, raje kot da bi oddajali ceneje in ljudem, ki v mestu niso le na obisku, se izris stisk vrne na izhodišče. Nadaljujejo se zlorabe, ko najemodajalci v najemne pogodbe vpisujejo nižje najemnine, da bi plačali nižji davek, a najmeniki, ki so upravičeni do stanovanjskega nadomestila, tega zato ne morejo prejeti v predvideni višini, da bi to izpolnjevalo svoj namen. Na inštitutu Prelomi opozarjajo na nevarnosti predvidenega ukinjanja socialno subvencioniranih stanovanj in preoblikovanja vseh v stanovanja z neprofitno najemnino. Ta zahtevajo tudi finančno soudeležbo najemnikov in vnaprejšnje plačilo več mesečnih najemnin. “Nekdo, ki že tako nima denarja, bo tako moral vzeti kredit, ki ga ne more dobiti, a ga bo na koncu verjetno dobil, saj je to v interesu bank. Opazili smo, da se pojavljajo lažni bančni posredniki, nekateri zaposleni pa prosijo delodajalce, da jim navidezno nekaj mesecev izplačujejo višjo plačo, da bodo lahko dobili posojilo. In če si tako nekako zagotovijo stanovanje, to za marsikoga pomeni večje breme, kot ga zmorejo – plačevati morajo najemnino, stroške, odplačevati posojilo in hkrati preživeti. Začnejo se kopičiti opomini, tožbe za odpoved najemne pogodbe in na koncu lahko sledi tudi izselitev ali deložacija,” opiše stiske, ki jih rešujejo.
V ljubljanskem stanovanjskem skladu posebnih težav njihovih najemnikov pri poravnavi obveznosti sicer niso zaznali. V izrednih primerih omogočajo odlog ali obročno poplačilo zapadlih terjatev, najemnike pa usmerjajo na obstoječe denarne sisteme pomoči, kot je subvencija najemnine. Dodajajo, da vidijo rešitev za trenutno stanovanjsko situacijo, ko primanjkuje dostopnih stanovanj, le z vzpostavitvijo sistemskega finančnega vira na državni ravni za zagotavljanje pravice do varnega in dostopnega bivališča. Podpirajo tudi uvedbo stroškovne namesto neprofitne najemnine, ustrezne ukrepe, da se na trg dajo prazna, zasebna stanovanja, in povečanje možnosti zadolževanja javnih stanovanjskih skladov.
Tudi na republiškem stanovanjskem skladu opozarjajo, da so najemnine vir za njihovo delovanje in zagotavljanje javnih in dostopnih stanovanj, zato se niso odločili za nižanje najemnin. Čez leto dni računajo, da bodo v Ljubljani zaključili z gradnjo 498 najemnih stanovanj, od tega 25 oskrbovanih za starejše, že v začetku leta 2021 pa naj bi se zaključila gradnja 109 stanovanjskih enot za bivalno osamosvojitev mladih. Še letos naj bi začeli tudi z gradnjo dodatnih 40 javnih najemnih stanovanj, naštevajo.
Če se bo zaradi zaščitih ukrepov zoper širitev koronavirusa lahko zagotovilo manj storitev za manj ljudi, je treba javne institucije primerno okrepiti – predvsem kadrovsko. Gre za odločitev med tem, ali bomo bomo družba preživetja ali družba polnega življenja za vse.
Alenka Hebar Lavrič, inštitut Prelomi
A prihaja glavni del kurilne sezone in višji zneski položnic. Med ponudniki električne energije, je bila bolj izjema kot pravilo odločitev podjetja Gen-i, da so za čas pomladanskega vala koronavirusa znižali ceno dobave električne energije. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice pravi, da je vse več ljudi, ki nimajo več rezerv. “Če se bodo prejemki še manjšali, bodo dolgovi rasli. Država bi morala vzpostaviti poti za odpise dolgov, lahko bi zagotovila mehanizme za brezplačen ali cenovno nižji dostop do minimalnega obsega temeljnih dobrin in storitev za vse, ki so se znašli na robu preživetja.”
Na inštitutu Prelomi vedo, da tudi če na mesec zmanjka le sto ali dvesto evrov, a se to ponavlja skozi nekaj mesecev, pomeni to za mnoge zdrs v hude težave. “V družbo se vnaša nemir in če si negotov in prestrašen, prej narediš neumnosti,” opozori Andrej Lavrič. V interesu države je, da zagotovi minimalno varnost vsem, pravi. “Če smo prestrašeni in sami, je to recept za katastrofo, saj se povečajo stiske, duševne motnje, širijo se teorije zarot,” opiše pot do razgradnje družbe in skupnosti.
Če ukrepi oblasti zahtevajo rabo informacijske tehnologije, ki nadomešča socialne in fizične stike, bi morali zagotovi vsaj minimalno dostopnost do tehnologije, so prepričani na inštitutu Prelomi. Dodajo, da opažajo manko usposobljenosti tako institucij kot ljudi, nezadostna je tudi opremljenost za varno rabo telekomunikacijskih omrežij.
V gorenjskih centrih za socialno delo opozarjajo na kadrovsko podhranjenost, potrebo po več terenskega dela, želeli bi si več dolgoročnih navodil za ljudi, da se lahko ti v miru pripravili na ukrepe zaradi epidemije ter “umestitev Covida 19 v zdravstveni sistem, da ne bi bilo potrebno ustaviti življenj ljudi”. Prav tako vidijo potrebo po razširitvi “nudenja kratkoročnih pomoči ter dolgoročno zagotovitev zaposlitev” ljudem.
Direktorica mariborskih centrov za socialno delo Marjana Bravc opozori, da zaposleni čutijo tudi povečano nestrpnost med ljudmi zaradi negotovosti in strahov. “Na nas je, kako strpni in razumevajoči smo drug do drugega,” pravi, da bi zaposlenim največ pomenil občutek, da se njihovo delo spoštuje. Doda, da sistem socialne varnosti že pred epidemijo ni najbolje odslikaval sprememb v družbenih razmerah. “Z epidemijo se nam dogajajo velike spremembe v družbi, vemo, da bo epidemija pustila mnogotere posledice, in želeli bi si, da bi z zadostnim številom ustreznega kadra ter prilagoditvami na potrebe, lahko te čim bolje naslovili,” je spomnila na temeljno poslanstvo socialnih delavk in delavcev.
Na inštitutu Prelomi poudarjajo, da se strinjajo z opozorilom, da je treba socialno varstvo spremeniti iz varstva, ki ščiti, v varstvo, ki omogoča. Dodajajo, da si ljudje ne želimo zgolj preživeti, marveč tudi dostojno živeti. “Če se bo zaradi zaščitih ukrepov zoper širitev koronavirusa lahko zagotovilo manj storitev za manj ljudi, je treba javne institucije primerno okrepiti – predvsem kadrovsko. Gre za odločitev med tem, ali bomo družba preživetja ali družba polnega življenja za vse,” trdi Alenka Hebar Lavrič. Po zgledu turističnih bonov, doda, bi lahko s kulturnimi, knjižnimi in drugmi boni podprli tudi kulturo in izobraževanje – vse, kar gradi človečnost. “Zdaj jo namreč resnično potrebujemo.”
V centrih za socialno delo na Dolenjskem in v Beli Krajini, pravijo, da jih hrabri še vedno močna povezanost skupnosti. “To in dobro sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter drugimi skupinami, ki nas opozorijo, če kje zaznajo stisko, je tisto, zaradi česar verjamemo, da bomo premagali tudi sedanjo situacijo,” so pojasnili, a dodali, da tudi oni pričakujejo, da se bodo glavne težave pokazale šele spomladi.
V družbo se vnaša nemir in ko smo ljudje negotovi ter prestrašeni, prej naredimo neumnosti. Če smo prestrašeni in sami, je to recept za katastrofo.
Andrej Lavrič, inštitut Prelomi
“Nujno potrebujemo organizirane oblike solidarnosti, krepitev javnega dobrega, javnih prostorov in storitev, od stanovanj do izobraževanja, zdravstvenih uslug, kulture in prevozov. Potrebujemo tudi več svetovalcev in ljudi, ki bi se želeli posvetiti drugim,” pravi Alenka Hebar Lavrič. “Če ljudje čutimo, da smo del skupnosti, smo pripravljeni delati, sodelovati.”
“Rešitev nista zadolževanje ali odlog plačil. Potreben je širše vključujoč, primernejši sistem pomoči in prepoznave težav ljudi v stiskah, ter predvsem njhovih zmožnosti in potencialov,” so jasni v inštitutu Prelomi.