Samo fotr

Fotografija wikimedia

Da sem pogumen, sem slišal od ljudi. Pogumen? Ne, niti najmanj. Samo fotr sem. Samo fotr, ki stoji svojemu otroku ob strani in mu želi le dobro.

Sej to je naloga fotrov, ne? On je pogumen. Oziroma ona je pogumna. Izpostavit se na tak način, ko veš, da bo zajebano, pa čeprav hočeš biti samo to, kar si. Za to je treba imeti jajca. Pa čeprav boš čez čas ostal brez njih.

Živeti s transspolnim otrokom.
Ja, prav ste prebrali. In ja, to pomeni prav to, kar si mislite. Moj otrok se je rodil kot fant, ampak je ženska. Zajebano za razumet, vem, tudi za mene je bilo.

Bilo je tri, štiri leta nazaj, niti sam nisem več prepričan, koliko, Nejc je štel okoli 14 let. V šoping centru v Celju smo kupovali neka oblačila, in kot se spodobi, sem se zraven neskončno dolgočasil. Odtaval sem nekam po svoje ter gledal tehnično robo v Big Bangu. Ko sem čez čas prišel nazaj v trgovino z oblekami, je bila žena povsem bleda.
“Kua je?”
“Nč, ti bom pol povedala.”
“Kua pol, kr zdele mi povej, ku vidm, da je neki narobe.”
Umaknila sva se na stran, Marina je nekaj časa lovila sapo, takoj sem vedel, da ne gre ravno za vsakdanje stvari.
“Nejc mi je povedu, da je ženska. Da je ženska, že od kar se zaveda sebe, pa je zbiral pogum nama povedat.”
Evo, če ste se kdaj spraševali, kaj pomeni strela z jasnega, to je to. Niti slučajno nisem tega pričakoval, niti slučajno nisem nikoli prebral nobenih znakov. V filmih se takšna odkritja velikokrat romantizirajo. Oče objame otroka in v naslednjem kadru vsi pojejo Lahko ti podarim samo ljubezen in mahajo z mavrično zastavo.
“O, kurba!”
To sem spravil skupaj.
Klasična beseda, ki jo v Trbovljah uporabljamo za izraz sreče, žalosti, veselja, presenečenja in še drugih duševnih stanj, je tudi tokrat prišla prav. Malo sem gledal Marino, malo v svoje čevlje in za vsak slučaj še enkrat ponovil: “O, kurba!”

Na poti domov smo bili bolj tiho. Vsi smo imeli veliko za sprocesirati. Ko smo prišli v Trbovlje, smo se odločili, da si damo vsi skupaj malo časa in prostora. Marina je šla k moji mami, ji povedat, kaj se dogaja, jaz pa sem naredil to, kar naredi vsak dec, kadar nima niti najmanjšega pojma, kaj bi sam s sabo. Šel sem na pir. Bil sem zmenjen s prijateljem Matjažem, da se oglasim do njega. Matjaž že dobrih deset let vari svoje pivo, jaz pa sem mu pri tem v napoto zadnjih 7–8 let. Mimogrede, krasen hobi! Mu povem novice pa se mu šluk v grlu ustavi. Ko se zbere pravi: “Ja, kurc, kua čmo. Že mora tko bit, pa naj bo. Gremo naprej.”

Fajn, prva reakcija pozitivna. Čeprav me je melo, da bi gor pri njemu še kar nekaj časa nadaljeval s pirom, se raje odpravim domov. Marina je tudi že prišla od moje mami, jaz nisem šel k njej, da sta se lahko sami v miru malo zjokali, Nejc je bil v svoji sobi. Ker je prvi val šoka za silo minil, ga pokličeva, se objamemo in v miru pogovorimo. Nič posebnega ni bilo, zgolj v stilu, da mu midva stojiva ob strani, pa kakor koli pač bo. Da ga babi podpira in da ga ima neskončno rada. Moške zaimke uporabljam zato, ker zgodbo pišem kronološko. Danes se vsi trudimo z uporabo ženskega spola in nam gre vsak dan bolje.

Skupaj se odločimo, da Marina pokliče Sabino, da se dobimo z njo in njenim možem Nacetom. Sta najina dolgoletna in zelo dobra prijatelja. Zjutraj se dobimo na kavi in poveva jima, kakšna je situacija. Nace je uporabljal podobne besede kot jaz, ko sem zvedel, za kaj gre, Sabina pa je rabila sekundo, da se je zbrala, potem pa rekla: “Okej, tko je. To so naši otroci in mi smo tu zato, da jim stojimo ob strani. Če naju kadar koli rabita, sva za vas tri vedno tu.”

Fajn, tud druga reakcija pozitivna. Pokličem fotra, mu povem, takoj vse pozitivno. Govorim s sestro, ki ima že tako veliko razumevanja za raznolikost. Tudi njej se zdi super, da je povedal, in naj ga polubčkamo v njenem imenu. Vse fajn.

V naslednjih dneh sem govoril še z drugimi prijatelji in je bilo veliko trepljanja po ramah, nekaj solz in par naročenih rund. Če gledam za nazaj, se niti nisem bal negativnih reakcij. Bolj sem se bal pomilovanja. Pomilovanje bi mi prišlo v tistem času toliko prav kot Anni Frank nov set bobnov. Ampak ga k sreči ni bilo. Sicer sem že prej vedel, da nisem obdan ravno z butlji, ampak je bilo vseeno fajn slišati pozitivo okrog sebe. In to mi je dalo vedeti, da bo mogoče tudi Nejcu šlo lažje, kot sem sprva mislil.
Ampak takole, zvečer, ko sva se z Marino ulegla in ko sva bila sama, sva se pa vseeno malo tolažila. “Faza je. Ziher je to sam faza,” sva si lagala. Pa ne zato, ker ne bi mogla sprejeti, ampak zato da bi bilo Nejcu lažje v nadaljevanju njegovega življenja.
Itak ni bila samo faza.

Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil objavljen v septembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.