Severnoatlantski zavezniki in ukrajinska vlada so pripravili načrt povojne obnove Ukrajine. Načrt je napolnil z vsebino nedoločni pojem svobode, o kateri se nenehno govori. A svoboda ni le plemeniti vzgib, je tudi materialna nuja. Svoboda je materialna nujnost, ker se udejanja v načinih, kako organiziramo življenje in zadovoljujemo nujne potrebe, kako delamo in ustvarjeno bogastvo delimo, kako organiziramo medgeneracijsko solidarnost in živimo s sosedi v naravnem okolju, ki nam je bilo zaupano.

Te okvire določa načrt za povojno obnovo Ukrajine, ki ga je na začetku julija 2022 podprlo 42 držav zahodnega zavezništva. Tudi Slovenija se je udeležila konference v švicarskem Luganu in podpisala zaključno deklaracijo. Kaj je ta načrt, naravnost pove parafraza, da je vojna nadaljevanje biznisa z drugimi sredstvi.

Kdor je prebral Lugansko deklaracijo, se ne bo strinjal z zgornjo trditvijo o vojni in biznisu. Deklaracija nenazadnje poudarja digitalno preobrazbo, zeleni energetski prehod in vzdržno financiranje. Govori tudi o “transparentnem” procesu obnove, ki naj bo “odgovoren do ukrajinskega ljudstva”. Ne vsebuje pa ničesar vsebinskega razen splošnih načel. Vsebino je prinesel šele dokument, ki ga je predložila ukrajinska vlada. Zahteve držav, ki pošiljajo milijardne pomoči in verjetno hočejo imeti kakšno besedo pri obnovi, so se tako skrile za “prostovoljno in svobodno odločitev” ukrajinskega ljudstva. Niso pa čakale na “demokratični” proces, niti niso počakale, da Ukrajina prekliče prepoved opozicijskih strank in neodvisnih medijev, o čemer je pisal ukrajinski novinar Serhij Guz. Na kongresu so si dale predložiti Nacionalni načrt obnove. Tega je pripravil svet, ki ga je ustanovil predsednik Zelenski sam in ga skupaj s predsednikom vlade, Denisom Šmihalom vodi vodja njegove pisarne Andrij Jermak, nekdanji filmski producent.

Načrt je seznam ukrepov za privabljanje tujih investicij: privatizacija državnih bank, državnih podjetij in celo jedrskih elektrarn, kapitalu prijazna fiskalna, davčna in carinska politika, odprava “zastarele” delavske zakonodaje in “ciljana” socialna pomoč namesto univerzalne. Ob teh nekaj poudarkih je jasno, da je načrt v resnici paket reform za države v težavah, tako imenovani “Washingtonski konsenz”, ki se uporablja že od osemdesetih let 20. stoletja in preizkušeno pelje države v spiralo revščine in gospodarske odvisnosti.

Ta dokument naj bi si napisalo ukrajinsko ljudstvo?

Po konferenci v Luganu je ukrajinska vlada pripravila seznam državnega premoženja za prodajo in 1. septembra začela z “veliko privatizacijo”. Investitorji lahko nakup in prenos premoženja opravijo kar po internetu. Dne 6. septembra je newyorško borzo odprl Zelenski z video nagovorom, da je Ukrajina “open for business”. Povabil je ameriške investitorje, da kupijo premoženje v skupni vrednosti več kot 400 milijard dolarjev. Prodajo je podprla agencija za humanitarne dejavnosti USAID, katere naloga v poslu je jamčiti za varnost investicij.

Newyorška borza je bila tistega dne okrašena z oglasnimi tablami: “We are free. We are strong. We are open for business.” (Svobodni/Zastonj smo. Močni smo. Odprti smo za posel. – op. ur.)

Tri mesece po sprejetju Luganske deklaracije lahko ugotovimo, da načrt povojne obnove organizira plenjenje civilnega prebivalstva med okupacijo. Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb med vojno ima za to dejanje en sam kratek in jedrnat stavek: “Plenjenje je prepovedano.” Tako se glasi 33. člen. Nesprejemljivo je, da Slovenija pri tem sodeluje.

Svobodo drugačnega okusa so okušali ukrajinski delavci in delavke, ki jim je načrt povojne obnove pripravil peklensko prihodnost. Štirinajst dni po konferenci v Luganu je ukrajinski parlament potrdil dva zakona. Prvi, št. 5371, določa, da zaposlene v majhnih in srednje velikih podjetjih – z 250 delavci ali manj – več ne varujejo Zakon o delu in kolektivne pogodbe. Ti delavci in delavke, ki predstavljajo med 70 in 80 odstotkov vseh zaposlenih v Ukrajini, naj bi sklepali samo še individualne pogodbe o zaposlitvi. Ukrajinski pravnik George Sandul je razložil, da bi teoretično taka pogodba lahko določala celo 100-urni delavnik na teden.

Drugi zakon, št. 5388, je uzakonil “pogodbo z nič urami”, po kateri morajo biti delavci in delavke vedno na voljo, ko jih delodajalec pokliče. Zakon zahteva le, da je minimalni obseg dela 32 ur tedensko in da se v pogodbi določi, kako delodajalec pokliče delavca ali delavko na delo in kdaj najpozneje se ta mora odzvati. Zakona sta pripravljena za čas po vojni, kot vaba za tuje investitorje v deželi nizkocenovne in pravno nezaščitene delovne sile.

Zakonska predloga sta bila resda pripravljena že leta 2021, toda vladajoča stranka Sluga narodu, katere član je predsednik Zelenski, takrat ni zbrala dovolj podpore. V škandalu leta 2020 se je tudi razkrilo, da je British Foreign Office stranki svetoval, kako prepričati parlament, da potrdi zakon o liberalizaciji dela. Kar stranki ni uspelo pred vojno, je lahko izpeljala sedaj, v izrednih vojnih razmerah. Po prepovedi opozicijskih strank je imela dovolj glasov v parlamentu. Iz zakonodajnega postopka je izključila socialne partnerje. Vojne razmere s prepovedjo shodov in ukinitvijo neodvisnih medijev so sindikatom otežile tudi javno nasprotovanje.

Zakona pa sta sprožila mednarodni protest. Protestirali sta evropska in mednarodna konfederacija sindikatov. Mednarodna organizacija dela (MOD) je objavila “tehnično strokovno mnenje”, da zakon št. 5371 krši mednarodne pogodbe in je v nasprotju s splošnimi načeli evropskega prava in prakse. Strokovnjak MOD António Rabalo Santos je reformo imenoval à la ukrainienne, ker za večino delavcev in delavk odpravlja delovnopravno varstvo, predpise o varstvu in zdravju pri delu, ukinja nenapovedane obiske inšpekcije za delo in omejuje pristojnosti inšpektorjev.

Pozivi mednarodnih sindikatov predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen in drugim predstavnikom EU, da naj Ukrajino opozorijo na kršenje evropskih in mednarodnih predpisov, niso pomagali. Oba zakona sta bila sprejeta po hitrem postopku in avgusta letos, ko ju je podpisal predsednik Zelenski, postala dokončno veljavna. Poziv sindikatov je bil obsojen na neuspeh. Predsednica komisije je bila med tistimi, ki so na konferenci v Luganu podprli ukrajinsko vlado, da odpravi “zastarelo” delovno zakonodajo. Pričakovanje sindikatov, da bodo evropski politiki poskušali preprečiti sprejem obeh zakonov, je bilo preprosto samozaslepitev.

MOD ni bila nič manj uslužna do ukrajinske vlade, čeprav je predlagateljica zakonov, poslanka Galina Tretjakova javno napadla organizacijo, da je zastarela in da Ukrajincem preprečuje “sklepati individualne zaposlitvene pogodbe”. Avgusta 2022 bi moral generalni direktor MOD Guy Ryder odpotovati v Ukrajino, da prenese sporočila svojih strokovnjakov in sindikalnih združenj. Toda sestanek je bil odpovedan zaradi “zahtevne logistike” in “varnostnih razmer”. Ukrajinski sindikalist Mihajlo Volinec je komentiral odpoved obiska kot priročno rešitev za obe strani, ker bi se ukrajinska vlada težko zagovarjala pred kritikami, MOD pa se je izognila javni klofuti, potem ko je parlament zavrnil njena priporočila.

Ukrajinska zakona uvajata reformo, ki je po drugi svetovni vojni verjetno najbolj radikalni poseg v delovnopravno zakonodajo, saj nadomešča delovno pravo s civilnim za veliko večino delovne populacije. Delavec in delavka imata sicer svobodo, da sklepata individualno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, toda pogodbena svoboda je zanju svet “namišljene enakosti”. Vitalij Dudin, član ukrajinske organizacije Družbeno gibanje, je povedal, da imajo ljudje reformo za “nepravično”. To je blag izraz za zakona, ki sredi vojne morije pripravljata razmere za ljudi po vojni, v katerih jim bodo “strojili kožo” domači oligarhi in tuji kapital.

Za konec je treba povedati, da bo ukrajinski ultraliberalni režim akumulacije negativno vplival tudi na evropsko delavstvo, ki bo za delovna mesta tekmovalo z ljudmi iz Ukrajine, kjer je minimalna plača pol nižja od najnižje med članicami EU v Bolgariji. Po zadnji reformi v Ukrajini tudi ne bo več ovir delovnopravne zakonodaje, ki bi delodajalce zadrževale pri izkoriščanju delavk in delavcev. To stanje bo onemogočilo delavskim organizacijam, da bi se uprle nadaljnji liberalizaciji delovne zakonodaje tako v Evropi kot drugod. Brez špekulacij o drugih razsežnostih te vojne, eno gotovo drži: vojna v Ukrajini se je razširila v vojno proti revnemu in delovnemu prebivalstvu v Ukrajini, v Evropi in v vseh drugih regijah sveta.

_{* Maja Breznik je doktorica sociologije, raziskovalka ekonomsko družbenih in delavskih odnosov. Njena zadnja knjiga, ki je izšla lani pri založbi Sophia, nosi naslov Mezdno delo.}

_{* Besedilo je objavljeno tudi na strani centra za družbeno raziskovanje Cedra.}

---

Priporočamo tudi: