Sive ulice, ceste, tovarne proletariata? Se spominjate delavske mase, radničke klase, ki je postala suženj, a se še vedno ne da? Se spomnite pokozlanih parkov v svojih neskončnih brezskrbnih idilah? Se spominjate ljudske milice, ki nas je imela za disidente? Se spominjate upora? Tisti, ki ste zdaj sistem, ste postali seme razdora. Vedno bo upor in vedno bo dovolj razlogov za pank za tiste prave, kajti ta svet danes je še bolj bolan kot prej.
Nedavno so se pred enim od ljubljanskih klubov spet zbrali pankerji različnih generacij, ponovno so namreč nastopili pionirji panka iz naših prostorov – Paraf. Ker pa je kar nekaj privržencev zamudilo koncert, so se odločili malo pohengati pred klubom in spiti kako pivo, 25 do 30 njih.
“Ma, pa tak pank, ki se začne že ob pol devetih zvečer,” namrgoden reče starejši panker okoli 60 let, v vsej svoji pankerski opravi.
Mlajši kolega mu odvrne: “Ni band kriv, tu so pritožbe sosedov, po deseti znajo klicat pandure.”
“Jah, samo še njih je treba. Kar naj pridejo, da jim zapojemo ‘nijedne nema bolje od naše policije’.”
“Haha, kva so nam cajkani moril v osemdesetih, to so b’li cajti.”
“O, kako sem si vedno želel živeti v osemdesetih,” je vidno navdušen mladi panker zraven.
Naenkrat se prikaže skrivnostni mladenič. Morda ta izraz ni najprimernejši zanj, saj je že blizu 40, a je odseval mladost. Imel je daljše lase, odet je bil v zelen bomber in obut v adidaske. Klasičen primer nekoga, za katerega ne veš, kam bi ga sploh dal. Stari panker nadaljuje: “Vsa ta muzka, tud’ alter, zadnjih 20–30 let ni za nič, po moje ne bi znal našteti niti deset dobrih bendov po razpadu Juge.”
To še bolj pritegne pozornost skrivnostnega “mladeniča”, ki reče: “Ja, sej to, v Jugi je b’lo boljš vse, še posebej pank, današnja scena se ne more primerjat’ z uno, panka ni več, ostala je nostalgija.”
“Točno tako, podpišem skor vsako besedo,” je navdušen stari panker.
“Hm, mislim, da ne razumeš, bil sem ciničen, pank je bil in pank bo. Pank je rokenrol, vi pa si ga prilaščate, ker si prej, če sem te prav razumel, rekel, da je bila med letoma ‘76 in ‘84 najboljša scena. Bulšit! To je obdobje vaše mladosti. Pank smo mi, delavci, izgubljena generacija, mi izobčenci, mi proletarci, mi posebneži, ne pa razvajene očkove maze, ki so glumile pankerje.”
Stari panker je zmeden, ne ve, kaj bi rekel na vse to, pa pravi:
“Leta ‘76, ko se je pank začel tudi pri nas, sem imel 14 let, najbrž se takrat nisi niti rodil, lohk bi ti bil fotr, tako da ti ziher men’ nauš govoril, kva je pank.”
“Okej, te štekam, a pank so bili tud bendi po razpadu Juge, nad katerimi ste vi, stare seronje vihali nos, naslednje generacije pa so zaradi vas poslušale turbofolk.”
“Ampak, ampak …”
“Nič ampak,” je bil vztrajen mladenič. “Ustvarili ste nekaj, česar sami več ne razumete, in si dajete pravico obsojati nas pankerje kasnejše generacije. Pravite, da je pank danes brezvreden, obenem pa podpirate nostalgijo okoli starih bendov. Pa da nau pomote, stari, spoštujem še danes Parafe, ampak dojemite, da je danes svet še bolj bolan kot prej, zato je še zmer’ razlog za pank. To si zapomni, pank je brezkončen.”
“Ampak, ampak …,” je bil še zmeraj zmeden stari panker.
A skrivnostni mladenič ga ni poslušal. Do konca je zvrnil pločevinko Laškega, se obrnil in izginil v noč. Spet bo prišel dan, ko se bomo zbrali panksi vseh generacij, kajti vedno bo razlog za upor.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je uredniško urejena različica besedila, objavljenega v junijski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.