Ko sem bil star tri ali štiri leta, sem imel večkrat visoko vročino. Tisto otroško, ko telesna temperatura naraste krepko nad 39 stopinj Celzija. In takrat se mi je bledlo. Kričal sem in hotel skočiti s postelje, tako da so me komaj držali. Ne spomnim se povsem natančno, o čem so šle moje blodnje, a moralo je biti nekaj povezano s potovanjem nazaj – po vesolju. Ja, vem, ampak to so bile vročinske more otroka. Telesno temperaturo so mi zbijali z ob-hladki in pa z majhnimi protivročinskimi tabletkami Aminopirin.

Nekoliko kasneje se mi zdi, da so nam zdravniki jako radi predpisovali antibiotike. Ospen 500 in še bolj “konjske” Ospen 1000, ki so se radi zataknili v grlu. Zato so nam jih mame zdrobile med dvema jedilnima žlicama v prah, ki je po oteklem grlu bolnega cicibana skupaj s čajem stekel brez težav. Seveda so nam vsakič znova zabičali, da moramo antibiotike jemati “do konca”, torej dokler nismo izpraznili predpisane škatlice, pa četudi smo medtem že ozdraveli. Zato mi ni najbolj jasno, kako za vraga je imelo prav vsako gospodinjstvo nekje v stanovanju predal, v katerem so bili kupi škatlic z neporabljenimi zdravili, antibiotiki še prav posebej.

Vodene koze so srbele kot hudič in in kar je bilo še huje, če si se praskal, je srbelo še bolj. Še danes imam na levem sencu majhno brazgotinico, ki mi jo je v spomin pustila tista prva in ki je odpadla zadnja – saj veste, da prve (in zadnje) ne pozabiš nikoli. Srbeče krastice je je nekoliko blažilo neko belo mazilo, katerega imena se ne spomnim. Imel sem seveda tudi mumps, a nanj imam zgolj bežne spomine odsevov v ogledalu, iz katerega me je z začudenimi očmi gledal hrček, ki mi je bil nekoliko podoben in pa na vroče brisače okoli vratu.

Poleg predpisanih zdravil smo seveda bolezenske težave lajšali tudi z domačimi pripravki – predvsem babice so imele vedno kaj na zalogi. Razni zeliščni čajčki z limono in medom, še najbolj mi je bil všeč sirup iz smrekovih vršičkov. Ta je v mnogočem, predvsem pa s svojim okusom, prekašal sirupe proti kašlju iz lekarne –  predvsem tistega roza, ki je bil jako ogaben, nič kaj boljšega okusa pa ni bili niti oni prozorno rumenkast; oba vidim v neposredni povezavi s priloženo plastično žličko. Podobno neužitna je bila tudi babičina prežganka, žajblja pa sploh ne upam omeniti, saj se še danes spomnim okusa, pa čeprav sem žajbljev čaj nazadnje pil pred več kot štirimi desetletji.

Marsikdo svoja otroška bolezenska stanja povezuje s kamiličnim čajem. A meni so kamilice všeč še danes in čaj iz teh belo rumenih cvetov si tudi večkrat naročim v lokalu – pa čeprav me marsikdo pri tem čudno pogleda ali celo zavije z očmi. Zato je še toliko lepše, ko človek spozna nekoga, ki pije ta čaj tudi za žejo; in takrat kamilice zagotovo ne dišijo po bolezni, takrat zadišijo po ljubezni.