Vmes je minilo enajst let. Z letošnjo jesenjo je prišel povratek in niz obiskov mesta, ki je bilo pred letom 2004 tudi njeno. Pogovarjali sva se ob razstavi njenega dela in okrogli mizi na festivalu Mesto žensk, čemur je dober mesec kasneje sledilo tudi sodelovanje na razpravi v okviru dogodkov Prihodnost bo feministična Nove pošte. Umetnica, ki mimogrede pojasni, da je dislektična in disgrafična ter da zato njene misli potujejo po lastnih transverzalah, je s potrpežljivostjo v javnih nastopih z razmisleki, ki se vztrajno vračajo k družbeni vlogi in odgovornosti, praviloma najzanimivejša med sodelujočimi. V umetnosti, pravi, je našla prostor, kjer se lahko izraža z največ samozavesti.
Šejla Kamerić verjame, da je vse politično – tudi naša telesa. “Smo politična bitja,” je dejala med pogovorom pred galerijo Škuc, kjer so se odvijali dogodki festivala Mesto žensk. A hkrati poudarja pomen kljubovanja: temu, da bi politika določila naš pogled in obzorja, kar govorimo, o čemer se pogovarjamo ali kar si znamo zamišljati. Njena dela neredko razkrivajo prav zarezo med neživljenjskim in nehumanim političnim delovanjem na eni strani ter resničnima človeškima toplino in močjo na drugi. Na to je opozorilo njeno delo iz leta 2000 na evropskem bienalu sodobne umetnosti Manifesta v Ljubljani. Z EU/Others je s pretanjeno postavitvijo tabel, ki nas porazdelijo na mejnih prehodih in letališčih, na Tromostovju opozorila na absurd mehanizmov razločevanja, ko se je cela Slovenija odkrito veselila svoje ločitve od Balkana. Njeno delo je opozarjalo na stopnjevitost razmejitev, ki nikoli nikomur ne prinesejo več svobode. Njeno do danes najbolj ikonično delo Bosansko dekle je z direktnim, brezkompromisnim in pogumnim pogledom mlade ženske iz Bosne sesulo okrutne, ošabne in ponižujoče predsodke, ki jih oplaja nacionalistična politika.
“Gre za vztrajnost, za preseganje obstoječega in za približevanje drugih vrednot, ki nam niso vsiljene niti niso v nas odtisnjene, ki ne prežemajo vsega skozi določene politike ali ideologije,” je pojasnila. V Bosni, pravi, so problemi, na čelu z zanikanjem srebreniškega genocida posledica političnih govoric vojne, ki se nadaljujejo že trideset let: “Umetnost poskuša to popraviti in ponuditi drugačne odgovore – morda ne uspe spremeniti situacije, a je zgodovinski zapis, izobražuje o kontekstu in odpira prostor.”
Po izobrazbi grafična oblikovalka živi sedaj med Sarajevom, Berlinom in Istro. V času vojne v Bosni so ji sedemnajstletni na ulicah obleganega mesta ubili očeta. Z mamo in sestro so ostale v Sarajevu in njeno delo iz leta 2013 Junij je junij povsod sestavljajo fotografije prerešetanega zunanjega zida stavbe, kjer je bila na notranji strani njena soba in njena glava na blazini na postelji. “Pomembno se mi zdi ločiti politiko od doživljanj in odnosov z ljudmi, od izkušenj in vezi, ki jih tkejo zgodovina, prostor, kultura. Tega politika v teh desetletjih ni uspela raztrgati, čeprav je to želela in sporočala,” je opisala moč solidarnosti navkljub odmikom.
Ker odmik se je zgodil in sama ga je potrebovala. Morda ga ni zavestno vzpostavila, je dodala. “Ne le zaradi vojne, tudi zaradi politik in razpada države, sem potrebovala to, da sem in delam nekje drugje. Morda je šlo za poskus pobega od lastne travme … Vsi smo morali preživeti to. Zdaj pa se mi zdi, da se lahko prav zato povežemo na drugačen, svež in bolj zdrav način: prek jezikov, ki jih razumemo, kulture, ki jo delimo, in izkušenj, ki so nam skupne, četudi smo jih morda različno doživeli. Vse to nas vrača druge k drugim.”
Balkanski prostor nedanje Jugoslavije ostaja kraj, kjer nekaterih stvari ni treba posebej pojasnjevati, kjer so samoumevne reči, ki se zdijo nepojasnljive. “V zadnjem času se veliko ukvarjam s tem, kaj pomeni refleksija, pogled nazaj. Kaj so politične in kulturne krožnice, v katere se vračamo in znotraj katerih se vrtimo, spoznavamo … to se mi zdi, da je trenutno skupni duh našega kolektivnega stanja in hkrati moje občutje,” je povedala po tem, ko je med sodelovanjem na okrogli mizi omenila, da se po nizozemskih grafitih v Srebrenici in po grafitiranju ob razmejitveni liniji na Cipru, sedaj ukvarja z zapisi na zidovih in stenah, ki jih za seboj puščajo ljudje na balkanski poti, ki želijo priti v Evropo. Opisala jih je kot most, ki nas približa ‘Drugosti’.
“Videnje sočloveka kot Drugega je naučen odziv. Ob tem lahko pokažemo empatijo, a vseeno pride do oddaljitve: naše telo ustvari čustvo glede na položaj drugega, ki sproži tudi strah – želimo se zaščititi pred položajem Drugega. Bojimo se, da bi zares občutili bolečino in trpljenje sočloveka. Gre za stalno borbo: da se ne oddaljimo tako zelo, da empatije sploh ne občutimo več,” je umetnica opisala omejitve zgolj čustvovanja. Ter dodala, da nam, če kaj, manjka občutkov sramu in krivde. “Če bi se vsi malo ukvarjali z določenim problemom, bi bilo to zelo verjetno dovolj, da bi se stvari spremenile. A mi bežimo od teh občutij. Zdi se nam, da je lažje, če nič ne čutimo, če se ne čutimo vpletene in krive, saj tako ali tako ne moremo nič spremeniti. A nič se ne spremeni prav zato, ker bežimo od krivičnosti in nepravičnosti.”
Grafit nizozemskih vojakov iz Potočarov in njena podoba za njim jo spremlja sedaj skoraj dve desetletji. Nekatere teoretičarke pravijo, da je njeno telo s tem postalo spomenik Jugoslaviji. Podoba je zaživela na obcestnih plakatih po Sarajevu, dosegla prepoved, da bi bila blizu ambasad, osovraženost med uradniki Združenih narodov in je danes razstavljena v britanski galeriji Tate. Delo, je pojasnila Šejla Kamerić, je takoj zaživelo svoje življenje. “Moj odnos do Bosnian girl se je spreminjal in se še vedno. Zagotovo so bili trenutki, ko je predstavljalo težo, saj ne morem uteči temu, da se me vseskozi gleda in analizira skozi ta okvir, kar včasih skrči vse zgolj na vojno in genocid, ne vidi pa se večje, širše slike. A v zadnjih letih sem sprejela, da je moja odgovornost tudi v tem, da tega dela ne zanemarim.” Dodala je, da podoba sedaj odpira aktualno vprašanje, kje je to bosansko dekle danes in kaj se dogaja s podobnimi bosanskimi dekleti – kaj so procesi, o katerih podoba govori, in kako prispevajo, da je vojna našla način, da živi naprej.
Leta 2015 je v sodelovanju z Wellcome Collection pripravila projekt Ab uno disce omnes (Iz enega se učimo vsi), ki je zajemal dve leti intervjujev in raziskovanj na terenu ter vzpostavitev skupnega arhiva pogrešanih in najdenih v množičnih grobiščih Bosne – kot se jih spominjajo preživeli. Šejla Kamerić pravi, da je z vidika svobode privilegij biti umetnik ali umetnica. “Umetniki ustvarjamo in sporočamo, kar nam je pomembno. To poskuša družba odvzeti ljudem od rojstva dalje. Cilj družbene vzgoje je, da si zobnik v mašineriji, ki ohranja stabilnost. V kapitalizmu prinaša ta stabilnost koristi posameznikom na vrhu.” A tudi drugi sistemi temeljijo na hierarhijah razrednosti in izkoriščanja, je dodala. “Neprestano se jemlje možnost in moč posameznika, da bi komuniciral. Zato se mi zdi, da imamo umetniki ne le privilegij, ampak tudi odgovornost, da odpiramo teme, ki jih drugi ne – morda ker se jim ne dovoli ali ker nimajo možnosti.” Čeprav se ji zdi očitno, da smo trenutno v popolnoma napačno zastavljenemu in narobe delujočemu sistemu, vidi tudi njegovo vseprisotnost. “Zelo malo posameznikov se uspe iztrgati iz sistema – in mislim, da se popolnoma in dosledno v vseh pogledih niti ni mogoče: del sistema sta in osebni dokument in kava, ki jo pijemo. Prideta s posledicami. Morda si jih ne želimo. Kompromisi so nam vsiljeni.”
Sama je postala del mednarodnega umetniškega sveta, ki ga brez iluzij umešča v sistem, ki mu ni naklonjena. Zaveda se naključij, da je odrasla v vojni in ne v urejeni državi, kjer je za umetnike poskrbljeno, da ni bila rojena v bogato meščansko družino niti revnim kmetom sredi pragozda. “Vprašanje, kako najti svojo pot in ostati zvest temu, kdo si in od kod prihajaš, ob tem da deluješ znotraj sistema, ki veš, da je izkoriščajoč, krivičen … Ni lahko. Lahko gre za subverzivnost, ki me zanima, a ne trdim, da sem pri tem vedno uspešna. Hkrati je nevarno, da postaneš zgolj ciničen.”
Na pogovoru Nasilje, ki je spolno zaznamovano je pojasnila, da je spregovorila o spolnih napadih, ki jih je doživela med vojno, šele z gibanjem #jaztudi. Prej se ji je lastna izkušnja zdela prebanalna ob vseh vojnih zločinih, ki so jih izkusili drugi, in preveč individualna, da bi lahko nekaj spremenila družbeno. Ker to je tisto, kar jo zanima – kako prispevati k svetu, kjer nasilje ne bo samoumevno. Ob tem s presenetljivo naklonjenostjo motri tehnologijo kot orodje za možnost večje samostojnosti. “Samozavedanje med ženskami, tudi moč, ki jo imajo nad svojo podobo, je pomembna sprememba. Prvič v zgodovini ženski ni treba čakati, da bo model, da bo izbrana – vsaka ima možnost, da je, kar želi biti – vsi imamo fotoaparat. Ženska lahko postane model sama sebi. Nekatere se zavestno odločijo, da svojo podobo dajo v najem in služijo denar kot vplivnice. Spet druge prodajajo svoja dela prek različnih platform, od ročnih del, kuhanja do peke. To je bilo prej njihovo neplačano, nevidno delo. Vse to ni zanemarljivo. Vzorci in odnosi moči so stari stoletja – in odražajo se tudi pri rabi tehnologije, a vseeno se mi zdi pomembno, da lažje komuniciramo in verjamem, da nam lahko to pomaga.”
Ob opolnomočenju, je dodala, potekajo poskusi, da se ženskam spet odvzame moč in svobodo. “A vse bolje znamo videti in prepoznati svoj položaj – tudi žrtev – skozi zgodovino in današnjo situacijo. Različni glasovi, od teh, ki opozarjajo na krivice in neenakopravnost, na sistemsko nasilje, do tistih, ki se veselijo ženske in slavijo njeno moč, so zame feministični. Feminizem je množina raznolikih glasov,” je pojasnila, da individualni boj žrtev, ki jih sicer nima nihče pravice soditi od zunaj, ne vzpostavlja vedno pravega položaja. “Položaj žrtve je v reakciji na nasilje in reakcija je lahko včasih prav tako nasilje. Načini, prek katerih so ženske skozi zgodovino obstale in vztrajale v svojem boju, so bili gibki in polni obratov. Prisiljene so bile v boj med seboj. A danes vemo, da je obstala in preživela solidarnost. Te zapletene prakse preživetja smo podedovali – ne govorijo le o danes, ampak tudi o preteklih bojih in vztrajanjih.”
Njen navdih, je dejala, je v ustvarjanju sveta okoli nje, včasih v reagiranju na dogodke, ter v tem, ko sem in tja vidi odtis, sliši odmev svojih del … “Potrebujemo več poslušanja. Živimo v govorici, ki je brez dialoga. Vsak zgolj meče predse lastna mnenja. Kritičnega razmisleka in skupnega razglabljanja pa ni. Kultura je tako skorumpirana, da je zvedena na to, da je samo še zabava, ki politično učinkuje tako, da uničuje kritično razmišljanje.”
Dela Šejle Kamerić kličejo prav k razmisleku. Vsakič znova.
