Osnovnošolski izleti so v mojem spominu neločljivo povezani z malicami, ki smo jih mule in mulci vzeli s sabo na pot. Na zatohle in pozimi vedno nekoliko preveč ogrete avtobuse, katerih sedeže so gulile trume mularije pred in za nami, smo običajno jemali vedno enake stvari.

Dva sendviča s pariško klobaso v Intesovi žemljici in dva Pingo soka v tetrapaku. Sendviča sta bila zavita v papirnato servieto in ta se je hitro spojila s pariško, ki je gledala iz žemljice, tako da je na njej vedno ostalo še nekaj belih papirnatih spominov, ko smo ga odvili in pojedli. In to smo storili približno deset minut po tistem, ko smo krenili na pot. Avtobuse je preplavil značilen vonj po pariški, tu in tam se je zaslišal kakšen nejevoljen vzklik. Ta je pripadal muli ali mulcu, ki je neuspešno poskušal v tetrapak zapičiti slamico in jo je ob tem početju zlomil ali pa se je s sokom polil. Kajti verjetnost, da si prišel do vsebine tistih tetrapakov brez nezgode, se je gibal nekje okoli osemintrideset odstotkov. Je pa res, da se je dalo prazne tetrapake nato napihniti in z nogo izjemno dobro počiti.

Drugi sendvič smo pojedli kasneje na izletu ali celo po poti nazaj in takrat je imela pariška že značilen rjav rob, Intesova žemljica pa je bila dodobra zmehčana in nagubana. Vse skupaj je s svojo kislino izjemno zaokrožil že rahlo pregret sok, zato so se pri marsikomu pokazale blage želodčne težave, ki so kulminirale in pridrvele na plan med povratkom na avtobusu.

Zanimivo se je vsebina sendvičev spremenila, če smo šli na izlet nekam v hrib. Iz meni povsem neznanih razlogov je takrat pariško zamenjala čajna salama, seveda Gavrilovićeva, nikoli narezana dovolj na tanko, tako da smo jo žvečili še dolgo po tem, ko smo zaužili zadnji grižljaj. Vse ostalo pa je potekalo po istem scenariju, saj se je tudi čajna v nekaj urah bivanja v nahrbtniku lepo “oznojila” in s toplim Pingom reagirala podobno kot pariška.

Vse pa se je spremenilo na planinskih izletih. Nak, tja sendviči s pariško ali čajno ter sokovi nikakor niso sodili. Med skale so se lahko vzpenjali zgolj in samo Gavrilovićev “Mesni narezak”, jetrna pašteta in kruh – bog ne daj bel – tetrapake pa so zamenjale čutarice. Te so bile običajno tiste plastične sivo-zelene vojaške, na katerih je pisalo “Ne držati na vatri”, napolnili pa smo jih z izdatno sladkanim šipkovim ali hibiskusovim čajem. Seveda se malicalo ni po poti ali na avtobusu, ampak med postanki. Posedli smo se po skalah in starejši izletniki so nam kar v konzervi poznavalsko narezali “doručak”, pašteto pa smo jedli z odtrganimi kosi kruha, saj mazanje na tanko planincem nekako ni bilo blizu. Včasih je kdo iz svojega nahrbtnika potegnil celo kakšno papriko, ki se je, umetelno narezana na trakove, k izdelkom podjetja Gavrilović izjemno prilegla.

Če nas je pot zanesla preko dva tisoč metrov nadmorske višine, pa se je prehrani pridružil še nepogrešljivi dodatek – bomboni Vitergin. Različnih barv, a vedno istega okusa.