“Izhajam iz tega, da je vedno lahko bolje,” pravi Mirjana Janjić. Delavka, ki dela v Tušu osem let, je prej delala v Gorenju, bila tam včlanjena v sindikat, nato je kot agencijska delavka prišla k še edini trgovski verigi, kjer so lastniki tudi slovenski kapitalisti. Izkusila je, da v krizi agencijski delavci prvi nastradajo, leto dni iskala službo, nato pa so jo poklicali nazaj k Tušu s ponudbo redne zaposlitve. Iskali so nekoga, ki bi delal v mesnici v trgovini v Mozirju. Nato je delala na oddelku sadja in zelenjave, sedaj je v velenjski prodajalni na oddelku kruha in delikatese.
Opiše postopek deprofesionalizacije in razvrednotenja poklica, ki se dogaja od poklicev natakarjev in kuharjev ter sega vse bolj tudi v javni sektor, na čelu z vzgojo in izobraževanjem. Slabi pogoji dela, manko delavk in delavcev, zahteve po znižanju zahtevanih kvalifikacij in liberalizaciji, nato dodatno povečevanje obremenitev. Na koncu so ljudje odtujeni od dela, iztrošeni in izgubljeni v občutku nadomestljivosti. “Danes smo prišli do točke, ko delavke v trgovini delamo vse. Kar so nekoč delali vodje oddelkov in izmen, zdaj pade na prodajalce. Imeti moraš pregled nad oddelkom, stanjem in roki izdelkov, za kar tudi odgovarjaš. Čeprav si ‘samo’ prodajalec, moraš skrbeti za odpise, odgovarjaš, če pride do mankov, skrbiš za inventuro. Opravljaš vse, od administracije do prodaje,” opiše sindikalistka obremenitve, ki so tako fizične kot psihološke.
“Živimo v kapitalističnem času, ko smo delavci poniževani. Vsi. Tudi prodajalke. Če si delavec, ki je na razpolago 24 ur na dan; če boš opravljal tri dela naenkrat; če boš popolnoma predan podjetju oziroma zavezan delodajalcu ter živiš za podjetje – potem si dober. Čim bolj učinkovit – ne hodiš na bolniško, pripravljen si se žrtvovati. Vemo, da dolgoročno to ni dobro – ne gre. Ljudje se preobremenimo in prej ko slej zdravje ali telo človeka prisilita, da se ustavi. Takrat v očeh poslovodij in delodajalca izgineš. Pozabijo na vse, kar si žrtvoval prej. Zanima jih samo še, kje najti zamenjavo in kako se te znebiti,” pove in opiše izkušnjo sodelavke, ki je po več kot tridesetih letih dela in uspešno preboleni hudi bolezni, prišla nazaj, da bi delala. Zaradi bolezni štiri ure na dan, a vseeno. Po tednu dni je prejela odpoved – po pošti.
“To so grozne stvari – in vsak delavec ali delavka, tudi mladi, bi se morali zavedati, da se lahko znajdemo v takem položaju kadarkoli. Proti temu se moramo boriti,” pojasni Mirjana Janjić. Problem sega v samo zakonodajo, ki od delodajalca ne zahteva, da mora prilagoditi delovna mesta delavcem, če ti tekom let razvijejo določene omejitve, kaj zmorejo in kaj lahko delajo. Zakon danes delodajalcu omogoča, da delavko-invalidko odpusti, če zanjo nima primernega delovnega mesta. “Torej se ne borimo zgolj proti delodajalcu, ampak proti celotnemu sistemu v državi. Tega se moramo zavedati.”
Predstavnica Sindikata Tuš pojasni, da je v podjetju obstajal sindikat, ki ga je ustanovila žena lastnika, pred približno desetletjem pa je vodstvo hitro razbilo zametke novega sindikata. Ko so sami ustanavljali sindikat, je bilo to v odmevu uspešne kampanje za zaprtje trgovin ob nedeljah. Med podpisniki in podpisnicami peticije so bili tudi delavke in delavci Tuša, nato so se povezali s Centrom za družbeno raziskovanje – Cedro ter z okoli trideset delavkami in delavci, ki so bili že prej včlanjeni v krovni Sindikat delavcev trgovine Slovenije. Okoli tri mesece po ustanovitvi Sindikata Tuš je bilo število članic in članov že podvojeno. Lani maja, ko so vodstvu podjetja predstavili zahteve, so bili že reprezentativni. In od tedaj so ga povečali še za nekajkrat povečali.
“Delavke in delavci dobro poznamo svoje dolžnosti, naloge in obveznosti. Zelo pomembno pa je, da se tudi naše pravice uveljavljajo in uresničujejo – za to mora skrbeti sindikat,” pojasni Mirjana Janjić. S sodelavkami so se strinjale, da delavke in delavci potrebujejo pomoč, znanje in vedenje o svojih pravicah ter na kaj jim ni treba pristajati.
“Na začetku je bilo med odzivi seveda tudi nezaupanje. Pa misel, da je članarina za sindikat metanje denarja stran. Pri mladih je veliko neznanja, ne vedo, kaj je sindikat in kaj dela. Naleteli smo tudi na to, da sindikata ne potrebujemo, ker je njim dobro – to so dejali tudi nekateri starejši tik pred upokojitvijo. Veliko je delavcev, ki so pripravljeni delati skoraj zastonj, se žrtvovati za podjetje in imajo odpor do sindikata, ker mislijo, da jim želi slabo, saj zahteva od delodajalca (pre)več,” našteje. Poudari pomen srečevanj v živo, na terenu, komunikacije in deljenja izkušenj ter nato dejanskega delovanja, ki delavkam in delavcem pokaže, kaj je sindikat in da so izboljšave mogoče. S tem se gradi zaupanje. “Brez zadovoljnih, dobro plačanih delavcev in delavk ni uspešnega podjetja,” večkrat ponovi. A ve, da večina delodajalcev tega ne sprejema, kaj šele da bi bilo v slovenskem družbeno-gospodarskem okolju to ponotranjeno.
Njihov sindikat se je osredotočil na to, da je skozi pogovore in posluh za težave delavk in delavcev, ponujal znanje in informacije, nevsiljivo izobraževal ter nato poskušal popraviti tisto, kar je bilo za delavke in delavce škodljivo. “Sindikat mora delati za izboljševanje delovnih pogojev. Cilj je, da bosta delavka ali delavec lahko čim dlje normalno delala, da bosta zadovoljna do upokojitve in po njej.” Danes, opozori, so pogoji dela večinoma taki, da s(m)o vsi po nekaj desetletjih dela tako ali drugače vsaj delni invalidi.
“Delavke in delavci ne želimo nikomur nič slabega,” skomigne. “In sindikat smo delavci in delavke.” Na sestanke z delodajalcem in vodstvom gre skupaj z sodelavkami in sodelavci, s sindikalnimi zaupnicami in zaupniki. “Moč številčnosti je zelo pomembna. In pomembno je, da jo delodajalec vidi, sliši in čuti.”
Preden so lani maja predstavili vodstvu zahteve sindikata, so se srečali z zaposlenimi v skladišču, da so lahko vključili tudi njihove zahteve. Redno so komunicirali z vodstvom, ko je prihajalo do problemov v odnosih delovodij do delavk, med delavci, do nespoštovanja delavskih pravic na področju delovnega časa. Sindikalistka opisuje, da so nekateri desetletja prihajali tudi po pol ure pred začetkom izmene, ker se je to od njih zahtevalo; pojedli malico v desetih minutah zadaj v trgovini; niso vedeli, da je edini razlog za spremembo tedenskega razporeda, če je obstoj podjetja resno ogrožen.
“Delavke in delavci so kmalu videli, da je bolje biti član sindikata in da se lahko zanesejo nanj. Ko zaupajo, spregovorijo o problemih, željah in možnih rešitvah. Nekateri so rekli svojim poslovodjem – ti si moja nadrejena, a če opravim svoje naloge, se držim dolžnosti, lahko pričakujem, da se spoštuje tudi moje pravice. Poslovodje so videli, da delavke in delavci vedo več, da razumejo, kje so zakonske meje in kdaj lahko zahtevajo spoštovanje svojih pravic.” Ustrahovanje ni več delovalo, obupa in joka doma zaradi ponižanja v službi je bilo manj – za delavkami in delavci je stal sindikat in skupaj so opozarjali na neprimerne odnose in prakse.
Komunikacija med sindikaliziranimi delavkami in delavci je stekla prek sestankov in skupnih komunikacijskih kanalov, kjer so delili izkušnje in dobre rešitve. “Če ne ponižuješ in ne blatiš, se nimaš česa bati. Če samo sprašuješ o svojih pravicah, to ne more biti problem. Ljudje morajo vedeti, da obstajajo podpora, znanje, pravna pomoč ter zaščita, in da lahko v primeru, če bi imeli težave, o tem spregovorijo, ter da se bomo ostali aktivirali in jih zaščitili,” pojasnjuje sindikalistka.
Jeseni lani je Sindikat Tuš organiziral protest. Delavke in delavci so izgubljali strah in videli izboljšave, njihova prizadevanja so imela pozornost javnosti. Grožnja s stavko in podpora več kot tisoč delavcev je pomenila, da je vodstvo decembra pristalo na ključne zahteve sindikata. A v vmesnem času so izkusili tudi prve pritiske in odpuščanja.
“Trenutno so problemi v skladišču – tam je bila sindikaliziranost zelo visoka in moč sindikata velika,” opiše Mirjana Janjić. “Delodajalec odpušča člane sindikata in zaposluje delavce prek dveh agencij.” Skladišče, doda, je srce trgovine – brez njega trgovina ne dela, obremenitve delavk in delavcev tam pa so največje – in pogostokrat so v najbolj negotovem položaju, saj je mnogo tujih delavcev, odvisnih od delodajalca, če želijo ohraniti dovoljenje za delo in bivanje. In tako je teden dni pred silvestrovim odpoved med drugimi prejel tudi sindikalist Selman Hodžić.
“Delavci smo dveh vrst – so tisti, ki pogledajo stran, in smo tisti, ki gremo pomagat ne glede na to, na katerem oddelku delamo, če potrebuje sodelavka ali sodelavec pomoč. Delodajalec je to izkoristil proti Selmanu,” pojasni Mirjana Janjić. Sindikalist je medtem že našel delo drugje in se ni odločil za sodni boj.
Agencijski delavci delodajalcu ne predstavljajo odgovornosti, obveznosti niti resničnega odnosa. So idealna, lahko zavržna delovna sila in ponujajo poslovni model, ki bi se lahko ponovno v večji meri razširil tudi v trgovinah. “Kot Sindikat Tuš zahtevamo, da delodajalec agencijske delavce zaposli neposredno,” pojasni Mirjana Janjić, da se te nevarnosti zavedajo in se ji zoperstavljajo, kar gre z roko v roki tudi z reševanjem drugih težav, ki jih imajo delavke in delavci v poslovalnicah.
Pomembni sta iskrenost in zanesljivost, doda. “Ne obljubljam stvari, ki jih ne morem zagotoviti. Vedno lahko izgubim službo – še posebej, če naredim napako in to izkoristijo proti meni. A pomembno je, da se zavedamo, da je moč številčnosti delavcev in delavk lahko izjemna in lahko doseže marsikaj,” ponovi sindikalistka. Želi si, da se delavci, tudi če dobijo odpoved, ne bi umaknili in stopili nazaj. Potencial vidi, da bi stopili skupaj in sodelavke ter sodelavce zaščitili. “Upor je nujen,” pravi. “Ljudje se moramo začeti upirati – če bomo tiho in se bo vsak delavec samo povlekel nazaj, bo vse slabše in slabše. Nenazadnje smo delavke in delavci leta vložili v naše delo, v podjetja, postavili na kocko svoje zdravje – bomo vse to kar pustili, predali kapitalu? Odhod in umik ne prineseta ničesar dobrega in tega se moramo zavedati vsi. Vztrajanje v solidarnostni podpori je ključno.”
Solidarnost pa sega onkraj poslovalnice, trgovske verige ali panoge. Sindikat Tuš je podprl kulturne delavke in delavce v sindikatu Zasuk, rudarje v Velenju, čistilke, ki jih državna podjetja “odlagajo” na zunanja podjetja za izvajanje storitev čiščenja, gasilce. Ob mednarodnem dnevu žena, 8. marcu so zapisali, da je v delavskem interesu, da je čim več gospodinjskega in skrbstvenega dela, ki ga opravimo doma, podružbljenega – da postane splošna družbena skrb. “Delavke in delavci potrebujemo okrepljeno javno mrežo vrtcev, domov za ostarele, neprofitna stanovanja in javni potniški promet. Prav tako je treba vzpostaviti javne delavske menze, pralnice…” Od začetka leta deluje v okviru Sindikata Tuš tudi Odbor za skupno dobro, ki sodeluje s sindikati in delavkami na področju reproduktivnega dela vzgoje in izobraževanja, skrbstva, zdravstva, gostinstva in turizma, maloprodaje, čiščenja … “Skupaj z delavkami in delavci teh sektorjev se moramo intenzivno boriti proti privatizaciji, outsourcingu in nižanju delavskih standardov,” so poudarili.
Sindikat Tuš s svojim delovanjem dokazuje, kako pomembno in smiselno je demokratično in transparentno delovanje ter medsebojno obveščanje. Članic in članov imajo vse več in ti so vse bolj aktivni. “Sindikat mora odražati so-delovanje delavk in delavcev – samo tako lahko poslovodstvu in delodajalcu rečemo: ‘Nimate problema z menoj ali z nekaj posamezniki. Sindikat Tuš so delavci in delavke.’,” pojasni Mirjana Janjić. Doda, da je sama samo sporočevalec. “Če je sporočilo, da obstaja ta in ta problem, je za podjetje najbolje, da ga reši – čimprej, v podjetju samem.” Doda, da ima srečo, da je obkrožena s člani in članicami sindikata, ki so prave borke in borci. Delavke in delavci ne mirujejo – vedo, da okolje ne miruje, in se pogoji, v katerih delajo in živijo, zaostrujejo. K njim prihajajo delat medicinske sestre in brati, povedo jim, kako je delati v bolnicah in domovih za starejše, nekateri ostanejo, drugi odidejo – v proizvodnjo ali iskati boljše službe in življenja drugod. Ti odhodi so vedno tudi grenki, saj ne obetajo nič dobrega ne za podjetje ne za širše družbeno okolje.
Februarja je Sindikat Tuš opozoril, da delodajalec ni izpolnil vseh zavez, ki jih je podpisal decembra. Dobili so zagotovilo, da se nekatere stvari še urejajo in bo vse poravnano tudi za nazaj. “Probleme rešujemo takoj – obvestimo vodstvo, opozorimo, pošljemo dopise,” pojasni sindikalistka. Ponosna je, da jim je uspelo izboriti osnovno plačo, ki je višja od panožne. Naslednji cilj je ob spoštovanih dogovorih iz decembra o delovnem času in kilometrini še podjetniška kolektivna pogodba ter upoštevanje inflacije pri plačah za naslednje leto.
Negodovanja in zatrjevanja, da bo zaradi njihovih zahtev podjetje bankrotiralo, sliši. “A letna poslovna poročila so javno objavljena, stroški plač in dobički so vidni. In če podjetje ne more preživeti, zato ker svoje delavke in delavce dostojno plača, potem je morda bolje, da ne obstaja,” ponovi sindikalistka besede ameriškega predsednika izpred skoraj stoletja. “Dejstvo je, da gre podjetjem dobro – tisti, ki ustvarjamo njihov kapital ter dobičke, pa smo delavci in delavke. Mi smo predpogoj, da podjetja dobro poslujejo in da imajo vodstva svoje službe. Smo najbolj zaslužni, da gre podjetjem dobro, a smo najnižje.”
V manj kot dveh letih sindikalnega delovanja so delavke in delavci v Tušu dokazali, da se da. “In zakoni se lahko spreminjajo,” se nasmehni Mirjana Janjić. Tudi v prid delavstva. “Gre za to, da se moramo vsi boriti. Koliko se nas bo vključilo in angažiralo, koliko bomo brali in koliko nas zanima? Če bomo poslušali le poslovodje, nadrejene in delodajalce, bomo na vse slabšem in slabšem.” Njena odločnost ni naivna. Pozna pritiske in utrujenost. A se tedaj spomni, kaj in zakaj dela. “Ne moreš biti poniževan in delati za miloščino vse življenje. Ne gre,” odkima. “Cene rastejo, zahteve prihajajo od vsepovsod, plače zmanjka že po nekaj dneh … Stvari se morajo spremeniti na bolje. Da bomo lahko šle delavke in delavci na morje, da si bomo lahko vsako leto kupili ozimnico, da bomo lahko šli brezskrbno na kavo s prijatelji … vsi si zaslužimo to normalnost. In zanjo se moramo ves čas boriti. Če se ustavimo in predamo, bo šel ves trud v nič. Nazadovanje bo hitro in v očeh delodajalcev in kapitalistov bomo zgolj potrošno blago.”
Skupni sindikalni boj za enakopravnost in dostojanstvo postaja za vse več delavk in delavcev najbolj iskan in cenjen izdelek.