Časovni stroj K67

ilustracija Samira Kentrić

Marsikdaj se zgodi, da imajo najbolj vznemirljive in nasploh fantastične reči najbolj dolgočasna in brezbarvna imena. Tako je tudi s K67 – črka in dve številki, ki označujeta letnico patenta. Ko pobrskamo po spletu, ta pove, da se za to oznaka skriva kiosk, eden največjih oblikovalskih dosežkov v nekdanji državi, ki je našel svoje mesto celo v znameniti newyorški MoMi. A nam, mulam in mulcem, ki smo odraščali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ta hladna, tehnična oznaka K67 pomeni mnogo več od navdušenja nad inovativnostjo in znanjem in ne zgolj kanček ponosa nad “naše gore dizajnerskim listom”. Ti kioski so košček otroštva in mladosti.

Bili so povsod in bilo jih je toliko, da jih pravzaprav sploh nismo opazili. Bili so del ulic in trgov, parkov in športnih igrišč. Šele, ko so jih pričeli odstranjevati in so počasi odhajali na smetišče – zgodovine –, smo sploh opazili, da so bili. In takrat smo jih pričeli pogrešati. Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. K67 so po svetu prodajali pod sloganom “Ena rešitev za vse probleme,” za nas so bili ena rešitev za vse želje.

Verjetno so bile prva stvar, ki sem jo kupil v tem kiosku, samolepljive sličice. Tri v pisani vrečki, ki smo jo polni pričakovanja odprli in nato v svoje albume lepili Beckebauerje, Cruyffe, Đajiće, Šurjake, Bruce Leeje, Sandokane in Mariane.

Približno v istem času smo odkrili tudi stripe in lačno smo požirali pustolovščine, ki so jih doživljali Blek Stena, Zagor, Čiko, Komandant Mark, Kapetan Miki, Frenki Beleven, Blaf in Žalostna Sova, Smuk in Salaso, Ani četiri pištolja, pa Talični Tom, Asterix in Obelix ter seveda nenadkriljivi Alan Ford. 

V drugih kioskih, postavljenih ponavadi v bližini avtobusnih postaj ali šol, so imeli hotdoge in pomfri, pa na drsališču vroč čaj v plastičnih lončkih, ob katerih se je dalo imenitno ogreti roke. En je stal tudi na vhodu kopališča na Mariborskem otoku in poleti smo pred kioski stali v vrsti za kepico ali dve sladoleda.

Kasneje, ko nas je že krepko razganjala puberteta, smo pasli oči na revijah z naslovnicami “zgoraj brez”, marsikdo si je tam kupil tudi škatlico cigaret, upajoč, da ga gospa v trafiki ne oceni za premladega, veliko pa nas je, rdečih lic, v kiosku kupilo tudi prve kondome.

Potem so jih počasi začele zamenjevati neke nove škatle in šele takrat smo se začeli zavedati, da so bili dobri stari K67 pravzaprav povsod. Bili so del našega odraščanja. Kdaj pa kdaj še naletim na kakšnega, z obledelo barvo, preperelimi tesnili, razbitimi plastičnimi okni, skritega in pozabljenega na kakšnem parkirišču, vrtu, ob železniških tirih, na tovarniškem dvorišču ali odpadu in ob pogledu nanj zaigra srce. Obudi spomin, kakšen okus je imel sladoled, da je bil pomfri z gorčico ali z majonezo, kako so izgledale “nagice” na naslovnicah Starta, Reporterja in Playboya, kdo vse je igral na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1978 v Argentini in kako je v Zmajevem gnezdu Bruce Lee sukal nunčake. In stari, zdelani ter prepereli K67 postane časovni stroj.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.