Od vseh skrbi je najbolj zaskrbljujoča skrb za lastno rit, je v eni preteklih številk zapisal Benjamin Gracer.
Anica Mikuš Kos v svojih nedavno objavljenih prispevkih poudarja, da je pomembna dimenzija tega, čemur rečemo “duševno zdravje” ali “psihosocialna dobrobit”, ne le urejenost samega sebe, pač pa nič manj tudi odnos do sveta, do skupnosti, do drugih, nasprotje brezbrižnosti in egoizma. Posameznik ne more biti zares duševno zdrav, če ni zavesten vzajemne soodvisnosti s svetom okoli sebe in če živi v iluziji, da je meja njegovega sveta njegov lastni nos. Paradoksalno pa smernice uradnih ustanov za duševno zdravje vztrajno poudarjajo ukvarjanje s seboj, delo na sebi, skrb zase, intenzivirano skrb za lastno psihofizično blagostanje. Že mogoče, da bi si želeli, da posamezniki damo od sebe še več, ampak ko duševne stiske postajajo epidemija; ne več izjema, ampak pravilo, je morda treba končno obrniti pogled od tega, kaj lahko storimo kot posamezniki, k temu, v kakšnem skupnem svetu sploh živimo. Tu pride na vrsto moj drugi najljubši citat – prvi je uvodni: “Ni znak zdravja, če si dobro prilagojen globoko bolni družbi”, je prosti prevod misli indijskega filozofa Džiduja Krišnamurtija.
Moje življenje je kdaj manj, kdaj pa bolj napolnjeno z zapolnjujočimi stiki z drugimi. V preteklih mesecih sem veliko ljubiteljsko sodelovala s somišljeniki pri pripravi dogodkov, vezanih na aktualno družbeno dogajanje. Srečevali smo se ob večerih, izključno zato, ker smo to želeli, se družili, pogovarjali ter načrtovali svoje skupne dejavnosti. Ko sem se odpravljala na naša srečanja, me je obšla misel: Eni na fitnes, jaz pa na prostočasno druženje s kolegi in kolegicami. Kako je meni lepo!
V tem duhu bom postavila prevratniško trditev, da je v dnevnem centru, kot so Kralji ulice, živ potencial za izjemno in redko zdravo okolje, navkljub, paradoksalno, mnogim nakopičenim težavam – uradnih psihiatričnih diagnoz je med uporabniki dnevnega centra prav gotovo za izvoz. A pomembno je, da so tam v sprejemajočem in podpornem okolju dnevno prisotni ljudje, ki se družijo, pogovarjajo, delijo svoje tegobe, se vzajemno podpirajo in krepijo, delajo skupne načrte, seveda so tudi izziv drug drugemu. Kje drugje na svetu, razen pred dnevnim centrom Kraljev ulice, ste videli klopi, postavljene v kvadrat – če bi bili arhitekti še malo spretnejši, bi bil to lahko čisto pravi krog –, tako da se ljudje lahko med seboj vidijo, dotikajo, pogovarjajo? Dnevni center je prostor, kjer se duša lahko napoji ob duši, je prostor preseganja osamljenosti.
Svetovni dan duševnega zdravja in polna kapa nasvetov posameznikom v smeri samoobvladovanja, samoregulacije in samopreseganja so za leto 2023 mimo. Vse te, zdaj pa res že prav izpraznjenje marnje o delu na sebi se mi zdijo na moč izpete. Želim si in predlagam, da se nasveti iz naslova krepitve duševnega zdravja v prihodnje usmerijo k odločevalcem, zaposlenim na ministrstvih, občinah, k zbornicam urbanistov, arhitektov in drugih načrtovalcev mesta: dopustite in oblikujte mesta, kjer bomo ljudje lahko skupaj dihali, sedeli, govorili, peli, jokali, se smejali, hodili, živeli!
In duševno zdravje bo sledilo.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil v originalni različici objavljen v decembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.