Ob novih spopadih med Gazo in Izraelom objavljamo pogovor z zdravnikom Izzeldinom Abuelaishem, ki je nastal med njegovim obiskom Slovenije letos maja. Izraelski izstrelki so leta 2009 ubili tri njegove hčerke in nečakinjo v njihovem domu. Odločil se je, da s petimi otroki ne bodo zgolj preživeli. Ustanovil je fundacijo, napisal knjigo, predava po svetu in vztraja, da je upanje realen odpor: “Človeška domišljija ne pozna in ne priznava meja. Nič ni trajno. Vse se spreminja. Noben kolonialni sistem ali okupacijski režim nista nikoli trajala večno. Ni mogoče.”
Življenja so zapletena. Sploh pod okupacijo. Izzeldin Abuelaish je v izraelskem bombardiranju Gaze leta 2009 izgubil tri hčerke in nečakinjo. Pred tem je delal kot ginekolog v izraelski bolnišnici v Beershebi – prvi palestinski zdravnik na tej poziciji. Dnevno je potoval med Izraelom in Gazo. Napad na njegov dom je bil po spletu naključij prenašan v živo na izraelski televiziji na Kanalu 10, kjer je delal njegov prijatelj Shlomi Eldar, ki ga je poklical po telefonu med raketiranjem njihove hiše. Izraelski novinar je nato poskrbel, da je prišel izraelski rešilec na mejo med Gazo in Izraelom ter da so bili ranjeni, med njimi Abuelaisheva sedemnajstletna hčerka Shatha, prepeljani v primerno opremljeno izraelsko bolnico, kjer so preživeli.
Zato Izzeldin Abuelaish poudarja, da ne moremo pristajati na poenostavitve in posploševanja. Prav tako opozorja, da ne smemo zamešati, kaj so politike držav in kaj so čustva in prepričanja ljudi. Iz lastnih izkušenj ve, da je vse večji prepad med politikami zahodnih držav, ki podpirajo Izrael v njegovih politikah okupacije in apartheida nad palestinskim prebivalstvom, in med ljudmi, ki podpirajo svobodo Palestink in Palestincev. “To, da sem bil Palestinec iz Gaze je mnogim v izraelski bolnici, kjer sem delal, predstavljalo izziv, saj ni šlo skupaj z njihovimi predstavami in s predsodki, povezanimi z izraelsko politiko do Palestink in Palestincev,” je priznal, da delo v Izraelu ni bilo brez izzivov. “Vem, kako nevarno je posploševati – o Palestinkah ali Izraelcih. Vsak posameznik ima svobodo in prav je, da se mu jo prizna. Vsak najde svoj način, da se bori in si prizadeva na različne načine za svobodo in pravičnost,” je profesor globalnega zdravja na univerzi v Torontu dejal med delovnim obiskom Ljubljane.
V Kanado se je s tremi hčerkami in z dvema sinovoma preselil leta 2009. Imel je delovno vizo, možnost dela kot gostujoči predavatelj. “16. avgusta 2008 je umrla žena zaradi hude oblike levkemije, 16. januarja 2009 so izraelske rakete ubile hčerke in nečakinjo. Nisem hotel oditi,” pravi vdovec. “Želel sem biti blizu grobov hčerk in žene …”
V Kanado so najprej odšli poskusno, za leto dni. A otrokom je bilo tam všeč, bili so v redu in ostali so. Sam se redno, ko se lahko, tudi večkrat letno vrača v Palestino. “Nisem zapustil Palestine. Palestina je del mene, živi z nami. Sanjamo Palestino, pojemo palestinske pesmi, jemo palestinsko hrano … Palestina je vedno z nami. Vedno sem najprej Palestinec. Palestinski begunec, sin mame in očeta, ki sta bila pregnana z domov,” opisuje borno življenje v begunskem taborišču, kjer je kot najstarejši sin že kmalu začel poleg šole tudi delati in služiti denar, da je pomagal družini. “Nikoli me ne bodo zlomili, nikoli ne bom odnehal, nikoli se ne bom predal,” pravi. Vztrajnost, pokončnost, neuklonljivost. To so lastnosti, ki zaznamujejo palestinsko prebivalstvo in tudi njega. “Imamo dostojanstvo, palestinsko identiteto, na katero smo ponosni, in v tem smo iskreni. Palestinci in Palestinke smo obstali. Nismo izginili in na mnogih področjih na različnih koncih sveta smo uspešni. Manjka nam zgolj eno – naša svoboda. Svoboda, da bi lahko imeli državo, ki ji rečemo domovina.”
Gaza, kjer je odraščal, je pas ob južni sredozemski obali. Peščene plače so ene najlepših na Mediteranu. Palestinsko ozemlje je obkroženo z Egiptom in Izraelom, ki nadzirata premikanje in življenja več kot dveh milijonov ljudi. Med njimi je več kot tri četrtine begunk in beguncev – ter njihovih potomcev –, ki so v Gazo pribežali, ko so jih izraelske vojska in milice pregnale z njihovih domov med Nakbo leta 1948 ali kasneje med šestdnevno vojno leta 1967. Ozemlje Gaze, ki velja za največji zapor na svetu, je pod izraelsko blokado od leta 2007. Tedaj je oblast tam prevzelo politično gibanje Hamas, ki je leto prej dobilo največ glasov na volitvah. Zaradi ponavljajočih se izraelskih napadov, bombardiranj in raketiranj je infrastruktura Gaze po 16 letih okupacijskega obleganja tako rekoč popolnoma uničena, pitne vode ni – 95 odstotkov prebivalstva je odvisnih od ustekleničene vode; elektriko so ljudje letos poleti imeli v povprečju zgolj 11 ur dnevno, navaja zadnje poročilo agencije Združenih narodov za palestinske begunce Unrwa. Izrael v Gazi omejuje in onemogoča kmetovanje in ribarjenje, bolnišnice so podopremljene, manjka zdravil. Združeni narodi blokado označujejo za kolektivno kazen, ki krši temeljna načela mednarodnega prava.
“Verjamem, da so besede močnejše od metkov – metek ubije enkrat. Beseda je močnejša. Ima lahko večji in daljnosežnejši vpliv,” je prepričan palestinski zdravnik. “Nekateri mislijo, da je prijaznost znak šibkosti, a v resnici so prijazne besede znak poguma in modrosti. Krutost in nasilnost ne dosežeta dosti. Nikoli ne bom pozabil, da so mi ubili hčerke. Brez razloga. In ubili so številne druge Palestince in Palestinke. Svet je gledal. Umrli so bili samo številke. Za kaj lahko prosimo svet, ko se pobija Palestinke in Palestince? Ko se jih pobija, kot da niso ljudje, enakopravni drugim?”
Kot zdravnik je pomagal in zdravil izraelske pacientke in paciente kot tudi palestinske. “Ko se rodi otrok in zajoka, to ni klic sovraštva, ampak klic upanja. Ta jok ne pozna nacionalnosti. Je znak življenja, znak svobode. Šele zunaj bolnice nastopijo zatiranje, okupacija, trpljenje zaradi krivic in neenakopravnosti …”
Ve, kako pomembna je bila zanj izobrazba, in tudi zato je v spomin na svoje tri ubite hčerke ustanovil fundacijo Daughters for Life, ki pomaga dekletom z Bližnjega vzhoda, da nadaljujejo šolanje. Naslov knjige, ki jo je napisal o svoji poti in izkušnjah leta 2011, govori sam zase: I Shall Not Hate: ne bom sovražil – ne bom prisiljen v sovraštvo. “Potrebujemo pogum, da razkrijemo laži in zavajanja, – pogum pokončnosti in človečnosti,” je dejal maja med pogovorom nasproti državnega zbora. “Včasih lahko razkritje laži ustavi nasilje in krivice. Palestinke in Palestinci si želimo samo spoštovanja mednarodnega prava. Želimo si pravičnosti, svobode in enakopravnosti. Mednarodno pravo je jasno, da sta okupacija in okupacijski režim Izraela nezakonita.”
Okupacija traja že več kot pol stoletja in države Evrope in Amerike ob zločinih niso zgolj tiho, ampak Izrael ‘brezpogojno’ podpirajo. “Zato je zaupanje v mednarodno skupnost izgubljeno. Ljudje moramo spregovoriti. Sedanje stanje in nadaljnje zlorabljanje mednarodnega sistema nista sprejemljiva. Vidimo, kako ruska agresija in okupacija Ukrajine vplivata na cel svet. Končanje izraelskih zločinov in okupacije Palestine bi prav tako vplivalo na cel svet – koristilo bi vsem,” je prepričan palestinski zdravnik. “Povrnilo bi se izgubljeno zaupanje v mednarodno skupnost. Zanikanje zločinov okupacije, nemar in pristranskost ter dvojna merila, ki jih svetovne sile uporabljajo, ne pomagajo.”
Če ne bi preživel vsega, kar se mu je zgodilo, bi ga zlahka kdo označil za naivnega. A trdna zavezanost upanju je njegova drža preživetja. Izzeldin Abuelaish je prepričan, da so brutalni in zatiralski režimi grozni, a da so zaradi njih ljudje, ki jih preživijo in se zoper njih borijo, tudi močnejši. “Palestinke in Palestinci nismo in ne bomo obupali. Ne bomo pozabili. Verjamemo v svoje pravice – in v novih generacijah je ta odločenost še močnejša. Moj sin je imel šest let, ko smo se preselili v Kanado. Pred časom, ko je odšel na študentsko izmenjavo v Španijo učit angleščino, je s seboj vzel palestinsko zastavo. To sem videl šele, ko sva govorila prek interneta, on v Španiji, jaz v Kanadi, na steni njegove sobe pa razprostrta palestinska zastava … To je nova generacija. Ponosni so. Poznajo svoje pravice. In natančno vedo, iz katere vasi so bili pregnani njihovi dedki in prababice.”