Mark Požlep je Misisipi preplul na parniku skupaj s francoskim umetnikom in prijateljem Maximom Berthoujem. V pogovoru po premieri predstave Southwind v Gledališču Glej je dejal, da se trudi ne biti ciničen. “A svet je ciničen,” je dodal. “Temno je – morda so kresničke, a vseeno je, kar nas obkroža, tema.”
Biolog in kajakaš Rok Rozman je Savo od njenih dveh izvirov pa do meje s Hrvaško preveslal skupaj z dekletom, bratrancem in s prijateljem ter z ekipo sodelavcev in kolegov na kopnem.
Po premieri dokumentarnega filma Ena za reko: Zgodba Save v Kinu Šiška so bili v zraku veselje in razigranost. Podobno, kot jih je zaznati na posnetkih s prvega dela lanskoletnega raziskovanja Save. Ko so prišli nižje po reki v njen zajezeni del, so naravovarstveniki ob večeru, s kajaki potegnjenimi na obrežje, blizu šotorišča, govorili o občutku ujetosti in zatrti radoživi energiji reke.
“Sava,” je odgovorila po premieri kanadska kajakašica Carmen Kuntz na vprašanje, kako bi opisala najdaljšo slovensko reko: “Je kot dekle iz soseščine – veš, da je tam, a je zares ne poznaš.”
Mark Požlep, ki živi v Belgiji na ladji v enem od kanalov Ghenta, je leta 2017 s kanujem obkrožil Manhattan. Z Maximom Berthoujem sta tekom petletnega projekta Hogshead 733 obnovila staro ribiško jadrnico in plula od Francije do Škotske, ter nato iz lesa barke naredila sode za viski. Zatem sta iskala manj fizično naporen in nevaren projekt – odločila sta se za ikonsko popotovanje po reki Misisipi s parnikom, ki sta ga obnovila in pripravila za dogodivščino. Ter za poskus varjenja žganja moonshine iz koruze, monokulture velikega dela obrečne krajine zgornjega toka.
“Želela sva manj nevarnosti iz naravnega okolja, a sva naletela na toliko več ‘družbenih nevarnosti’,” se je spominjal francoski umetnik. Rodil se je v “umaknjeni komunistični vasi v francoski Kataloniji”, je pojasnil. Podobne vrednote iz otroštva so ene od niti, ki ju z Markom povezujejo.
Ekipo Leeway Collective, ki se je lani odpravila s kajaki po Savi, prav tako povezujejo vrednote tovarištva, skrbi za naravo in ljubezen do raziskovanja. Nastajanje dokumentarnega filma je bil le vzporedni proces ob vzorčenju vode in zbiranju podatkov o pticah, ki jih je mogoče srečati ob popotovanju vzdolž Save. Pionirskost njihovega dela pa govori največ o sistemskem pomanjkanju vlaganja v raziskave in razvoj znanosti v Sloveniji, če ta dva ne prinašata neposrednih ekonomskih ali političnih koristi.
Mark Požlep je v okviru projekta Stranger than Paradise leta 2016 prepotoval nekdanjo Jugoslavijo in predstavil, kot sam pravi, zgodbo o človeštvu, o iskanju boljšega jutri. Vrednote, ki jih povezuje z odraščanjem v socialistični Jugoslaviji, je pojasnil, se ponekod krepijo in segajo v nove razsežnosti.
“Ne gre za nostalgijo. Gre za sopomoč, solidarnost, enakopravnost, deljenje skupnih sredstev in prostorov … Tega je v skupnosti, kjer živim, veliko in to so vrednote, ki so zelo prisotne v mojem življenju, med ljudmi različnih generacij, različnih nacionalnosti,” je opisoval, kar pravi, da ni toliko preživetvena strategija kot privilegij osebne izbire.
Prav izbire pa več nima večina ljudi, ki sta jih srečala ob Misisipiju, ki gre skozi deset ameriških zveznih držav.
“Mehanizmi produkcije koruze so tako močni, da kmetje v resnici nimajo možnosti sami krojiti svoja življenja. Uporabljajo kupljena semena in pridelek gojijo zaradi potrebe po preživetju. Ni jim mar, kako koruzo gojijo, koliko onesnaženja bodo povzročili. Popolnoma so odvisni od globalnih cen – če so odkupne cene na Kitajskem nizke, bo šla koruza v osrednji del Združenih držav, če so visoke, bo šla južno do New Orleansa in od tam po svetu,” sta oba umetnika opisovala ujetost ljudi v tržne mehanizme.
Sistemska revščina in posledične družbene napetosti so pomenile, da je bila vrnitev domov na koncu popotovanja po Misisipiju v začetku leta 2020 olajšanje. “Posledice neoliberalizma so ob porečju Misisipija zelo očitne – vključno z okoljskim uničenjem,” je dejal Mark Požlep. Ker so v sedemdesetih kmetje plevel uničevali s kemičnim vojnim strupom agent-orange, so sedanje gensko spremenjene sadike zanje izboljšava. “Kmet nama je pojasnil, da mu sedaj pes ne umre po nekaj tednih, ampak živi vsaj nekaj let.”
“Gre za spiralo katastrof,” je dodal Maxime Berthou. “Ta spirala je del sistema. Vse je sistemsko: revščina, prepad med revnimi in bogatimi, in sedaj posledično ekološki problemi in naravne katastrofe, ki so vse hujše.”
Po reki sta plula kmalu po eni najhujših poplav. Obrečno pristaniško mesto, izrisano na zemljevidu, sta našla šeststo metrov nižje, kot je bilo označeno. “Brez elektrike, vse polomljeno in uničeno, naokoli le otroci, ki so kadili crack,” je opisal francoski umetnik preplavljena, prestavljena in v veliki meri uničena življenja.
S tem se prepleta še vedno prisoten rasizem. Maxime Berthou je našteval stopnjevitost, ki na najnižjo stopnjo, pod temnopolte Američane zdaj postavlja Mehičane in migrante. “Rasizem je povsod,” je opisal posledice revščine, neizobraženosti in nato brezsramnih populističnih politik razpihovanja sovraštva. Govora o razrednem izkoriščanju ni. Ostaja pa privid ameriškega sna, ki slepi in otopi.
“Ogromno je travm,” je dejal francoski umetnik. Travme, ki se rodijo iz želje živeti kapitalistični sen, travme zaradi odsotnosti zgodovinskega spomina, zaradi zgodovinskih krivic suženjstva, neenakosti, vojn…,” je našteval Maxime Berthou in opisoval popolno uničenje, ki ga prinaša nato še odvisnost od mamil.
“A naše države niso nič boljše,” je opozoril Mark Požlep. Prepričan je, da se človeštvo povsod sooča s podobnimi problemi. “Upal sem, da bova na koncu imela bolj konkretne odgovore, vzročne zveze, da bo vseeno bolj banalno ali jasno, črno-belo. A so same sivine. Gre za preživetje in za peščico, ki to izorišča, ki bogati na račun golega preživetja drugih. A nanje je nemogoče pokazati s prstom, jih poimenovati ob jasni vzročni zvezi, da so krivi ali da prav oni povzročajo sranje za milijone ljudi.”
Za ustvarjalce slovenskega dokumentarca o Savi je slika vendarle bolj jasna. V litijskem muzeju, v srednjem toku Save, ki ostaja nezajezen, so našli sledi preteklega suženjskega dela kaznjencev, ko je Sava služila še kot tovorna pot proti severu. A na reki višje in nižje so danes živi in vidni spomeniki dobičkom cementne industrije, ki si podrejajo reko in naravo. Gradile pa naj bi se tudi še nove hidroelektrarne za izpolnitev človeške nenasitne želje po še več dobičkov in energije, po še več nevzdržne gospodarske rasti in potrošniških proizvodov. Južno od Slovenije teče Sava svobodno. Pa četudi zaničljiva družbena mantra, da je na jugu vedno nekoliko slabše, obstaja tako vzdolž Misisipija kot na Balkanu.
“Izkoriščanje je decentralizirano in hkrati vgrajeno v sistem,” je prikimal Maxime Berthou. Oba s slovenskim umetnikom pravita, da se zavedata privilegiranega položaja, s katerega sta raziskovala in ustvarjala svoj projekt – zbirala podatke, pripravljala filmski esej, predstavo, razstave in knjigo – opomine o tem, kam in v kaj vodi sedanja neoliberalna pot. Vse to, upata, da lahko začne pogovore in razlije razmisleke tudi čez obstoječe bregove.
Ekipa Leeway Collective po drugi strani s svojim najnovejšim filmom zbuja skomine. Opozarja na vse, kar je na nitki in kar izgubljamo. Prvi kajakaški vodnik za izlete po Savi, ki so ga pripravili, je knjiga, ki je tako orodje kot orožje. Izkušnje in znanja gradijo moč – slej ko prej se bodo podirali tudi jezovi.