V Ljubljani se je spomladi odvilo gostovanje umetnic in umetnikov, teoretičark in teoretikov, med njimi Jill H. Cassid in Anne Campbell na ciklu dogodkov Roza ZRC+. Organizirala ga je skupina raziskovalk, ki so se že drugič združile z namenom, da bi slovenski javnosti predstavile tematike, obarvane s kvir teorijo in feministično filozofijo.
Predavanje Jill H. Casid Kako napraviti kaj z razveljavljanjem v nekrocenu je kontekstualizirala in moderirala Marina Gržinić, znanstvena svetnica na ZRC SAZU in soorganizatorka dogodka. Nekrocen je glavni koncept teoretskega dela Jill H. Casid, ki predava na Oddelku za umetnostno zgodovino ter Oddelku za ženske študije in študije spolov na Univerzi Wisconsin-Madison. Neposredno se veže na nekropolitiko, ki jo slovenski prostor pozna prav skozi delo Marine Gržinić od leta 2007. Jill H. Casid, ki pripravlja dve knjigi na temo nekro-krajinjenja, se ukvarja z različnimi načini razumevanja umiranja na umirajočem planetu, predvsem pa s tem, kako na to opozarjati z umetniškimi in aktivističnimi praksami. Predavanju je dva dni kasneje sledila delavnica Javna spolnost/javni spol: Umetnost in avtonomija, ki sta jo izvedli_a skupaj Jill H. Casid in partnerka Annai Campbell, umetnica in izredna profesorica na Oddelku za ženske študije in študije spolov ter Oddelku za umetnost na Univerzi Wisconsin-Madison. V svojem umetniškem delu se Anna Campbell ukvarja predvsem z materialnostjo in radikalnimi ter kvir konteksti, ki jih predmeti lahko imajo.
Zakaj sta avtorici_ja pomembni_a za naš prostor, je pojasnila Marina Gržinić. “Idejo nekropolitike je leta 2003 razvil teoretik Achille Mbembe. Jill H. Casid pa nekropolitiko na novo kontekstualizira. Nekropolitika je prelom z razmisleki, utemeljenimi na biopolitiki, na ideji, da politika omogoča življenje. Mbembe je iz afriške perspektive poudaril, da v tretjem tisočletju, zaznamovanem z vojnami, terorističnimi napadi in drugimi globalnimi krizami, biopolitika ne zadošča. Nekropolitika opisuje oblast in institucije, ki s silovitim nasiljem nadzorujejo in uničujejo življenja. Ne gre samo za vojno, ki je ključna, ali vojni stroj. V slovenskem prostoru vidimo nekropolitiko v marginalizaciji vseh, ki v hetero-patriarhalni in hiper-neoliberalni družbi veljajo za “druge”, pa če so državljani ali državljanke, prebivalke ali prebivalci, prosilci ali prosilke za azil,” je filozofinja poudarila, da so najbolj grozljiv primer slovenske nekropolitike še vedno izbrisani, ko je slovenska politika odvzela možnost polnopravnega življenja vsaj 25.671 ljudem.
“Jill H. Casid nadgrajuje nekropolitični razmislek z izkušnjami zadnjih dvajsetih let,” pravi Marina Gržinić. “Opozarja, da ni jasnega akterja, ki bi politiko vojne in smrti lahko spremenil. Balkanski prostor še vedno zaznamuje genocid v Srebrenici, krvave parade ponosa, nasilje nad romskimi skupnostmi … Svoboda in življenje sta bila brutalno odvzeta. Odgovor na antropocen je nekrocen, ki odstre nove kritično-analitične možnosti refleksije. Antropocen deluje na ravni posplošitev in krivdo pripisuje vsem – vsi ljudje uničujemo vse. Nekrocen te poenostavitve izpodbije in jih zaostri z opominjanjem na zgodovine kolonializma, genocidov, rasizacij, antisemitizma … pokaže, da nismo krivi vsi in predvsem, da tisti, ki so bili najbolj izkoriščani, danes plačujejo najvišjo ceno kolonializma, ropanja, suženjstva in neokolonialnih ekstrakcij za potrebe Zahoda in kapitalizma v Evropi in ZDA. Gre za iskanje načina, kako se soočiti s smrtjo, da to omogoči preživetje in prisotnost. Kvir in trans skupnosti oblikujejo novo paradigmo premišljanja smrti – kvir smrt imenujejo overkill, saj gre za posledico maksimalno sovražnih mehanizmov absurdnega nasilja, ki nimajo nobenih mej.”
Filozofinja in predavateljica na dunajski akademiji se ob tem strinja, da “kljub temu, da se nas poskuša izključiti ali uničiti, postanemo semena sprememb”. “Kot reče Casid: razsemenimo se. Gre za to, da postaneš prisoten na absolutno vsakem nivoju. Tistim v centru, ki v zombijevski apatiji pravijo, da se v uničenju neoliberalizma nič več ne da, pokažemo, da se da – tisti, ki izgubimo skoraj vse, ne izgubimo nič. Ključna je tudi strategija razveljavljanja (undoing). Ne gre le za učenje ali poučevanje, ampak za aktivno razgradnjo obstoječih stanj, pogojev, konceptov in praks, ki ne prinašajo nikakršne prihodnosti, nobenih načrtov ali možnosti. Zahteva osebno angažiranost, skupnost, vztrajnost in omogoča preseganje vidikov, ki se zdijo nepremostljivi. V razmislekih Casida lahko prepoznamo nove filozofske horizonte, ki razkrivajo, da se v navideznem središču dogajanja morda ne razume vsega. Potrebno je nenehno učenje in spreminjanje perspektiv, pri čemer je pomemben tudi jezik, ki lahko s poetično naracijo prenese kompleksne ideje, ne da bi izgubil konceptualne jasnosti. V tem je odgovor tudi na občutke apatije oziroma refleksivne impotence, kot pravi Mark Fisher,” pojasnjuje Marina Gržinić. Pri tem opozori posebej na inertnost srednjega razreda ter na izgubljeni čas po padcu berlinskega zidu. “Izobraževalni proces je povsem zatajil. Ni vključil kvir in trans študij, radikalnih črnskih študij ter drugih pomembnih področij. Prav na teh področjih “drugačnosti” so možnosti – tudi za preseganje praznega akademskega jezika in zastarelih teorij. Deleuzovo postajanje (becoming) dobi povsem novo razsežnost, če ga začnemo brati s tega zornega kota.”
V ta kontekst postavlja filozofinja tudi delo Jill H. Casid: “Premišljuje, kako živeti lastno umiranje. To pa zahteva sposobnost premišljevanja o pogojih svojega življenja in spreminjanja teh pogojev s politiko, osebno in skupnostno. Ta sposobnost je del vsakdana tistih, ki morajo vsak dan razmišljati, kako se bodo vključevali v družbene odnose in (pre)živeli. Pomembno je opozoriti na materialnost telesa in materialnost seksualnosti, ki sta pogosto zaradi rasizmov potlačeni in marginalizirani. A prav ta sla po življenju je bistvena v okolju, ki stremi k temu, da bi odvzelo to hrepenenje, željo po življenju ter povezanost. Jezik nas pri tem določa – Drugi so nasilno ustvarjene identitete. Kdo je Drugi? Kdo se rodi kot Drugi? Nihče!” je jasna Marina Gržinić.
Pogovor se nadaljuje z Jill H. Casid in Anno Campbell.
Kakšno vlogo igra nekrocen v akademskem svetu in v teoriji?
Jill H. Casid: Ne vem, ali sploh že ima svoje mesto znotraj akademije, saj gre za koncept, ki je v nastajanju. Gradi na pojmu nekropolitike, ki izhaja iz dela Achilla Mbembeja in tudi Marine Gržinić, sooblikovati pa želi debate o katastrofi, ki ji pogosto pravimo podnebne spremembe. Te se opisuje tudi kot krizo, ki nas bo združila in odvrnila od posamičnih bojev, nas povezala skupaj, onkraj naših raznolikosti, v boju proti nečemu, kar je neopisljivih razsežnosti in nam grozi z izumrtjem.
Pa vendar, s tem, ko govorimo o antropocenu, v središče še vedno postavljamo antroposa, človeka. Če koncept nekropolitike pojmujemo ne kot izjemo temveč kot dejanski opis globalnega juga in marž znotraj kapitalizma, lahko postane osrednje orodje za boj ne samo proti podnebnim spremembam, ampak tudi vsakdanji krizi.
Kvir in trans osebe, osebe z globalnega juga in osebe, ki niso bele, so tiste, ki se zelo dobro zavedajo, da je genocid povezan z izumrtjem ostalih oblik življenja. To ni daleč stran od nas. In namen apokaliptičnosti nekrocena je, da predre zaprti prostor, v katerem se odvija vrsta akademskih debat. Nekrocen zahteva mišljenje o resnih in pomembnih temah, distancira se od prekarnosti ter vztraja, da moramo tu in zdaj dati prostor razmislekom in izkušnjam temnopoltih, hendikepiranih trans in kvir oseb, staroselcev, zelo mladih in starejših. Če ne razmišljamo z zavrženimi in odvrženimi ter o njih, potem jih spremenimo v tarčo, ki jo še lažje odstranimo ali ubijemo. Nekrocen želi s tem poseči in predreti ustaljeno akademsko govorico.
Ko ste govorili o naravnem preoblikovanju okolice (natural landscaping), ste rekli, da je v tem estetska moč kritičnega, da gre za umetniško prakso, ki lahko reformira in prestrukturira. Za enega od osrednjih vektorjev necrolandscapinga (nekro-krajinjenja) ste postavili materialno in predvsem materialistično moč slikovnega. Bi lahko to pojasnili?
Nekro-krajinjenje gradi na nekrocenu kot naši eri, razmišlja o tem, kaj lahko storimo glede dane situacije. Morda se zdi, da je za nas, ki se ukvarjamo z dekolonialnimi študijami in trans feminističnimi deli, preoblikovanje narave nedosegljivo. A če se ozremo po umetniških in aktivističnih projektih, ki presadijo oziroma odstranijo stroj kolonizacije, lahko vidimo, da ta stroj deluje skozi postopke ekstraktivizma. Gre za procese, ki ubijajo, saj poskušajo deformirati svet na tri načine. Ali govorijo o svetu, ki to ni (raz-resničenje). Ali ponujajo novo stvarjenje sveta (pre-resničenje). Ali predstavljajo razvezo od sveta (od-resničenje). Pri preoblikovanju narave izhajam iz te razveze od sveta, saj je to najbolj nepričakovano.
Zelo me zanimajo različni umetniški eksperimenti, ki se od znotraj ukvarjajo s preoblikovanjem pokrajine, a segajo onkraj. Kako lahko pokrajino preobrazimo in jo uporabimo kot medij za prikaz načinov našega razkroja? Mojo pozornost vedno pritegnejo vse možnosti, ki odpirajo razmišljanje o nečloveškem.
Angleška beseda to inhume pomeni pokopati. Zvočno je zelo blizu besedi inhuman, nečloveški. Pri razmislekih o tem, kaj pride po človeškem, je pomembno prepoznati, da so ljudje, ki niso beli, ki so kvir, trans ali hendikepirani, pogosto postavljeni na mesto ne zgolj pod-človeškega, ampak zunaj-človeškega. Zato moramo vztrajati pri rehabilitaciji človeškega, ki pa je mogoča le, če analiziramo, kako se nas “pokopava” – s čimer se prepozna naša umrljivost.
Družbeno smo bili pokopani že na samem začetku, a to nam daje vznemirljive možnosti, da se osredotočimo, ne le na to, kaj lahko storimo, temveč tudi kako lahko vplivamo na načine, na katere smo pokopani in uničeni. Od tu tudi ideja, da postanemo seme, da se razsemenimo (going to seed). Gre za ključno aktivistično skovanko, ki se pojavlja v mnogih različicah. “Poskušali ste nas pokopati, a se niste zavedali, da se bomo spremenili v seme.” Ta ideja o določeni vitalnosti znotraj procesa naše pogube, me navihuje.
Nekropolitko na odprtem morju opisujete kot obliko kolonializma. O tem govori tudi kratek film Atlantic is a Sea of Bones.
Da, to od nas zahteva, da zaznamo nesmiselno in etično nepojmljivo. To pa kljubuje določenemu pojmovnemu aparatu belih supremacistov, ali bolje rečeno, patriarhalnemu sistemu in ableističnemu režimu, ki ne samo, da ustvarja kolonialni sistem odpadnega kapitalizma in svoje bogastvo črpa iz ekstrakcije, pač pa je nekaj veliko hujšega.. Gre za groteskni eksces produkcije odpadkov, ki iz ljudi ustvari morje, za katerega ne prepoznamo, da ga sestavljajo kosti.
Če o svetu, v katerem živimo, razmišljamo kot o nečem, kar ni zgolj tesno povezano s kolonializmom, ampak je bilo zgrajeno na kolonializmu in suženjstvu kot sistemih produkcije odpadkov, lahko hitro prepoznamo dodatne težave – denimo to, da znotraj tega sistema, ki še vedno deluje in nastaja, ne uspemo prepoznati niti odgovornih za vsa ta zla dejanja.
Z navideznim izginotjem dokazov je nemogoče, da bi obtožili odgovorne za genocide, ki se še naprej izvajajo in so oblikovali svet, ki ga poznamo. Če pristanemo na to, da se antropocen začne z začetki kolonizacije “Novega sveta in Amerik”, ne moremo zamolčati tedanjih začetkov genocidov suženjskega sistema, ki se začne že pred letom 1610. Naš svet je bil zgrajen v procesu kolonizacije in suženjstva, ki sta tesno povezana. O tem govori Marie Terese v delu Always seeds of change in tudi Atlantic is a sea of bones, delo temnopolte_ga trans umetnika_ce Tourmaline. Slednje je prevzelo naslov izvrstne poezije Lucille Clifton. Popelje nas v kolonialni Atlantski ocean trgovine z ljudmi, na morsko dno, kjer vztraja na poračunu preteklosti. A po besedah Christine Sharpe v Thinking about residence time, lahko s sledenjem dolgoživosti najdemo upor, ki je obstajal in obstal, kljub trdovratnim procesom razgradnje.
Smrt mnogim predstavlja odsotnost, nasprotje življenja. A umetniki poudarjajo, da je aktivna prisotnost smrti del večnega boja za prisotnost: poskušali ste nas ubiti, izbrisati, a vendar ostajajo sledi našega obstoja. Ti obrisi še vedno obstoječega nam lahko dajo moč za upor in nam sporočajo, da smo hkrati uničljivi in neuničljivi. Najbolj me zanima ta nuja upora. Ob begunskih čezoceanskih poteh in ob količini odpadkov, ki plavajo v morju, je zelo potrebna.
Pravite, da je smrt (s)cen(a), znotraj katere smo vsi umeščeni?
Da, in vsak od nas je postavljen v drugačeno relacijo do smrti. Vseeno pa se mi zdi, da je v tem potencial za drugačno vrsto zavezništva med vsemi nami. Vsi smo že od samega začetka “ne povsem” človeški ali celo ne-človeški.
Kako se ob ravnokar povedanem veže na nekrocen na vaše delo?
Anna Campbell: Eden od presekov med najinim delom so materialnost, dolge zgodovine in okoliščine, ki so pogosto zanikane. Delam s 3D tiskom in ne morem mimo razmisleka, kaj pomeni biti v določenem zgodovinskem trenutku. Naši produkcijski načini so odvisni od procesov izčrpavanja virov v okvirih naraščujočega ustvarjanja kapitala, ki ga zato zanima tehnologija, ki jo razvija predvsem vojaško-industrijski kompleks. Rešitve ne vidim v prelomu z rabo te tehnologije, ampak me zanima, ali lahko to tehnologijo uporabim kot povod v razprave o materialnosti in okoliščinah, ki jih tehnologija vzpostavlja. V zadnjih letih se mi v svoji materialni metaforičnosti zdijo posebej pomembni gradbeni odri. V njih vidim razmisleke o gradnji, kot znaku topline in skrbi za sočloveka, po drugi strani pa so to skoraj nevidne strukture, ki jih potrebujemo za preživetje. Zanima me, kaj bi pomenilo, če teh idej ne bi ignorirali, ampak bi jih postavili v središče.
V svojih delih uporabljate vsakdanje predmete za enkratno uporabo. Kako nanje navežete radikalno in kvir sporočilo, kako sploh pristopate k vlivanju družbene kritike v vašo umetnost?
Pri svojem delu delim predmete v tri kategorije. Ena so najdeni predmeti. Denimo ročaj vozička, ki si slučajno deli dimenzije mojega ramenskega obroča in je zato zelo primeren za portret, še posebej, ko nekdo nanj obesi tudi metuljčka iz lateksa. To delo se imenuje Bowtie valet. Druga kategorija so ustvarjeni najdeni predmeti. O njih govori Millie Wilson, ko nas uči, kako si prisvojiti moč nečesa, kar se zdi nam z obrobja nedostopno. Stvarem, ki vedno zasedajo določeno mesto in imajo svojo avtoriteto, lahko pripišemo popolnoma drug, nov pomen. Tako sem denimo storila z bejzbolskim kijem, ko sem ga obdelala na stružnici. Opazovalkam se lahko ob pogledu nanj porajajo različna vprašanja. Ali je ta ostanek ročaja, poln izboklin, ki spominjajo na rahlo valovanje, kubistična gesta, ki želi prikazati gibanje? Ali je to nekaj, kar poskuša kij prikazati kot seksualni pripomoček v dolžini človeške roke? Je to fina obrt? Predvsem pa najpomembnejše vprašanje, koga delo sploh pritegne? Vseeno je nekaj, kar govori samo zase. In tako lahko privabi mnoge ljudi, ki bi sicer zavrnili neposredno kvirost predelanega kija, saj smo bili kulturno programirani na način, da v določenih predmetih vidimo določene nostalgične in mikavne lastnosti. Tretja kategorija predmetov pa so v celoti ustvarjeni predmeti. Želim si prisvojiti in izposojati – zanima me premik stran od občutka domačnosti, ki izhaja iz poznavanja določenega predmeta. Pred nekaj leti sem denimo naredila barski pult, ki je vključeval citat Joséja Estebana Muñoza “we must take ecstasy”. Način vdelave črk v les je sporočal, da je pult tam že od nekdaj. To nam je dovolilo, da smo ustvarili prostor, ki naj bi prihajal iz nekakšne osvobojene preteklosti. Metoda omogoči, da si ustvarimo zgodovino, ki si jo zaslužimo.
Kakšne vrste razmislek želite spodbuditi s svojimi delavnicami?
Naslov “public sex/public gender” je namenoma provokativen. Gre za uničevanje določenega koncepta binarnosti – ideje, da naj bi v javnosti obstajali določeni načini življenja, ki so prepovedani, in drugi, ki so sprejemljivi ali se vsaj asimilirajo. Danes je posameznikova identiteta povod za ogromno sovraštva, ki se kaže tudi v zakonodaji. Delavnica želi razkriti načine, na katere je, še posebej nebinarnim in trans osebam, v javnosti vselej pripisan spol. V središču družbe je to po navadi označeno za samoumevno in ovrženo kot nepomembno, na obrobju pa je toliko bolj ključno. Sploh trenutno, ko živimo v času “ne reci gej”, oziroma v trenutku, kjer se prepoveduje drag performanse. To je globoko zastrašujoče. Spolni fašizem je postal ključni dejavnik ameriške politične scene in eden temeljnih vzvodov, na katere se zanašajo konzervativci. Sovraštvo, ki ga tak diskurz proizvede, pa je zelo resnično, predvsem pa je uporabljeno kot orožje proti nastajajoči kvir in trans kulturi. S Casid naju vedno zanimajo tudi skrbi in teme, ki pridejo na površje spontano in nepričakovano med samo delavnico.
Ali delavnico prilagodita glede na okolje, kjer jo izvajata?
Povsod se praviloma izkaže, da je prostor veliko bolj konservativen, kot se je sprva zdelo. Delavnica je nastala pred sedmimi leti in prvič je bila izvedena v Zahodnem Michiganu, za katerega velja, da so se tja preselili vsi, ki so bili preveč konservativni za Nizozemsko in so jih zato od tam izgnali. A vsepovsod je težko postopati, kakor bi si želeli ali upali. Vsebina delavnice se ne spreminja, imava pa svoje trike. Enkrat sem denimo v naslov dela, tistega barskega pulta, ki sem ga opisovala prej, vključila vse besede s kvir sporočilnostjo, saj sem vedela, da bo galerija želela zabrisati izraze, ki jih ljudje ne želimo več uporabljati zase, a jih vseeno nosimo s seboj. Tako je nastal “properly chosen family chosen names separatist Safe Space expat invert homophile homestead”. Ohraniti moramo tudi grde zgodovine in se z njimi soočati. Nekaj pa bo dodal_a še Jill …
Da, morda zgolj to, da je zame najina delavnica prostor skupnega in sodelovalnega razmišljanja, ki ni usmerjeno le v eno smer. Pri tem me najbolj navdušuje prav to, da nas delavnica pripelje do nečesa, kar je mnogo večje od tega, kar bi lahko naredili sami. Ogromno se naučiva o drugih prostorih in izkušnjah ob samem navdušenju, da obstaja med nami fizični stik – danes vemo, da je lahko včasih že zgolj dihanje v istem prostoru tvegano. A v trenutkih izmenjevanja misli pomeni skupno tveganje ustvarjanje idej, občutij in razmislekov, do katerih sami nikakor ne bi prišli. Bistvo delavnice je prav v tem, da skupaj tvegamo in damo prostor vsemu, česar ne moremo pričakovati.