“V resnici gre za pravico do zemlje, mar ne?” je z retoričnim vprašanjem odgovorila raziskovalka z bolonjske univerzi med obiskom Ljubljane. Pokimala je, da se v Gazi vprašanja okoljskega opustošenja, militarizacije in begunstva smrtonosno prepletajo. “Priče smo etnonacionalističnim politikam, ki želijo z zemlje pregnati tiste, ki se jih predstavlja za Druge. Izrael mnogi opisujejo kot režim naseljenskega kolonializma, zato je cilj vladnih politik prilastiti si zemljo in z nje pregnati Druge, četudi imajo prav oni pravico do te zemlje. Gre za ukrepe, ki otežujejo in jemljejo življenja. V Gazi je situacija težka vseskozi. Gre za območje, izpostavljeno po eni strani sušam in po drugi strani močnim nalivom,” je opisala Sarah Walker. Preden se je začela ukvarjati z vprašanji podnebnih sprememb in migracij je raziskovala uspehe in neuspehe italijanskega sistema integracije za prosilke in prosilce za azil.
“Vojna v Gazi razkriva številne krivice: vojske so izvzete iz meritev toplogrednih plinov, čeprav so največje porabnice fosilnih goriv. Tudi orožje, ki ga Izrael uporablja v napadih na Gazo, prispeva ogromno k zaostrovanju podnebne krize,” je spomnila na zadnja leta, ko so namesto resnih ukrepov za blaženje podnebnega zloma stopile v ospredje vojne. Namesto zavezništev držav za ukinitev rabe fosilnih goriv se sklepajo vojna zavezništva uničevanja, ki še povečujejo količino toplogrednih plinov v ozračju.
Militarizirano ozračje
V leta 2021 objavljenem poročilu Global Climate Wall je Transnational Institute opozoril, da države, ki so največje onesnaževalke, potrošijo 2,3 krat več za militarizacijo mej kot za ukrepe za omilitev podnebne krize. “EU je med njimi,” je opomnila Sarah Walker.
“Velik del problema je prav ustvarjanje Drugega. To lepo vidimo v Evropi. Prihaja do rasizacije tega, kdo je migrant ali migrantka. Besede migrant, migranti in migrantke so postale rasna in razredna žaljivka. Ni nujno vezana na dejansko migriranje. A doseže razvrednotenje določenih življenj,” je opisala raziskovalka, kako so določene smrti manj obžalovane kot druge, nekatere pa so sploh spregledane. “Številni strokovnjaki in agencije Združenih narodov denimo opozarjajo, da Izrael izvršuje vojne zločine. Mnogi v ravnanjih Izraela prepoznavajo elemente genocida. Slišali smo najvišje izraelske politike, ki so pozivali k izbrisu Palestink in Palestincev v Gazi. To razvrednotenje življenj prek ustvarjanja Drugega temelji na enakem jeziku, kot se ga uporablja za ljudi, ki bežijo in migrirajo,” je Sarah Walker naštevala vzporednice, kako se življenjem ljudi jemlje vrednost in kako oblasti namenoma določena okolja delajo nevarna ali neprimerna za preživetje.
“Gre za rasizem. V Evropi se uporablja mejne nadzore za nadaljevanje kolonialnih zgodovin. Te temeljijo na ideji, da so nekateri ljudje vredni manj. Kapitalizem je po nekaterih analizah pogojen z izkoriščanjem, uničevanjem in nato zavrženjem – tudi ljudi. Obstajajo območja žrtvovanja, kjer lahko delujejo industrije, ki izčrpavajo naravo in uničujejo okolje ter zastrupljajo družbe.” Govorico, ki pozablja na in sprevrača temeljno načelo enakopravnosti vseh ljudi, pa posvajajo tudi sredinske in leve stranke. “Danes se migracije zlorablja za prekrivanje strukturnih težav naših družb. Spektakel varovanja mej je v resnici preusmerjanje pozornosti na relativno majhen delež prihodov ljudi v Evropo. S tem pa se hkrati razgrajuje tudi solidarnost. V resnici ni razloga za razlikovanje med migrantkami in državljani, migranti in državljankami, posebej če nam je vsem v interesu, da se borimo zoper revščino, razredne krivice in zaostrovanje podnebne krize.”
Pred začetkom konference Podnebne migracije, ki sta jo organizirali Humanitas in Umanotera ter na kateri je raziskovalka z univerze v Bologni predstavila svoje delo, je Sarah Walker opozorila, da možnost premikanja – kdo, kako in kam se lahko premika – danes odraža moč oziroma položaj posameznika. “Vemo, da je premikanje Palestink in Palestincev izjemno nadzorovano, njihovi pravici do zemlje in življenja sta onemogočeni ali omejeni,” se je vrnila na primer izraelske okupacije in apartheida na območju med Sredozemskim morjem in reko Jordan. “A to postaja globalni trend. Nadzor. Komu je dovoljeno potovati kam. Vidimo, da so elite izjemno mobilne,” je spomnila na razkritja časopisa The Guardian in poročilo organizacije Oxfam, ki osvetljujejo neenakosti v mobilnosti – zasebna letala 300 slavnih oseb so denimo v 550 dneh od začetka leta 2022 opravila skoraj 45.000 poletov.
Uničevalnost evropskih politik
Sociologinja Mimi Sheller govori o (ne)pravičnosti mobilnosti, ki izhaja iz prepleta netrajnostne urbanizacije, utrjevanja meja in podnebne krize. “Elite potujejo z zasebnimi letali kadarkoli, kamorkoli in prispevajo ogromen delež k zaostrovanju podnebnega zloma. Industrije globalnega severa črpajo naravne vire na načine, da so ljudje prisiljeni k izseljevanju, kar prispeva k netrajnostni urbanizaciji. Nastane skoraj začaran krog, ki stopnjuje neenakosti in krivice,” je Sarah Walker poudarila, da raziskave jasno kažejo, da bo podnebna kriza najbolj prizadela tiste, ki imajo najmanj možnosti in sredstev za premikanje.
V okviru projekta Climate of Change je opravila raziskavo med ribiškimi skupnostmi v Senegalu. “Spomnim se ženske, ki nam je rekla – morje je bilo prodano. Prodalo se ga je EU in Kitajski, velikim ladjam, ki prihajajo, da izropajo vse, kar se izropati da.” Gre za sistem izčrpavanja za kapitalistične dobičke na drugem koncu sveta, “Zato so senegalski ribiči začeli uporabljati svoje čolne, da so ljudi vozili do Kanarskih otokov. Seveda, občutijo tudi posledice podnebne krize, erozijo obale in vse hujše poplave, a glavni razlogi za premik, kako zaslužijo za preživetje, so dogovori z EU o industrijskem ribolovu. EU s svojim delovanjem uničuje biodiverziteto, ne spoštuje lastnih zavez in omogoča podjetjem iz EU, da v tretjih državah delujejo na načine, ki so v EU prepovedani. Temu lahko dodamo še probleme zaradi izvoza odpadkov, ki jih ustvarimo v EU, v Afriko. Dvoličnost in cinizem sta izjemna – Evropa dejansko ustvarja izjemno težke, nemogoče pogoje za preživetje ljudi.”
A grožnje s prihodom množic podnebnih begunk in beguncev so politična manipulacija in zgolj razpihovanje strahu. “Večina migracij zaradi posledic podnebne krize poteka znotraj držav in na relativno kratkih razdaljah,” je opozorila Sarah Walker. Dodala je, da si mnogi ljudje, ki bodo čutili in nosili posledice podnebnega zloma, ne želijo biti označeni za podnebne begunce. “To razumejo kot označitev za žrtve. In to nočejo biti. Aktivni so, borijo se za svoje pravice, da bi lahko ostali, kjer so. Prav tako je dejstvo, da so posledice potresov ali poplav, vedno odvisne od socialno-ekonomskih pogojev, v katerih so ljudje živeli, od možnosti, ki jih imajo, da si uredijo varno in dostojno domovanje, od sistemov opozarjanja, reševanja in pomoči. Strah, ki se ga razpihuje, je trenutno zgolj priročno orodje za upravičevnje stroškov za militarizacijo mej in krepitev vojaške industrije.”
Solidarnost in organiziranje
Raziskovalka iz Britanije poudarja, da nimamo krize migracij. “Če kaj, imamo krizo EU, krizo nacionalnih držav in krizo zagotavljanja varnosti za vse ljudi, saj se nevarnosti in nasilje na mejah stopnjujejo. Škoda, ki se jo s tem povzroča – v izgubljenih in poškodovanih, travmatiziranih življenjih –, je velikanska. Ob tem da je skrb zaradi prehoda beguncev odveč – osredotočiti bi se morali na podnebno krizo in narediti vse za ukinitev industrije fosilnih goriv.”
Prepričana je, da ljudje ne želimo biti utišani in zavedeni. “To nam kažejo tudi solidarnostni propalestinski protesti za Gazo in zoper genocid, ki se dogaja tam. Kažejo nam smer, kako naprej in kako krepiti solidarnost. Gre za drugačno govorico, drugačno podobo sveta, za drugačno domišljijo o načinih sobivanja in sodelovanja.” Sarah Walker je naštevala uspehe, dosežene spremembe in zmage solidarnostnih gibanj, o katerih ne vemo dovolj. “Na te izkušnje povezanih in organiziranih ljudi, ki so s skupnimi močmi in sodelovanjem dosegli pomembne premike, pozabljamo. Tudi zato potrebujemo odprte, javne prostore za širše pogovore, tudi o skrbeh ljudi in da razgradimo ideje, ki širijo strahove.”
Tudi občutek nemoči izhaja iz zgodb in govorice, ki nas obkrožajo, iz zavajanja o tem, kaj so problemi in kaj nas ogroža, je dejala. “Denar, ki gre v militarizacijo družb in mej, bi bil lahko namenjen za reparacije, odškodnine in pomoč ljudem, ki trpijo posledice podnebnega segrevanja, in za izboljšanje pripravljenosti na ekstremne podnebne dogodke.” Krize, pravi Sarah Walker, omogočajo politikom uveljavljanje nujnih, nepreglednih in kratkoročnih ukrepov ter zameglijo rasizem, potreben za nadaljne bogatenje peščice na račun marginalizacije, neupoštevanja in zaničevanja večine ljudi.