Povem ti jo, mojo zgodbo. Tebi, ki jo bereš. Kako se je začela. Prideš v leta, ko začneš gledati za možnim partnerjem. Stara sem 24 let. Luštna, črnolasa, z zelenimi očmi in belimi zobmi. Gledam in berem horoskop, kdaj ga bom spoznala. Pa piše, danes boste spoznali nekoga, ki bo močno spremenil vaše življenje. Opa, komaj čakam. Vesela se odpravim na delo. Delam in si zapisujem naročila, vmes pozabim na horoskop.
Prosim, kaj boste?
Tebe, se glasi odgovor. Opa, prižgem nasmešek; povedala sem, da imam čudovite zobe.
Ni v ponudbi, veselo odvrnem.
Si za kavo, pravi črnolasec. Črno. Taka mi je všeč.
Kuham kavo pa se spomnim. Horoskop. Morda je to on. V bistvu sem mu zaradi horoskopa dala telefonsko številko. Pa je poklical. Tadej mu je ime. In igra se je začela. Igra osvajanja. Danes nimam časa. Jutri bi šlo. Za kavico. Prvi vtis še kar. Pol drugič pica. Ni, da dol padeš. Pol sprehod. Okej, hodit zna, ne jamra! Tud’ ne švica kot nor. Lepo dišiš, mi reče. Seveda dišim, saj se umivam in nadišavim, si mislim pri sebi. Pol kino. Kateri film, nima veze. Pa sladoled. Če me še kam povabi, bom morala kupiti nova oblačila.
Moram ti povedati, tebi, ki to bereš. Veš, jaz mame nimam več. Moj oče je pijanec. Z njim nimam stika. Delam in plačujem položnice. Druge ni. Tega ne pripovedujem nikomur. Sama sem na tem svetu. Jaz in mojih 24 let. Dve službi. Nekaj dolga je na stanovanju.
Seveda me je Tadej vprašal, če bi bila njegova punca. Brez tega ne velja. Brez da te vpraša. Ja, bi bila. Seks je v redu. Umiva se tudi. Kavo mi je skuhal. Si lačna, me je vprašal in skočil po kruh in salamo. Še na piškote se je spomnil. Ja, zdaj mi je že zelo všeč. Delam jaz, dela on.
A ti imaš za hrano? Ti, ki to bereš. A veš, tako, da si skuhaš. Pa kaj sadja in kake kosmiče. Upam, da imaš. Jaz nisem imela. Saj veš, plačujem dolgove še za nazaj, da obdržim občinsko stanovanje.
A bi živela skupaj, me je vprašal, tako bi bilo ugodneje za oba. Ja, bi. Lažje bi bilo plačati položnice in še za hrano bova imela. Pa sva zaživela skupaj.
Veš, jokam. Solze so moja družba. Že dolgo. Ampak takrat sem bila lačna. Pa nisem hotela biti. Razumi me, vsaj ti, ki to bereš. Začetek je bil v redu. Začetek je bil res soliden. Jaz revna, Tadej tudi. Skupaj bi zmogla.
Bodi dobro, ti, ki to bereš. Skuhaj si kaj. Najej se. Veš, lačen si čisto drugačen. Ponižen, prej zadovoljen, skromen. Da bi razumel, moraš biti lačen. No, v miru pojej. Naj ti povem naprej, tebi, ki to bereš. Skuhaj si kavo ali pa si jo naroči. Jaz jo imam rada z mlekom. Pa ti? Kakšno kavo piješ? Mirno si prižgi cigareto. Mene ne moti.
Ja, moja zgodba. Zaživela sva skupaj. Vsak je imel svoj interes. Ne vem, če je bila ljubezen. Zaljubljenost gotovo. Ljubezen je nekaj bolj finega, prijetna je in romantična, nekaj posebnega. Saj veš. Sorodni duši. Kaj pa ti, ki to bereš? A ti imaš koga? Delala sva oba. Plačevala položnice in še tiste za nazaj. Rada sva se imela.
Mine jesen, zima, pomlad. Dopust se bliža. Lepo je na morju. A bova šla? Takrat je prvič pobesnel. Veš, na dopust nisva šla nikoli. Škoda denarja. Je pa vse več pil. Alkohol mu je smrdel iz ust, ko je kričal in me pretepal za štirimi zidovi. Vse manjša in nepomembna sem postajala. Vse pospravila, skuhala, se trudila, da obdržim službo. Hotela sem postati zanj nevidna. Tako me ne bi več tepel. Srce me je bolelo zaradi napačne izbire. Prijavljen na istem naslovu. Sam se ne bo odjavil. Streho ima. Oprano ima. Skuhano ima. Delat ni več hodil. Samo še pijančeval je in me pretepal. Tadej. Moj sopotnik. Večkrat sem pomislila na samomor. Tako ogabno je moje življenje. Veš, ti, ki to bereš. Naplahtal me je in okrog prenesel. Izkoristil, da si priskrbi streho nad glavo. In jaz. Zdaj moram skrbeti za oba. Hvala bogu otrok nimava. Za to sem poskrbela sama. To je moje življenje. Jaz in mojih 27 let. Ne bom ti naštevala vseh žaljivk, brc, modric, polomljenega pohištva in raztrganih oblačil. Sedaj se sprašuješ, zakaj nisem odšla. Nimam kam. To je moj dom. Če odidem, grem lahko samo na cesto. Položnice so na moje ime. Izvršbe tudi. Postajala sem brezoblična gmota, živela v sramu in stiski. Pomoč potrebujem. Nikogar ne poznam. Ne zaupam. Bolje, da sem mrtva. Ali pa, da njega ubijem. Z nožem, medtem ko spi. Da bo konec hudega. Samo potem bom morala v zapor. Ker sem ubila človeka. On pa to ni.
Potolaži se, ti, ki to bereš. Kot vidiš, sem še živa. Poznaš tisto pesem Zapadel je prvi sneg? Vedno me spomni nanj. Pijani Tadej me je vrgel iz stanovanja na sneg in mraz. Jutri pa služba. Umiti se moram. Lačna sem tudi. Ne morem s ceste v službo. 113 sem poklicala. Druge ni. Pa so prišli. Povedala sem svoje, jim pokazala modrice in so ga odpeljali. Prepoved približevanja. Zjutraj v službo. Šef mi je dal darilo. Malo klobase, sira, kavo pa seveda potico. Božič je. Po dolgem času uživam božični mir. V miru pijem kavo in gledam, kako sneg naletava. Nežno se snežinke poigravajo pred mojimi očmi. Navijem si malo glasbe. Božič je in toplota se ovije okoli mojega srca. V ponedeljek sem prosta, takrat bom šla na policijo. Podaljšat prepoved približevanja. Zaprosit za pravno pomoč. Vložiti bo treba še tožbo za izselitev. Ja, pravno bo treba urediti zadevo. Ne gre drugače. Jočem in se tolažim, zmogla boš. Kljub vsemu ali pa vsemu navkljub. Zmoreš in pika. Samota mi prija. Nihče ne vpije name in me ne tepe. Včasih sem lačna. Zmorem. Rajši lačna kot z budalo. Delavna sem in prijazna. Srce ne joče več. Moje srce molči. Ne pogreša ga. Je zaklenjeno in ranjeno. Neutolažljivo bi jokalo – za zamujenim lepim življenjem, ki se zaradi nasilneža Tadeja ni zgodilo, a raje molči. Da mi ne bi bilo prehudo. Preveč bolečine in ponižanja je za menoj. Kot oseba sem bila pohojena, razvrednotena, kot ženska in kot človek. Vendar se je moj um bojeval. Tega si ne zaslužiš. Ne dopusti, da še komu stori silo. Kazen mora biti. Kaznovati ga je treba. Kazenski pregon. Sedaj se mi mudi v službo. Moram pohiteti. Več ti povem prihodnjič, tebi, ki to bereš. Bodi dobro do takrat.
* Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zgornji zapis je bil objavljen v dveh delih v oktobrski in novembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.
* Ob zelo hudi stiski, ko osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete na dežurnega zdravnika, reševalno službo 112 ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani 01 475 06 70. Informacije, podpora in pogovor so dosegljivi na Klic v duševni stiski 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj; na zaupnih telefonih Samarijan in Sopotnik 116 123 – 24 ur na dan, vsak dan, brezplačen klic; na telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja društva SOS 080 11 55 – od ponedeljka do petka med 12. in 22. uro; ob sobotah, nedeljah in praznikih med 18. in 22. uro; na TOM telefonu za otroke in mladostnike 116 111 – vsak dan med 12. in 20. uro, brezplačen klic.