Trideset let po razpadu socialistične Jugoslavije peza komunističnega režima nepričakovano in ponovno bremeni slovensko skupnost, kar se med drugim kaže v izraziti politični polarizaciji javnosti, značilni za slovenski prostor med svetovnima vojnama. Zato se je smiselno pomuditi v času prve jugoslovanske države, ki se je podobno kot današnji neprestano spopadal s krizami parlamentarizma in demokratičnega načina odločanja. Tam se je – kar dve desetletji pred začetkom druge svetovne vojne – začel in se postopno razvijal nepomirljiv antagonizem med ilegalnim komunističnim gibanjem in slovensko etablirano politiko konservativne (katoliške) usmeritve, ki je enopartijski sistem odločanja v slovenskem prostoru prakticirala že vse od leta 1935, ko je njeno jedro z Antonom Korošcem na čelu postalo del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice. Biografija koroškega fužinarja Ivana Ditingerja je za današnji trenutek zanimiva tudi zato, ker dokazuje, da po zlomu imaginarija ni bližnjic do družbenih sprememb in novih predstavnih svetov.
*peza je starinski izraz za težo, op. ur.
Guštanjski komunisti
“V Guštanju (od leta 1952 Ravne na Koroškem, op. p.) je Komunistična stranka uspešno delovala, in to zaradi sposobnega vodstva Lovra Kuharja in Ivana Ditingerja, vse do diktature kralja Aleksandra.” Tako je le nekaj let po smrti obeh protagonistov zapisal eden najvidnejših koroških intelektualcev druge polovice 20. stoletja Tone Sušnik, ko je opisoval politično sliko Mežiške doline v desetletju po prvi svetovni vojni. Jezersko in Mežiška dolina sta po plebiscitu oktobra 1920 pripadli Kraljevini SHS, prebivalci obeh področij pa so kljub poprejšnjemu »zlaganem hurapatriotizmu«, kakor je predplebiscitna prizadevanja slovenskih političnih strank zaničljivo imenoval Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, v dvajsetih letih 20. stoletja živeli globoko v senci slovenskega gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja.
Medtem ko so se koroški delavci politično nagibali k jugoslovanski socialdemokratski stranki, so se v ravensko železarno in obsežne gozdne revirje po krajšem državnem nadzorstvu vrnili (večinoma nemški ali nemško usmerjeni) uradniki grofa Thurnskega, čigar obsežno posest je tudi agrarna reforma le malo prizadela. Rudnik svinca v Mežici je bil od leta 1921 v rokah angleškega kapitala. Ob hkratnem naraščanju slovenskih trgovcev (zlasti lesnih) in gostilničarjev so bili koroški kmetje in delavci v slabem gmotnem položaju.
Kuhar je že pred prvo svetovno vojno vedel, da socialnega vprašanja ni mogoče reševati z dobrodelnostjo.
Leta 1968 je raziskovalec delavskega gibanja Dušan Kermavner v tedaj še kalno razburkanem morju interpretacij še živečih akterjev prepričano zapisal: »Menda je lahko razumeti socialiste, da so bili dovolj pametni, da so si lastili ravensko Svobodo (delavsko kulturno društvo, op. p.) v celoti, ne glede na okolnost, da jo je vodila skupinica guštanjskih komunistov, ki se jim niso zdeli prav nič nevarni kot otoček v ‘socialističnem’ morju vse naokrog. A nič manj lahko ni razumeti guštanjskih komunistov, da so se obnašali kot integralni del ravenske delavske skupnosti, čeprav so se kot komunisti ločevali od socialistično organizirane delavske množice; saj je bil poglavitni smisel njihove dejavnosti v tem, da si približajo tudi to množico!«
Kajti že 1. maja 1920 je bila v Guštanju pod vplivom Lovra Kuharja, ki se je tedaj vrnil iz italijanskega vojnega ujetništva, ustanovljena podružnica Socialistične delavske partije (komunistov) Jugoslavije, ki se je še v istem letu preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). Na strankin kongres v Vukovar je junija 1920 kot delegat guštanjske komunistične celice namesto Lovra Kuharja, ki ni dobil dopusta, potoval gozdar Anton Metarnik, ki je tam prebral izjavo o priključitvi Koroške Jugoslaviji in ter proti nasilju in raznarodovanju Slovencev na tem območju. Kuhar je že pred prvo svetovno vojno vedel, da socialnega vprašanja ni mogoče reševati z dobrodelnostjo. Ko je po prvi svetovni vojni postalo geslo dobe narodnostno, o socialni pravičnosti pa ni bilo ne duha ne sluha, za prebujajočega se koroškega literata in mnoge njegove somišljenike ni bilo več miru.
Padli predstavni svet
Čeprav je na volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 v Mežiški dolini zmagala SLS, ki so jo podpirali kmetje in deloma uradništvo, ji je bila komunistična stranka tesno za petami. Neugoden socialni položaj kmetov in delavcev se je odražal v politični apatiji in večanju vpliva socialistov in komunistov, ki so se od konca leta 1920 s prepovedjo delovanja razvijali kot mednarodno ilegalno gibanje. »Po prepovedi KPJ seveda nismo nehali delati, samo na skrivaj smo se sestajali,« je pojasnil Prežihov Voranc v enem svojih memoarskih zapisov. Na parlamentarnih volitvah leta 1923 so v Mežiški dolini zmagali socialisti pred SLS kot drugo najmočnejšo stranko. Guštanj, Mežica in Prevalje so dobile socialistične župane, ki so v naslednjih letih vlagali sredstva v javno izobraževanje in zdravstvo. Na parlamentarnih volitvah leta 1925 je bila v Mežiški dolini zmagovalka SLS, medtem ko so se sicer številni delavski volilni glasovi porazgubili v različnih predvolilnih povezavah strank oziroma političnih skupin. Na oblastnih volitvah januarja 1927 in parlamentarnih volitvah septembra istega leta so komunisti v Guštanju nastopili skupaj z levim krilom socialdemokratov pod vodstvom agilnega učitelja Vinka Möderndorferja ter so obakrat tesno sledili zmagovalki volitev SLS.
Čeprav so bili koroški komunisti, ki so bili kot izraziti operativci, slabo ideološko podkovani, že v začetku novembra 1923 aretirani in prepeljani v zapore mariborskega okrožnega sodišča, so bili že po tednu dni izpuščeni zaradi pomanjkanja dokazov.
V volilnem letu 1927 je Prežihov Voranc sestavil proglas, v katerem so komunisti smelo zahtevali razlastitev veleposestnikov in lastnikov tovarn ter priključitev Koroške slovenskemu ozemlju; ob tem je Voranc lucidno ugotavljal, da je nacionalno vprašanje na Koroškem zaradi ekonomske odvisnosti Slovencev od nemškega kapitala v svojem bistvu socialno vprašanje.
Do začetka tridesetih let 20. stoletja je guštanjska skupina komunistov pomagala pri oblikovanju še drugih postojank stranke: Velenje, Ribnica na Pohorju, Dravograd, Prevalje, Holmec. Zgolj zveza s pokrajinskim komitejem KPJ ni več zadoščala delujočim in vse boj vnetim aktivistom, ki jih je delegat pokrajinskega komiteja Dragotin Gustinčič označil celo za “ultralevičarje”, zato je bilo v Guštanju že sredi dvajsetih let 20. stoletja osnovano okrožje KPJ, ki so ga poimenovali Sever. Za sekretarja je bil imenovan Prežihov Voranc, od leta 1928 pa je okrožje Sever vodil Ignac Teršek.
Z nastopom diktature leta 1929, zaostritvijo režimskega boja proti komunizmu in odhodom Kuharja ter Terška v emigracijo leta 1930 se je zaključilo tudi intenzivno politično delo komunističnega aktivista Ivana Ditingerja. Skupaj z Lovrom Kuharjem, Ivanom Kokalom, Ignacom Terškom in Matijo Gradišnikom so celotna dvajseta leta 20. stoletja v Guštanju tvorili zanesljivo kurirsko skupino, po nalogu pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo, osnovano kot čezmejni kanal na poti med Beogradom in Dunajem za prenašanje pošte, propagandne literature in za prehod komunističnih aktivistov; najpomembnejši prehodi so bili prek Holmca, Strojne in Remšnika. Pri tem delu je večkrat pomagal Vinko Möderndorfer, ki je begunce na kratko sprejemal na svojem domu in se je kasneje dogajanja spominjal takole: “Večina teh ljudi je izgubila že živce in je v svoji nervoznosti ogrožala gostitelja in spremljevalca. Tako je komunist, profesor iz Banjaluke, na vsej poti otipaval v žepu odprto pištolo in hotel streljati na vsakega finančnega stražnika in orožnika, ki ga je srečal na poti k meji.”
Čeprav so bili koroški komunisti, ki so bili kot izraziti operativci slabo ideološko podkovani, že v začetku novembra 1923 aretirani in prepeljani v zapore mariborskega okrožnega sodišča, so bili že po tednu dni izpuščeni zaradi pomanjkanja dokazov. Po prihodu domov je Kuhar javno zagotovil, da se “nobeden aretirancev ne bo dal oplašiti od nadaljnjega dela za delavski pokret”, komunistični kanal pa je svoje delo opravljal naprej. Ditinger je bil zelo blizu zaporniški celici še leta 1925, ko ga je s skupino sedmih Bolgarov pri nelegalnem prečkanju državne meje prestregel jugoslovanski graničar, vendar se je komunist s plačilom kazni izognil trimesečnemu zaporu.
Kako močan politični dejavnik so bili komunisti v Mežiški dolini v desetletju po prvi svetovni vojni, ilustrira tudi gibek besedni dvoboj v beograjski Narodni skupščini novembra 1928 med slovenskim socialističnim poslancem Josipom Petejanom in ministrom za notranje zadeve ter predsednikom vlade Antonom Korošcem, ki je bil obenem prvak SLS kot najvplivnejše slovenske politične stranke. Ker je notranji minister zavrnil pobudo o odpravi gerentstva (vladnega imenovanja začasnih predstojnikov občinskih uprav, op. ur.) in razpisu občinskih volitev v Mežici z utemeljitvijo, da bi s tem dopustil nadaljnjo krepitev komunističnega gibanja, ga je Petejan takole izzval:
“Občinske volitve v Mežici naj se čimprej razpišejo, ker ni prav nikakega razloga več, da bi se to ne storilo. Ne morete čakati toliko časa, da bi vi (SLS, op. p.) imeli tam večino, ker večine vi tam ne boste imeli nikdar.”
“Lahko imate vi (Socialistična stranka Jugoslavije, op. p.) večino, pa razpišem volitve danes. Ne morem jih pa razpisati v času komunistične večine.”
“Laž je to, kar ste rekli, da je večina v Mežici komunistična, vaši uradni podatki vas demantirajo.”
“Lagati se pravi vedoma govoriti neresnico. Tega pa jaz nisem storil.”
“Torej ste govorili neresnico in niste lagali.”
Nastop kraljeve diktature 6. januarja 1929 je najbolj zamajal ravno ilegalni svet komunistov, ki je od konca prve svetovne vojne vztrajno, celo fanatično terjal socialno pravičnost za vse. Komunistu Francetu Klopčiču se je jugoslovanski monarh, “krvavi Aleksander”, slikal kot “evropski monstrum”, primerljiv z Benitom Mussolinijem: “Kraljeva dejanja so se razlikovala od uglajenih besed o redu in narodu, ki jih je namenjal meščanski javnosti.” Komunisti so zahtevali revolucionarne spremembe družbenega reda in niso sprejemali sistema zadružništva, katerega razvejano mrežo na Slovenskem je tedaj kot svoj model reševanja socialnega vprašanja ponujala SLS. Z uveljavitvijo diktatorskega režima, čigar pripadnike je Prežihov Voranc zaničljivo imenoval “januarijci”, je nastopil čas množičnih aretacij komunističnih aktivistov; aretiranih je bilo okrog sto, okrog dvajset pa jih je emigriralo, med njimi Voranc. Slovenska pokrajinska organizacija je prenehala delovati za več kot leto dni, aktivne so ostale le nekatere lokalne organizacije, med katerimi pa ni bilo tiste v Guštanju, ki je sodila med najbolj prizadete. Centralni komite KPJ se je preselil na Dunaj.
Čim več je bilo v Avstriji propagande za vojno, tem več je bilo laži o drugih narodih, za vse skupaj tudi več trpljenja in vedno manj kruha.
Ivan Ditinger
Za komuniste ni diktatura pomenila nič abstraktnega, temveč so za njo stali in zanjo odgovarjali politiki z imeni in priimki, med slovenskimi politiki zlasti prvak SLS Anton Korošec. Razmere za jugoslovanske komuniste so bile v letih 1929–1932, ko je režim fizično iztrebljal pripadnike gibanja in v zaporih izvajal telesna mučenja – med drugim pretepanje do nezavesti, stiskanje spolnih organov, zabadanje igel pod nohte, lomljenje reber, obešanje za zvezane roke, neprekinjeno zasliševanje brez spanja –, bistveno nevarnejše kot po letu 1935, ko državni organi pod pritiskom mednarodne javnosti niso več pobijali zaprtih komunistov.
Fužinar Ditinger
Ivan Ditinger (uradno Dietinger) se je rodil leta 1883 v Šentjanžu pri Dravogradu. Hrenu, kakor so domačiji Ditingerjevih staršev v Šentjanžu pravili domačini, so ob koncu petdesetih let 20. stoletja na skromni hišici v tedaj že Ravnah “kot enemu prvih boljševikov v kraju” postavili spominsko ploščo, ob tej priložnosti je o njem spregovoril politični sopotnik Ivan Kokal. Ditinger se je izučil za mesarja, leta 1912 pa se je zaposlil v guštanjski železarni, kjer je ostal do začetka prve svetovne vojne. Duhovno ozračje tistega časa je Ditinger lucidno osvetlil v spominih: “Čim več je bilo v Avstriji propagande za vojno, tem več je bilo laži o drugih narodih, za vse skupaj tudi več trpljenja in vedno manj kruha. Pri vseh vojakih se je vse bolj dramila narodna zavednost in tudi jaz sem se vse bolj zavedal, da sem Slovenec ter premišljeval, za koga se sploh borimo.”
Maja 1915 je bil mobiliziran in poslan v Galicijo, od tam pa oktobra istega leta na soško fronto v okolico Doberdoba. Ker je že pred vojno bral avstrijsko delavsko časopisje, je lahko tovarišem v strelskih jarkih pripovedoval o socialnem vprašanju in enakopravnosti, pri čemer so ga nekateri poslušali, drugi pa imeli za norca. Novembra 1915 je bil ranjen in prepeljan v Budimpešto, po okrevanju poleti 1916 pa je pristal v avstrijski vojaški enoti pri Gradcu, od koder je avgusta potoval na srbsko fronto. Zlom avstro-ogrske monarhije je dočakal v Beogradu, ko se je prek Madžarske vrnil v Guštanj.
Ko je maja 1919 doma v Guštanju spoznal Lovra Kuharja, je prvič slišal za komunizem: “Kje se je on komunizma napil, tega jaz ne vem (v italijanskem vojnem ujetništvu, op. p.). Tako sem dobil jaz od njega komunistične bacile.” Ponovno se je zaposlil v železarni, v začetku poletja 1919 pa mu je Voranc predstavil idejo, da bi postal kurir za prehod ljudi in literature čez mejo. Prvi komunist, ki ga je pospremil del poti do Dunaja, je bil vplivni slovenski komunistični aktivist, ljubljanski strojevodja Marcel Žorga.
Poleti istega leta je Ditinger postal rudar v premogovniku v Holmcu – uradno je bil premeščen zaradi pomanjkanja dela v železarni, dejansko pa zaradi političnega delovanja –, kjer je med delavci prvič samostojno in intenzivno agitiral za komunizem; ostal je do marca 1921, ko se je vrnil v železarno kot ključavničar. Leta 1923 se je v tovarni zaposlil tudi Ivan Kokal, s katerim sta do leta 1930 tesno sodelovala; Kokal je o “sodrugu” zapisal: “Bil je vzor človeka in komunista. Živel je zelo skromno, pogosto v pomanjkanju. Saj je delal v tovarni za bore štiri dinarje na uro. Zelo je bil štedljiv. Malical je vedno sam kruh, če pa je potrebovala denarna sredstva Partija, je dal na razpolago tudi zadnji prihranjeni dinar. /…/ V predaprilski Jugoslaviji so ga imeli za najbolj zagriženega političnega fanatika.”
Tudi to je mogoče. Res pa je tudi, da pri nas v Jugoslaviji cerkva ne podiramo, pač pa izobraženci cerkve sami zapuščajo.
Ivan Ditinger
Kot takšen je bil Ditinger deležen pogostih obiskov žandarjev na delovnem mestu in hišnih preiskav na svojem domu, kjer je imel kot blagajnik guštanjske skupine komunistov v drvarnici pod kupom drvi skrito partijsko blagajno. Prav ta je leta 1930 organom pregona razkrila dragoceno vsebino – blagajniške zapiske z imeni in članskimi številkami –, na podlagi katerih so polovili celotno guštanjsko skupino aktivistov. Konec marca 1931 je bila pred Državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu izrečena sodba proti petintridesetim slovenskim komunistom; med njimi so bili Lovro Kuhar, ki je bil obsojen na šest let robije (najhujše zaporne kazni, op. ur.), Ignac Teršek na sedem let robije, Ditinger pa na leto in pol robije ter izgubo državljanskih pravic za dobo petih let.
Prva dva sta pravočasno odšla v emigracijo, medtem ko je Ditinger kazen prestal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, kjer je kljub sprva brezupnemu položaju takoj stkal vezi z veliko skupino tam zaprtih komunistov, s katerimi je sodeloval pri uporniških akcijah in zlasti v gladovnih stavkah za izboljšanje položaja kaznjencev; od njih prejemal dragocene informacije iz sveta zunaj kaznilnice, hkrati so tisti bolj izobraženi organizirali pouk za komuniste.
Po vrnitvi iz Sremske Mitrovice v Guštanj konec novembra 1931 Ivan Ditinger zaradi izgube državljanskih pravic ni mogel dobiti dela, zato so z ženo in ostarelo materjo živeli v veliki revščini. Po pisanju Ivana Kokala – po vrnitvi s služenja vojaškega roka poleti 1931 je za kratek čas do odhoda v emigracijo (aprila 1932) obnovil delovanje guštanjske partijske celice in je k delu pritegnil tudi Ditingerja – je nekdanjemu robijašu priskrbel denarna sredstva Rdeče pomoči, mednarodne komunistične podporne organizacije, za katero je v preteklosti zbiral sredstva tudi Ditinger, a zase pomoči ni želel sprejeti.
V lokalnem okolju je bil deležen šikaniranj zaradi politične usmeritve, ki jih je znal kljub izrazito stigmatiziranem osebnem položaju presenetljivo spretno odbijati, v njegovih odgovorih pa je pogosto zasijala sociološka analiza njegovega prvega mentorja Prežihovega Voranca. Na vprašanje sreskega načelnika, kako lahko podpira režim, ki v nekdanji Rusiji staršem odvzema otroke, je Ditinger bistro usmeril pogled na slovenske zavržene otroke, ki so pristali v katoliških ubožnih ustanovah: “Tukaj jih pa starši sami proč mečejo.” V Rusiji podirajo cerkve, se ni dal ugnati načelnik, Ditinger pa prav tako ne: “Tudi to je mogoče. Res pa je tudi, da pri nas v Jugoslaviji cerkva ne podiramo, pač pa izobraženci cerkve sami zapuščajo.”
Po nekajletni brezposelnosti je Ditinger maja 1934 naposled dobil delo občinskega cestarja, maja 1937 pa se je spet lahko zaposlil v železarni, kjer je ostal do junija 1941, ko ga je aretiral Gestapo. Tudi če tedaj ne bi izjavil, da je po narodnosti “internacionalni Slovenec”, bi ga zaradi poprejšnjega političnega dela zadela enaka usoda. Interniran je bil v koncentracijskem taborišču Buchenwald, od koder se je vrnil avgusta 1945. Kljub izčrpanosti, zaradi katere je v nekaj letih umrl, se je ponovno zaposlil v guštanjski železarni. Ko sta se jeseni 1945 po več kot desetih letih prvič srečala z Ivanom Kokaljem, ga je Ditinger spomnil na več kot dve desetletji skrivanja in bežanja, “zdaj pa mi prihajamo in se oni skrivajo in bežijo”: “Tovariši, zapomnite si, da naš mlin mleje počasi, toda gvišno.”
Vnetost za komunizem
Niti Ditinger niti Lovro Kuhar nista doživela polne implementacije komunističnih načel v družbeno realnost socialističnega družbenega sistema, saj sta umrla v zimi 1949/1950. Ohranjeni pismi v Prežihovi zapuščini, ki izžarevata zaupljiv odnos med zgodnjima političnima sodelavcema, pričata, da sta ostala v bolj ali manj rednih stikih tudi v zadnjih letih življenja. Pisatelj je januarja 1948 “dragemu Dietingerju” napisal: “Ali se Ti spominjaš, da je bil Ivartnik Anton, takrat mesar, sedaj delavec v Guštanju, pred letom 1930 član KP. Meni se zdi, da ni bil, dasiravno smo ga za neka dela rabili. Piši mi, kar veš. Odpiši mi takoj po dekletu in se oglasi kaj k nam.”
Septembra istega leta pa je Voranc kot politični funkcionar zavzeto pomagal ali vsaj skušal pomagati pri urejanju Ditingerjevega gospodarstva. Politično prvoborstvo ravenskega fužinarja, ki podobno kot Prežihov Voranc ni težil k osebni uveljavitvi, očitno ni prispevalo k pospešitvi njegove zadeve pred državnimi organi, kar je bila vsaj deloma posledica dejstva, da v desetletju do druge svetovne vojne Ditinger ni bil več politično dejaven, čeprav je bil še vsa trideseta leta 20. stoletja pod policijskim drobnogledom deležen hišnih preiskav. Obenem se je pričel v slovenskem komunističnem gibanju v letih 1932/1933 proces menjave generacij, ki se je zaključil z oblikovanjem Komunistične partije Slovenije aprila 1937, ko je prvo generacijo slovenskih komunistov bolj ali manj dosledno zamenjala mlajša z Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem na čelu.
Zavezanost Ditingerja in Voranca problemom socialne zapostavljenosti kmetstva in delavstva, ki jih čas po koncu prve svetovne vojne ni rešil, zaradi posebnega socialnega in nacionalnega položaja obeh akterjev na novi avstrijsko-jugoslovanski meji prepričljivo opisuje in pojasnjuje razloge za množično vnetost mlade in srednje generacije za komunizem v dveh desetletjih do druge svetovne vojne.