Tukaj izstopam

fotografija JIP, wikimedia

“Seveda razumem, odraščala sem v Grosuplju,” je vse, kar odgovorim, ko me vprašajo, če razumem, kaj se nam dogaja.

Pred dnevi, ko so robokopi na praznik kulture zakoračili po opusteli Metelkova mestu, me je prevzelo vzdušje, značilno za čas mojega odraščanja v Grosuplju. Daleč od tega, da bi bila takrat obkrožena z represivnim aparatom, nasprotno, edini policist, ki si ga lahko prikličem v spomin, je bil tisti, ki nas je prvošolčke spremljal čez prometno cesto k prvem tednu pouka. Grosuplje je bil in je še vedno precej miren kraj. Nenavadno, nenaravno, zlovešče miren.

Zato je vame Grosuplje od nekdaj vnašalo nemir. V mirnem kraju se ni smelo izstopati, tam je vse urejeno. Družine se poznajo že generacije, sklepajo posle in poroke. Vloge so določene vnaprej, prihodnost je predvidljiva, varna in ob nedeljah je maša.

Kraj je toleriral tudi kakšno izjemo. Zame sta bila to učiteljica jezika in petja ter učitelj, ki nas ni le učil, temveč tudi naučil angleško. Vnašala sta svetovljanstvo in obljubo, da se življenje nadaljuje tudi onkraj te grosupeljske kotline, ki jo po naključju naseljujemo.

Ob vsej tej varnosti so Grosupeljčani poznali tudi ne-varnost, vse tisto, kar je od zunaj sililo k njim, na njihovo. Da bi se pred njo obvarovali, so se iz nje norčevali, jo dajali v nič ali pa jo zapirali. Takšno nevarnost so utelešali Romi, ki so svoja otroštva puščali v sosednjem razredu. Vsi, od sedmega pa do štirinajstega leta, vseeno, vsi v enem samem razredu. A bilo je tudi to, da so samo nekatere, tiste na ić, na zdravniškem pregledu potegnili iz skupine, da preverijo, če imamo uši. Bilo je to, da sem za praznike s sošolkami šla pogledat jaslice in me je župnik spraševal, kaj delam tu, kaj moja družina dela tu in zakaj smo prišli. Bila je učiteljica za likovni pouk, ki mi je odrekla pomoč pri pripravah na preizkus nadarjenosti za vpis na srednjo šolo z besedami: “Bili so že boljši od tebe pa jih niso sprejeli.” Bilo je to, da mi je šolska psihologinja odsvetovala katerokoli štiriletno srednjo šolo kot zame prezahtevno.

V času, ko se prostaštvo in posmeh v javnem, skupnem prostoru kitita s svojo ozkosrčnostjo in preproščino, ne gre drugače, kot na glas ponavljati, da Slovenija ni njihovo Grosuplje.

“Prikrij ranljivost, zdrži, preživi. Obstaja tudi drug svet, mora obstajati, nisi edina,” sem si govorila in se privadila občemu cinizmu kraja, dobila trdo kožo, skrivala čustva in želje, a vedela sem, “tukaj izstopam”.

Strah pred zasmehovanjem, da me bo doletelo zmerjanje v trenutku, ko bom spustila ščit, je najkrajši opis doživljanja takratnega Grosuplja. Seveda sem izstopala, mnogi smo. Izdajalo nas je ime, bili smo predebeli, preneumni, prepametni, grdi, revni, brezbožni in še kaj. V upanju, da tega nihče ne bo izpostavil, smo lezli vase in tam ostajali.

Na srečo je že odhod v Ljubljano temu naredil konec. Nato sem in smo leta iskali in soustvarjali nove prostore neformalnosti, kjer smo pozabljali stare hierarhije in vzpostavili iskrenejšo komunikacijo. Se obkrožili z boljšimi, pametnejšimi od sebe in pustili, da nas vodita radovednost in želja po skupnem dobrem. Spustili oklepe, priznali sebi in drugim, da ne vemo vsega, da se kdaj bojimo, da ne delamo vse prav. En tak kraj je Metelkova mesto, prostor kritičnega premisleka, solidarnostnih praks in spontanih telesnih kretenj.

Nelagodje, ki me v Ljubljani intenzivno spremlja že leto dni, mi je odneslo spanec na večer osmega februarja, ko je po dobro znanih prostorih svobode zakoračil duh iz Grosuplja. Dolga leta odraščanja v okolju, kjer junaku osamosvojitve vsakič pripade največji kos volilne pogače, so dobila moreče nadaljevanje v glavnem mestu, po katerem kot premier koraka taisti Janez Janša. Ko zakoraka on, pa zakorakajo mnogi – kot on, preveč preplašeni, da bi priznali svojo zmotnost, svojo ranljivost in dopustili, da jih drugi česa naučijo, ali da bi tem drugim vsaj pustili njihovo drugačnost. Nerazumevanje in neznanje porodita frustracijo in iz nje gnev, potem pa že tekajo okoli s puščicami in loki, da bi uničili tisto, česar ne razumejo … pa bi lahko samo vprašali.

Nelagodje, ki ga čutim, izhaja iz tega, da mojo željo posvetiti se novi knjigi, raziskovanju fenomena vida, ves čas prekinjajo kruta dogajanja v najbolj neposredni bližini. Jeza mi izčrpava domišljijo in grdo prekinja ustvarjalni proces. Jeze si nisem izbrala za poklic, a tudi ignorirati je ne morem. V času, ko se prostaštvo in posmeh v javnem, skupnem prostoru kitita s svojo ozkosrčnostjo in preproščino, ne gre drugače, kot na glas ponavljati, da Slovenija ni njihovo Grosuplje.

Nenazadnje, Grosuplju dolgujem tudi prvo prepoznavanje krivic in svojo razredno zavest. Temu kraju tihega, neosveščenega sovraštva do vsakogar, ki je upal, da je skupnost lahko tudi drugačna; da so odnosi lahko osrečujoči do bolečine in ne le previdni, da gmotno kopičenje in slepa ubogljivost nista povsod na spisku vrednot. Kaj je življenje in z njim ustvarjanje, če ni iskanje svobode, pravice za vse? Čas represivnih retorik in praks je čas, ko marsikdo izstopa iz duha časa. Čas je, da dokončno izstopimo in se najdemo. Ne bomo razočarani.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

O vladnem razdeljevanju drobtin za kupovanje socialnega miru, milijonov političnim prijateljem in o dresiranju v strah.

Profesorica Lilijana Burcar o pedagoški odgovornosti v času pandemije in trošenju javnega denarja za prelete vojaških letal.