Pred dnevi sem prejela klic lastnice stanovanja, v katerem s fantom bivava, vse odkar sva se preselila v Ljubljano. Pravi, da bo stanovanje še v tem mesecu prodala. Po tihem sem upala, da se to ne bo (nikoli) zgodilo. Sicer je bila lastnica zelo fer in nama je ponudila predkupno pravico, a kaj, ko stanovanje nima uporabnega dovoljenja, kar v prevodu pomeni, da zanj ne moreš dobiti kredita.
Na žalost nisem ena tistih, ki bi ji 155.000 evrov kar ležalo na računu, zato sem se lahko samo zahvalila za to lepo gesto. Očitno pa za mnoge to ni ovira, saj je že v prvih urah po objavi oglasa zapolnila soboto z 12 ogledi in eden izmed njih se je tudi odločil za nakup. Okej, si rečem, se bova pa preselila, čeprav sem se že čustveno navezala na to stanovanje, še posebej, ker sva imela 30 m2 terase, ki mi je še posebej v času lockdowna predstavljala varno zatočišče pred ponorelim svetom. Prihajam namreč z vasi, zato sem vajena vzgajati svojo lastno solato in oblačila sušiti zunaj na stojalu in ne v sušilcu, in od tega ne odstopam, sorry.
Skratka, odprla sem vse možne spletne strani s ponudbo nepremičnin in se podala na lov, čeprav se stanja na trgu zavedam, saj večkrat komu pomagam pri iskanju stanovanja ali sobe. Sama si želim stanovanja, ki ima spalnico ločeno od dnevnih prostorov, imeti mora tudi teraso/balkon/atrij. Ko sem to informacijo podelila med kolegi, se je vsul plaz kritik – ja, madona, si zahtevna. Ja, pa sem res? Za enosobno stanovanje z izhodom na zrak sem pripravljena odšteti več kot polovico svoje plače. Že ko to rečem na glas, me malo zmrazi. Ampak okej, se sprijazniš s tem, če bo le stanovanje tako, kot sem si predstavljala. In potem te zadene realnost. Ob dveh povprečnih plačah si s partnerjem ne moreva privoščiti stanovanja, kot bi si ga želela – pa sem postavila samo dva pogoja. To, da bi bilo stanovanje opremljeno kadar koli po drugi svetovni vojni, je praktično že iluzija. Ker če dodam še to, potem bi morala za stanovanje odšteti celotno plačo.
Marsikdo si sploh ne predstavlja, da so cene zrasle do neba. Ravno zadnjič sem na spletu videla oglas za idealno stanovanje, ampak je bilo v Ormožu. Cena takega najema – 180 evrov. Cena enakega v Ljubljani – 700 evrov. No, saj se tudi v Ljubljani najde kašno, ki bi bilo super in cena ni tako grozna. A kaj, najprej moraš imeti srečo, da ga sploh opaziš, saj minuto po objavi lastnik stanovanja prejme vsaj 30 klicev in potem se začne tekmovanje, kdo bo bolje polizal rit. Še dobro, da si nisva omislila kakšne domače živali ali otroka, ker to pa je itak avtomatski no-go pri najemodajalcih.
In potem sledi še kašen komentar pripadnika starejše generacije: “Veš, ko sem jaz bil toliko star, sem imel že svojo hišo in dva otroka.”
Ja, super, sem vesela zate, midva pa sploh nisva kreditno sposobna, pa četudi bi bila, kako pa naj pri vseh teh visokih stroških prihranim za polog? Dolgoročno očitno v Ljubljani ne bova mogla ostati, ker najini družini nista iz tega mesta, da bi lahko računala na bivanje doma ali na možnost dedovanja. Ko/če bova kreditno sposobna, pa si več od garaže tako ali tako ne bi mogla privoščiti.
In potem me folk vpraša, zakaj nimam otrok. Kam naj ga pa dam, v rejništvo?
*Objava je nastala v sodelovanju z društvom za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Zapis je bil originalno objavljen v decembrski številki časopisa o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih Kralji ulice.