Ime s statusom

Ilustracija Samira Kentrić

“Kaj je samo tvoje pa vsi drugi uporabljajo več kot ti?” se je glasila uganka na otroškem igrišču.

Verjetno mnogi še zdaj ne uganejo, da je to naše osebno ime.

V kulturno homogenem okolju, kot je slovensko, smo osebe z bolj nenavadno zvenečimi imeni vajene napačnega naglaševanja in izpisovanja naših imen. Vajene smo ponavljati svoje ime in ga po potrebi črkovati. Razumemo, da ima vsak jezik svojo specifično melodijo in da nas ne morejo poklicati v melodiji jezika, v katerem nam je bilo dano to ime.

Skromnost in sram, ki sta nam, otrokom priseljencev, v otroštvu preprečevala, da bi se kadarkoli postavili zase, za svoje ime, in smo bili hvaležni že, če si ga je kdaj kdo vsaj približno zapomnil, sta z leti zbledela, a mnogi ju nismo zamenjali z jasno zahtevo po pravilnem navajanju naših imen.

Odraščanje prinese možnost emancipacije – začela sem sama izbirati ljudi, ki me obkrožajo, in se v svojem poklicu še kar uspešno integrirala v okolico. Ne zaznavam več, da večina ljudi moje ime napačno naglašuje. Leta ustvarjam tudi v tandemu pod skupnim, izbranim imenom, ker sva s Tino mnenja, da kot umetnici v delo tandema prispevava specifičen del svoje ustvarjalnosti in da se zato ni smiselno podpisovati s polnimi imeni, temveč s tistim, znotraj katerega se članici izražava in katerega poslanstvu slediva.

Tudi svoja samostojna dela sem leta podpisovala pod psevdonimom, ker je včasih tovrstno diskretnost terjala narava dela, kot je bilo urejanje zaupnih besed, nato sem zgolj kot Samira podpisovala politične ilustracije (pogosto pa me je uredništvo sploh pozabilo podpisati) in pravzaprav šele s knjižno ilustracijo nastopam s polnim imenom. A še vedno se podpišem povsem avtomatično, brez odnosa, ponosa, občutka avtorstva ali česa podobnega. Ne skrbita me prepoznavnost in spreminjanje lastnega imena v tržno znamko. Verjamem, da sta zadovoljstvo s svojim delom, ki prispeva v skupno dobro, in z odnosi, v katere se vpletamo, edina prava pot do samozavesti in občutkov sprejetosti.

A življenje ni ravna črta, občasno kaj pretrese naša načela in podvrženi smo zunanji oceni-tvi, od katere smo eksistencialno odvisni. Upoštevati moramo standarde, skozi katere nas točkujejo drugi.

Tak trenutek je za nas, samozaposlene v kulturi čas podaljševanja pravice, da nam plačuje prispevke ministrstvo za kulturo, ko stroka presodi pomen in kvaliteto naših del. Odgovor na to, zakaj to pravico sploh potrebujemo in zakaj jo nujno potrebujemo, se skriva v potrošniškem sistemu, v katerem si ustvarjalci nekomercialnih izdelkov ne moremo zagotoviti zadostnih prihodkov, da bi sami plačali svoje prispevke in preživeli. A da bi bila naša “vrsta” do socialne varnosti sploh upravičena, mora ustreči pričakovanjem določene komisije, ki z nami ne sodeluje, ampak nas le ocenjuje. S tem je seveda narobe prav vse, saj imamo umetniki dela dovolj (kar že samo po sebi govori o naših sposobnostih), denarja pa nikakor ne. In tako smo ujeti v zunanjo ocenitev, ki naj bi bila karseda objektivna, vendar vsi vemo, da se na polju umetnosti objektivnosti preprosto ne da (iz)meriti in je tudi ni potrebno. Pa vendar mora komisija to objektivnost nekako označiti in mi moramo pri tem sodelovati ali pa opustiti poklic. Tako je v sistemu.

Opustiti poklic, se posvetiti čemu bolj všečnemu, enostavnejšemu, donosnejšemu? Umetniki smo tisti redki srečneži, ki praviloma nismo odtujeni od svojega dela. Če naj bi človeštvo stremelo k idealu samouresničitve skozi delo, smo umetniki pogosto že tam in ne gremo nazaj. Sama vem, da zame smisla in zadovoljstva ni v denarju, da je zadoščenje ob dobro ustvarjenem delu vedno onkraj plačila, zato o plačilu pogostokrat niti ne razmišljam (dovolj). Materialnost me bolj obkroža, kot si jo prisvajam. Lepoto raje izdelam kot posedujem. Takšen način delovanja ima seveda ideološke in praktične posledice. Lastnina mi ni vrednota, verjamem in vem, da naša telesa lahko vedno znova izdelajo, kar je potrebno; zakaj si torej prisvajati, zakaj vztrajati pri ‘svojem’? In da, to me moti pri drugih. Lastnina, lastništvo, prisvajanje, branjenje svojega, vse to se mi zdi globoko nesmiselno.

V post-liberalni družbi smo taki primerki povsem simpatična eksotika, neškodljivi, maloštevilčni “levi” odklon. A politična klima ni nujno ves čas liberalna. Podaljšati pravico do plačanih prispevkov je vselej stresno in zamudno, še posebej, če je na oblasti izrazito desna vlada. Zaradi verbalnih napadov na socialnih omrežjih, ki so včasih prešli že kar v grožnje, sem vedela, da je povsem mogoče, da sem na kakšni listi, za katero ne vem, a vem. Vem, da je že moje drugače zveneče ime lahko dovolj, moja javno izražena prepričanja pa nedvomno preveč. Vem in drugače ne znam, nočem. Vem, da se bo kompliciralo. In vem tudi to, da obstaja možnost, da vse te sovražnosti vendarle ne bodo vplivale na presojo komisije in ministra, saj formalno zadostujem pogojem.

V prvi polovici lanskega leta sem tako izgubila neskončno količino energije, da sem podaljšala pravico do plačanih prispevkov. Seveda, vse težave so se zdele tehnične narave, napake z moje strani. Najprej nisem vnesla nekega podatka, kot ga nisem niti zadnjič, le da takrat ni to nikogar zmotilo, zdaj pa so zahtevali ponovno oddajo vloge. Potem so mi razložili, da to, kar se meni zdijo nagrade, v administrativnem smislu to niso. Nato klicanje in spraševanje o sprejeti odločitvi v nedogled, da je bilo že uslužbenkama nerodno, da ni novic. Te so bile, a ker se je čakalo na dokončno potrditev ministra, se jih ni smelo povedati. Tako se je vsemu ostalemu pridružil še stres ugotavljanja, kako plačati prispevke, od kod vzeti denar in nazadnje … plačati. In nato je prišla odločitev ministrstva, da mi bodo prispevke še naprej plačevali – utemeljitev odločbe mi je pojasnila, da sem status po mnenju komisije obdržala za las. V odločbi so štirikrat navedli moja osebno ime in priimek, od tega trikrat napačno, pravilno samo v tistem delu, ki so ga skopirali iz moje vloge. Sem se pritožila? Nisem.

Raje ustvarjam naprej.

Nisem prepričana, da je tako prav. Distanca do drobnih rasizmov, ki spremljajo moje ime, mi je od malega vsiljena, da bi lahko šla naprej proti pomembnejšim ciljem in ta distanca še kar vztraja. V svojo filozofijo proti lastnini sem vpela tudi svoje osebno ime. Bolj kot v ‘spoznajmo samega sebe’ verjamem v to, da ‘vse teče’. Vsi pomisleki, ki so me prišli obiskat v tistem obdobju, vsa frustracija, vse je izginilo tisti hip, ko sem spet začela ustvarjati – socialno zavarovana in v varni družbi tistih, ki sem jih izbrala, ki razumejo.

Do naslednjega podaljšanja?


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

Kaj je tisto, kar ljudi žene k dobremu? In kaj je tisto, kar jih vodi v slabo in škodljivo? Ilustratorka Alenka Sottler piše o goljufanju in o izjemnih ljudeh.