Vprašanje, ki si ga vsi zastavljajo, je – kje so bili vojaki v soboto?

Fotografija: wikimedia, Benno Rothenberg; izraelska zasedba in okupacija Gaze, 2. november 1956

Napad Hamasa in dogodki, ki sledijo od sobote, so neopisljivi. Podobe prestrašenih civilistov, obkoljenih v njihovih domovih, nedolžnih ljudi, ki so hladnokrvno umorjeni na ulicah, na zabavah in doma nam lomijo srca. Ducati, zajeti za talce in odvlečeni v Gazo. Vsak od nas pozna nekoga, ki ga je to tragično prizadelo. Lahko bi v neskončnost nadaljevali o krutih in kriminalnih ravnanjih ali pa se lahko osredotočimo na to, kako nas je naša judovsko-supremacistična vlada privedla do tega stanja. Ne glede na to, kako težko je, je naša naloga, da kot nekdanji izraelski vojaki in vojakinje govorimo o tem, kaj so nas poslali početi. 

Izraelska varnostna politika pomeni sedaj že desetletja ‘upravljanje s konfliktom’. Ena za drugo izraelske vlade vztrajajo na novih in novih krogih nasilja, kot da bi katerikoli od njih lahko kaj dosegel. Govorijo o ‘varnosti’, ‘odvračanju’, ‘spreminjanju računice’. 

Vse to so izrazi za bombardiranje Gaze v razmesarjeno gmoto, ki se ga vedno upraviči kot napade na teroriste, ki pa vedno prinese visoko število žrtev med civilisti. V vmesnem času, med krogi nasilja, skrbimo, da je življenje za ljudi v Gazi nemogoče, nato pa hlinimo presenečenje, ko vse skupaj prekipi. 

Govorimo o ‘normalizaciji’ odnosov z Združenimi arabskimi emirati in sedaj s Savdsko Arabijo, ob tem pa upamo, da bo svet spregledal zapor na prostem, ki ga gradimo na lastnem dvorišču. Poleg nezamisljivih kršitev človekovih pravic smo ustvarili ogromno varnostno tveganje za lastne prebivalce. 

Vprašanje, ki si ga vsi Izraelci in Izraelke zastavljajo, je – kje so bili vojaki v soboto? Zakaj je bila izraelska vojska IDF vidno odsotna, medtem ko je bilo na stotine Izraelcev in Izraelk pobitih na domovih in ulicah? Nesrečna resnica je, da so bili ‘zaposleni’. Na Zahodnem bregu. 

Vojake pošiljamo, da varujejo izraelske naseljence, ko ti vdirajo v palestinsko mesto Nablus, ko preganjajo palestinske otroke v Hebronu, ko jih je potrebno ščititi med izvajanjem pogromov. Naseljenci zahtevajo, da se odstrani palestinske zastave z ulic vasi Huwara; izraelske vojake in vojakinje se pošlje tja, da to naredijo.

Naša država se je – že pred desetletji – odločila, da je pripravljena zakockati varnost lastnega prebivalstva v mestih in vaseh, da ohrani nadzor nad milijoni običajnih ljudi, ki jih drži pod okupacijo – v imenu mesijanskega načrta naseljevanja.

Ideja, da lahko ‘upravljamo s konfliktom’, ne da bi ga kdajkoli rešili, se ponovno sesuva pred našimi očmi. Do zdaj je obstala, ker so si jo le redki upali postaviti pod vprašaj. Ti tragični dogodki bi to lahko spremenili. Morajo. Zavoljo vseh nas med reko in morjem.

* Avner Gvaryahu je direktor organizacije Breaking the silence, ki povezuje izraelske vojake in vojakinje, ki želijo spregovoriti o nasilju, ki jim ga je bilo ukazano izvajati nad Palestinci in Palestinkami pod izraelsko okupacijo. Besedilo v prevodu objavljamo v dogovoru z organizacijo Breaking the silence.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.