Težko rečem, da so v prvi treh, štirih razredih osnovne šole že obstajali pari – vsaj na naši osnovni šoli. Bolj so bile to simpatije, ko sta si bila dva neizmerno všeč, a sta to na vse kriplje skrivala pred drugimi. Ponavadi neuspešno. Fantje smo svojim simpatijam radi nagajali in če so tudi one rade videle nas, jim je bilo to nagajanje ponavadi všeč. Prijatelji, še prav posebej pa prijateljice, so poskrbele, da sta se dva, ki sta si bila všeč, “slučajno” znašla v istih družbah, bila povabljena na iste rojstne dneve, bila pri igrah izbrana v isto ekipo, razen pri igrah, kjer je bilo bolje biti v nasprotnih. In ko je bilo že vsem jasno, s(m)o imeli zanju tudi posebno pesmico, ob kateri sta oba, ona nekoliko bolj, rožnato zardevala:
Lupček pa lubica,
to je lepi par.
Ona bo šivilja,
on pa dimnikar.
Nekje v petem razredu pa nam ni bilo več dovolj biti skupaj na rojstnih dnevih niti izmenjevati skrivne poglede. Počasi nas je začela “metati” puberteta, vse okoli nas in predvsem v nas se je spreminjalo, vključno z našimi glasovi, ki so dobili tisti nadležen piskajoči podton. Nastopil je čas za prve ljubezni, za prve pare, prve punce, prve fante. Za prve zaresne poljube. Seveda smo bili tudi pri tem izjemno nerodni. Kako začeti z nekom “hoditi”, je bilo dokaj zapleteno in zelo po ovinkih. Ko smo končno zbrali dovolj poguma, smo, ponavadi fantje, tisti, s katero smo želeli hoditi, preko posrednikov oziroma pogosteje posrednic, poslali listek z napisom:
Bi hod’la z mano?
DA NE
(obkroži)
Potem smo nestrpno čakali, da se listek (po kurirjih ali kurirkah) vrne nazaj in da bo seveda obkrožen DA. No, roko na srce smo se, preden smo poslali simpatiji listek, na vseh možnih koncih prepričali, da bomo dobili pozitiven odgovor in običajno smo ga.
In po vsem tem sva postala par. Vsi so vedeli, da sva, lahko sva se držala za roke, se kdaj pa kdaj – tudi – v javnosti poljubila, na šolskih plesih plesala “ta mirne” in bila zaljubljena do ušes. Skupne poti iz šole domov so bile ponavadi trikrat daljše, kot tiste v nasprotni smeri. Z vsakim korakom sva se trudila ustaviti ali pa vsaj upočasniti čas, pa čeprav sva se popoldan spet videla.
Vse do konca, ki je ponavadi nastopil že nekaj mesecev po tem, ko smo začeli “hodit”. In čeprav je bilo kratko, ti razhodi niso boleli nič manj, kot tisti kdaj kasneje. A bili so del odraščanja mul in mulcev, ki s(m)o si zagotovo kdaj kasneje zaželeli, da bi bilo spet tako preprosto, kot takrat, ko smo si še pošiljali listke z – usodnim – vprašanjem.