Leila Farsakh je profesorica politologije na univerzi v Massachusettsu in avtorica pionirskega dela Palestinske delovne migracije v Izrael: delavstvo, zemlja in okupacija (Palestinian Labour Migration to Israel: Labour, Land, and Occupation).
V knjigi pojasni, kako sta uporaba in nadzor nad palestinskimi delavci in delavkami postala del izraelskega sistema apartheida. Prepričana je, da so bila prizadevanja za rešitev dveh držav pomeben del palestinskega boja za spoštovanje pravic palestinskega naroda – a zdaj je treba najti pogum in stopiti onkraj modela nacionalne države. Leta 2021 je uredila in prispevala h knjigi Ponovni razmislek o državnosti v Palestini: samoodločba in dekolonizacija onkraj delitve(Rethinking Statehood in Palestine: Self-Determination and Decolonization Beyond Partition). Sledi del intervjuja, ki je v celoti objavljen v reviji Borec, št. 829-831.
V zborniku Ponovni razmislek o državnosti v Palestini pišete, da je delitev kot rešitev za Palestino propadala, a da rešitev ene države še ni politično dozorela – ne gre zgolj za to, da postane bolj razširjena, ampak da jo bo tudi Izrael moral sprejeti, kar pomeni, da se bo moral odpovedati privilegijem, spoštovati mednarodne obveznosti in zavrniti etno-rasistično definicijo lastne identitete, ki jo je uzakonil zakon iz leta 2018. Meddržavno sodišče se je v svojem julijskem mnenju sklicevalo na rešitev dveh držav in pozvalo k njeni uresničitvi. Zakaj se je tako težko premakniti onkraj te rešitve?
Gre za mantro, ki se jo ponavlja 30 let. In od leta 1947 je to pravni okvir vprašanja Palestine. Resolucija ZN 181 iz leta 1947 ni rekla, da bi morala obstajati ena, binacionalna ali federativna, država. V njej piše, da morata biti dve državi, arabska in judovska. Ta resolucija je zelo pomembna za mednarodnopravno legitimnost Izraela. Na njej je temeljila izraelska razglasitev samostojnosti.
Ta pravni okvir je bil potrjen leta 1967 z Resolucijo ZN 242 o pravici držav, da obstajajo v miru in varnosti. Ta Resolucija zanika obstoj palestinskega naroda, ne omeni palestinske države in predhodne resolucije Generalne skupščine. Uvede formulo ozemlja za mir, ki obljublja vrnitev ozemlja pod izraelsko okupacijo sosednjim državam, če te priznajo obstoj Izraela. S tem se je izbrisalo vprašanje Palestine. Poraz leta 1967 je bil v mnogih pogledih hujši kot leta 1948. Pred tem je obstajalo zavedanje in zaveza k boju zoper sionizem. Nato pa so bile vojske štirih arabskih držav poražene v šestih dneh. Sporočilo je bilo jasno: Izrael je tam in bo tam ostal in arabske države morajo najti način, da s tem sobivajo. Pomen Resolucije 242 je v tem, da je Palestinkam in Palestincem odvzela glas, ter pooblastila Izrael in arabske države, da najdejo rešitev.
A to se ni zgodilo?
Drži. Palestinkam in Palestincem je uspelo zgolj v sedmih letih postati mednarono prepoznaven subjekt in akter. Leta 1974 je bila Palestinska osvobodilna organizacija – PLO povabljena, da spregovori pred ZN. Podeljen ji je bil status opazovalke. To priznanje revolucionarnemu gibanju je bilo v mnogočem neverjetno. Leta 1974 je Jasser Arafat v ZN dejal, da je cilj palestinskega boja zagotoviti demokratično državo, ki bo vključevala Jude, muslimane in kristjane. Program PLO je bil vedno program ene države. A Arafat se je zavedal mednarodnega soglasja glede delitve.
Palestinke in Palestinci danes pravijo, da jih je Arafat tedaj poskušal pripraviti, da bodo sprejeli, da je edini dosegljivi cilj palestinska država na majhnem delčku Palestine. To je bilo ne glede na vse bolje kot ostati brez države. Država ti ponudi potni list, pravice, svobodo doma in pripadnosti …
A palestinska država kot ena od dveh držav je bila kompromis?
Da. Palestinke in Palestinci so sprejeli ta zgodovinski kompromis leta 1988 in nato ponovno v Oslu. Odpovedali so se ideji osvoboditve celotne Palestine, tako da bi lahko Judje, muslimani in kristjani živeli skupaj v eni državi. Pristali so na oblikovanje palestinske države na 22 odstotkih ozemlja historične Palestine. To je bil pragmatizem, ki naj bi ustrezal mednarodnemu soglasju, da bo Izrael obstal in da ga arabske države ne bodo premagale, ampak z njim sklenile mir.
Ljudje brez države so ljudje brez pravic. Država uresničuje pravice ljudi in konča njihovo begunstvo. Izda dokumente in vzpostavi institucije, ki omogočijo avtonomijo in gradijo gospodarstvo … vse to so bili razlogi, zakaj so se Palestinke in Palestinci odločili boriti se za državo. Cena, ki so jo zato plačali, je zelo visoka. Izrael je poskušal uničiti PLO leta 1982. Bilo je grozljivo. V približno 88 dneh je bilo v Bejrutu ubitih 15.000 ljudi. Boj je bil dolg. Danes vsi trdijo, da je rešitev dveh držav edini način, da se zagotovi palestinska pravica do ozemlja in sionistična trditev, da imajo pravico do judovske države. Tragedija je, da Izrael vseskozi dokazuje, da ga ta rešitev ne zanima.
Dogovor iz Osla je morda slab, a prispeval je nekaj pomembnega – prvič so sionisti priznali, da obstajajo Palestinci in Palestinke. Dotlej sta Izrael in sionizem Palestinke in Palestince označevala za arabce, za ljudi iz Jordanije ali ene od drugih 22 arabskih držav, kamor lahko gredo …
Oslo je to spremenil?
Da. Prišlo je do uradnega državnega priznanja, da obstaja palestinski narod s pravico do samoodločbe. Razmislek Izraela tedaj je bil, da morda ne more izbrisati celotnega palestinskega prebivalstva, lahko pa jih omeji, zapre v taborišča z obljubo njihove državnosti, ki pa je ni in je ne bo dopustil. Vse, kar je Izrael dal Palestinkam in Palestincem, so bantustani.
Palestinsko prebivalstvo se je in se upira okupaciji, a Izrael vztrajno gradi nezakonite naselbine in spremljajočo infrastrukturo ter vse bolj ločuje Gazo od Zahodnega brega. Ob tem si je Izrael uradno opral roke od vseh odgovornosti in dolžnosti, ki jih ima do Palestink in Palestincev kot okupator do okupiranega prebivalstva, saj je vse predal na Palestinsko upravo. S tem modelom želi nadaljevati: prepustiti Palestinskam in Palestincem, da upravljajo in skrbijo sami zase, medtem ko si prilašča in je pod njegovim nadzorom vse več in več palestinske zemlje.
EU in ZDA pa plačujeta račune za Izrael in finanacirata sistem, da Palestinke in Palestinci upravljajo sami s seboj, pri čemer je glavna skrb varnost Izraela?
Da in Evropa je pri tem glavna. V 25 letih po Oslu je Palestinska uprava prejela 44 milijard dolarjev za svoje delovanje. Evropski in ameriški denar ohranja in financira okupacijo, hkrati pa ustvarja videz, da se gradi palestinske institucije in infrastrukturo; redno se tudi “popravi” in nadomesti, kar Izrael uniči.
A z vse bolj razširjenimi izraelskimi nezakonitimi naselbinami in spremljajočo infrastrukturo je to vse bolj podobno tlačenju kroga v kvadrat. V prvih destih letih 21. stoletja so ljudje prav zaradi širitve izraelskih nezakonitih naselbin začeli govoriti, da je z rešitvijo dveh držav konec. Če se ne slepimo, imamo eno državo apartheida. Med reko in morjem je samo ena suverena država in to je Izrael: država, ki privilegira pravice Judov nad pravicami vseh ostalih, še posebej nad pravicami Palestink in Palestincev. Njim dopušča določeno avtonomijo, ne pripozna pa jim nikakršne suverenosti. Zato je vse več opozoril in protestov, da je lepo, želeti si dve državi – a če nihče ne ustavi Izraela pri gradnji novih nezakonitih naselbin, potem dveh držav ni in ne bo – to kar obstaja, pa je apartheid.
Politiki to vedo?
Mednarodna skupnost se zaveda, da rešitev dveh držav ni uresničljiva niti mogoča. Leta 2011 sem na konferenci v Evropi dejala, da se vrata do rešitve dveh držav zapirajo Že tedaj so to vedeli. In danes se vsi zavedajo, da je rešitev dveh držav mrtva črka na papirju. Težava je, da nihče ne zmore govoriti o eni državi.
Zakaj?
Prvič zato, ker je eno državo kot rešitev mnogo težje uresničiti kot dve državi, saj to terja odgovore na težka vprašanja – najpomembnejše med njimi je, kako zagotoviti, da Izrael postane demokratična država? Kako zagotoviti pravice Izraelcev in Izraelk ter pravice Palestink in Palestincev v skupni državi?
Kot drugo, manjka politična stranka ali palestinska koalicija, ki bi podprla eno državo kot rešitev. Potrebujemo nekaj podobnega Izjavi svobode (The Freedom Charter) v Južni Afriki. Stranka Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) je nastala leta 1923 in sprva je podpirala delitev. Šele leta 1956 so rekli ne, “hočemo demokratično Južno Afriko vseh”. To je prinesla Izjava svobode. Tega Palestinke in Palestinci trenutno nimamo.
Zakaj?
Če omenim zgolj dva razloga: prvič, zaradi zadnjih 35 let in zaradi vsega, kar se je vložilo v izgradnjo palestinske države ter njenih institucij. In drugič, ena država zahteva soočenje in razrešitev izraelsko-palestinskih pravic. Palestinci niso nikoli imeli težav z judovskimi pravicami, a kako zagotoviti, da bodo Izraelci sprejeli, da imajo enake pravice kot Palestinci in ne pravic, ki so pomembnejše od palestinskih?
Trenutna vojna na Gazo je situacijo še otežila. Pokazala nam je, da je sionizem genociden. Celo liberalni sionisti bodo rekli, da je bila nakba napaka, a da je bil holokavst hujši, da je to zemlja njihovih prednikov in da ni drugih ljudi, ki bi lahko bivali na njej. Taki razmisleki ne krepijo možnosti sobivanja drug z drugim, ampak krepijo politike uničenja drugega. Kako se pogovarjati z ljudmi, ki so rasisti, narcisi in ki upravičujejo poboje Palestink in Palestincev ter genocid nad njimi v imenu lastnega preživetja?
Zato je pomembno poudarjati, da Palestinke in Palestinci živijo pod izraelskim režimom apartheida. Bolj ko je jasno, da je Izrael odpadniška država, lažje lahko resno razmišljamo in razpravljamo, kako ta odpadniški režim spremeniti v demokratično državo. Mednarodna skupnost tega ne poudarja, ker ne želi pritiskati na Izrael. A Izrael mora sprevideti, da je, kar počne, nesprejemljivo. Moralo se ga bo prisiliti, da preneha s kršenjem mednarodnega prava. Prenehati mora prejemati orožje.
Zakaj do tega še ni prišlo?
Ker Izrael služi geostrateškim interesom ZDA ter Evrope in zaradi strahu pred obtožbami antisemitizma v senci zgodovinskih zločinov, ki jih Izrael zlorablja in uporablja za enačenje antisemitizma z antisionizmom. Temu se lahko zoperstavijo zgolj jasne in močne, načelne vizije politikov. Odločitve Meddržavenega sodišča bi te lahko okrepile.
Danes je vsako priznanje palestinske države simbolno dejanje, a vseeno ni nepomembno, saj potrjuje pravico Palestink in Palestincev do samoodločbe.
A kako zagotoviti dejansko uresničitev te pravice?
Dve možnosti sta: ali se prisili Izrael, da preneha s svojimi ravnanji zadnjih desetletij in se ga kaznuje, ali pa se predlaga nov model, ki skupaj prizna palestinsko in izraelsko državo kot eno samo.
Nekateri predlagajo konfederacijo, a Izrael ne priznava niti možnosti obstoja palestinske države. Če priznamo meje iz leta 1948, če se umaknejo vojaške kontrolne točke in nezakonite naselbine z naseljenci ter se dovoli palestinskim beguncem in begunkam, da se vrnejo, ter vsaka skupnost skrbi in odloča o lastnih zadevah, kar Palestinci na nek način že počno sedaj v coni A na Zahodnem bregu, manj v conah B in C, Izraelci pa to počno v knesetu. Potrebuje se nato še skupni, federativni parlament, skupna zunanja in obrambna politika …
Mogoče so različne institucionalne ureditve in tako se lahko sedanjo rešitev dveh držav poveže v resničnost ene demokratične države. Organizacije kot so One Democratic State Campaign in A Land For All delujejo v tej smeri. Možnosti nam ne manjka – problem je manko volje in rasistični, izključevalni projekt, za kar se je izkazal sionizem.
Pišete, da so delitve del imperialnih kolonializmov. Evropa je vsilila model deli-in-vladaj na Palestino, medtem ko rešitev dveh držav sledi tudi etno-nacionalističnemu evropskemu modelu držav. Trenutno politiki trdijo, da ni alternative rešitvi dveh držav, da je to edina možnost – a tudi demilitarizacija nacistične Nemčije in Japonske v zgodovini ni bila videna kot resna možnost, podobno kot demilitarizacija Izraela danes. Ali zavrnitev in prevpraševanje rešitve dveh držav postavlja pod vprašaj tudi obstoječi svetovni red, kolonialni model in etno-nacionalne države?
Mednarodni pritisk je bistvenega pomena. Izrael je produkt nacionalizma, ideologije 19. in 20. stoletja. V 21. stoletju sta v igri dve sili. Prva krepi nacionalizme – razpad Jugoslavije je morda najboljši primer, kako se je drugačen državni model razbilo na etno-nacionalistične države. A druga sila teži k povezovanju: EU je rezultat tega, pa tudi ZDA, Nemčija po združitvi.
Genocid, ki ga Izrael izvršuje v Gazi, nedvomno prinaša veliko količino sovraštva. A sovraštvo je obstajalo tudi med nacistično Nemčijo, Francijo in Poljsko. Pa vendar so te države sklenile mir, ko so se znebile rasističnih, fašističnih voditeljev in režimov. Ni lahko, a je mogoče in uresničljivo. V Južni Afriki se je ANC boril za konec apartheida ne zato, ker bi hotel, da se bodo vsi imeli radi, ampak je bil cilj, da bodo vsi imeli enake pravice. To je pomembno. Ljudje želijo živeti. Prilagodijo se. Problem so skrajneži.
Izziv za Palestinke in Palestince je, kako preseči miselnost poražencev. Kako preseči sprijaznjenost, da sionizma ni mogoče premagati in da je potrebno sprejeti rešitev dveh držav kot najmanj slabo med slabimi možnostmi?
Prizadevanja in boj za palestinsko državo niso bila zaman. Odigrala so pomembno vlogo, da se je potrdilo in utrdilo palestinski politični obstoj in naše pravice. A sedaj je ta pot končana. Ni mogla pripeljati do osvoboditve, saj je delitev temeljila na kolonialni nadvladi. Če bi Oslo temeljil na izraelskem umiku z Zahodnega brega in iz Gaze, bi lahko morda bilo drugače. A do izraelskeg umika ni nikoli prišlo. Delitev, ki je temelila na kolonialni zasnovi, je onemogočila neodvisnost. Prav tako smo videli visoko ceno delitve v Indiji, Bangladešu in Pakistanu. Dodatna težava v Palestini je to, da se je sionizem kot projekt nacionalne osvoboditve izkazal za uničujočega – uničiti in izbrisati želi palestinsko prebivalstvo. Fizično. V preteklosti, leta 1967, pred Oslom, so sionisti verjeli, da so Palestinke in Palestince izbrisali s tem, da so jih ignorirali, da so jih preganjali in se borili proti njim, da se z njimi niso pogovarjali, ampak so o njih govorili z drugimi arabskimi državami. Benjamin Netanjahu je v zadnjih dvajsetih letih, pred oktobrom lani, sam dejal, da lahko ljudje pozabijo na Palestince, saj so arabske države na strani Izraela. A Palestinici in Palestinke so ostali in obstajajo. Ne bomo izumrli, razen če nas Izrael uniči vseh sedem milijonov.
Kaj je potrebno, da bi se preseglo sedanje stanje, ki za palestinsko prebivalstvo pomeni uničenje, ki prinaša dnevna ponižanja in pobijanja Palestink in Palestincev?
Pogum. Potrebujemo pogum političnih voditeljev vseh barv na vseh koncih sveta.
Dodatna težava je regijska razporeditev sil: arabske države so pripravljene sprejeti Izrael kot državo, z izjemo držav v koaliciji odpora, ki ima sicer široko podporo med arabskim in palestinskim prebivalstvom. Podpora Izraelu v regiji je postala pomembna za ZDA in Zahod. S tem se zagotavlja ravnotežje, da Iran ne postane močnejši od Izraela in da nobena država ne more zamajati tega ravnovesja.
Omenili ste Iran in pred tem Jugoslavijo. V knjigi, ki ste jo uredili, omenite tako delo Martina Buberja, Judasa Magnusa in Mosesa Smilanskyja o Palestini kot binacionalni državi kot objave Palestinske osvobodilne organizacije. Leta 1947 so Indija, Iran in Jugoslavija predlagale ZN konfederativni model. Jugoslovanski diplomat Vladimir Simič je tedaj v dokumentu opisal skupne stavke judovskih in palestinskih delavcev proti britanski gospodi med Britanskim mandatom v Palestini. So te izkušnje in ideje danes še pomembne?
Pomembne so, ker ljudje pozabljamo – še posebej zdaj, med vojno. Palestinski delavci, ki delajo v Izraelu, večinoma gradijo ceste in hiše. Vedno so obstajali odnosi, ki so presegali in prečili delitve. Težava je izključevanje. Temeljni problem pa je model nacionalne države. Hannah Arendt je pisala o tem kot judovska avtorica, ki je bila do neke točke tudi sionistka. Podobno kot Magnus in ostali je trdila, da judovsko prebivalstvo predstavlja narod, a ne potrebuje lastne države, da bi preživelo. Problem, ki so ga ti avtorji prepoznali v sionizmu, je bil ta, da je poskušal zatreti bogastvo judovske zgodovine v zgodovino evropskih Judov in te ideje razširiti na vse Jude in Judinje celega sveta. Judovsko prebivalstvo je bilo vedno del Bližnjega vzhoda in Palestine. Arabski Judje so obstajali dva tisoč let, dokler ni Izrael razglasil, da so vsi Izraelci. A podoba Izraelca je podoba belega, ‘civiliziranega’ moškega.
Sionizem je izbrisal in odstranil vse zgodovine sodelovanja in skupnih življenj. Zavrnil je in zavrača vse nesionistične zgodovine. Sionisti so trdili, da so oni staroselci, in verjeli, da jim to daje pravico, da prisilno izselijo in izbrišejo vse ostale prebivalce te zemlje. Nesionistične zgodovine sodelovanj in sobivanja so vedno obstajale. Problem nastane, ko ustvariš izključujočo državo, ki temelji na ideji o večvredni in supremacistični pravici Judov, da imajo lastno državo. Kar zanika tudi zgodovinski razvoj in dogajanja. Ustanovitev judovske države se je pojavila v določenem zgodovinskem trenutku. A če se država ne prilagodi resničnosti, bo slej ko prej izginila.
Izrael je poskusil ustvariti resničnost, da bi lahko trdil, da je zahodna država, edina demokracija v regiji arabskih divjakov, kjer brani interese Evrope. Izraelski predsednik, Isaac Herzog, je po 7. oktobru lani dejal, da se Izrael spopada z barbari in brani Evropo. To je ponovljena fraza Theodora Herzla iz njegove knjige The Jewish State iz leta 1896. Le da nismo več v Evropi tridesetih ali štiridesetih let 20. stoletja, ko je rasizem še imel legitimnost. Minilo je skoraj 130 let, smo v času post-rasizma, ko je takšna ideja problematična in znak dvojega. Najprej, da je rasizem ključni, sestavni del situacije v Palestini, in nato, da je Evropa globoko vpletena in soudeležena v nastanek judovske države.
Zato se situacija ne bo razrešila, če se Evropa ne bo soočila z lastno zgodovino – in to ne na način, kot je to naredila Nemčija, ki si poskuša umiti roke holokavsta, s tem da težo in posledice prevrže na Palestinke in Palestince. Evropski izvor deloma pojasni, zakaj okupacija Palestine traja tako dolgo. Evropa je odgovorna, a te odgovornosti ne prevzame in problema ne reši. Sedanja vojna na Gazo nam ponovno dokazuje, kako zelo je Izrael odvisen in pogojen s podporo kolonialnih imperijev.
Izrael je tehnološki silak, predvsem ko pride do tehnologij nadzora – svojo vojaško tehnologijo izvaža v Evropo, ZDA in po celem svetu. A vendar je bil poražen. Dogodki 7. oktobra so Izrael potisnili v hudo krizo. Namesto da bi se iz nje učil, se je odločil še povečati stopnjo nasilja, ki ga izvaja.
Travma nas lahko nauči skromnosti, a v Izraelu vidimo, da krepi zgolj aroganco in narcisizem, z vse močnejšim občutkom večvrednosti in izjemnosti. Izraelke in Izraelci ne uvidijo, da obstajajo strukture, ki ustvarjajo ali zatiranje ali pa stabilnost in osvoboditev. Osvoboditev enega ne more biti nikoli utemeljena na temu, da zatre svobodo in neodvisnost drugega.
Ustvarjanje travm drugim pa tudi ne zagotovi varnosti …
Nikakor. Preživetje ni odvisno od uničenja drugega, ampak od tega da se naučimo, kako živeti skupaj, drug z drugim.
Zapisali ste, da so Palestinke in Palestinci 1948, ki danes živijo na ozemlju Izraela kot drugorazredni državljani, morda v najboljšem položaju, da bi vodili gibanje za drugačen model, ki ne temelji na dveh državah. A gre za prebivalstvo, ki ga Izrael sistematično že desetletja ponižuje, podjarmlja in sili k zanikanju lastne, palestinske identitete. S sporazumom iz Osla je tudi Palestinska uprava te Palestinke in Palestince prepustila, da so postali zgolj “notranja zadeva Izraela”. Kaj vi prepoznavate v njihovih izkušnjah in položaju?
Palestinsko prebivalstvo ’48 je zelo pomembno, čeprav so nedvomno pod velikim pritiskom. Razlog, zakaj verjamem, da lahko prav oni vodijo gibanje za eno demokratično državo, je v tem, da najbolj razumejo izraelsko družbo, saj živijo v njej. Ostajajo tudi del palestinske politične skupnosti, saj si želijo osvoboditve izpod izraelskega zatiranja. Navkljub zatiranju in diskriminiranosti imajo tudi svobodo gibanja zaradi potnega lista, ki ga morda ne marajo najbolj. Živijo preplet privilegiranosti in golega preživetja.
A prav oni na nek način že predstavljajo možnost ene države. Izrael se jih izredno boji in jih zatre vsakič, ko se poskusijo politično organizirati in delovati za palestinske pravice ali za eno demokratično državo. To se je zgodilo Azmiju Bishari, ki je bil med prvimi, ki so pozvali k temu, naj Izrael postane država vseh svojih prebivalk in prebivalcev. Odvzeli so mu diplomatsko imuniteto, ki jo je imel kot član kneseta, in prisiljen je bil poiskati azil v Katarju, kjer je sedaj že več kot 15 let.
Videli smo posledice, ki so sledile demonstracijam Palestink in Palestincev ’48 med drugo intifado v podporo palestinskemu prebivalstvu na Zahodnemu bregu – 12 jih je bilo ubitih. Takšno nasilje zastrašuje in sporoča, da se medpalestinske solidarnosti ne bo toleriralo.
***
Vas je presenetilo, da se je po dogodkih 7. oktobra izpostavilo to, da je bilo okoli 17.500 delavcev iz Gaze dnevnih delovnih migrantov v Izraelu?
Ne. To je del pacifikacije. Okupacija ne učinkuje zgolj na makro ravni, ampak se odvija tudi na mikro ravni. Gradbena podjetja hočejo poceni delavce, vojaki sem in tja sklenejo posle in izdajo dovolilnice. Gre za poslovanje, niti ne za korupcijo. Izdaja dovolilnic prinese denar. Hkrati se s tem ohranja preživetje. Izraelski pristop do Palestink in Palestincev, še posebej v Gazi, je bil, da jim dopusti dovolj za preživetje, a nikakor ne dovolj, da bi se razvijali in krepili.
Neverjetno pri tem je, da je Gazi navkljub izraelskim politikam obleganja uspelo imeti 36 bolnišnic in 12 univerz, da so ljudje kljubovali obleganju na načine, ki so bili nezamisljivi in so se zdeli nemogoči. Najpomembnejša je želja živeti ne glede na vse in Gaza je pokazala izjemen odpor in iznajdljivost. Zgradila je lastno gospodarstvo reciklaže.
Tragedija je, da palestinske politične razprtije vplivajo na palestinsko nacionalno gibanje. Dogodki 7. oktobra so bili katastrofalni, a leto dni kasneje morda obstaja način, kako zahtevati uresničitev palestinskih pravic širše, onkraj državnosti. A danes celo Hamas podpira rešitev dveh držav.
Pomembno sedaj je gibanje BDS, ki poziva k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam Izraela, dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava. To gibanje je pomembno, ker je nenasilno in temelji na mednarodnemu pravu. Še posebej v zadnjem obdobju, a hkrati vse od leta 2005, ko se je začelo kot poziv palestinske civilne družbe, je prebudilo ljudi v Ameriki, Evropi in širom sveta. Izraelski poskusi, da bi gibanje BDS označili za antisemitizem, ne delujejo. Zgled Južne Afrike je premočan. Konec koncev gre za orodje ljudi, civilne družbe, kako terjati in zagotoviti odgovornost držav, če te ne spoštujejo mednarodnega prava – in še posebej, če ob tem zatrjujejo, da so demokratične.
Če se samo še za trenutek vrneva k palestinskim delavcem v Izraelu in nezakonitih izraelskih naselbinah. Velja njihovo delo v palestinski družbi za obliko izdajstva?
Ne, tega ni več. Tako je bilo videno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nato je bilo videno kot nekaj sramotnega, a sedaj vidijo ljudje v tem enostavno način preživetja. Ljudje bi naredili karkoli, da ostanejo na svoji zemlji in če je to edini način, potem naj bo ta. Še posebej ker obstaja široko zavedanje, da je Palestinska uprava tako nelegitimna kot nesposobna oblast. Gre za zametke potrditve, da obstaja ena država. Imamo resničnost ene države, čeprav smo priče govorici o dveh državah kot rešitvi. A ta govorica je mantra, votla in prazna, nepomembna razen v toliko kolikor potrjuje palestinski politični obstoj in palestinsko politično skupnost.
Kako pomemben je vidik razrednega boja v temu prepletu kapitalističnega in kolonialnega apartheida, ki ga Izrael izvaja nad Palestinkami in Palestinci?
Zagotovo je pomemben. Predvsem ker gre za globalno vprašanje in globalni vidik sistemov izkoriščanja. Delavsko organiziranje in sindikalna solidarnost so pomembni povsod. V palestinski družbi je kapitalizem zelo močan in živ. Obstajajo investicijski skladi in več kot 25 bank, ob tem da je palestinsko gospodarstvo danes zadolženo gospodarstvo. Tudi to otežuje politično organiziranje. Neoliberalna kapitalistična ekonomija uniči vse – obogati peščico, vse ostale pa osiromaši – tudi v Palestini.
Delavski sindikati kot oblika kolektivnega organiziranja so izjemno pomembni. Ustvarjajo solidarnost in so korak vstran od neoliberalnega individualiziranega občutka izpolnitve in blagostanja.
***
Omenili ste nadzor Izraela nad palestinskim gospodarskim razvojem. Kako pomembno je poleg podpore gibanju BDS podpirati tudi palestinsko gospodarstvo, kmete in male tovarne, ter delavnice ki še ostajajo? Je to mogoče?
Zagotovo je kot oblika podpore zelo pomembno. A bistven je bojkot. Če želimo pomagati palestinskemu gospodarstvu, moramo bojkotirati izraelske izdelke in blago ter ubraniti palestinske. Vsak od nas lahko in mora prispevati, kar lahko. Evropa, EU in Evropejke ter Evropejci. Obtožbe antisemitizma je treba nasloviti neposredno: ne, ne gre za nekaj, kar spominja na bojkot judovskih izdelkov v nacistični Nemčiji – tu gre za bojkot izdelkov iz Izraela, ker Izrael krši mednarodno pravo in izvršuje genocid.
Izrael je izmojstril sistem oviranja in omejevanja palestinskega izvoza. Na stotine obrazcev je potrebno izpolniti, narediti prav toliko pregledov in testiranj. Sistem nadzora nad blagom in izdelki, ki gredo na okupirana ozemlja in iz okupiranih palestinskih ozemelj, je strateški. Gre za še en fascinanten sektor okupacije in apartheida. A edini način, da se ustavi napadalca in nadlegovalca, je da se odločno postavi jasne meje, pri katerih se vztraja, ne pa da se nasilje tolerira.
* Intervju je objavljen v sodelovanju z revijo Borec založbe Sophia. Pogovor je v celoti objavljen v številki 829 – 831 revije Borec.