Mednarodne krize, ki izbruhnejo v centralnih državah in se nato preselijo oziroma razširijo na periferijo, ustvarijo manevrski prostor ter materialne razmere, ki perifernim gospodarstvom oziroma njihovim vladajočim skupinam omogočijo, da ublažijo zunanjo odvisnost in se uprejo nadvladi kapitalističnih velesil. Če periferna gospodarstva premorejo določeno mero politične avtonomije in nadzora nad makroekonomskimi vzvodi gospodarskega upravljanja, jim je vedno na voljo določen manevrski prostor, ne glede na konkretne značilnosti, mehanizme in odnose odvisnosti od centralnih držav. Denimo: svetovna finančna kriza iz tridesetih let prejšnjega stoletja in izbruh druge svetovne vojne sta spodbudili razvoj alternativnih modelov razvoja v državah svetovne (pol)periferije, ki so s strategijo nadomeščanja uvoza in z razvojem socialističnih modelov upravljanja poskušale ubežati nadvladi kapitalističnih velesil.
Strukturna kriza kapitalizma iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in kriza neoliberalizacije svetovnega gospodarstva, ki je nastopila na začetku tega tisočletja, pa sta imeli na slovensko gospodarstvo prav nasprotne učinke. Krizi nista prispevali k zmanjšanju odvisnosti, temveč sta jo v marsičem še poglobili. Z vsako krizo se je odvisna narava razvoja slovenskega gospodarstva dodatno utrdila. Če se je strukturna kriza iz sedemdesetih let na ravni slovenskega gospodarstva iztekla v oblike obnove perifernega kapitalizma, se je kriza neoliberalizacije razpletla v obliki konsolidacije prevladujočega vzorca periferizacije. Vodilne skupine v Sloveniji krize torej niso izkoristile za strateški premislek o odvisnosti od zunanjih sil, predstavnikov kapitala in centralnih držav. Nasprotno – da bi delavstvo in njegove zahteve po večji redistribuciji bogastva ter dejanskem vplivu na državne odločitve podredile primatu doseganja (cenovne) konkurenčnosti, so med krizami še okrepile zavezništvo z družbenimi skupinami, ki so se zavzemale za podrejeno vključevanje v procese financializacije in globalizacije svetovne proizvodnje pod nadzorom multinacionalk. Da bi ohranile družbeno nadvlado “doma”, so sprejele podrejeno vlogo “na tujem”.
Krepitev trga in konkurence
Četudi smo zaradi analitičnih razlogov proučevali le nekatere vidike nedavnega odvisnega razvoja slovenskega gospodarstva in pri tem izpustili številne druge pomembne vidike, zlasti geopolitično razsežnost, se jasno pokaže, da periferizacija slovenskega gospodarstva ni posledica nedavne krize evroobmočja ali pa zadnje vlade Janeza Janše, ki naj bi Slovenijo potisnila nazaj na “višegrajsko periferijo”. V resnici gre za razmeroma dolgotrajen in kompleksen proces uvajanja postopnih sprememb, ki je sočasno potekal na dveh, vzajemno povezanih ravneh družbenega boja in moči, in sicer na ravni razrednih razmerij med družbenimi razredi in na ravni razmerij center-periferija med nacionalnimi gospodarstvi. Ne v osemdesetih letih ne v novem tisočletju izbruh krize kot take ni pomenil nekakšnega radikalnega preloma z vidika vzorcev odvisnega razvoja; kriza je predvsem delovala kot nekakšno sito, na katerem so se nekatere že obstoječe težnje okrepile, druge so se nevtralizirale, tretje pa odmrle.
Težnje, ki sta jih obe krizi le še okrepili, so bile povezane predvsem s krepitvijo trga in konkurence kot središčnih koordinatorjev družbenega življenja – tako na “notranji” kot na “zunanji” ravni slovenskega gospodarstva. Začetke tega procesa lahko postavimo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je tedanje jugoslovansko vodstvo spoprijemalo s prvo krizo oblasti in vzdržnosti industrializacije pod samoupravljanjem. Na krizo se je odzvalo s tržno naravnanimi ukrepi, z odpravo planskih mehanizmov na federalni ravni in s spodbujanjem integracije na trge kapitalističnih velesil. Jugoslovansko gospodarstvo se je pod težo ekonomske in politične decentralizacije brez specializacije in koordinacije ter v prid interesom ekonomske birokracije razvijalo čedalje bolj strukturno heterogeno, vodstva političnih birokracij pa so se drobila vzdolž meja federalnih enot. Od republiškega tržnega obrata naprej socialistični člen v razvoju jugoslovanskega samoupravljanja ni več prevladoval nad kapitalističnim. Jugoslovansko gospodarstvo se je navznoter postopno dezintegriralo, navzven pa je postalo še odvisnejše od tehnološko-industrijskega uvoza in od kapitala, ki prinaša obresti (od posojil). Jugoslavija je po kratkem poskusu vzpostavitve razmeroma samostojne akumulacije in osvoboditve izpod nadzora kapitalističnih velesil spet postala del držav svetovne (pol)periferije, katerih delovanje in manevrski prostor so omejevale odločitve vladajočih skupin v kapitalističnih velesilah, zlasti v ZDA in državah Evropske gospodarske skupnosti.
“Washingtonski konsenz za Jugoslavijo” je z neoliberalnimi politikami ter zahtevami po vnovični centralizaciji gospodarskega upravljanja na eni strani okrepil družbeno vlogo zagovornikov krepitve trga in discipline konkurence, na drugi pa pospešil gospodarsko in politično polarizacijo ter dezintegracijo Jugoslavije. Namesto medrazredne in medrepubliške solidarnosti so v obdobju krize na vertikalni ravni prevladovali boji za prenos stroškov dolžniške krize na delavski razred in revnejše regije, na horizontalni ravni pa boji za nadzor nad ekonomskimi politikami in distribucijo državnih sredstev ter zlasti za upravljanje deviz. Oboje je okrepilo že obstoječe težnje voditeljev republik in pokrajin po utrditvi lokalnih političnoekonomskih struktur ter vzvodov moči na škodo federalnih instanc. To zlasti velja za vodstvo slovenske politične birokracije, ki je nadziralo središčni del jugoslovanskega gospodarstva; ta ni bil le najbolj industrializiran in imel najmočnejše delavstvo, temveč je bil tudi najbolj vključen v nastajajoča omrežja proizvodnje in porabe pod nadzorom evropskih multinacionalk. S tega vidika lahko na odločitev za izstop iz Jugoslavije gledamo kot na razredno strategijo zaščite privilegijev, ki jih je slovensko gospodarstvo (in prebivalstvo) pridobilo v obdobju samoupravljanja, pred morebitnimi distribucijskimi učinki ter (nadaljnimi) delitvami bremena in stroškov krize, četudi je bila ta povezana prav s specifičnim vzorcem industrializacije slovenskega gospodarstva. Tedanje politično vodstvo je z vzpostavitvijo formalnopravne samostojne države obenem prišlo do nadzora nad procesom privatizacije in do vzvodov za izvajanje razmeroma avtonomne makroekonomske politike, s tem pa tudi do orodja za poseganje ter regulacijo konflikta med kapitalom in delom, ki je prav v času državnega osamosvajanja dobival eksplozivne razsežnosti.
Vsi zase, vsak sam za nikogar
Na devetdeseta leta se še zdaj pogosto gleda kot na zlato obdobje izrednega razvoja kapitalizma, ko je marsikdo verjel, da lahko Slovenijo postane “druga Švica”. Gospodarstvo je okrevalo, družbene neenakosti so ostale na zmerni ravni, trdno institucionalno socialno partnerstvo je legitimiralo uvajanje neoliberalnih reform v okviru pridruževanja evropskim integracijam. Četudi se je odvisnost slovenskega gospodarstva od izvoza krepila, je domačim vladajočim skupinam uspelo ohraniti dobršen del proizvodnje, trgovine in bančništva pod domačim nadzorom. Ta vzorec buržoaznega razvoja, ki je temeljil na prevladi domačega kapitala, je gradil na prepletu treh dejavnikov oziroma družbenih sil: 1) na razmeroma močnem, organiziranem delavstvu, katerega vodstvo je bilo v zameno za ohranjanje varnosti plač (jedrni segmenti delavstva) pripravljeno sklepati kompromise s predstavniki 2) vodilnih frakcij kapitala iz izvozno usmerjene industrije in z 3) državnimi predstavniki, ki so ščitili razvoj domače buržoazije, zlasti v sektorjih, ki niso neposredno delovali na mednarodnih trgih in v katerih so lahko vplivali na pogoje konkurence. Pri tem je igrala središčno vlogo prav makroekonomska suverenost, zlasti na monetarni ravni. Banka Slovenije je z drsečim tečajem, občasnimi devalvacijami ter omejenim nadzorom nad kapitalskimi tokovi preprečevala zaostrovanje kriznih tendenc in makroekonomsko destabilizacijo gospodarstva, obenem pa zmanjševala pritiske mednarodne konkurence in postopno zniževala inflacijo, ne da bi stopila v neposreden konflikt s takrat razmeroma močnim,organiziranim delavstvom.
Še pred izbruhom nove krize so se razmere za možnost tega postopnega in socialno naravnanega vzorca neoliberalizacije in periferizacije začele razgrajevati. Strukturne spremembe gospodarstva in pritiski v prid doseganju cenovne konkurenčnosti so postopno oslabili moč predstavnikov delavstva. Buržoazne frakcije, so sčasoma postale (podrejeni in minorni) del mednarodnega menedžerskega razreda, njegove strategije nižanja proizvodnih stroškov ter izkoriščanja neenakosti med delavstvom z vzpostavljanjem blagovnih verig in dobaviteljskih mrež. Država pa je s približevanjem EU ter z uveljavljanjem norm enotnega trga in evroobmočja ravnala čedalje bolj skladno z interesi evropskega velekapitala iz centralnih držav. To je še posebno prišlo do izraza leta 2004, z začetkom priprav na vstop v evroobmočje. Z izgubo monetarne suverenosti in liberalizacijo kapitalskih tokov se je zunanji dolg Slovenije hitro povečal. Zlasti razvoj sektorjev, vezanih na domače trge, je temeljil na odvisni financializaciji. Zmožnosti slovenske države, da bi se zoperstavila nevarnemu krogu zadolževanja, so bile omejene že pred krizo, tudi če bi tedanja vlada to hotela.
Druga dolžniška kriza slovenskega gospodarstva je bila tako predvsem kriza obnove kapitalizma in preobrazbe slovenskega gospodarstva v industrializirano in financializirano periferijo evroobmočja. Kot je značilno za periferna gospodarstva, je tudi ta kriza v Slovenijo prišla od zunaj, podobno kot se je zgodilo z dolžniško krizo v Jugoslaviji. Toda če se je strukturna kriza v sedemdesetih letih iz držav centra razširila v Jugoslavijo predvsem prek finančnega kanala odvisnosti, se je kriza neoliberalne rešitve v Slovenijo razširila tako prek finančnega kanala odvisnosti kot prek izvoznega. Z devetodstotnim padcem bruto domačega proizvoda leta 2009 je slovensko gospodarstvo v začetni fazi krize doživelo največji padec BDP med državami članicami evroobmočja in eno od najglobljih recesij na evropski ravni. Sanje o tem, da bo Slovenija z odcepitvijo od Jugoslavije, s preusmeritvijo na trge evropskih centralnih držav in z liberalizacijo gospodarstva postala del »evropskega kluba razvitih in naprednih« (jedrnih držav), so se razblinile s podobno hitrostjo, kot se je po zlomu Lehmana Brothersa in nenadnem padcu povpraševanja na mednarodnih trgih skrčilo gospodarstvo.
Od Washingtonskega do Bruseljskega konsenza
Slovenija je vsekakor postala del evropskega jedra, vendar je to postala na podrejen način. Na splošno se strategije reševanja druge dolžniške krize niso veliko razlikovale od strategij spoprijemanja s prvo – jugoslovansko – dolžniško krizo. Tako Bruseljski konsenz kot Washingtonski konsenz sta v imenu obnove dobičkov in zaščite interesov centralnih držav z varčevalnimi ukrepi dušila domače povpraševanje, s “strukturnimi reformami” pa poskrbela za nadaljnjo demontažo socialnih in delavskih pravic. Oboje je perifernim gospodarstvom onemogočalo sleherno okrevanje, ki bi potekalo na nekoliko avtonomnejši osnovi in zmanjšalo zunanjo odvisnost teh gospodarstev.
Slovenski izvoz je tako okreval takoj, ko so neomerkantilistične vodilne skupine v Nemčiji našle nove trge in znova zagnale izvozno usmerjene proizvodne verige. Tudi dolgotrajna finančna kriza je bila povezana s perifernim položajem Slovenije znotraj evropskega gospodarstva. Ker slovenska država ni imela več nadzora nad svojo valuto, se je kmalu znašla v podobnem položaju kot druge periferne države evrskega območja in je postala odvisna od disciplinskega pristopa ECB, da zadolžene države potisne pod pritiske finančnih trgov. Vlade so med krizo sprožile nov, zelo pomemben val privatizacije državnih podjetij (tudi tistih iz strateškega sektorja) v prid zunanjemu kapitalu. Ključna podjetja, ki so delovala na notranjih trgih in ki so bila prej pod nadvlado domačega kapitala, so prešla pod nadzor tujega kapitala. Čeprav se je Slovenija izognila posredovanju “evropske trojke”, so pravila enotnega trga o državni pomoči ECB in Evropski komisiji omogočila, da sta neposredno posegala v proces prestrukturiranja bank in narekovala njegove modalitete, kar je veljalo tudi za privatizacije in prodaje tujemu kapitalu.
Z izbruhom krize evroobmočja se je narava podrejenega zavezništva, ki so ga slovenske vodilne skupine sklenile s tujim kapitalom, spremenila. Do začetka krize so vodilne skupine ravnale podrejeno, vendar hkrati kljubovalno, in se selektivno podrejale zahtevam tujega kapitala. Spomnimo se samo nasprotovanja zahtevam predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada po recentralizaciji jugoslovanske federacije, zavračanja nasvetov “mednarodnih svetovalcev” v zvezi s privatizacijo in neupoštevanja “priporočil” Evropske komisije za hitrejšo liberalizacijo gospodarstva med približevanjem EU. Z izbruhom krize evroobmočja pa so slovenske vlade kljubovalno držo v razmerju do predstavnikov tujega kapitala in evropskih velesil zamenjale za servilnost in izvrševanje zunanjih ukazov/priporočil. Podobno velja za odnose med domačimi predstavniki delavstva, kapitala in države. Brez vztrajnih bojev sindikatov bi bili varčevanje in neoliberalni ukrepi, ki so jih vpeljale vlade, zagotovo veliko korenitejši. Vseeno pa je kriza pospešila razgradnjo družbene moči sindikatov. Četudi je predstavnikom delavstva uspelo zadržati vzvode institucionalne moči, je v primerjavi z devetdesetimi leti njihov zdajšnji vpliv na oblikovanje državnih politik zanemarljiv. Regresivno prestrukturiranje gospodarstva med drugo dolžniško krizo je tako prispevalo h konsolidaciji vzorca periferizacije. Ta temelji na izvozni industrializaciji ter na državi, ki sisteme socialne varnosti, zaposlovanje in davkov spreminja v instrumente doseganja (cenovne) konkurenčnosti in ustvarjanja (tujemu) kapitalu “prijaznega okolja”.
Krize za izkoriščanje in odvisnost
Pogled na preobrazbe odvisnosti slovenskega gospodarstva s perspektive dveh dolžniških kriz, ki sta potekali v obdobju vzpona in krize neoliberalizacije svetovnega gospodarstva, razkrije troje. Prvič, v zadnjih desetletjih je odvisni razvoj slovenskega gospodarstva sledil ciklični logiki. Krepitev izvozno usmerjene industrializacije ter podrejene integracije na trge evropskih centralnih držav je v obdobju močnejših finančnih tokov na svetovni ravni spodbudila procese zadolževanja in razvoja odvisnosti, temelječe na tujem kapitalu, ki prinaša obresti. “Fiktivni” in odvisni temelji gospodarske rasti so se kazali v povečevanju primanjkljaja na tekočem računu in zunanjega zadolževanja. Izbruh krize in gospodarskega zastoja je s tem postal le še vprašanje časa oziroma prenosa zastoja akumulacije kapitala iz centralnih gospodarstev po vzpostavljenih kanalih odvisnosti. Kot je značilno za razvoj periferije, je izbruh krize, zlasti na področju upravljanja z zunanjim dolgom in odplačevanja finančnih obresti, slovensko gospodarstvo postavil pod nadzor zunanjih predstavnikov velekapitala in kapitalističnih velesil. V primeru dolžniške krize v Jugoslaviji je to vlogo prevzel predvsem Mednarodni denarni sklad, delno tudi Svetovna Banka, v primeru krize evroobmočja pa Evropska komisija in Evropska centralna banka, za katerima je stal zbor finančnih ministrov in ministric evroobmočja. Četudi so se zgodovinske okoliščine ter konkretni vzroki in vzvodi, ki so bili v ozadju vsakokratne krize, razlikovali, so te ustanove krizo reševale s podobnimi neoliberalnimi politikami liberalizacije, privatizacije in deregulacije ter s spodbujanjem izvoza. Tako se je vsakokratna kriza “razrešila” na dveh ravneh: na eni strani z večanjem moči kapitala ter z manjšanjem delavskih in socialnih pravic – torej s krepitvijo izkoriščanjadelavstva; na drugi pa z državno socializacijo dolgov ter s poglabljanjem odvisnosti od povpraševanja na trgih kapitalističnih velesil in vlaganja tujega kapitala – torej s krepitvijo odvisnosti in podrejenosti v mednarodni delitvi dela. Obenem je poglabljanje integracije na svetovne trge pod nadvlado multinacionalk in centralnih držav sprožilo procese notranje polarizacije gospodarstva: v obdobju Jugoslavije so se ti procesi kazali predvsem na ravni odnosov med federalnimi enotami, v času razvoja kapitalizma v Sloveniji pa predvsem na področju zaposlovanja in delno tudi na ravni neenakega razvoja regij.
Drugič, kljub postopni naravi poglabljanja periferizacije skozi ciklične vzorce odvisne gospodarske ekspanzije se je med vzponom in razmahom krize neoliberalizacije kvalitativna narava razvoja slovenskega gospodarstva temeljito predrugačila. Če sta imela “Washingtonski konsenz za Jugoslavijo” in “Bruseljski konsenz za Slovenijo” podobne učinke na smer odvisnega razvoja slovenskega gospodarstva, sta na politično-družbeni ravni učinkovala prav nasprotno. “Washingtonski konsenz za Jugoslavijo” je pospešil vzpostavljanje materialne in politične osnove za oblikovanje novega vodilnega družbenega bloka, ki je vodil procese domačega buržoaznega razvoja, in obnovo perifernega kapitalizma. Pri konstituciji tega družbenega bloka je pomembno vlogo igral proces razlaščanja brez akumulacije, ki je na eni strani proizvajalce samoupravljavce razdelil v antagonistična družbena razreda, na drugi pa okrepil sklepanje medrazrednih zavezništev na lokalni ravni. Do ključnega preobrata je prišlo z eskalacijo razrednega konflikta na začetku devetdesetih let, ko so si sindikati na osnovi razredno zasnovanega boja izborili vpliv na državne odločitve in konsolidirali vzpostavitev novega, kapitalističnega bloka družbenih sil, ki je vodil procese integracije slovenskega gospodarstva v Evropsko unijo in evroobmočje.
Ta vodilni družbeni blok bi bilo najprimerneje poimenovati kar “postfordistično jugoslovanski”. Njegovi glavni akterji (vodilne frakcije organiziranega delavstva in kapitala iz izvozne industrije ter liberalni podmladek komunistične partije) so se namreč oblikovali v času jugoslovanskega samoupravljanja. Toda bolj ko se je slovensko gospodarstvo vključevalo v evropske integracije ter procese financializacije in globalizacije proizvodnje pod nadzorom multinacionalk, bolj je “postfordistični jugoslovanski vodilni družbeni blok” razpadal. Domači kapital se je “internacionaliziral”, organizirano delavstvo je slabelo, ravni državnega odločanja pa so se prostorsko ter funkcionalno diverzificirale v prid evropskim predstavnikom in interesom velekapitala. Kriza evroobmočja je te procese še pospešila. Pod ne ravno novimi obrazi (z vselej s starimi politikami) in restrikcijami evroobmočja je strategija domačega buržoaznega razvoja dokončno razpadla, skupaj s svojo družbeno, ekonomsko in politično osnovo.
Tako kot je pridobitev razmeroma močne politične avtonomije v obliki makroekonomske suverenosti igrala ključno vlogo pri vzpostavitvi jugoslovanskega postfordističnega družbenega bloka, tako je izguba te avtonomije igrala ključno vlogo pri njegovi razgradnji. Z izgubo monetarne suverenosti in nadzora nad politiko državnih pomoči podjetjem je slovenska država izgubila ključne vzvode, s katerimi je lahko vplivala na procese akumulacije kapitala na nacionalni ravni, regulirala gospodarske tokove ter posegala v konflikt med predstavniki kapitala in dela. Posledice in učinki dejstva, da je uvedba evra pomenila preskok z vidika ekonomske in politične podrejenosti slovenskega gospodarstva, so se jasno pokazali pravmed krizo evroobmočja. Ker se je o strategijah in politikah upravljanja krize v resnici odločalo v Bruslju in Frankfurtu, so se domači državni voditelji lahko ukvarjali le še z njihovim izvajanjem ter z upravljanjem družbenih konfliktov, povezanih z njihovo implementacijo. Kljub formalnopravni osamosvojitvi je slovensko gospodarstvo zdaj neprimerno bolj vpeto v številne vzvode ekonomske odvisnosti, kot je bilo za časa Jugoslavije, slovenska država pa je izgubila nadzor nad vzvodi, s katerimi bi lahko koreniteje posegla v položaj, ki ga zavzema slovensko gospodarstvo.
In nazadnje, če na odvisni razvoj slovenskega gospodarstva pogledamo primerjalno, ugotovimo, da so tudi v drugih postsocialističnih gospodarstvih, zlasti tistih iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki so – podobno kot Slovenija – “podedovala” razmeroma močno industrijsko osnovo, vladajoče skupine sledile podobnim strategijam “gradnje domačega kapitalizma”. Toda primer Slovenije se od drugih razlikuje po precejšnji “trdoživosti” tega poskusa in privida njegove uspešnosti, ki sta trajala vse do izbruha globalne finančne krize na začetku novega tisočletja. Nasprotno so se številna postsocialistična gospodarstva še pred nastopom novega tisočletja znova znašla v krizi. Kriza je obenem delovala kot šok, ki je pripeljal do radikalne spremembe v sestavi domačih vladajočih skupin ter do razvojnega preobrata v prid podrejenosti zahtevam tujega kapitala in potrebam multinacionalk.
Nauki boljših možnosti iz preteklosti
Izjemnost slovenskega razvoja gre torej pripisati predvsem uspehom jugoslovanskega samoupravljanja, ki je svoj potencial v zvezi z demokratizacijo ekonomskega upravljanja in egalitarno industrializacijo najbolj razvil prav na ravni slovenskega gospodarstva. Bridko dejstvo krepitve kapitalističnih teženj v razvoju Jugoslavije po republiškem tržnem obratu je v tem, da se je samoupravljanje na ravni slovenskega gospodarstva krepilo prav na račun dezartikulacije jugoslovanskega gospodarstva in razgradnje socialističnega projekta kot takega. Podobno je Sloveniji uspelo ohraniti in zaščititi pridobitve samoupravljanja prav s tem, da se je med neoliberalnim prestrukturiranjem Jugoslavije odločila za formalnopravno odcepitev od Jugoslavije.
Na eni strani je dediščina samoupravljanja v obliki močnega delavskega gibanja uspešno obrzdala težnjo kapitalizma, da svoje krize rešuje s širjenjem poblagovljenja in primata dobičkonosnosti na nova družbena področja ter prostore proizvodnje in porabe. Na drugi strani se je v obliki razmeroma močnega zavezništva med postjugoslovansko državo in domačim kapitalom zoperstavila interesom evropskih kapitalističnih velesil, da postsocialistična gospodarstva iz Srednje in Vzhodne Evrope enoznačno spremenijo v krotke in poceni “delavnice”, ki bodo “njihovim” multinacionalkam dobavljala poceni (vmesne) izdelke in storitve. Neoliberalizacija slovenskega gospodarstva pod okriljem evropskih integracij je pridobitve samoupravljanja v marsičem spodkopala, namesto da bi jih okrepila. To se denimo jasno kaže prav na ravni delovanja institucionalnih predstavnikov dela. Na eni strani je delavstvo prav z bojem, ki je sledil razredni logiki in se zavzemal za dobrobit delavstva kot celote, konsolidiralo procese vzpostavljanja kapitalizma in zagnalo akumulacijo kapitala. Na drugi strani je relativna “uspešnost” razvoja kapitalizma delavske predstavnike atomizirala in fragmentirala. Sindikati, zlasti tisti iz zasebnega sektorja, so tako rekoč opustili razredno zasnovane strategije boja in se osredotočajo predvsem na ozke interese svojega članstva, kar še krepi polarizacijo med različnimi skupinami delavstva. Toda to, da je neoliberalizacija v Sloveniji trčila ob močne protisile samoupravljanja, je vzpostavilo osnove za nastanek prve politične stranke, ki je – vsaj sprva – imela izrazito protineoliberalen program in ki je v pokriznem obdobju prevzela vlogo zaviralke neoliberalnih reform.
Tako je malo verjetno, da bi Slovenija nazadnje vendarle pristala v krogu višegrajske periferije, četudi je kriza evroobmočja pripomogla h konsolidaciji vzorca odvisne industrializacije, ki je bil za višegrajska gospodarstva značilen že pred krizo. Primerjalno gledano v Sloveniji še vedno delujeta dve družbeni sili, ki jima z vidika njune zgodovinske pomembnosti ni para med vsemi akterji na evropski postsocialistični periferiji. Poleg sindikatov je tu še stranka Levica. Današnje zmožnosti obeh družbenih sil, da bi spodbudili nov vzorec družbenega razvoja, ki bi se zoperstavil neoliberalizaciji in periferizaciji slovenskega gospodarstva ter družbenim, političnim in okoljskim neenakostim in nepravičnostim, ki so z njima povezane, so bržkone izjemno omejene (da o (ne)zmožnosti prevpraševanja kapitalizma kot takega sploh ne govorimo): delno zaradi strateških odločitev vodilnih kadrov obeh sil in njunim postopnim odmikom od razredno zasnovane agende in delovanja; delno zaradi njunega omejenega političnega vpliva; delno pa zaradi regulacij evrskega območja.
A dejstvo je, da sta v zadnjih letih uspešno preprečili vsakršen obrat v bolj “radikalno različico” perifernega kapitalizma, ki bi še okrepila težnjo k polarizaciji delavstva in družbenim neenakostim. Sindikati so ubranili številne napade na svojo institucionalno moč. Levica je v politično agendo pripeljala številne socialne tematike in celo dosegla vpeljavo nekaterih reformnih predlogov. Kljub političnim, institucionalnim in družbenim omejitvam tako sindikati kot Levica ponujajo (že vzpostavljeno) institucionalno osnovo za delovanje v prid alternativnega razvoja. Glede na omejen prostor za politično in razvojno manevriranje znotraj EU, bi kakršno koli “grajenje alternative” zahtevalo ne le strateško povezovanje in krepitev delavske solidarnosti, ampak tudi delovanje v prid korenitega “mehčanja”, če ne kar odprave regulacij enotnega trga ter ekonomske in monetarne unije, in pa gradnjo novih zavezništev in povezav na mednarodni ravni.
* Zgornje besedilo, izsek iz nove monografije Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem: neoliberalizacija Slovenije, objavljamo v sodelovanju z Založbo /*cf. Besedilo je bilo za objavo tu uredniško urejeno, knjiga pa bo predstavljena 23. maja 2023 na pogovoru z avtorico v Atriju ZRC Sazu v Ljubljani.