Kdaj sem potegnil prvi dim, se ne spomnim, a verjetno je bilo to na kakšnem pikniku, ko so bili odrasli že dodobra v rožicah, ali pa sem prvič kadil s kakšnim prijateljem, skrit v kleti ali za blokom. Zagotovo pa je bil cigaret, iz katerega sem povlekel prvič, izmaknjen iz fotrove škatlice, zato je šlo za niško Moravo, in sigurno je bilo to prvo kajenje povezano s kašljanjem in solznimi očmi.
V tistih časih je bil odnos do kajenja nekoliko drugačen, kot je danes. Kadilo se je povsod in naše glave je vedno obkrožal tisti modrikast dim, dobili so se celo žvečilni gumiji, ki so izgledali kot cigarete. Bilo so trdi kot kamen in ogabnega, močno sladkanega okusa, zato smo jih raje kot žvečili uporabljali za to, da smo se delali, da kadimo, in bili “odrasli”.
Tako “zares” sem se kajenja lotil v petem razredu. Takrat smo dosti časa preživeli v mladinskih sobah, ki jih je imel skoraj vsak blok, še mnogo več časa pa pri Venu doma, kjer smo imeli mule in mulci s socialističnih dvorišč v cvetu pubertete neke vrste zatočišče. Venova starša, Neno in Lenka, nista imela nič proti našemu puhanju dima. Takrat smo bolj ali manj kadili Partner 100’s, kot sta to počela onadva, kasneje pa je Lenka presedlala na York. Na škatlici teh cigaret je bil zanimiv in nekoliko dvoumen slogan: “S cigaretom nisi sam.”
V srednji šoli smo kadili na stopnicah pred šolo, v “šolskem” lokalu Paris ali na straniščih. Zanimivo, kadilo se je skoraj izključno na ženskih WCjih – v štirih srednješolskih letih sem na moških WCjih pokadil vsega škatlico ali dve. Če se ne motim, je bil v tistih časih najbolj popularen modri Ronhill.
Seveda smo cigarete kupovali tudi v tujini, nekateri so se postavljali z JPS, Rothmanns ali Benson&Hedges, meni pa so najbolj ostali v spominu Sophiane, ki sem jih kupoval v Budimpešti. Bili so mentolovi, ogabni, kot je sploh mogoče, in pekli so kot sto hudičev. Ne vem več, kdo je nekaj časa nabavljal mentolove kristalčke, ki smo si jih topili v filtre navadnih cigaret, in so bili še bolj ogabni od Sophianov. V četrtem letniku sva si z Barbaro za najino cigaretno omamo izbrala Astor. Pojma nimam, zakaj. Morda nama je bila všeč modra škatlica s sliko Johanna Jakoba Astorja, morda njihov sladkast okus ali pa sva hotela biti nekaj posebnega. Ko je človek zaljubljen, ima vse nekoliko poseben in sladek okus. Tudi cigareti.
Tisti, ki niso kadili, so skoraj zagotovo začeli med služenjem vojaškega roka. Tisto leto je bilo pomembno le, da mine. V brezdelju, ki je bilo stalni spremljevalec vojaka, in predvsem v drugi polovici leta, ko si postal “stara džomba”, se je ure in ure dalo najbolje zabijati s cigareto v roki, naslonjen na kakšen zid in skrit pred očmi oficirjev, da ti ne bi naložili kakšnega dela. Podobno kot v najstniških letih je bilo tudi v vojski povsem vseeno, kakšne znamke so bili cigareti. Sam sem tedaj kadil najbolj ogabne. Vojsko sem služil v Kumanovu in v tem makedonskem mestu je bila tudi tobačna tovarna. Njihov najbolj zanič, a tudi najcenejši proizvod so bili cigareti MT. Še danes mi ne gre v glavo, kako so lahko v tej nekdanji republiki, kjer so tobak tudi gojili, naredili nekaj, kar je zgolj po obliki spominjalo na cigareto. Je pa res, da lahko človek z lahkoto tudi sredi še tako čislane vinorodne pokrajine naleti na kislico, ki si imena vino niti pod razno ne zasluži.
Kmalu po koncu vojske, leta 1989 se je za eno leto na kadilskem področju odprl Eldorado. To je bil čas Anteja Markovića in njegovih ukrepov, ko smo imeli denarja kot pečka, v tujini smo kupovali tako rekoč vse, cigarete pa skoraj izključno v duty-free-shopih, ki so bili povsod. Takrat nisem kadil navadnih cigaret, ki so jih delali v Jugi, takrat je bil zame dober le Dunhill. “Fensi-šmensi” široka rdeča škatlica z zlatimi, nekoliko reliefnimi črkami in ob vsakem narejenem dimu sem se počutil jako imenitno. Seveda tudi leto Markovića ni trajalo kaj dosti več kot 365 dni. Najprej smo padli na realna tla, nato še v novo državo. In kot pravi patrioti smo pričeli spuščati v zrak obročke domače tobačne industrije.
Razlog, zakaj sem nehal kaditi, je precej bizaren. V situaciji, zaradi katere sem imel kajenja dovolj, pa so verjetno bili kdaj že vsi zakrknjeni kadilci. Ura je bila deset zvečer, v škatlici so še tri cigarete. Razmislek gre približno takole:
“Ok, zdaj skadim enega in mi potem za ob jutranji kavi ostaneta še dva. Ampak, kaj pa, če se mi “zalušta” še en in bom potem zjutraj tečen, ker bom moral takoj v trgovino?”
Ta premislek se vrti kakšno uro, konča pa se ponavadi tako, da se oblečeš in greš po cigarete v kakšno gostilno, trgovino “dan in noč” ali na bencinsko črpalko, pa čeprav na drugi konec mesta.
To razmišljanje o tako neumni stvari, kot so trije cigareti v škatlici, mi je z leti pričelo presedati. Nekega jutra sem si rekel, da je dovolj. Ni bil niti ponedeljek, niti prvi v mesecu, še škatlice nisem pokadil do konca. Še kakšen mesec ali več sem nosil cigarete in vžigalnik s seboj, saj sem si rekel, da v šoke od pomanjkanja nikotina ne mislim padati. A izkazalo se je, da je bil to dober trik, saj šokov ni bilo. In od takrat je minilo že več kot desetletje.