V otroških letih smo zagotovo vsi poslušali svoje starše in stare starše, koliko snega je bilo v njihovem otroštvu, kako so po njemu gazili in kako mrzlo je bilo pozimi. Tako zelo, da so zamrznile reke in so se na njih lahko drsali. Čeprav so bile zime našega otroštva še zmeraj tiste “prave” zime, z obilico snega in temperaturami pod ničlo, pa sem vedno imel občutek, da so starejši v svojih zgodbicah “o metru snega” in “dvajset centimetrskem ledu” kljub vsemu nekoliko pretiravali.

Zima je bila, in je še vedno, meni zelo ljub letni čas – morda celo najljubši, pa čeprav zapade snega le še za – piškav – vzorec, temperature pod ničlo pa so bolj izjema kot pravilo in se bodo naše zgodbice o snegu in mrazu generacijam, ki prihajajo, zdele še bolj privlečene za lase od onih “o snežnih zametih” in “minus dvajset cel teden”.

Ko je zapadel sneg, je na našem dvorišču čudežno prenehala veljati – sicer nenapisana, a večkrat glasno verbalno podčrtana – prepoved hoje po zaplati trave, ki so jo oni, bolj sitni stanovalci blokov razglasili za zelenico. Ker je s snežno odejo njihov glavni argument, da s svojimi otroškimi podplati povzročamo tisti “ofucani” travi nepopravljivo škodo, padel, je bilo majhno časovno okno “krivoigre” na zelenici odprto.

Človek bi pomislil, da smo najprej pričeli delati snežaka, a bi se krepko uštel. Če je bilo snega dovolj, smo najprej pričeli z gradnjo “bunkerja” – ki pa ni bil tisti pravi bunker, ampak bolj obzidje. Zgradili nismo enega, ampak dva, ki sta si stala nasproti, dovolj blizu, da sta bila še v dometu naših rok, a dovolj narazen, da kepe, ki so našle pot za “obzidje”, niso preveč bolele. Potem smo se razdelili v dva tabora in pričeli z bitko, ki je trajala, dokler se niso prižgale luči javne razsvetljave, ki so praviloma pomenile, da moramo domov. Seveda nismo samo stali vsak za svojim obzidjem in se obmetavali, ampak smo tudi večkrat krenili v juriš in poskušali osvojiti nasprotni teritorij. Takrat se je še posebej izkazala moja debela kučma, ki me je ščitila pred nasprotnimi izstrelki. Sicer so bile “ledenke” na teh dvoriščnih dvobojih v duhu fair playa nezaželene in skorajda prepovedane, a tudi navadne kepe so znali nekateri mulci kar dobro zalučati.

Šele po nekaj dneh teh dvoriščnih bitk smo naredili kakšnega snežaka, ko je že primanjkovalo snega za spodobne kepe in so bili naši “bunkerji” že dodobra načeti od jurišev nasprotnika. Takrat smo jih razstavili na njihove sestavne dele in jih spremenili v velikega snežaka, ki pa ni bil bogve kaj, saj je dobil le poredko korenček za nos ali na glavo lonec za klobuk. Zdi se mi, da snežake delam raje zdaj, pa tudi potrudim se mnogo bolj.

Mulci generacije mojega šest let mlajšega brata so bili pri oblikovanju snega že nekoliko bolj iznajdljivi in kreativni od nas, otrok dvoriščnih “bitk”. Tako so enkrat iz snega naredili čisto pravega “yugeca 45”, kasneje, ko so bili že v cvetu pubertete, pa je sredi blokovske zelenice zrasel čisto pravi dvometrski penis, podoben onemu, ki so ga v času kraljestva noriškega postavili pred slovenskim državnim zborom. Tudi namen obeh je bil podoben – tisti pred parlamentom je kazal, kaj si misli ljudstvo o “prebivalcih” ljubljanske Šubičeve 4, oni na našem dvorišču pa je v svoji glavi in očesu podobno sporočal “privatizerjem” prepovedane trave med bloki na mariborski Koroški cesti.