Ustvarjanje doma daleč od tam, kjer si bil doma, se je nekoč in se danes odvija v okvirih brezčasne solidarnosti. Novi dokumentarni portret teh procesov umetnice Nike Autor se razteza od Afganistana prek Maribora pa do Nemčije.
Filmski obzornik 80 nosi dve imeni. Metka in Meki. “Ime Meki sem dobila, ko so prišli vnuki,” je ob premieri filma v Ljubljani povedala Metka Autor. Teta avtorice filma Nike Autor se je leta 1968 podala za ljubeznijo s trebuhom za kruhom. S sinom sta se pridružila možu in očetu ter ostalim gastarbajterjem v Nemčiji. “Metka so težko izgovorili. Sedaj pa me vsa vas, vsi me kličejo Meki.”
Njen sin je skoraj pol stoletja potem, ko so si sami zgradili nov dom na tujem, predlagal, da prazne prostore, kjer sta z očetom imela vsak svoj inžinirski biro, preuredijo in oddajo ljudem, ki stopajo v njihove stopinje. Potem ko so se povezali z ženo okolišega zdravnika, so leta 2017 stanovanje oddali mlademu paru, Soghri in Mortezu Jafariju. Njuna prvorojenka Kosar je bila tik pred prihodom na svet.
“Lani, po treh letih so se preselili v mesto v večje stanovanje, kjer ima lahko Kosar svojo sobo. Tako, kot smo si želeli mi, si želijo tudi oni ustvariti svoj dom,” je v poletnem opoldnevu pripovedovala Metka Autor lučaj stran od avtobusne in železniške postaje. V Mariboru je delala v Metalni, nato sta z možem skupaj gradila hišo in novo življenje v inozemstvu. “Če greš v tujino in tam ostaneš, doživiš vse,” je dodala.
Morteza še vedno pride, ko Metka potrebuje pomoč pri prekopavanju vrta ali obrezovanju drevja okoli hiše. Ko so še živeli v isti hiši, vsak v svojem stanovanju, ji je Soghra pogosto pomagala pri obešanju perila. Takrat je izvedela, da gre Soghri dobro na tečaju nemškega jezika, a so ji na avtobusu na poti domov poskušali potegniti ruto z las. Metka ji je pojasnjevala, kako je sama pred desetletji naredila vse, da bi postala del novega okolja. A naglas je ostal, pojasni tudi v dokumentarnem filmu. Ko je odprla usta, so vedeli … ne glede na to kako se je trudila, da bi bila oblečena enako kot vsi v njeni okolici.
Morda bo film opogumil še koga. Ker solidarnostne geste so lahko sila preprosta stvar.
Nika Autor
“Film je dokument solidarnostnih praks, ki so lahko preproste, elementarne,” pravi Nika Autor. Umetnica, ki je leta 2017 Slovenijo zastopala na Beneškem bienalu in svoje ustvarjanje vseskozi posveča osvetljevanju spregledanih zgodb utišanih ljudi, je prepričana, da je ustvarjanje skupnosti dejanje upora. “Praks solidarnosti je ogromno, a ne dobijo mesta vidnosti,” je prepričana. V zadnjem letu je večkrat iz begunskih taborišč v Bosni potovala k Metki. Tam je vsakič znova ponovno našla upanje. “Povrnila mi je zaupanje v človeka. Prav to sem želela podeliti. Morda bo film opogumil še koga. Ker solidarnostne geste so lahko sila preprosta stvar.” Film je premiero doživel v okviru poletnega festivala WoW društva Mesto žensk, ki raziskuje in slavi prav uspehe žensk.
V filmu Metka in Soghra skupaj pečeta jabolčno pito. Ta je slovenska, ne nemška sladica, ki smo jo mi prinesli v Nemčijo, pojasni slovenska migrantka svoji novi sokrajanki iz Afganistana. Soghra recept v nemščini z listka skrbno prepiše na nov kos papirja v perzijski pisavi. V kuhinjskem predalu pa Metka Autor vsa desetletja hrani kuharico Ivana Ivačiča, prvega televizijskega kuharskega mojstra v Jugoslaviji. Iz svoje torbice je po ogledu filma potegnila pesmarico s slovenskimi pesmimi – to nosi s seboj povsod. Spomni se, kako so nekoč peli na Dunaju za različnimi omizji, skupaj. Še vedno, ko je sama v tišini in ni nikjer nikogar pogostokrat zapoje na krajih, kjer so pokopani njeni najbližji. Leta dolgo je vsak dan kuhala za osem ljudi. Vse je pripravila sama, rezanci so bili vedno domači. A nato je življenje prineslo izgube – umrl je mož, nato vnukinja, zatem sin. “Naučila sem se, da se lahko s pametno mislijo ob spominih tako jočem kot smejim,” je dejala.
Tako kot Jugoslovani so prihajali gastarbajterji tudi iz Turčije – oboji so si v Nemčiji v vmesnih desetletjih uspeli zgraditi hiše, ustvariti dom. “Nemčija je od migracij največ pridobila,” je prepričana migrantka iz leta 1968. “Poglejte samo kulinariko. Zdaj imajo vsaj hrano, ki se jo da jesti,” je pojasnila z vso resnostjo. “To, da se ljudem omejuje možnost, da bi delali, ni prav,” se je spominjala, kako je bila zaposlitev pomemben del vključevanja in občutka prispevanja ter pripadnosti v novo okolje. “Sedaj je slišati veliko negodovanja. Tudi v naši balinarski skupini nekateri radi jamrajo. Vidijo samo stvari, ki jih motijo. Prepričani so, da imajo drugi preveč ugodnosti. In včasih kar rečem: ‘Čuj, Kurt, povej, a imaš premajhno penzijo? Ti damo malo zraven?’ Ljudje ne vedo, kako težko je iti in priti v novo deželo.”
Glavna junakinja Filmskega obzornika 80 je med pogovorom opisala trenutek v času svojega migrantstva, ko se ji je zdelo, kot da je dobila klofuto. Leta 1982 sta z možem zaprosila za nemško državljanstvo. Dobila sta ga – a odpovedati sta se morala slovenskemu, jugoslovanskemu. “Tisto pismo me je prizadelo. Še zdaj ga hranim. V njem piše, s tem dokumentom nimate več nobenih upravičenj ne do jugoslovanskih ne do pravic iz slovenskega državljanstva.” A še bolj živo opiše, kako je priljubljeni nemški igralec, čigar kariero so spremljali tudi kot priseljenci, nekoč, ker se je pripravljal na vlogo brezdomca, nekaj mesecev preživel na železniški postaji. “Spomnim se, da je zatem dejal, da ne smeš nikoli nikogar zaničevati ali človeka slepo soditi. Ne veš, kaj vse je doživel in preživel. To je bila drža, ki nas je oblikovala,” je opisala miselni prostor, ki je njen dom. Kjer je vedno dovolj prostora; če ne, pa se ga naredi. In ta prostor je odprla tudi za prve, najtežje korake družini, ki svoj novi dom šele pričenja graditi.
