Katja Košir je psihologinja in visokošolska učiteljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, kjer predava bodočim psihologom in učiteljem. Znanstveno in strokovno se ukvarja predvsem z vidiki psihosocialnega delovanja mladih ter z odnosnimi vidiki v šolskem kontekstu. Svoje strokovno in raziskovalno delo si prizadeva komunicirati strokovni in laični javnosti v obliki izobraževanj za različne ciljne skupine, sodelovanj v različnih delovnih skupinah ter v obliki publicističnega dela. Je svetovalka in supervizorka v spletni svetovalnici za mladostnike. Pojasnjuje, kaj pomeni akademska svoboda, na kakšen odziv naletijo odgovorna ravnanja in kako ohranjati upanje v človeštvo.
Minilo je približno leto dni od objave javnega pisma Univerzi v Mariboru, 6. avgusta 2025, v katerem ste skupaj z drugimi podpisnicami in podpisniki pozvali k prekinitvi sodelovanja z izraelskimi akademskimi ustanovami ter k uvedbi štipendij za palestinske študentke in študente. Kaj se je po vašem mnenju v tem času spremenilo na Univerzi v Mariboru in širše v slovenskem akademskem prostoru? Je pobuda dosegla svoj namen?
Kaj se je spremenilo? Ne prav veliko. Na lansko pobudo se je Univerza v Mariboru odzvala na poziv časnika Večer in sicer z relativno splošnim pojasnilom, da Univerza v Mariboru z izraelskimi raziskovalnimi ustanovami sodeluje izključno v projektih, kjer ne nastopa v vlogi koordinatorice, ter da bi umik sodelovanja vodil v neugodne finančne, pravne in kadrovske posledice. Do poziva k štipendiranju palestinskih študentk in študentov se mariborska univerza sploh ni opredelila. Ob menjavi vodstva je pred kratkim pismo s podobnimi zahtevami na novega rektorja na pobudo manjše skupine študentk in študentov naslovilo 273 zaposlenih in študentov ter študentk. Prvi odziv novega rektorja je bil pozitiven, saj je napisal, da Univerza v Mariboru ne pristopa k novim konzorcijem v okviru programa Obzorja Evrope, v katerih sodelujejo izraelski partnerji. Glede drugega pa je bil precej splošen. Na nedavni predlog za vzpostavitev programa akademske podpore palestinskim študentkam in študentom ter raziskovalkam in raziskovalcem, ki ga je pripravila skupina raziskovalk z več slovenskih raziskovalnih ustanov, se je naša univerza kot trenutna predsedujoča Rektorski konferenci odzvala podporno – da bo rektor predlagal obravnavo programa na seji Rektorske konference. Težko bi torej rekli, da je pobuda dosegla namen, a z zelo dobrohotne perspektive je mogoče vendarle videti drobne korake v smeri njenega uresničevanja.
V pismu pozivate k prekinitvi institucionalnega sodelovanja z izraelskimi akademskimi ustanovami. Kako odgovarjate na pomisleke, da bi takšen bojkot lahko posegel v akademsko svobodo in mednarodno raziskovalno sodelovanje?
Akademska svoboda je odgovornost. Univerze svoje poslanstvo deklarirajo kot zavezanost resnici, humanističnim vrednotam in globalni pravičnosti. Namen akademske svobode – torej relativne neodvisnosti od političnih in ideoloških pritiskov – vidim prav v tem, da lahko tem vrednotam sledimo. Zato je vprašanje institucionalnega sodelovanja prej preizkus akademske svobode ne pa nekaj, kar bi jo ogrozilo. Govoriti o tem, da predstavlja institucionalni bojkot države, ki ljudem sistematično onemogoča dostop do izobraževanja, raziskovanja in osnovnih življenjskih pogojev oziroma celo brutalno pobija civiliste, kršitev akademske svobode, je povsem deplasirano.
Kako na splošno ocenjujete odziv slovenskih univerz na vojno na Gazo? Ali so univerze izpolnile svojo družbeno in etično odgovornost ali so bile po vašem mnenju preveč zadržane?
Prej sem opisovala uradne odzive naše univerze. Ti so sicer zadržani, a korektni in podporni v smislu obsojanja nasilja nad civilisti. A ko bi imela univerza priložnost to svojo držo izkazati s povsem simbolno podporo nekaterim iniciativam, brez posebnega truda oziroma lastnega vložka, tega ne stori. Na Filozofski fakulteti mariborske univerze smo majhna skupina visokošolskih učiteljev v sodelovanju z Urško Breznik iz Pekarne Magdalenske mreže v času od oktobra 2023 organizirali več akcij oziroma dogodkov – razstav, gostujočih predavanj palestinskih znanstvenikov in umetnikov, projekcij – v podporo Palestini z namenom ozaveščanja o dogajanju. Gre torej za delo, ki je povsem skladno s poslanstvom univerze. Upravičeno bi torej pričakovali, da bo fakulteta te dogodke podprla, sodelovala pri informiranju o njih, jih uporabila za promocijo – kot so to naredile nekatere fakultete na drugih univerzah in nekatere srednje šole – ki, mimogrede, nimajo avtonomije v enakem smislu kot univerze. A jih ni. Kvečjemu smo bili deležni bolj ali manj neposrednih sporočil, da takšne ‘akcije’ na fakulteti niso zaželene.
V javnem pismu poudarjate tudi potrebo po konkretni podpori palestinskim študentkam in študentom. Zakaj se vam zdi pomembno, da univerze poleg političnih stališč sprejemajo tudi praktične ukrepe, kot so štipendije, študijska mesta in podpora pri vključevanju v akademsko okolje?
Zato, ker je to tisto, kar univerze lahko konkretno naredijo – in to je njihova moralna odgovornost. Ob izrazitem neravnovesju moči in ob tem, da se pred našimi očmi dogaja nekaj, za kar se je človeštvo zaklinjalo, da se ne sme nikoli več zgoditi, načelna stališča ne morejo zadostovati. Univerze so po moje dolžne svojo zavezanost resnici, solidarnosti in globalni pravičnosti izkazati – za začetek vsaj simbolno, kot sem opisovala prej, potem pa tudi kot vsaj prizadevanja za ureditev možnosti štipendiranja študijskih mest in pomoči pri vključevanju palestinskih študentk in študentov v akademsko okolje. Poleg tega so univerze prostor poklicne in vrednotne socializacije mladih ljudi, zato morajo z dejanji pokazati, kako živijo svoje deklarirane akademske vrednote.
Kot predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ste v neposrednem stiku s študentkami in študenti. Ali opažate, da uničevanje Gaze in razprave o akademski odgovornosti spreminjajo razumevanje vloge univerze pri mlajši generaciji? Kako se te teme odražajo v pedagoškem procesu?
Težko bi rekla, da opažam večje spremembe – opažam pa posamezne študente in študentke, ki jih vojna v Gazi zelo prizadela. Zavedajo se kolektivne človeške odgovornosti ter so v stiski in se čutijo nemočne. Izjemno pomembno se mi zdi, da univerza podpre te humanistične vrednote, da je prostor povezovanja in vzajemne podpore pri delovanju, ki izraža človeško solidarnost. To v prvi vrsti pomeni delovati kot vzor – in tozadevno sem v stiski tudi sama, saj prav veliko drugih možnosti od sodelovanja pri simbolnih akcijah podpore in ozaveščanja ne vidim. Sama študentom predavam pedagoško psihologijo in med drugim predavam o razredni dinamiki, o tem, kako hitro se v primeru razvoja agresivnih norm v razredu, ko nekateri učenci z nasiljem krepijo svojo moč v skupini, vzpostavi pasivnost opazovalcev in moralna nezavzetost, ki se kaže v relativizaciji nasilja, v opravičevanju svoje vloge ali normaliziranju dogajanja – vse to služi temu, da opazovalci izklopijo doživljanje občutkov krivde. Do otrok in mladostnikov, ki se vedejo na tak način, smo pogosto zelo kritični, a natanko te procese spremljamo na širši družbeni ravni. Povezovanje, opozarjanje na nepravičnost in to, da vzdržimo nelagodje in se ob spremljanju tako brutalno nečloveških dejanj, kot smo jim priča v Gazi, in ki jih tudi drugod v Palestini izvaja Izrael, ne zatekamo v relativiziranje, so minimum, ki smo ga vsi, ki delamo z mladimi, dolžni. Izkazovati človečnost. Kajti kot vedno opozarja izjemna strokovnjakinja in humanitarka dr. Anica Mikuš Kos: izguba vere v človečnost je izguba upanja – to pa je ena najhujših stvari, ki se nam lahko zgodijo.