Ana Tasič je na ljubljanski fakulteti za družbene vede študirala mednarodne odnose, v angleškem Yorku pa končala magisterij iz človekovih pravic. Po študiju je prepotovala precejšen del muslimanskega in arabskega sveta, kjer je ugotovila, da tam v nasprotju s tem, v kar nas hočejo prepričati mediji, živijo izjemno topli in gostoljubni ljudje. Veliko časa je preživela v Palestini, o kateri bi lahko govorila ves dan, in za katero še vedno upa, da jo bo lahko nekega dne obiskala kot svobodno deželo. Ana zadnja leta večino časa preživi na domači kmetiji v Jarenini, občasno pa pomaga pri organizaciji kakšnega palestinskega dogodka v Mariboru.

Kako vidite zdajšnjo situacijo v Palestini in Gazi? Kaj se je najbolj spremenilo oziroma poslabšalo, če pogledamo iz današnje perspektive in primerjamo s preteklostjo?

Življenje praktično vseh Palestincev in Palestink na območju zgodovinske Palestine je danes bistveno slabše, kot je bilo kadarkoli prej. V zadnjih desetih letih, odkar Palestino malo bolje poznam, se je ogromno spremenilo. Na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu je izraelska država palestinskemu prebivalstvu odvzela ogromno zemljišč in etnično očistila celotna področja. Kjer so še prej nekaj leti palestinski beduini s svojimi čredami živeli v skromnih bivališčih med Ramalo in Jerihom, so danes prazna zemljišča, vojaške postojanke ali pa nelegalne naselbine skrajnih izraelskih naseljencev, ki so pravi teroristi – ki vsak dan napadajo, pretepajo in ubijajo palestinske kmete, njihove živali, jim uničujejo pridelke… Tudi v Jeruzalemu praktično vsak dan izselijo kakšno palestinsko družino iz doma, kjer živijo že desetletja, pod pretvezo, da gre za ilegalno gradnjo, v resnici pa želijo celotno palestinsko prebivalstvo izgnati iz mesta.

V medijih se o tem zelo malo poroča, ampak izraelskega terorja nad Palestinci je vsak dan več in tudi v palestinskih mestih, kjer se je včasih dalo vsaj približno pretvarjati, da živiš normalno življenje, to enostavno ni več mogoče, ker Izrael nadzoruje in napada vse, kar je palestinsko, od kmetijstva do izobrazbe, kulture, športa … Celotno življenje čisto vsakega Palestinca ali Palestinke na okupiranem ozemlju je okupirano od rojstva do smrti. In nasilnih smrti je vsak dan več, in to ne samo v Gazi. 

V Gazi sama nikoli nisem bila, tako da je nisem nikoli videla na lastne oči. Seveda pa vidimo vsi to, kar se dogaja danes. Gaza je praktično izbrisana. Celotno območje je bilo uničeno in ljudje, ki so preživeli ta genocid, v nemogočih razmerah poskušajo preživeti.

Živijo v šotorih, zdaj je tam že strašno vroče. Brez ustrezne higiene, brez prave hrane, brez možnosti, da bi se kam umaknili, brez medicinske pomoči. Bolnišnice so uničene, šole so uničene. Ne vem, kako ljudje sploh zmorejo preživeti v tako apokaliptični pokrajini, kot je Gaza danes.

Zdi se mi pomembno, da to opišemo, ker je vse skupaj postalo tako normalizirano, da skoraj nihče več ne kaže teh posnetkov.

Da, žal se ljudje očitno na vse navadimo. Vse se normalizira. Od genocidnih izjav do genocida samega. Človek samo še skomigne z rameni in gre naprej, ker je toliko slabih novic in toliko vsega slabega, da se nekako navadimo in nadaljujemo življenje … Je pa res, da je, če preveč razmišljaš o vsej tej grozi, zelo težko preživeti iz dneva v dan, ne da bi padel v hudo depresijo.

Kljub temu pa v slovenskem prostoru še vedno prevladujejo narativi, ki na neki način izenačujejo obe strani. Zakaj mislite, da se to še naprej tako očitno dogaja, tako v medijih kot v političnih diskurzih?

Gre za zelo enostavno situacijo, čeprav jo pogosto predstavljajo kot izjemno zapleten konflikt. V resnici ne gre za konflikt, ampak za prevlado in okupacijo. Gre za zelo močno silo, ki dominira nad avtohtonim prebivalstvom majhnega dela sveta in ga poskuša izriniti oziroma uničiti.

Mediji so bili desetletja vzgajani v določenem diskurzu. Ljudem je bilo predstavljeno, kdo so žrtve – torej Judje – in kdo naj bi bili “dobri” – Izraelci, nasilni okupatorji večinoma evropskega porekla – ter kdo “slabi” – prvobitni prebivalci, Palestinci in Plaestinke, ki branijo svoj dom.

Judje so bili v resnici žrtve, ampak Evropejcev, predvsem Nemcev. Bližnji vzhod pred začetkom evropsko-judovske kolonizacije zgodovinske Palestine v začetku 20. stoletja ni imel problema z antisemitizmom. Judje so bili stoletja, če ne celo tisočletja, od Maroka do Irana del družbe tako kot muslimani, kristjani in druge manjšine. V resnici gre za evropski problem, ki so ga po holokavstu izvozili na Bližnji vzhod in z ustanovitvijo Izraela povzročili katastrofo ne samo za palestinsko prebivalstvo, ampak za celotno regijo.

Izrael, Izraelke in Izraelce mediji še danes obravnavajo kot nedolžne žrtve palestinskih oziroma arabskih oziroma muslimanskih ‘teroristov’, vendar je resnica ravno nasprotna – Izrael je teroristična država, ki s pomočjo ZDA, Velike Britanije, Nemčije in na žalost še precej drugih držav poskuša vse, da bi dokočno uničil kakrkšnokoli upanje za dostojno življenje Palestink in Palestincev, pa tudi prebivalstva v Libanonu, Siriji, Iranu in v drugih državah v njihovi okolici.

Dokler ni bilo interneta in množično dostopnih informacij, si bil odvisen od tega, kar si prebral v časopisu ali videl na televiziji. Le malo ljudi je dejansko odšlo tja in videlo stvari na lastne oči.

Po eni strani je situacija preprosta, po drugi strani pa jo prodajajo kot nekaj izjemno kompleksnega, polnega nians – ker je lažje reči, da je situacija zapletena, kot pa poskusiti jo razumeti. Seveda obstajajo nianse, vendar ne gre za konflikt med dvema enakovrednima stranema, ampak za uničevanje enega naroda s strani drugega, okupatorskega.

Če te ta tematika posebej ne zanima in če po službi, družini in vseh obveznostih nimaš časa za dodatno raziskovanje, boš verjel tistemu, kar prebereš v medijih. Zato mislim, da večina ljudi še vedno ne ve, kaj se v resnici dogaja.

Tudi mediji pogosto preprosto povzemajo agencijske novice, ne da bi se poglabljali v zgodovinski kontekst. Če vidiš porušene stavbe ali mrtve otroke, še vedno ne poznaš celotnega zgodovinskega ozadja. Če ne prebereš kakšnega članka, knjige, ne pogledaš dokumentarcev in ne poslušaš zgodb Palestink in Palestincev ter drugih ljudi, ki tam živijo, si boš težko predstavljal, kaj preživljajo.

Mislim, da gre za kombinacijo nevednosti, pomanjkanja časa, pomanjkanja interesa in tudi pomanjkanja empatije. Ljudje imajo občutek, da gre za nekoga drugega, nekje daleč stran, druge vere in druge kulture, zato se lažje obrnejo proč. Pri marsikom, predvsem med politiki, gre zagotovo tudi za rasizem.

Bili ste v Izraelu?

Da. Živela sem leto in pol v Palestini, na Zahodnem bregu, in v tem času sem precej obiskovala tudi Izrael. Tako da Izrael dobro poznam in poznam tudi veliko Izraelcev.

Najprej sem nekaj mesecev živela v Nablusu, kjer sem delala kot prostovoljka za lokalno organizacijo kot učiteljica jezikov za otroke v begunskih taboriščih. To je bilo leta 2015. Nato sem bila na drugem projektu v Duri na jugu Zahodnega brega, potem pa še eno leto v Ramali v okviru programa Erasmus+.

Za razliko od Gaze, kamor vstop ni bil mogoč že pred 10 leti, Zahodni breg tako precej dobro poznam, enako velja za Izrael oziroma ozemlje 1948, kot temu pravijo Palestinci in Palestinke, kjer sem velikokrat preživela vikende pri prijateljih.

V Ramali sem živela med letoma 2016 in 2017 in sem se pozneje poskušala redno vračati. Nazadnje sem bila tam decembra lani, po treh letih premora, na obisku pri prijatelju Vasimu, veterinarju iz Jeruzalema, ki je po smrti našega konzula v Ramali, gospoda Vojkota Kuzme, skrbel za njegove posvojene mačke. Mucam smo našli nov dom v Velenju in ker slovensko veleposlaništvo v Tel Avivu ni bilo pripravljeno pomagati pri njhovem prevozu domov, sem jih šla iskat jaz.

Bila sem tam le nekaj dni, pa sem se vrnila grozno potrta. Nisem videla ničesar posebej grozljivega v neposrednem smislu, vendar je bilo vzdušje zelo zadušljivo in strašljivo. Stari del Jeruzalema je bil skoraj prazen, turistov praktično ni bilo. Povsod so bili izraelski naseljenci, okupacijo res čutiš na vsakem koraku.

Nekega večera sva se s prijateljem vračala z večerje in srečala okoli petdeset mladih moških z avtomatskimi puškami, ki so patruljirali po palestinskem delu Jeruzalema, v četrti Sheikh Jarrah, kjer veliko palestinskih družin vsak dan živi v strahu, da jih bodo nasilno izselili iz njihovih domov in vanje naselili judovske naseljence, ki velikokrat pridejo iz ZDA ali Evrope in z Jeruzalemom nimajo prav nobenih povezav, medtem ko palestinske družine tam živijo generacije dolgo. Čeprav nisem njihova neposredna tarča, sem se počutila izjemno neprijetno. Ne predstavljam si, kako se počutijo Palestinci, ki tam živijo vsak dan, in kako se morajo vsak dan “držati nazaj”, da ostanejo mirni. Jaz sem bila po samo nekaj dneh življenja v tem “novem” Jeruzalemu – ki je vse bolj poln izraelskega terorja – tako nervozna, da bi se lahko stepla z naslednjih ilegalnim naseljencem, ki bi mi prišel na pot.

En dan sva šla v Hebron, največje palestinsko mesto na Zahodnem bregu. Vasim je prebivalec Vzhodnega Jeruzalema, kar pomeni, da je brez državljanstva, lahko pa potuje po Izraelu in Zahodnem bregu. Njegovi prijatelji iz Hebrona ga kot prebivalci Zahodnega brega, palestinski državljani, ne morejo obiskati v Jeruzalemu, ker za obisk “Izraela” potrebujejo dovoljenje okupacijskih sil, ki pa ga je bilo tudi pred oktobrom 2023 skoraj nemogoče dobiti, zdaj pa jih sploh ne izdajajo.

Večina dovozov v mesto je bilo zaprtih – izraelski vojaki so na glavne ceste enostavno namestili zapornice in nihče ni mogel nikamor. Takšnih ovir je po Zahodnem bregu, velikem 6000 kvadratnih kilometrov, kar je slaba tretjina Slovenije, okoli tisoč. Pot, ki bi pred nekaj leti trajala pet minut, lahko traja ves dan ali pa sploh ne prides na cilj. Izraelski vojaki lahko zaprejo cesto za eno uro ali pa za en mesec in nihče jim tega ne more preprečiti. Tudi reševalnih vozil ne spustijo skozi. Svoboda gibanja za Palestinke in Palestince niti znotraj Zahodnega brega sploh ne obstaja. Ob tem pa imajo izraelski nezakoniti naseljenci svoje avtoceste direktno do Tel Aviva in Jeruzalema. Palestinsko gospodarstvo ne deluje. Mnogi so izgubili službe. Veliko moških, ki so prej delali v Izraelu, ne dobi več dovoljenj za delo, kar je na desettisoče družin pahnilo v revščino. Ljudje živijo v popolni negotovosti.

Ljudje ne morejo načrtovati svojega življenja niti za en dan vnaprej, kaj šele za prihodnost. Izraelci jih hočejo izgnati ali pobiti, o sobivanju ne razmišlja skoraj nihče. Kljub temu pa mislim, da bi večina Palestink in Palestincev ostala, tudi če bi imela priložnost oditi – pa je nimajo, ker jih nihče noče sprejeti. Vedo, da je to njihova zemlja. Zakaj bi morali oni kamorkoli iti, če so bili Evropejci tisti, ki so jih v zadnjih stoletjih izrinili z njihove domače zemlje?

Celotna situacija je zelo tragična in zelo sem žalostna – ter kljub vsej trdoživosti Palestink in Palestincev ne preveč optimistična.

Ali je bil to tudi eden od vzgibov za vaše delo v Gibanju za pravice Palestincev? Aktivni ste bili in ostajate tudi pri opozarjanju na Afganistan ter grozote, ki se tam dogajajo. Če danes gledate na svoje delo v kontekstu aktualne eskalacije nasilja in genocida, ki smo mu priča, ali je to spremenilo vaše razumevanje tega, kaj bi morali storiti kot civilna družba? Kako preprečiti, da bi ob tem genocidu ostali zgolj zgroženi opazovalci, in kako lahko preidemo od zavedanja k dejanskemu delovanju?

Ko sem se prvič po treh mesecih vrnila iz Palestine v Slovenijo, sem bila zelo zmedena, ker mi ni bilo jasno, kako lahko svet normalno funkcionira in živi naprej, medtem ko se dogajajo takšne krivice.

To človeka popolnoma pretrese. Vsakega, ki je vsaj malo človek. Vsi ljudje, ki jih poznam in so nekaj časa preživeli na Zahodnem bregu, pravijo, da se jih to dotakne za vse življenje. Gre za tako globoko krivico, da je popolnoma nedoumljivo, da dopuščamo, da se to dogaja, in normalna reakcija vsakega bi morala biti, da nekaj stori, čeprav se zdi, da ni ničesar, kar bi lahko pomagalo. 

Ko sem se takrat vrnila domov, sem imela neke vrste potopisno predavanje oziroma  predstavitev Palestine v lokalni knjižnici v Mariboru, to je bilo proti koncu leta 2015. Kar se mi je zgodilo takrat, me na nek način še danes preganja. V mariborski knjižnici so mi namreč brez vprašanja spremenili letak za napoved dogodka, kjer je bilo napisano, da Palestinci trpijo pod izraelsko okupacijo. Nič drugega. Gre za golo mednarodnopravno dejstvo.

Ko so v knjižnici poslali besedilo v objavo, so dobili pripombo od nekoga iz slovenske judovske skupnosti in so besedilo napovedi spremenili, ne da bi me kaj vprašali – spremenjeno besedilo sem videla šele na predstavitvi. Nekdo iz mariborske knjižnice se je tako ustrašil pripombe, da je iz napovedi izbrisal besedno zvezo izraelska okupacija in spremenil besedilo v “Palestinci trpijo v vrtincu nasilja”.

Takrat morda nisem toliko razmišljala o tem, kasneje pa sem bila vse bolj šokirana. Še danes sem, ko pomislim na to. Kako so si drznili narediti nekaj takega?

Tisto predavanje je bil moj prvi tak dogodek, s katerim sem hotela čim več ljudem predstaviti, kaj sem doživela, predvsem pa, kako živijo Palestinci in Palestinke ter kaj okupacija sploh pomeni. Kmalu zatem sem spoznala Nado Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev, ki je organizirala različne palestinske dogodke v Ljubljani, kot je na primer Kulturna ambasada Palestine, kar mi je dalo motivacijo, da tudi sama, s pomočjo drugih, organiziram kaj podobnega v Mariboru. Ker je treba čim več ljudem povedati, kaj se zares dogaja v Palestini. V veliko pomoč so bili in so še vedno v Pekarni Magdalenske mreže, kjer organizirajo vsako leto več zelo dobrih in kar odmevnih dogodkov.

Kasneje smo razmišljali, kako bi čisto na človeški, prijateljski, kulturni ravni lahko povezali Slovenijo in Palestino, in leta 2019 smo s pomočjo Zavoda Voluntariat v okviru projektov Erasmus+ organizirali mladinsko izmenjavo. Takrat je prišlo devet mladih iz Palestine v Slovenijo, na našo kmetijo, pridružilo pa se jim je še devet mladih iz Slovenije.

Na povratno potovanje smo morali zaradi korone počakati tri leta. Julija 2022 smo končno odšli v Palestino za 10 dni, tako da so tudi naši mladi spoznali palestinsko življenje od blizu. To se mi zdi ena zelo lepa zgodba. Nekateri so še danes prijatelji, nekaj mladih iz Slovenije je bilo kasneje še večkrat v Palestini, tudi nekatere Palestince in Palestinke smo imeli še na obisku v Sloveniji, tako da stiki še vedno obstajajo. Ena od deklet iz Palestine je kasneje prišla na enoletno izmenjavo v Ljubljano, kjer zdaj dela magisterij, pridružila pa se ji je tudi njena sestra.

Sama zadnje čase nisem toliko aktivna pri različnih dogodkih, rada pa pomagam, kadar lahko. Ekipa iz Pekarne pripravlja res vrhunske dogodke, lani smo tako imeli na obisku Francesco Albanese, letos pa Susan Abulhawa in še marsikoga drugega, kar je za tako majhen kraj, kot je Maribor, res pohvalno. Za manj znane goste je sicer izziv prepričati dovolj veliko število obiskovalcev, ampak se trudimo, da imajo Mariborčani in Mariborčanke možnost spoznati Palestino, kolikor se le da.

V Mariboru smo imeli na začetku genocida nekaj protestov. Na enega od njih je prišlo približno tristo do štiristo ljudi, kar je za Maribor ogromno. Danes pa na tem področju nismo več tako aktivni, morda tudi zato, ker v Mariboru pravzaprav nimamo institucije, pred katero bi lahko protestirali, saj so vse državne institucije v Ljubljani.

Pravega odgovora na vprašanje, kako ljudem še bolj približati trpljenje ljudi pod okupacijo v Palestini zaradi izraelskega terorja, genocida, apartheida … nimam. Čim več je treba govoriti, ponujati ljudem možnosti za poslušanje, branje in izobraževanje. To je tudi povedal Ahmed Alnaouq, ki je bil pred kratkim v Mariboru, ko so ga vprašali, kako lahko pomagamo Palestincem in Palestinkam. Rekel je: »Izobrazite se o Palestini, kolikor se le lahko. Potem boste že vedeli, kaj storiti.«

Zdi se mi zelo dobro, da je RTV v času Evrovizije predvajala filme in dokumentarce. Upam, da jih je videlo čim več ljudi in da si je kdo zaradi tega premislil ali vsaj začel malo drugače razmišljati.

Več ljudi kot bo poznalo zgodovinski in politični kontekst dogajanja v Palestini, kdo so Palestinci in Palestinke, zakaj se branijo pred okupacijo, lažje bo kaj spremeniti vsaj na lokalni politični ravni.

Mislim, da se stvari počasi spreminjajo, da se začenjamo zavedati, kaj preživlja palestinsko prebivalstvo, vendar veliko prepočasi, da bi nam to lahko vlivalo zadovoljstvo ali optimizem. Ne gre za to, da bi izgubila upanje, ker potem itak nič nima več smisla. Je pa trenutno zelo težko videti kakršnokoli svetlobo na koncu tunela.

Zelo jasno ste opisali teksturo vsakdanjega življenja na Zahodnem bregu, v Palestini in Izraelu. Pokazali ste, kako za vsakega posameznika življenje šteje. Kje pa v slovenskem prostoru vidite največji razkorak – v institucionalnem smislu – med deklarativno željo pomagati, med prepričanjem, da je treba nekaj storiti, in dejanskimi institucionalnimi odločitvami? Ne govorim toliko o nevladnih organizacijah, temveč predvsem o tistih, ki imajo vzvode moči, možnosti odločanja, dostop do institucij. Omenili ste že splošno apatijo, da marsikoga nič več ne zanima in da vsak skrbi predvsem zase. Toda če pogledamo institucionalno raven – državo, ambasade, infrastrukturo, finančne mehanizme – kaj je največja ovira? Kako je mogoče, da najprej priznaš Palestino, potem pa ne narediš skoraj ničesar več?

Strah me je tega, kar prihaja z novo vlado. Po drugi strani pa moram reči, da tudi dosedanja oblast glede Palestine ni naredila veliko. Morda bo retorika v prihodnje še bolj proizraelska, vendar tudi prej konkretnih ukrepov za končanje okupacije in podporo palestinskemu narodu skoraj ni bilo.

Verjetno so Palestino priznali predvsem zato, ker so s tem lahko pokazali, da so nekaj naredili, ne da bi jim bilo treba storiti karkoli drugega. Večina politikov v resnici nima prave predstave o tem, kaj se v Palestini dejansko dogaja. Verjetno je večini precej vseeno. Nekaterim poslancem in poslankam v parlamentu, vsaj v prejšnjem mandate, je bilo morda vsaj malo bolj mar. Slišala sem celo, da so nekateri jokali na srečanju s Francesco Albanese leta 2025. Toda iz tega na koncu ni sledil noben konkreten rezultat.

Kaj pomaga, če si samo žalosten? Če imaš moč odločanja, potem moraš na tem tudi delati. Političnim odločevalcem se vprašanje Palestine očitno ne zdi dovolj pomembno. Vprašanje je tudi, kako pomembno se zdi povprečnemu prebivalcu ali prebivalki Slovenije. Čeprav imam občutek, da večina ljudi v Sloveniji razume, da so Palestinci in Palestinke žrtve Izraela in da potrebujejo več podpore, ni dovolj pritiska javnosti na vlado in na tiste, ki sprejemajo odločitve.

V bistvu je bilo vse, kar so naredili, predvsem stvar političnega marketinga brez kakršnekoli koristi za Palestino.

Največ konkretnega je na koncu naredila RTV Slovenija, ki letos ni poslala svojega predstavnika na Evrovizijo. Absurdno je, da postane Evrovizija ena najpomembnejših političnih tem. To je odraz sodobne družbe, v kateri živimo.

Veliko se je govorilo, zelo malo pa naredilo. Danes sem na primer ponovno videla novico o neposredni letalski povezavi med Tel Avivom in Ljubljano. Ministrstvo za infrastrukturo bi lahko dovoljenje preklicalo, pa tega ni storilo. Prav tako se Slovenija ni pridružila pravnim pobudam in tožbi Južne Afrike proti Izraelu – ne doma ne pred Meddržavnim sodiščem. Zakaj ne? Kakšni so bili pritiski? Če si politik, moraš pač sprejemati odločitve tudi pod pritiskom.

Tudi najmanjše stvari, ki bi jih vlada lahko naredila, ostajajo neuresničene. Nekaj Palestincev iz Gaze je bilo sprejetih na slovenske univerze, pa država ni bila sposobna omogočiti niti tega, da bi teh nekaj mladih prišlo v Slovenijo. Prav tako ni omogočila združevanja družin palestinskim prebivalcem, ki že živijo tukaj. Slovenske institucije od veleposlaništev do ministrstev se aktivno trudijo, da Palestincem in Palestinkam onemogočijo priti k nam.

Zato mislim, da je bilo vse, kar je prejšnja politika naredila glede Palestine, predvsem namenjeno ustvarjanju všečne podobe pri potencialnih volivcih. Morda so tudi s tem plačali na volitvah, ker so jih ljudje spregledali – vsaj tisti, ki se jim vprašanje Palestine zdi pomembno.

Tako je. S tem se strinjam. Kako bi definirali, kaj naj bi v praksi pomenila dejanska solidarnost Slovenije v podporo Palestini? Kako izpeljati solidarnost, da ne ostanemo le pri lepih besedah? Priznali smo Palestino, nato pa je vse ostalo pri besedah.

Najprej se moramo čim bolje informirati. Iskati moramo različne vire informacij in ne ostati samo pri velikih medijih.

Druga stvar je bojkot. Bojkot, dezinvesticije in sankcije. Gibanje BDS spodbuja ljudi, da ne podpirajo izraelske države z nakupi in investicijami. Pri nas lahko na primer preveriš izvor izdelkov in se odločiš, da izdelkov iz Izraela ne boš kupoval.

Pomembno je tudi, da se informiramo o podjetjih in storitvah, ki so povezane z izraelsko državo, da ne podpiramo sistemov, ki prispevajo k okupaciji. Da ne hodimo na počitnice v Izrael in da jasno povemo, da se s tem, kar se dogaja, ne strinjamo.

Izrael je danes ena najbolj osovraženih držav med običajnimi ljudmi, žal pa še vedno uživa močno podporo politike in velikih korporacij.

Za konec, ker ste živeli tam, in se tja tudi vračate, kako Judje v Izraelu gledajo na odnos med Izraelom in Palestino ter na trpljenje Palestincev?

Velikemu delu izraelske družbe je za Palestince in Palestinke preprosto vseeno. Nikoli jih ne vidijo, razen kot vojaki in vojakinje, zato se preprosto pretvarjajo, da ne obstajajo. Živijo z zanikanjem realnosti. Nekateri, kot je Itamar Ben-Gvir, jih odkrito sovražijo in jih hočejo dejansko pobiti. Večina pa si želi predvsem, da bi problem Palestincev in Palestink nekako izginil in da bi lahko še naprej živeli svoje udobno življenje v zahodnem stilu, pri tem pa radi pozabijo, da živijo na  Bližnjem vzhodu.

V Tel Avivu, ki je le približno uro vožnje od Gaze, ljudje hodijo na zabave na plažo, medtem ko ljudje v Gazi umirajo zaradi izraelskih bomb, obleganja, lakote, bolezni in pomanjkanja zdravil ter pitne vode.

Po mojem mnenju so Izraelci eno najbolj indoktriniranih ljudstev na svetu. To mi je težko razumeti, saj gre za izobraženo družbo, ki potuje po svetu in nima uradne internetne cenzure. V Izraelu lahko izraelski Jud – ne pa Palestinec – v medijih napiše, kar želi, pa ne bo imel resnih težav z vlado, vsaj zaenkrat še ne. Ampak ljudje v Izraelu nočejo vedeti resnice, zato jim je mediji tudi ne prikažejo. Živijo v neki čudni utopiji, verjamejo, da jih ves svet sovraži, ker so Judje, ne pa zato, ker so genocidna, teroristična družba.

Od malega so vzgajani v prepričanju, da so izbrano ljudstvo, da so boljši od drugih, in jih zato nihče ne mara. Ne gre za versko vprašanje, ker večina Izraelcev ni vernih, čeprav hkrati verjamejo, da jim je to deželo obljubil bog pred 3000 leti. Gre za ideološko indoktrinacijo. Seveda tako ne razmišljajo čisto vsi, ampak žal zelo velik del prebivalstva nekritično sledi genocidni retoriki politikov. Izraelska družba in država sta moralno izprijeni in genocidni, svet pa še vedno zahteva od Palestink in Palestincev, da so do Izraelcev in Izraelk vljudni ter pohlevni.

Ne verjamem, da bo Izrael lahko še obstajal v sedanji obliki – že v ne tako zelo daljni prihodnosti. A vse bi se moralo temeljito spremeniti. Težava ni samo v sistemu, ampak v dejansko izjemno indoktrinirani, sovraštva polni družbi. Kako ustvariti skupno sobivanje po vsem, kar se je zgodilo, je vprašanje, na katero sama nimam odgovora. Zato tudi nimam posebej optimističnega pogleda na prihodnost.

---