Verjamem, da ima marsikdo izmed vas kakšno knjigo iz otroštva, takšno z zdelanimi platnicami ter popackanimi listi in ušesi, ki jo je prebral deset-, dvajset-, tridesetkrat, knjigo, ki je kravžljala naše otroške možgane, nas odnesla v neke druge svetove in ob kateri nam je delala domišljija sto na uro, knjigo, h kateri se vračamo vse življenje in ob njej vsakič malo drugače podoživljamo svoje otroštvo.
A le redko se zgodi, da se znajdemo na kraju, kjer je ta knjiga nastala, na ulicah in trgih, po katerih so hodili naši otroški junaki in od koder so se odpravili na pustolovščino življenja. Našo in njihovo.
Poletje v prvi polovici devetdesetih je bilo, ko smo Mateja, Goga, Uroš in jaz potovali naokoli in se po tednu dni Pariza odločili obiskati še Amsterdam. To je bilo eno tistih “low budget” klatenj po Evropi, z avtom nizke porabe, s šotori, spalnimi vrečami in plinskim gorilnikom, s študentsko izkaznico za polovične vstopnine in z največ dvema obrokoma dnevno, običajno paštete ali špagetov po bolonjsko, poceni vina iz trgovine in ostalih tekočih ter kadečih se zadev. Prepričan sem, da sva bila midva z Urošem tista, ki sva po nekaj dnevih Amsterdama predlagala, da obiščemo Hoorn, približno štirideset kilometrov oddaljeno mesto, saj punci nista nikoli prebrali knjige “Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki” – česar pa jima nikoli nisva preveč zamerila. Iz Hoorna so namreč sredi 17. stoletja glavni junaki knjige, Padde, Rolf in Hajo, 16-letni mulci, kot mornarčki slavnega kapitana Bontekoea krenili na plovbo proti Vzhodni Indiji; in ne obiskati to frizijsko mesto bi bilo za naju z Urošem enako smrtnemu grehu.
Hoorn nas je pričakal obsijan s soncem in tudi punci sta se očarani sprehajali po njegovih srednjeveških ulicah in trgih, med “izrezljanimi” hiškami, ki so s svojimi špičastimi strehami že stoletja kljubovale ostrim zimam. Potem smo se naenkrat znašli na Appelhavnu. Appellhavnu! Ulici, na kateri je stanoval Padde Kelemejn, ki nikoli ni hotel postati mornarček, ampak je bil odločen delati v stričevi pivovarni. Kot dva mulca sva se z Urošem zapodila naprej in če bi imela lesene cokle, bi si jih zagotovo nadela, da bi z njimi glasno štorkljala po tlaku. Po istem kamnitem tlaku, po katerem je Padde hitel do svojega najboljšega prijatelja Petra Haja, kovaškega pomočnika, ki se je vsak dan potil ob kovaški peči in se z desnico trudil za mojstra Woutersa nikoli dovolj trdno držati klešče z razbeljenim kosom železa, po katerem je kovač neusmiljeno tolkel z velikanskim kladivom, da so iskre letele Haju v oči, lase in za vrat ter mu žgale kožo, z levico pa goniti meh, da je peč žarela natančno tako, kot je mojster hotel. Punci sta hodili nekaj korakov za nama, malo zavoljo tega, ker jima je bilo nerodno, predvsem pa zato, da sta se nama lahko v miru režali. A z Urošem – bratom v kapitanu Bontekoeu – se nisva dala motiti. Hodila, kaj hodila, skakljala sva naprej in se spraševala, kje je bila tista luknja v ledu, Hajeva luknja, pri kateri je zalotil Rolfa, neznanega mestno oblečenega mulca, kako lovi kambale. V njegovi luknji! Hajevi luknji!
In potem … potem … potem sva ob morju zagledala kamniti zid … in na zidu … na zidu … na zidu trije bronasti kipi! Padde, Rolf in Hajo! Malo je manjkalo, pa bi se od sreče razjokala. Nestrpno sva cepetala na mestu, ko sva čakala, da se dva nizozemska mulca do konca nagledata mornarčkov in da njuni starši naredijo zadosti fotografij za družinski album. Neskončno dolgo čakanje, da prideva na vrsto tudi midva. Molče in z orošenimi, ganjenimi očmi sva se postavila obnje ter se zazrla na morje, čakajoč na “Hoornsko sonce”, da nas skupaj odpelje do Texla, kje nas zasidran čaka “Novi Hoorn”, bleščeča tri-jambornica, ponos Vzhodnoindijske družbe, in da pod poveljstvom kapitana Willema Ysbrandtszoona Bontekoeja ob prvi plimi odplujemo proti Vzhodni Indiji. Vsak s svojo mornarsko skrinjo z obitimi vogali, napolnjeno s koraldami, gumbi, ogledalci, kavnim mlinčkom in ostalo šaro, nujno potrebno za trgovanje z “divjaki”.
Padde, Rolf, Hajo … Uroš in Vid … Bontekoejevi mornarčki. Nepopisna sreča, ki je ni skalil niti obupno slab Guinness, ki smo ga pred odhodom iz Hooorna popili v bližnji taverni Bontekoe.