Filozofinja in literarna teoretičarka iz Berlina je bila v Ljubljani v okviru mednarodne rezidence Nove pošte v sodelovanju z Goethejevim inštitutom in MGLC Švicarija. V svojem ustvarjanju se posveča ideji poroznosti in odnosom, ki jih imamo z nečloveškimi bitji, v želji, da bi s tem približala neodložljivost ukrepanj zaradi okoljske krize, ki jo živimo. Zanimajo jo tudi besede, ki jih uporabljamo. “Skrb je denimo etimološko povezana z besedo žalovanje; če nam je za nekaj mar, bi nam bilo žal, če bi to izgubili,” pravi asistentka umetnosti na weimarski univerzi Bauhaus. Poudariti želi prav to skrb, še preden izgubimo marsikaj, kar nam je ljubo – in obžalujemo. 

Zadnji tedni so minili ob osredotočenosti na srečanje v Glasgowu, kjer so se politiki dogovarjali o ukrepih za preprečevanje in blaženje podnebne krize. Posledice globalnega segrevanja in izguba biodiverzitete so tudi polje vašega raziskovanja. Kaj je vam v tem času pomembno? Čemu posvečate skrb?

Zagotovo mi ni vseeno, kaj se zgodi v Glasgowu. Dobro je, da vidimo vso to energijo glede odzivov na podnebno krizo, saj na to že predolgo čakamo. Veliko pa razmišljam tudi o tem, da se izzivi, kot so podnebne spremembe, nikoli ne tičejo zgolj podnebja. Morda najpomembneje je, da mislimo o podnebni krizi kot prepletu zelo različnih krivic in problemov. Na svetu je še vedno ogromno neenakosti, še vedno obstajajo kolonialni odnosi, o katerih bi morali govoriti, neoliberalne strukture vplivajo na podnebno krizo z izkoriščanjem naravnih virov, saj se svet okoli nas reducira na material, ki ga lahko uporabimo. Ker je vse prepleteno, ni hitrih rešitev. Na politični ravni določajo časovne horizonte ukrepov cikli, vezani na volitve, zdaj pa moramo nujno upoštevati dolgoročnejši okvir. V veliki meri je naša naloga, da si na novo zamislimo svet, v katerem živimo in želimo živeti. 

Podnebni ukrepi in kriza so tesno povezani z vprašanji pravičnosti, tudi rasne, z vprašanji skrbi in recipročnosti, ko pride do človeških in nečloveših bitij. Želela bi si, da bi to bolj poudarjali in pripoznavali. Vse je povezano – ne gre zgolj za izpuste CO₂ in kako jih zmanjšati. 

Kje vidite, da lahko prispeva vaše delo filozofinje, umetnice? 

Zagotovo je na aktivizem in sedanji trenutek vezan občutek nujnosti, da moramo ukrepati. To čutim – in včasih občutim, da je moje delo … ne želim uporabiti besede počasno, a gre za dimenzijo časa ter nanj vezano vprašanje, kako lahko vodi do akcije. Veliko je govora o ravni in obsegu sprememb, ki jih želimo doseči – sistemske spremembe so nujne, a na kateri ravni se z njimi ukvarjamo? 

Umetnost, kultura in filozofija lahko ponudijo preskok v perspektivi in razmišljanju. Morda je to predpogoj za izgradnjo ali na-novo zastavitev ter zamišljanje že poznanih struktur. Nedavno sem prebrala misel Kurta Vonneguta, ki se je spraševal, kaj je uporabna vrednost umetnosti za družbo. Omenil je kanarčka v rudniku – občutljivost. Umetnost lahko pomaga začutiti in osmisliti, kaj ni prav, kaj bi se lahko spremenilo, kaj bi lahko bilo drugače. 

Delo umetnikov in filozofov ni osmišljeno s tem, da na koncu ponudi načrt v petih korakih. In v tem je ustvarjalnost in svoboda, ki ju potrebujemo, če si želimo na novo zamisliti svet. Bolj ali manj moramo zapustiti, kar poznamo, in oblikovati ter si izmisliti drugačne načine, kako bivati in delovati. K temu lahko umetnost, kultura in filozofija prispevajo precej – in mislim, da si moramo prizadevati najti načine, kako pri tem med seboj povezati vsa različna področja. 

Kaj s tem mislite?

Hitro naletimo na problem izoliranih mehurčkov. Zagotoviti moramo srečevanja različnih načinov izgradnje odnosa do sveta, v katerem bivamo, in graditi prostore, kjer pride do poslušanja, pogovarjanja. 

Razumevanje, da lahko umetnost in kultura k temu prispevata, se krepi. Vse več je interdisciplinarnih prostorov in iniciativ. To se povezuje tudi z mojim delom na področju različnih ravni in obsegov. Nikoli ni dovolj, da smo in ostanemo zgolj na eni ravni ter sklenemo, da je to raven, kjer se dogajajo in se bodo zgodile spremembe. Izziv pred nami je, kako držati pred seboj vse različne ravni in prostore – ki so lahko zelo raznoliki glede na način dela, razmišljanja. Prepričana sem, da je to edina prava pot – da mislimo skupaj, imamo vse pred seboj, da soobstaja in se dopolnjuje. 

Samo ena perspektiva ali raven ne bo nikoli dovolj. Če želimo povezati vso množico dogajanj, problemov in skrbi, je pomembno, da smo prilagodljivi, gnetljivi na ravni razmišljanj – da znamo preskakovati in manevrirati med različnimi ravnmi in stopnjami. Pri tem lahko kultura in umetnost veliko ponudita.

Se vam zdi, da imamo kot člani sodobnih družb dovolj časa, potrpežljivosti in skrbi, da se znamo in želimo vživeti v vse različne položaje, razmisleke in ravni – ki so, kot opozarjate, na ravni teoretično-filozofskega razmisleka vedno onkraj sposobnosti našega resničnega dojemanja? V družbe se vnaša strah in občutek, da se mudi, kar jemlje možnost, da bi si vzeli čas …

Morda naloga, ki je pred človeštvom, niti ni več preprečiti podnebne spremembe, ampak jih ublažiti in se prilagoditi na način, da bomo delovali tako, da bo to prineslo največ koristi tistim, ki bodo najbolj prizadeti – najbolj ranljive skupine ljudi, a tudi okolje, rastlinske in živalske vrste, ki so pred izumrtjem. Ta raven in obseg se lahko zdita tako obsežna, da nas to popolnoma prevzame in ohromi. To je nevarno. Zato se mi zdi upočasnitev v smislu približevanja smiselna, če je globalna raven tako velika, da vpliva na našo zmožnost delovanja. Gre za to, da najdemo načine, kako ukrepati, četudi to morda ne bo takoj rešilo vsega – kar je v vsakem primeru nemogoča naloga. Vseeno pa lahko na manjši ravni prispevamo k nečemu dobremu. Od tu izhaja moje zanimanje za približevanje, za nižjo raven. 

Okoljski filozof Timothy Morton pravi, da je vpliv vsakega posameznika, ko leti ali potuje z avtom, statistično nepomemben. A na neki stopnji pride do točke preloma, ko mnogo posameznikov postane preveč posameznikov. V sedanjem svetu seveda ne gre zgolj za posameznike, ampak tudi za različne korporativne sisteme. To še poveča zapletenost. 

Po eni strani je res, da nam zmanjkuje časa. A nedavno sem v arhivu našla članek iz tridesetih let preteklega stoletja, ki se je vpraševal o tem, kako bo industrializacija vplivala na okolje. Ne gre za nov problem – desetletja že vemo, da je človeško izkoriščanje uničujoče. Trenutni način razmišljanja in razumevanja napredka ter rasti, hitenje in pospeševanje, so nas vsaj deloma pripeljali do problema, s katerim se soočamo. Zdi se, da isti način hitenja ne more biti pravi, če želimo zares rešiti problem. Ideja, ukrepajmo zelo hitro, čim hitreje, je problematična. Podobno je, kot če bi gasili ogenj z ognjem. 

Kaj bi lahko bilo bolje?

Če želimo res doseči sistemske spremembe in najti drugačne načine delovanja si bomo morali vzeti čas, da razberemo razlike in nianse ter priznamo zapletenost. Hitre rešitve so poenostavljujoče – odmislijo ali spregledajo možne posledice ali celo izvore problema. 

Vprašanje je težko in odgovori so razdrobljeni. Gre za prepletanje različnih stvari in ne gre za upočasnitev v smislu čakanja in ne-delovanja. Gre za upočasnitev v smislu, da si vzamemo čas – da si aktivno vzamemo čas, da premislimo in prilagodimo točke delovanja, kjer želimo. Pri tem gre v veliki meri za delo kulture – ker podnebno krizo so ustvarili določeni razmisleki, govorice in zgodovine: sistemi zatiranja, ideje neolibralizma in kapitalizma, diktat neskončne rasti ob brezbrižnem izkoriščanju naravnih virov. To je nevzdržno in zadeva vse. Tudi bogati si lahko z bogastvom in močjo kupijo le nekaj časa, da bodo občutili posledice podnebnih sprememb kasneje. A zrak, ki ga dihamo, je isti – ni izhoda. Ni pobega. Za nekatere ljudi pa so posledice občutne že zdaj. 

Ideja, da se podnebna kriza nekaterih ne dotika, ni zgolj nevarna, ampak je napačna. Gre za globalen družbeni problem, zato ne bo in ni hitrih rešitev. Čaka nas veliko dela, da na novo ovrednotimo in umestimo prepričanja, verovanja, kulturne in nacionalne modele razmislekov. Vprašanje ni zgolj eno – gre za sežetek različnih tem in hitre rešitve so lahko morda korak v pravo smer, a v temeljih ne bodo rešile ničesar. Zato je nujno, da se ustavimo, preden se odločimo za ukrepe, ki temeljijo na ideji, da lahko ljudje nadzorujemo vse, tudi vreme. Mnogo vprašanj ostaja neodgovorjenih in posledice nepoznane. Ne gre za to, da bi imeli veliko časa – nimamo ga. A opaziti in upoštevati moramo raznolikosti in zapletenosti ter prepletenosti – če to terja čas, si moramo ta čas vzeti. 

A kako zagotoviti, da približanje ali sestop na nižjo raven ni pobeg pred obsežnostjo izziva pred nami?

Tako da nikoli ne gre zgolj za približanje in nato obmirovanje tam. Gre za gibanje med različnimi ravnmi. Morda lahko tudi tu razmišljamo o poroznosti. Nobena hermetična rešitev ali situacija ne deluje. Spet bom omenila gnetljivost razmislekov: naučiti se moramo postaviti se v zelo različne položaje in pogledati na probleme z različnih ravni in perspektiv. To je pomembno. 

Strinjam se s podtonom vprašanja – ta nevarnost obstaja in morda lahko njene učinke opazimo. Prihaja do regresije. Na internetnih omrežjih, sem opazila, je vse več profilov, ki se ukvarjajo s tem, kako zagotoviti udobje lastnega doma. Morda je to odziv na obsežnost nalog pred nami in na ohromelost, ki pride z ogromno zapletenostjo in prepletenostjo, s katero smo soočeni. Ne pravim, da je narobe, če naredimo dom udoben – skrb in skrbstvena dela so nedvomno pomembna za vse. In pomembno je, da poskrbimo, da smo v stanju in položaju, ko smo lahko aktivni. 

A po drugi strani je res, da v tem težko ne vidimo pobega, ko bi želeli zapreti vsa vrata in okna in ne bi več pogledali ven. To občutje lahko razumem. Mislim tudi, da ni nič narobe, če nekdo to naredi z namenom, da bo nato spet šel ven in pogledal tudi na večjo, širšo raven in našel svoje mesto, kam usmeriti delovanje, misli in vse, kar lahko ponudi. To občutje je zelo človeško, a nevarno: lahko se osredotočimo na določeno raven kot na majhen otok in ostanemo tam. Na tej točki se moramo vsi tega zavedati in aktivno delovati proti takemu umiku v ozkost ter pri tem pomagati drug drugemu – ker zdaj res ni trenutek zanj.

To gibanje med ravnmi ohrani in zagotovi tudi skromnost in neprevzetnost, da je eno delovanje pomembnejše od drugih?

Da. 

V predstavitvi ste poskusili pokazati, kaj pomeni biti ledena gora, ki se topi, in kako pada list. A kje je nevarnost in potencialno prevzetnost v misli, da se lahko vživimo v nekaj ali nekoga drugega – da lahko naša izkušnja nekega stanja, iz katerega lahko izstopimo, predstavlja primerljivo izkušnjo tistih, ki so v to stanje ujeti ali ne morejo iz njega izstopiti?

Zame je pomembno poudariti, da me je zanimal odnos človeško-nečloveško bitje in ne odnos med različnimi človeškimi bitji. Za tak pristop se ne bi nikoli odločila, če bi šlo za odnos med ljudmi. 

Ko predstavljam ledeno goro, ki se topi, ne mislim, da sem ledena gora, niti ne želim, da to mislijo drugi. Opozoriti želim, kako velik je prepad med človekom in drugimi bitji, ki so drugačna v vseh pogledih – od materialne realnosti, zgodovine … S humorjem želim ta prepad različnosti poudariti in preseči, hkrati je v tem zame določena ponižnost: niti malo nisem podobna ledeni gori, ledena gora je veličastna, dostojanstvena in vzvišena, jaz pod rjuho pa nisem nič od tega. Zanimata me prav ponižnost in skromnost, ki ju vključuje to, da se lahko drugi smejijo slabi upodobitvi. S tem, če deluje, dosežem vsaj delno preusmeritev pozornosti s človeka kot centra vsega.

Oponašanje ljudi pa je zelo drugačno. Kot človeško bitje imam sposobnost empatije, lahko se vživim v položaj drugih, če le želim. Biti belec z Zahoda vključuje sramotno in žalostno spoznanje, kako je bilo očitno težko biti dostojno, dobro človeško bitje. Zato moramo opraviti svojo nalogo, se izobraziti o zgodovini in vlogi, ki so jo različne skupine igrale v preteklosti, ter posledicah tega danes. 

A to dvoje bi želela ločiti – zdelo bi se mi celo nevarno uporabiti isto prakso približevanja, ki jo uporabim za nekaj, kar je popolnoma drugačno od nas, v odnosu človek-človek. 

Ko omenjate prepustnost, poroznost, govorite predvsem o posamezniku. Kako bi za vas izgledala prepustna družba, porozen politični sistem – danes pogostokrat slišimo o različnih institucijah, kjer obstajajo pogojevani zaprti krogi, nedostopni položaji …

Poroznosti sem se lotila predvsem na ravni čustev posameznika, ne kot modela družbe ali skupnosti. A sporočilo poroznega čustvenega stanja je, da pripoznamo, da nismo popolnoma zaprta, hermetična bitja. To bi se idealno odrazilo v empatiji in skromnosti – tudi ko pride do ideje, da bi želeli nadzirati in da lahko obvladamo okolje. Gre za zelo avtoritarno vodilo, ki mu težko sledimo, če si priznamo, da nismo hermetično izolirani posamezniki. Ideje solidarnosti so zame povezane prav z zavedanjem, da smo prepustni, da se nas okolje in drugi tikajo.

Takšno priznanje medsebojne soodvisnosti, med posamezniki in skupnostmi, bi bilo kot prvi korak dobro tudi na ravni političnih sistemov. Preprosto je verjeti, da se nas določene stvari ne tičejo, zgolj zato ker ne čutimo neposrednih posledic. In v sodobnih družbah smo postali izjemno dobri prav v tem, da se “zaščitimo” in ostanemo v majhnih mehurčkih. 

Prepričana sem, da gre za napačen pristop in razmislek – ki ga tudi ne bomo mogli za vedno ohraniti. Delimo si vendarle le en planet z omejeno količino naravnih virov. In čeprav ne gre za neposredni vpliv na delovanje in zasnovo struktur organizacij, ima ideja poroznosti lahko konkretne družbeno-politične posledice. Tudi na ravni institucij – če si le priznamo, da obstajajo povezanosti in prepletenosti ter da ni neprodušne zaprtosti. Morda bi poroznost pomenila odmik od avtoritarnih vrednot reda in nadzora – poskus iskanja ter premik k bolj prepustnim oblikam vladanja in sodelovanja. Potencialno bi, če gre vse prav, lahko morda sprožila sistemske spremembe … Gre za proces odpiranja, ki ima lahko zelo različne oblike. Kot o splošnem načelu pa lahko o njem razmišljamo na različnih ravneh. 

Lahko koncept nacionalizmov in nacionalnih držav, kot jih poznamo, zdrži in preživi idejo poroznosti?

To je zanimivo vprašanje. Natančnega odgovora nimam, a na splošno lahko rečem, da poroznost ne podpira nacionalizmov ali fetiša nacionalnih mej. Prvi sloj Zemlje je porozen – razpok in lukenj je toliko, da snovi potujejo skozi. In to lahko zagotovo vpliva tudi na to, kako razmišljamo o nacionalnih državah. 

Na besedo poroznost sem naletela šele na začetku letošnjega leta in glede na dosedanje delo bi rekla, da ima lahko potencialni vpliv na različne stvari na različnih ravneh. Če razmišljamo o poroznosti na ravni politike, ima nedvomno tudi te pomene. Ena od slovarskih razlag se nanaša na porozne meje – ki naj bi bile take, ker niso dovolj varovane. Ta ideja zadostnega ali nezadostnega varovanja je zanimiva, saj posredno sporoča, da je premikanje nevarno. 

Pa morda opažate, da se veča prepad med politiko na eni strani in na drugi ljudmi, družbo, ko pride do odprtosti in zavedanja soodvisnosti? Da avtoritarnost, ki jo vidimo po svetu, odslikava željo obstoječih oblastnikov in centrov moči po tem, da bi ohranili svoj položaj in privilegije – neprodušne?

To je težko vprašanje. Vedno obstajajo premiki in gibanja. In kot odgovor se pojavijo tudi gibanja v nasprotni smeri. Veliko je iniciativ in gibanj, ki se zavzemajo za intersekcionalni pristop – ki poudarjajo prepletenost položajev in stanj ter različnih ravni. Logično pa je, da obstoječi centri moči želijo ohraniti svoj položaj, za kar so se pripravljeni boriti zoper odpiranje in spremembe. 

Kar opažam, je to, da več kot je odpiranja – bolj ko se ideje razširijo in se zanimanje ter zavedanje povečata –, močnejša so tudi prizadevanja, da se stvari nazaj “zapro”, postavijo v razločen “red”. 

Hkrati gre tudi tu za vprašanje ravni in na kaj se osredotočimo. Lahko smo zelo črnogledi glede stvari, ki se dogajajo. A verjamem, da je tudi to izbira in da se lahko poskusimo osredotočiti na stvari in gibanja, ki gredo v pravo smer in v katerih prepoznamo, da lahko na koncu prispevajo k potrebnim spremembam. 

To je povezano z vprašanji, ki sem jih raziskovala med rezidenco v Ljubljani: kam usmerimo in čemu želimo posvetiti svojo pozornost? Koliko moči predamo s tem tistim, ki jim namenimo pozornost? Sama bi predlagala, da usmerimo pozornost, če lahko, tja, kjer vidimo, da se dogajajo spremembe, ki si jih želimo, in jih podpremo. Moč, ki je v negativnih stvareh, ki se dogajajo, je v tem, da razdrobi našo pozornost in sesuje pozornost za stvari, ki so pomembne. Če smo z vseh strani bombardirani z grozotami, nam lahko na neki točki zmanjka pozornosti za tisto, za kar se želimo boriti. To ne pomeni, da se mi zdita nevednost in neobveščenost dobra odziva, a pomembno je znati usmeriti pozornost tudi v premike in delovanja, ki delujejo in h katerim lahko prispevamo. Še posebej ker vidmo nasprotne premike v smeri zapiranja in zelo desničarskih idej. V njih lahko prepoznamo nazadovanje ali pa odziv, ki želi ohraniti status quo. 

Tak ptičji pogled je zelo privilegiran in odpira vprašanje, kam se postavimo v sedanji situaciji. A nazadnjaška gibanja zagotovo ne pomenijo, da ni razlogov za upanje ali da je vse brezupno – govorijo le o tem, da ni nič dokončno odločeno in da obstaja negotovost, kako naprej. 

Filozofinja Rebecca Solnit pravi, da upanje ni optimizem – ne gre za to, da zatrjujemo, da bo super; gre za to, da damo možnost in rečemo, dajmo videti, kako bo, saj še ni odločeno – in to pomeni, da je tudi prostor za priložnosti in spremembe. To mi je blizu. 

V predstavitvi ste omenili fotografijo in umetniška dela, ki ne bi obstajala, če ne bi bilo podnebne krize. Kako se osvoboditi občutka krivde, da v resnici sodelujemo ali imamo celo koristi od sedanjega sistema, ki ustvarja krizo?

Občutka krivde in upanja sta zanimiva. Paradoksalen par sta: nasprotna glede na to, iz česa izhajata, in tudi časovno različna: krivda se veže na preteklost, glede katere nam je žal, da se je odvila, kot se je; upanje pa se veže na prihodnost, na stvari, ki se še niso zgodile ter možnost, da se obrnejo prav. 

Pri krivdi se mi zdi pomembno, da je lahko koristno čustvo, če nam pomaga razumeti, kaj je šlo napak in priti do sklepov, ki pripeljejo do sprememb. Zato lahko občutek krivde pomaga in prispeva k občutku upanja. 

A za to je potreben tudi občutek, da lahko stvari spremenimo, da imamo vpliv, da gredo stvari naslednjič drugače?

Da. Gre za skoraj psihološko vprašanje, a pri krivdi lahko ostanemo v stanju, ki nas žre navznoter, češ kako grozno je. Priznanje, soočenje s tem, da stvari niso šle prav, je pomembno – tega ne moremo preskočiti. A nato smo dolžni delovati, da bi bilo drugače. To se mi zdi edini izhod iz začaranega kroga krivde. Krivda lahko pomaga, da se soočimo s tem, kaj ni šlo prav, ne predstavlja pa ravnanja, da se stvari spremenijo. Idealno nas vzpodbudi k akciji za spremembe. V tem je nato negotovost, ki je lahko dobra. Vemo, kako je bilo in da tako ne bi smelo biti. Zato nam je žal in lahko se počutimo slabo in poskusimo ugotoviti, od kod to izhaja, soočimo se z odgovornostjo. Nato pa moramo skleniti, kaj vse to pomeni za naša prihodnja ravnanja, kam in kako želimo naprej. 

V umetnosti imamo dela, ki razgaljajo sedanji status quo in opozarjajo na probleme, in dela, ki ponujajo vizijo, kaj bi lahko bilo drugače ali kaj bi lahko bila rešitev … A vse to so procesi, ki se odvijejo pri vsakem človeku in jih ni mogoče vsiliti. Če umetnost sproži razmisleke, je to odlično. 

Jasni moramo biti tudi o tem, da je privilegij, da lahko ustvarjamo umetnost. Mnogi nimajo podobne možnosti izbire. To odpira vprašanja, čigav glas slišimo, čigava dela vidimo? In mislim, da je danes etična dolžnost vsakega od nas, da si odgovorimo na ta vprašanja. Da smo odprti za kritike. Pomembno je poslušati in nato premisliti, oceniti, koliko teže je v tem. Ta vprašanja se odpirajo na različnih ravneh družbe – koliko prostora je prav, da zasedemo, kako se odzvati na neenakosti, ki se odražajo marsikje? 

Opisali ste, da smo v novem, neznanem okolju bolj negotovi, ranljivi, a tudi bolj odprti za stvari. Kaj pomaga preprečiti, da negotovost in občutek ranljivosti ne sprožita grabljenja in zapiranja vase, ampak odpiranje in večjo občutljivost?

Pomembno je, da si priznamo in sprejmemo, da je v redu, če smo ranljivi ali nas je strah. To lahko prepreči, da se zapremo. Tudi če govorimo o politiki, sem prepričana, da bi veliko pridobili, če bi bolj odprto govorili o tem, da smo ranljivi in ne vemo, kaj se bo zgodilo. Gre za nasprotje sporočila, mi vse obvladamo in vladamo. To se mi zdi zelo pomembno: dovoliti, dati prostor, priznati, da smo ranljivi in da vsega ne nadziramo. Pravi odziv ni, da poskusimo čim hitreje spet vzpostaviti občutek nadzora – priložnost in potencial sta ravno v tem občutju in dovoljevanju negotovosti. 

Gre za nasprotje tega, da postavljamo in želimo ohraniti meje ter določiti, kaj je moje … Podnebna kriza odpira zelo zapletene probleme – da se nam vse skupaj zdi skoraj neobvladljivo in da v nas zbuja občutek nemoči, je preprosta iskrenost. Odprtost je hkrati proces – gre za neprestane poskuse, da ohranimo odprtost. 

Vse to pa ne sme biti zlorabljeno ali uporabljeno kot izgovor za neukrepanje, za neprevzemanje odgovornosti?

Odgovor je v sami besedi odgovornost – ki vsebuje besedo odgovor. Gre torej za odziv – to je pomembno. Težko je, če poskušaš narediti nekaj prav, a nisi prepričan, da bo rezultat tak, kot želiš. To lahko ohromi, celo odpre prostor za misel, da je potem bolje narediti nič. A če govorimo o odgovoru in smo v situaciji, ko se nekomu nekaj zgodi, je neodgovorno, če ne ukrepamo in ne pomagamo, ampak skrbimo le zase. Češ, to, kar se dogaja drugemu, nima veze z mano. To je nasprotno od ideje poroznosti. In ljudje nismo taki – v nas je empatija. Lahko se jo prekrije z drugimi ideali in vzorci, a je tam. 

Če pripoznamo, da odgovorimo in odgovajamo na to, kar se dogaja okoli nas, in če poskušamo odgovoriti najbolje, kot zmoremo, je že to dobro vodilo. Strah, da ne bomo naredili prave stvari, lahko razumem. A pomisel, izolirajmo se od vsega, ni dobra – hkrati gre zoper resničnost, ki jo živimo – vsi, vsak dan. Vemo, kako se povezati in graditi odnose – to počnemo vseskozi. Pomembno pa je poudariti, kako potrebno in politično pomembno je to.

---

Priporočamo tudi: