Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije se je letos prvi odločil za stavko, za skrajni ukrep v delavskem boju. Medtem ko so delavci in delavke poudarjali občutek odgovornosti med pandemijo navkljub kršitvam in neprimernim pogojem dela, sta bila kaplja čez rob vladna razžalitev in ponižanje tistih, ki so med najmanj vidnimi in spoštovanimi, a so prispevali in tvegali največ. Sindikalistka Irena Ilešič Čujovič v intervjuju pojasnjuje, zakaj sta demokratičnost in delavski boj pomembnejša kot kdajkoli. 

V kakšnih okoliščinah ste organizirali februarsko stavko?

V naših dejavnostih imamo, ko se odločamo o stavki, vedno težavo. Delavci in delavke čutijo veliko odgovornost do pacientov, uporabnic storitev in stanovalcev v domovih starejših občanov. Ne bi bilo prav, da njihovih opozoril ne bi slišali in njihovim skrbem ne bi prisluhnili. A ta občutek odgovornosti ne more biti razlog, in to v sindikatu poudarjamo, da ne stavkamo. V preteklosti so bile te dileme že večkrat na mizi. Tudi občutek, da s stavko ne moremo nič doseči, ker je pravica do nje omejena. A pravica do stavke je ustavna kategorija. Pomembna je, četudi je v panogah zdravstva in socialnega varstva z zakonom o stavki omejena – zagotoviti je treba nujni, minimalni delovni proces in to delodajalska, vladna stran dostikrat zlorablja, saj stavka ne izgleda kot drugod, v tovarnah ali rudnikih, kjer se zapre vrata in odloži orodja. Morda zato stavka tudi v očeh javnosti izpade drugače, a v resnici to kaže, da je sistemsko poskrbljeno za to, da se vrata bolnišnic in ostalih zavodov ne zaprejo ter da so na delovnih mestih pravi ljudi, ki se zavedajo svoje odgovornosti. To je velikega pomena. In to bi bilo prav, da družba prepozna.

Za nas je stavka skrajni ukrep. In bila je skrajno sredstvo, ko ne moreš narediti nič drugega. Poskušali smo vse. Po novembrskem dogovoru z vlado smo poskušali vzpostaviti dialog, a ugotovili, da so sklenili dogovor s figo v žepu. Napovedali smo stavko in do zadnjega upali – morda naivno –, da bo na vladni strani prevladala zdrava pamet. A je ni bilo. Občutek je bil celo, da si po tihem želijo, da stavko izvedemo, saj so verjeli, da nam ne bo uspela. 

Želeli so, da greste v stavko in pri tem ne uspete?

Da. Bilo je veliko tudi podrepnih nagajanj, od napotnic, ki so jih nekateri zdravniki kar vse pisali pod nujno, s čimer te naloge padejo pod minimalni delovni proces, ki ga je treba zagotoviti med stavko, do groženj v nekaterih zavodih, da stavka ne bo plačana. Gre za standardne pritiske, a izhajam tudi iz tega, da smo imeli dva dni pred stavko dogovorjena pogajanja. Za ponedeljek zjutraj. Vlada jih je v nedeljo zvečer odpovedala. Prestavila jih je na torek popoldan – v sredo je bila napovedana stavka. Na naš poziv so pogajanja prestavili na torek zjutraj, a bilo je jasno, kako malo možnosti je, da se sklene stavkovni dogovor dan pred stavko. Od napovedi, 4. februarja do izvedbe stavke, 16. februarja smo imeli zgolj dva kroga pogajanj, 11. in 15. februarja, četudi zakon predvideva intenzivna pogajanja. Vlada ni bila pripravljena na dogovor. 

Za vas je bila to prva stavka?

Da, predsednica sindikata sem od leta 2019 in v tem času nismo stavkali, niti ni bilo splošne stavke. Naloge sem v resnici prevzela dobrega pol leta pred epidemijo. Odtlej smo se ukvarjali z vsem drugim, reševali smo kup težav in obstajalo je soglasje, da družbeno-zdravstvena kriza ni pravi čas za pretirane proteste, saj mora biti na prvem mestu zdravje ljudi. Zdelo se mi je pomembno, da spoštujemo trud in poskuse zamejitve ter naredimo vse v naši moči, da omejimo širjenje virusa. 

Požrtvovalnost in odgovornost delavk in delavcev, posebej v zdravstvu in skrbstvu, je bila vsem na očeh. Vas je presenetilo, kako hitro je vlada pozabila na hvaležnost, pokazala ošaben in zaničljiv obraz do delavstva, ki je na svojih ramah preneslo največje breme?

Ignoranca in aroganca me vedno presenetita. Nekateri pravijo, da gre za naivnost, a sama trdno verjamem, da mora dogovor nekaj šteti. Da ga nekateri ne spoštujejo, me ne samo preseneti, ampak tudi zaboli, saj posledično to pomeni, da ne more delovati nič, razen če smo v avtokratski državi – ker tam dialoga ni in je, ker tako mora biti, vse v redu. 

Še bolj neprijetno pa sem bila presenečena, ker je v prvem delu pogajanj od avgusta do novembra lani dialog potekal na relativno visoki ravni z veliko vsebine in razmislekov, kaj v zdravstvu in socialnem varstvu potrebujemo. Dobila sem občutek, da je pogajalcem na vladni strani vendarle mar, da ta podsistema delujeta. 

A to je bil zgolj čas pogajanj, ko z vladne strani ni bilo še nobenih zavez?

Drži. A pogajanja, in minister za zdravje Janez Poklukar je to dostikrat poudaril, je začela vlada. Minister je lani februarja prevzel ministrski položaj in srečali smo se v marcu, ko je vprašal, ali bi se nam zdel smiseln zakon o plačah v zdravstvu. Povedala sem mu, da ne, da so smiselna kolektivna pogajanja in da mora to spoštovati. Pristal je, da bomo naredili tako. Občutek sem imela, da poskuša izpeljati to, kar reče. Nismo se vedno strinjali, a v prvem delu se je pokazal kot mož besede. Tudi v drugem delu, po novembru 2021 sem dobila občutek, da je šlo predvsem za to, da mu je nekdo pristrigel peruti. 

Vas je presenetilo, kje se je ustavilo? Dosegli ste dvig nekaterih plač, ni pa prišlo do sprememb normativov in standardov, ki so najbolj sistemsko ključne in dolgoročno nujne. Kako si to razlagate? 

Standardi in normativi so zgodba, ki se vleče že desetletja – problem ni od lani. Še vedno je ta tema tudi odprta, saj se dogovarjanja niso v celoti ustavila in v zadnjem letu smo naredili pomembne korake. Na ministrstvu za zdravje imamo devet delovnih skupin in na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tri – te so pripravile kakovostne dokumente, ki so podlaga standardov in normativov. Prav v tednu pred volitvami je zdravstveni svet potrdil standarde in normative za ozek del zaposlenih v zdravstveni dejavnosti, za socialne delavce. Pričakujem, da jih bo minister sprejel in objavil, saj je zdravstveni svet zadnji formalni korak. 

Ti novi standardi bodo nato veljavni in obvezujoči?

Da. In tudi drugi dokumenti, denimo za zdravstveno nego, za fizioterapevte, delovne terapevte, za lekarniško dejavnost, so pripravljeni do točke, ko bi lahko bili relativno hitro sprejeti in uveljavljeni. To smo uvrstili med stavkovne zahteve, ker ne more biti samoumevno, da se o nečem dogovarjamo, a se nato ne zaključi. Prevečkrat smo bili že tik pred tem, da naj bi bilo, česar nato ni bilo. Volitve in menjava vladajočih je klasična priložnost, da se pozabi na vse, kar je bilo narejeno. Premike smo dosegli, potrebujemo še končno piko na i. Neuradno sem bila obveščena, saj se ministrstvi z nami ne pogovarjata več, da naj bi minister za delo podpisal spremenjen pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, o čemer smo se dogovorili, in da je objavljen, a ga še nismo uspeli preučiti. Bil je med našimi stavkovnimi zahtevami. 

Ampak kaj to govori o demokratičnem sodelovanju? Kako si pojasniti to – se s tem postavlja ovire novi vladi ali so nenadoma razvili občutek odgovornosti? 

Mislim, da so si želeli pripeti to medaljo. 

Ampak ne veste, kaj je v podpisanih in objavljenih normativih?

Upam, da je to, kar smo se dogovorili. Moramo pa dokumente še prebrati. Načeloma naj bi šlo za vsebino, ki smo jo uskladili. Mislila bi si, da sta oba ministra sklenila, da lahko to naredita še pred koncem mandata. Osebno se mi zdi edino pravilno. 

Ampak zakaj o tem ničesar ne veste?

To težko komentiram. Občutek imam, da nas kontaktirajo, ko nas potrebujejo, ni pa še prišlo v kri odločevalcem, da je sodelovanje koristno. To sem nedavno ponovila na operativnem sestanku, ki smo ga imeli – sindikati dobro poznamo svoja področja, naši člani vedo, kaj in pod kakšnimi pogoji delajo, lahko smo pomembni sodelavci, saj vključevanje delavk in delavcev zagotovi koristne informacije, da oblastem dokumentov ni treba popravljati, ker se izkažejo za nerealne in neoperativne. Delavci na terenu poznajo razmere bistveno bolje od zaposelnih na ministrstvih. Nekaj smo dosegli, a kot kaže tega, da bi nas ob zaključku skupnega dela o tem obvestili, ne. Je pa to tudi stvar bontona in kulture. 

Prej ste omenili zdravnike in metanje polen pod noge med stavko. So morda iz zdravniških vrst vseeno prišli tudi izrazi solidarnosti?

Vedno so pozitivna presenečenja, ki opogumijo. Takšno je bila podpora direktorjev socialnovarstvenih zavodov – nekateri so prišli k stavkajočim, jim izrekli besede vzpodbude in podpore. Nekateri zdravniki so nas podprli, a bolj potiho in posamično. Pomembno dejstvo, ki ga premalokrat slišimo, je, da sindikat Fides ne vključuje in ne predstavlja vseh zdravnic in zdravnikov. Pravzaprav se mnogi ne strinjajo s tem, kar Fides zagovarja. Nedvomno si vsak želi višje plače in kot smo predlagali, bi v drugem krogu pogajanj morali nasloviti tudi plače zdravnikov; predvsem mladih zdravnikov in zdravnic na primarju. Sindikat Fides zagovarja drugo logiko, ki ne bo prinesla blagostanja večini zdravnikov, ampak peščici. Njihovo ravnanje pa ustvarja umeten konflikt. Na sistem slabo vpliva vsak konflikt, še posebej v zdravstvu, kjer se dela v timih in zdravnik ne more brez ostalih zdravstvenih delavcev narediti nič. Hinavsko in licemersko je reči, da zagovarjaš javno zdravstvo in javnozdravstveni sistem, hkrati pa ustvarjati notranje konflikte, ki sistem rušijo od znotraj. 

Stavka delavk in delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu je bila pomembna. Kasneje je prišlo do stavke delavk in delavcev v šolstvu. A zdelo se je, da sta šli obe skoraj brezodmevno mimo, umanjkala je jasna družbena solidarnost, vidne ni bilo niti širše sindikalne podpore … nenazadnje ste bili med redkimi sindikati, ki so se odločili za ta korak. Kakšni so vaši občutki?

To, da imamo podporo, smo vseskozi čutili – a bila je tiha. Lani tekom pogajanj smo čutili solidarnost – v konfederaciji, zagotovo med sindikati javnega sektorja, tudi drugi sindikati so nas podpirali. V zdravstvu in socialnem varstvu je precej sindikatov, prihajamo iz treh različnih konfederacij in te so stale za nami. Pri stavki so nas podprli tudi evropski sindikalni kolegi. 

Hkrati je res, da moraš, ko greš v stavko, to izvesti sam. Ko je Sviz – sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture izvedel stavko marca, smo jih podprli, a na koncu so oni tisti, ki jo morajo izpeljati. Nikoli pa nismo dobili občutka, da kolegi ne bi stali za nami in ob nas ali da bi nas videli kot svojo slabo vest. 

Dejstvo je, da smo si v stavko drznili iti. Marsikdo si morda ne bi upal. Med sindikati, ki smo podpisniki dogovora, so bila mnenja različna, a mi smo na koncu sklenili, da moramo to narediti, da moramo pokazati, kdo smo in iz kakšnega testa. S stavko smo bili zelo zadovoljni – med člani smo začutili povezanost. Vedeti pa moramo tudi, da je sto-odstotna solidarnost v družbi, kjer močno prevladuje individualizem, redkost. Mi smo s stavko dosegli in utrdili toliko solidarnosti, kot je je trenutno možno. 

Moč ste okrepili v sindikatu navznoter?

Da. Močnejše je tudi zavedanje skupnega boja med delavci različnih poklicev. Naš sindikat vključuje člane različnih profilov in vsi smo bili skupaj. Od fizioterapevtk in tehničnih delavcev, računovodij do medicinskih sestr. To je bil zame velik in pomemben dosežek. Kot delavci in delavke skupaj – taki trenutki utrdijo zavedanje, da brez kuharice ne moremo, brez radiološkega inžinirja ni terapije … želim si, da bi se to zavedanje in ta zavest skupnosti razširila tudi do zdravnikov. Da ne bodo del skupnega boja le potihoma, ampak ga bodo na glas prepoznali za svojega.

Kot družba se vsak zase zdimo vse bolj napeti in preobremenjeni z lastnim položajem – časa, prostora in energije za razumevanje drugega je vse manj. Vi ste pravnica, sindikat povezuje, kot ste omenili, izjemno raznolike poklice v panogah zdravstva in socialnega varstva. Kako ste dosegli razumevanje vseh položajev vaših članov in kako to odprtost, spoštovanje ter zaupanje ohranjate?

Sindikalno delo zagotovo zahteva veliko empatije, predvsem pa se moraš pogovarjati z ljudmi, s članicami in člani ter jih slišati. Veliko sem na terenu in največjega pomena je, da obiščem javni zavod, bolnišnico ali dom upokojencev, posebni socialno-varstveni ali varstveno-delovni center. Tam začutim in vidim, kako delajo delavke in delavci, in zgolj s tem razumevanjem lahko nato zares predstavljam in zastopam to, kdor so, kar potrebujejo in kar predstavljajo. To je moj način dela. Veliko sem med članicami in člani, pogovarjamo se, iščemo skupne rešitve, preverjamo, ali so predlogi najboljši. Ko vidiš, kako in kaj delajo, ni težko stopiti v pogajanja in vztrajati, da izboriš najboljše možno. Morda nisem tipična pravnica. Ne maram iskanja, kako nekaj ne gre ali ni mogoče. Zanima me, kako stvari lahko naredimo. Bistveno lažje je najti razloge, zakaj nekaj ne gre. Mnogo težje je najti načine, morda včasih inovativne, kako nekaj narediti in ukrepati v pozitivno smer ter s tem izboljšati položaj delavstva. Iskanje teh načinov me žene naprej – in nato vsi pozitivni odzivi ter lepe zgodbe naših članov in članic. Enkrat na leto se srečamo in včasih kdo reče, hvala, tisto ste mi res fajn uredili. Za ljudi so pogostokrat najbolj dragocene drobne stvari, če gledamo sistemsko.

A v mnogih delovnih okoljih obstaja nezaupanje do sindikatov, neredko zaradi rumenih, prodanih ljudi, ki so bližje delodajalcu kot članom. Ali obstajajo načini, kako zmanjšati število takih primerov in ohraniti zavedanje sindikalistov, kaj je njihovo poslanstvo, ter na drugi strani zmanjšati občutek med delavci in delavkami, da se nič ne da, da ni vredno?

Vedno so in verjetno bodo ljudje, ki podležejo pritiskom, ponudbam delodajalcev, individualnim rešitvam ali kakorkoli to poimenujemo. Naš sindikat ima preko 260 sindikalnih enot po državi. Vemo, da imamo genialne in krasne sindikalne zaupnike in predsednice sindikatov ter tudi take, malo manj dobre. Kjer smo opozorjeni, da sindikat ne deluje, kot bi moral – razlogi za to so lahko različni in mnogoteri –, najprej apeliramo na članice in člane, naj razmislijo in najdejo drugega sindikalnega zaupnika. 

Težava je, da ni veliko delavk ali delavcev, ki bi želeli prevzeti mesto predsednika sindikata. Funkcija je nehvaležna, saj ne moreš nikoli vsem ustreči. Ravnokar sem govorila s sindikalistko, ki ima 85-odstotno sindikaliziranost v zavodu, kjer dela, kar pomeni, da so med člani njeni podrejeni, nadrejeni, vodje, delavci … njihovi interesi so različni, nemalokrat nasprotni. Njena funkcija je zato izjemno odgovorna, delo je naporno, pogostokrat je tarča nezadovoljstva. A je odlična pri svojem delu in poskušala sem jo spomniti, da je vseeno tudi veliko zadovoljstva, ko nekaj rešiš za sodelavce. 

Nedavno so me tudi povabili na združenje direktorjev socialnovarstvenih zavodov, kjer sem govorila o pomenu in koristih sodelovanja med delavci, sindikalisti in delodajalcem. Zgolj to, da je sindikalist pogostokrat na sestankih pri vodstvu, še ne pomeni, da je prodan. Lahko da vodstvo razume, da je sindikat pomemben in koristen partner. Minister za zdravje Poklukar je denimo rad povedal, da sem bila v zadnjega pol leta pri njem nekaj desetkrat. To ni pomenilo, da je sindikat prestopil na vladno stran, ampak da je bil dialog v nekem obdobju vzpostavljen. Imeli smo poglobljene, vsebinske razprave in občutek v prvem krogu pogajanj v zvezi s plačami je bil, da vedo, o čem se pogovarjamo. Temu ni vedno tako in kakovost dialoga je bila žal že na ministrstvu za delo slabša. Po drugi strani so nas na ministrstvu za zdravje pri zakonu o dolgotrajni oskrbi popolnoma odrezali stran. Kjer so nas želeli zraven, so nas pripustili k mizi, kjer nas niso želeli, so nas odrezali. Vsak posameznik nosi odgovornost, da ne prestopi in ve, katera stran je njegova, kaj so boji, ki jih bije, in za kaj ter za koga se bori. A to ne izključuje sodelovanja na določenih področjih. Vemo, da tam, kjer sindikati dobro delujejo in kjer gre podjetjem dobro, vodijo procese skupaj – od varnosti in zdravja pri delu do izobraževanj. To ustvari dodano vrednost. 

Mi, kot je dogovorjeno v kolektivni pogodbi, skrbimo za izobraževanja sindikalnih zaupnikov, opremimo jih s potrebnimi znanji in gradimo držo, da do delodajalcev nima smisla pristopati kot do sovražnikov. Niti ni sindikat orodje za reševanje položaja posameznega sindikalnega zaupanika – njegova naloga je, da upraviči in krepi zaupanje članov. To lahko delamo na sistemski ravni. Vzorci pa so podobni na različnih ravneh. Če ni odprtega pogleda in razumevanja ter spoštovanja, če ne premoreš empatije do soljudi, če ti ni mar za mnenje drugih, potem sindikalizem ni zate. Tudi to poskušamo pojasniti članicam in članom. Na koncu so oni tisti, ki izvolijo, kdo jih bo predstavljal. 

Pogostokrat si delavci želijo zgolj umirjene in urejene delovne pogoje, delodajalci pa to izkoriščajo. Podobno se je zdelo v vaših panogah, delavke in delavci v zdravstvu in socialnem varstvu so želeli skrbeti, biti del sistema in opravljati svoje delo, a jih na koncu vlada ni zgolj izkoristila, ampak še ponižala in s spregledom dala v nič.  

Če ostanem pri zaupanju v sindikate, bi bila kritična, da imamo sindikatov žal preveč. Vsi ne delujejo po enakih načelih in vrednotah. Za delavca je praviloma vseeno, kateri sindikat ga razočara – ko ima enkrat slabo izkušnjo, bo težko ponovno zaupal. To vseskozi poudarjam. Zato tudi opozarjam pred gverilskimi akcijami – na koncu gre za ljudi in za obstoj sindikalnega gibanja na dolgi rok. Samo enkrat se poigraš z orodji, ki jih imaš – ko izgubiš kredibilnost in zaupanje, je konec. Zagovarjam nenapadanje, neagresivnost, na sodišče ne gremo zlahka, prva pritožba ni na inšpektorate, ampak poskušamo najprej vzpostaviti dialog z delodajalcem. Mislim, da je to pravi način za utrjevanje zaupanja. Brez zaupanja članov in zaposlenih nimamo ne pozicije za pogajanja ne moči. Močni pa smo toliko, kolikor nam zaupajo člani. 

Ta govorica se ne zdi, da vodi k stavki. 

Vodi. Ker smo ocenili, da imamo zaupanje delavk in delavcev ter da zaupanje temelji tudi na vztrajanju pri naših zahtevah. Smo dovolj velik sindikat in člani, ki jih imamo, res stojijo za nami. Posebej sem ponosna, da smo v zadnjem letu s kolegi in kolegicami okrepili sodelovanje med vsemi sindikati v zdravstvu in socialnem varstvu. Zato smo lahko poenotili naša stališča, veliko se pogovarjamo in se sproti uskaljujemo. Tudi to je bila dobra podlaga za to, da smo lahko izvedli stavko. 

Ampak pogovarjanje in usklajevanje je naporno. Videli smo, da oblast neredko predstavlja avtokratsko in avtoritarno vladanje kot učinkovito, odločno, kot znak moči. Zakaj vas to ne prepriča?

Morda je to večna dilema – ali je bolje udariti in reči, ne zanima me nihče drug, kdo pa me lahko ustavi, ali je bolje doseči širše družbeno soglasje. Sama verjamem v demokracijo in v to, da če poskušaš doseči širšo usklajenost, bo dogovorjeno tudi dlje časa veljalo. Če udariš po mizi in odločiš po svoje, je to lahko zelo učinkovito na kratki rok, a na dolgi rok ni. Glede na to da se situacija v državi vseskozi spreminja, moramo biti stabilni, da smo lahko vseskozi enakovreden partner drugi strani, ne glede na to, kdo je na oblasti. Ker mi bomo vedno imeli težave, z vsako vlado. To si upam trditi. Zahtevali bomo, kar se morda zdi trenutni oblasti nemogoče. A če tega ne zahtevamo, ne bomo nikoli dosegli premikov v pravo smer. Moramo biti pripravljeni na dialog, a biti moramo tudi trdni v svojih stališčih in izhodiščih. Ves čas ni mogoče udarjati po mizi – slej ko prej poči. Skupno mizo pa nenazadnje potrebujemo vsi.  

Kaj so za vas naloge za naprej – kje ste, kaj se je doseglo, kaj so prioritete? Kaj za vas pomeni urejanje minimalne plače z zakonom, če sindikalno izpogajane plačne lestvice kolektivnih pogodb ne ustrezajo zakonodaji in se najnižji razred ne začne na ravni minimlne plače?

Navkljub omenjenim premikom glede standardov in normativov je na tem področju še ogromno dela. Naše prioritete so zagotovo najprej odpraviti nesorazmerja, ki so nastala s prvim krogom pogajanj in na katera smo že tedaj opozarjali. Trenutno imamo kar nekaj delavk in delavcev, ki delajo skupaj, a se njihove plače razlikujejo tudi do pet plačnih razredov – tak primer sta denimo medicinska sestra in fizioterapevtka na intenzivni terapiji. Pred pogajanji sta imeli enako plačo, sedaj je med njima razlika v višini 20 odstotkov, kar je okoli 400 evrov bruto samo pri osnovni plači. 

Druga prioriteta, vezana na celotni javni sektor, je zagotovo minimalna plača in plačna lestvica – sedaj prejema zgolj minimalno plačo tudi strokovni srednji kader – denimo laboratorijski tehnik. Predloge smo podali, a vlade se že vsaj desetletje temu izogibajo. Nujno moramo najti rešitev. Sedaj se pritožujejo delodajalci, saj zaradi nelogičnosti in nepravičnosti ne najdejo več delavk in delavcev za delo. Direktorica v enem od domov upokojencev mi je dejala, da zmanjšujejo kapacitete, ker nimajo delavk in delavcev. Tudi v bolnicah zapirajo oddelke. Morda imajo postelje in sobe, a nimajo ljudi, ki bi zagotavljali skrb. To bi nas moralo srbeti – in v prvi vrsti bi to moralo skrbeti ljudi na ministrstvih. Pa se delajo, kot da to ni problem. In sprejeli so zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je neizvedljiv. 

Predloge imamo za vsa tri področja naših prioritet – normativov, plačnih nesorazmerij in minimalne plače. Te predloge imajo tudi na vladi in nemudoma po oblikovanju nove vlade želimo nadaljevati pogovore. Ne bomo čakali. To so stvari, ki bi morale biti urejene včeraj. In delavci ter delavke so zaradi resnosti stanja pripravljeni stavkati, dokler se razmere ne uredijo. 

Predvolilni čas je bil obdobje številnih razprav – ste imeli občutek, da se o sindikalnih bojih, delavskih, zdravstvenih in skrbstvenih temah govori dovolj in primerno poglobljeno?

Glede na to, kar sem uspela spremljati, ne. Veliko je bilo obljub in floskul, malo pa vsebine. Težko sodim zakaj, morda sta vplivala na to tudi način vodenja in potek predvolilnih soočenj. Veliko je bilo kazanja s prstom, kdo kaj je in kdo česa ni. Niti ne vem, ali so predvolilna soočenja prostor za širše vsebinske razprave. Te terjajo čas. Po mojih izušnjah je bistvenega pomena, kdo na koncu sedi v vladi in, kot je pogostokrat v življenju, je veliko odvisno od enega, dveh ali treh posameznikov – kaj razumejo in česa ne želijo slišati. Iz predvolilnih soočenj je to nemogoče razbrati – vsi smo za visokoleteče vrednote, a na koncu štejejo dejanja. Zakon o dolgotrajni oskrbi je tipičen primer tega, kako se nekaj lepo sliši, a zadaj trenutno nimamo sistema, ki bi zagotovil, da bi bila dolgotrajna oskrba dejansko ljudem na voljo. 

A kdaj je potem čas za resne, poglobljene debate? Po volitvah se mudi s sestavo vlade in prvimi ukrepi … jasnega soglasja, kam in kaj želimo, pa nimamo nikoli časa doseči. 

Ekonomsko-socialni svet je zagotavljal prostor za te debate. Predstavniki dveh interesnih združenj: delodajalcev in delavcev smo tam povedali svoje pomisleke, dali predloge in verjamem, da so bili na koncu oblikovani boljši zakonski predlogi. To je namen ekonomsko-socialnega sveta in upam, da bo po volitvah ponovno vzpostavljen. Hkrati moramo biti jasni, da je postal pod zadnjo vlado popolna farsa. Posmeh socialnemu dialogu. Norčevanje. A to nikamor ne vodi, saj s poglobljeno vsebinsko debato vselej pridemo do boljših predlogov. 

Sodelovali smo tudi pri “kvazi-pogajanjih” za kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike z dvigom za šest plačnih razredov v okviru PKP10, kar je ustavno sodišče razveljavilo. Lahko rečem, da ni šlo zares za pogajanja, ampak za sprejem vsega z obeh strani. Zakaj potrebujemo pogajanja, če jih ne potrebujemo? Pokazalo se je, da je lahko omejitev tudi zgolj nebo. Prav to me skrbi in to zamerim vladni strani. Morali bi biti skrbniki sistema, njegove dolgoročne vzdržnosti in dobrega delovanja. Pa niso. V resnici smo to prej mi, predvsem pa delavke in delavci, ki ohranjajo javni sistem pri življenju. Vladajoči so pozabili na to, da ni nič nepomembno. Vse je izjemno pomembno – razen če imajo drugačen načrt. A če je tako, bi morali biti vsaj toliko pošteni in odkriti, da povedo, kaj je ta načrt, ne pa da se skrivajo za floskulami. In ustvarjajo situacijo, ko se zdi, da smo pri miru, a se v resnici premikamo na slabše. 

Dolgoročno vzdržno je zgolj iskreno sodelovanje?

Če nisi avtokrat, lahko hitro ugotoviš, da zmanjšaš verjetnost težav pri uresničevanju predlogov, če partnerje pripustiš k sooblikovanju in soodločanju. Gre za različne načine vodenja. Po svoje je nedemokratični, avtokratski način lažji in učinkovitejši. A verjamem v pomen tega, da zbereš čim več mnenj in z argumenti pojasniš, zakaj in koga boš upošteval bolj in koga manj. Tudi usklajevanja med nami sindikati niso vselej enostavna, pogostokrat sklepamo kompromise, a če smo pri tem pošteni in prisluhnemo drug drugemu, potem ostali to vidijo, razumejo in sprejmejo. In na koncu smo skupaj lahko močnejši in na boljšem.

---

Priporočamo tudi: