Ime slovenskega mikologa so prvi omenili člani gibanja Mladi za podnebno pravičnost. Janez Gorenšek, direktor Inštituta za aplikativno mikologijo in biotehnologijo ima raje kot besede dejanja. Časa ni dosti, dela pa je veliko. Svet, s katerim se ukvarja, se razteza kilometre pod zemljo, raste pa tudi na macesnovih drevesih po gorskih vršacih. “Svet gliv, in njihovo sobivanje z ostalimi živimi bitji in organizmi, je zelo pomemben, a v resnici vemo o njem malo,” opisuje povezanost sveta in rešitve, ki jih ponuja narava, če želimo zmanjšati okoljski odtis in omiliti posledice podnebne krize.

S koncem leta 2020 se je zaključil 4-letni EU projekt Clean, pri katerem ste sodelovali z razvojno agencijo savinjske regije. Vaš del je bilo področje inovativnih izolacijskih materialov, narejenih iz gliv. Kaj se je doseglo?

V projekt sem bil povabljen kot strokovni sodelavec in izkušnja je bila dragocena. Žal razen navezav s tujimi razvojnimi agencijami in organizacijami pri nas, ki jih zanimajo inovativni materiali, težko navedem večje premike. A ta poznanstva obetajo možnost skupnih projektov v prihodnosti. Koncept izolacijskih materialov iz micelija je poznan in razvit; tehnologija je na točki, ko ni več tvegana in je dostopna. V Sloveniji nam manjkajo pilotske proizvodne linije in certifikacija materialov. Te se lahko uporablja v gradbeništvu; materiali so zaradi svojih lastnosti tudi požarno odporni. Materiale iz micelija se uporablja tudi v avtomobilski, pohištveni in živilski industriji. Iz micelijev lahko naredimo kvalitetne akustične obloge in razgradljive nadomestke polimerov. Manjka nam začetni zagon, ki terja finančna sredstva. Na inštitutu navkljub mnogim sestankom, napisanim projektom za investicijska sredstva in pogovorom delamo predvsem z lastnimi sredstvi in s podporo prijateljev. To pomeni, da gre nekoliko počasneje, kot bi lahko šlo, a vsak dan gre korak naprej.

Omenili ste nov EU projekt, pri katerem sodelujete. Gre za nadaljevanje dosedanjega dela?

Ne zares. Novi triletni projekt za prilagajanje podnebnim spremembam smo dobili preko kmetijskega ministrstva in z mariborsko fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede, ki je vodilni partner. Izvajali bomo program vzpostavitve pridelave gob na kmetijah, ki so na meji rentabilnosti zaradi omejenih možnosti za kmetijsko dejavnost, ter vzpostavili model zaprtega snovnega kroga. To pomeni, da se ostanke kmetijske proizvodnje uporabi za vzgojo gob, ostanke substratov pa predela v gnojilo, ki ga bomo nato standardizirali, da se ga bo lahko uporabljalo kot ekološko certificirano gnojilo v vrtnarstvu. Velik okoljski odtis povzroča namreč tudi proizvodnja mineralnih gnojil.

S projekti torej ni mogoče zagnati trajnih sistemov razvoja in obstoja?

V resnici ni enostavno, če nimaš lastnih sredstev. Začetnikom je zelo težko, saj oprema in materiali niso poceni. Biotehnologija zahteva relativno visoke začetne vložke, saj je oprema maloserijska. Žal opremo, ki se jo je uporabljalo v farmacevtski industriji in bi se jo dalo predelati ali nadgraditi, velikokrat raje uničijo. Zato je, če hočeš kaj narediti, treba znanje iz ved o življenju nadgraditi z znanjem in razumevanjem inženirskih področij od mehanike do elektronike. Interdisciplinarnost je nujna. 

Problemi pa so banalni – banke, četudi imamo zagotovljeno financiranje od EU, niso pripravljene založiti tega denarja niti za eno leto. Odločba ministrstva ne zadošča. Raje vprašajo, koliko verjameš v projekt … tu se zame zdrava pamet konča. Vem, da bi lažje dobil denar, če bi prodajal rabljene avtomobile z zahoda, saj je to dejavnost, ki jo bančniki razumejo. Manjkata nam sistemsko razumevanje in urejen investicijski sistem, ki bi celostno omogočal tovrstni razvoj. Znanje samo po sebi, žal, na neki točki v Sloveniji ni dovolj. Glede tega obstaja strinjanje: v znanosti imamo zelo veliko pametnih, sposobnih ljudi, vseh generacij, ki imajo ogromno znanja in idej, ustvarjalne moči, a se morajo po eni strani ukvarjati z birokracijo, po drugi pa so soočeni s podopremljenostjo v primerjavi s tujimi kolegi. Imamo znanje brez sodobne opreme in prostorov. Omembe vrednih investicij v znanost in znanje ni oziroma jih je sramotno premalo že dolgo časa. Morebitne izjeme zgolj potrjujejo pravilo.

Vi ste uspeli doseči partnerski dogovor, da prenavljate opuščeno šolo v občini Laško, kjer boste vzpostavili laboratorij?

Da. Sklenili smo javno-zasebno partnerstvo, v okviru katerega že nekaj časa urejamo opusteli objekt. Tehnološko gre za zahtevno delo, saj bi bilo verjetno lažje in morda tudi ceneje vse podreti in zgraditi na novo, a smo se raje odločili za obnovo. Stavba je iz leta 1901 in ima vrednost sama po sebi. Obnova se sedaj počasi bliža koncu, kmalu bomo prenovili tudi opuščeni hlev na naši domačiji in spremenili opuščeni objekt v laboratorijski prostor za preraščanje substratov. S tem ohranjamo kulturno krajino, prostorom pa je omogočena nova namembnost. To, da se ohranja, kar je okoli nas, je pomembno. Ko enkrat nekaj podreš, tistega ni več in je izgubljeno, a je dobro, če se zavedamo kontinuitet s preteklostjo. Mi za naše delo potrebujemo popolnoma čiste prostore, v katerih ne sme biti niti prašnih delcev niti spor. To je včasih težko pojasniti izvajalcem – kako zelo pomembno je, kar delajo, in da mora biti narejeno do milimetra natančno.

Zgodba je simpatična. Ko smo stopili do sovaščanov in jim pojasnili, kaj bomo počeli, smo slišali, da je goba bakterija in bo pojedla ostrešja. Nato je šla od hiše do hiše še ideja, da bomo gojili strupene gobe, jih kurili na igrišču in vsi bodo pomrli. Bilo je kar nekaj smeha, a sedaj smo vzpostavili zelo lep in dober odnos. S pozitivnim pristopom se da. Manj je treba govoriti, reči narediti in ljudem dokazati, da so stvari lahko tudi dobre. Sledimo temu, da izvajalce najdemo v lokalnem okolju. Narediti se da ogromno. Pogostokrat je ceneje, zagotovo pa je okoljski odtis manjši. Potrebuješ samo zanesljive ljudi in v teh krajih jih ne manjka. Mnogi vsakodnevno garajo, zato so veseli, ko nekaj uspeva in se razvija.

Pišete, da gre pri mikologiji za delo, ki zahteva visoko usposobljene znanstvenike. Koliko znanja imamo na tem področju v Sloveniji?

Rekel bi, da se nas s tem področjem strokovno ukvarja dobrih trideset, od akademikov do gozdarjev in dva gospodarska subjekta, potem pa so tu še amaterski mikologi, ki določajo in mikroskopirajo glive. Med njimi so nekateri zelo dobri pri svojem delu. Mikologija je široko področje – lahko govorimo o sobivanju gliv z rastlinami, o zdravilnih učinkovinah, o uporabi v industrijske namene, za hrano, gnojila …

O glivah izvemo tekom šolanja malo in onkraj ikoničnega jurčka, vseprisotnih šampinjonov ter dragih tartufov se zdi, da splošno znanje ne seže daleč. Mikološko društvo, ki se je leta 2003 še imenovalo gobarska zveza, ima začetke vseeno že v letu 1961, ko se je ustanovila mikološka sekcija tedanjega prirodoslovnega društva. Kako se spreminja družbeno razumevanje gliv?

Obstaja ljudsko razumevanje gob kot prehranskega vira. Slovani veljamo za mikofile in naši predniki so precej dobro poznali gobe. Moja stara mama je nabirala in pripravljala vsaj 50 vrst gob. Drug okvir predstavlja znanstveno vedenje o gobah. Tu smo precej podhranjeni, številčno nas ni dosti, a v resnici je podobno tudi drugod po svetu. Specializiranega študija pri nas ni. Tudi v preteklosti je bilo veliko amaterskih mikologov, med njimi denimo zdravnika Dušan Vrščaj in Alojz Boh, ki sta s pomočjo mnogih kolegov prispevala k sistematičnemu poimenovanju in oblikovanju seznama gliv v Sloveniji. V društvu so se v preteklosti veliko ukvarjali z izobraževanjem, tudi po šolah so predavali ter vključevali ogromno okoljevarstvenih sporočil. Danes nova spoznanja, delo strokovnjakov in prenos znanj širijo vedenje o gobah onkraj tega ali so strupene ali pa odlična začimba. Vemo, da imajo glive mnogotere funkcije tako rekoč v vseh delih ekosistemov. Žal se mladi v šolah o tem sistematično premalo učijo. Gre za izjemne neizkoriščene potenciale razvoja, četudi je izobraževalnih materialov in literature že veliko. Razlogov za slabo poznavanje zato v resnici ni, le volja je potrebna. 

Glive predstavljajo približno četrtino biomase planeta. Gre za izjemen svet, ki komunicira, nekateri ga primerjajo z internetom. Kako se je oblikovalo vaše zanimanje zanj?

Življenje in povezanost vsega, kar sem videl in slišal, me je zanimalo že od malega. Gobe so bile v gozdu za hišo in ker sem imel velikega psa, ki je zahteval dosti gibanja, sva bila v gozdu tudi po cele dneve. Spomnim se, ko sem nekoč šel po gozdu ponoči – ker glive oddajajo fluoroscenco, da privlačijo insekte, ki nato prenašajo njihove spore, je bila v zeleno modrikasti barvi jasno vidna pot, po kateri je šla verjetno srna in je malo prekopala humus in vejice. Kot šolar sem poznal in nabiral okoli šestdeset vrst gob, nato pa je zanimanje malo zamrlo, ker smo imeli podjetje in je bilo veliko dela. Kasneje me je skoraj naključno srečala literatura o zdravilnih učinkovinah gob. Ker sem imel osnovno znanje iz zdravstva o sterilnem delu, blizu pa mi je tudi vrtnarjenje in delo v naravi, sem se odločil, da bom temu posvetil nekaj več časa in raziskovanja. Pri glivah gre za sisteme, ki so izjemno prepleteni. Organizmi so arhaični, a v nekem pogledu tudi zelo razviti, četudi drugače kot mi. Naše razumevanje je še vedno omejeno. Izmenjava hranil in informacij, ki poteka v naravi, je med drugim povezana z glivami, ki so mediatorji med rastlinami in okoljem. Vsaj 70 odstotkov rastlin živi v neki obliki simbioze. Glive so sposobne energetsko izjemno učinkovitih prenosov, v ekosistemu pa z vsemi organizmi oblikujejo nekakšen semenj ali borzo – izkaže se, da je izmenjava med rastlinami do določene mere odvisna od ponudbe in povpraševanja; ko je nečesa največ in so okoliščine najbolj ugodne, je izmenjav več. Če človek preveč ne posega, so procesi v naravi v določenem ravnovesju. Hkrati vemo, da znajo glive razgraditi tudi okolju škodljive snovi. Ne ponujajo vseh rešitev, a nekaj jih. Možnosti raziskovanj, novih tehnologij in potencialnih rešitev je veliko.

Na internetni strani inštituta opisujete tudi lesno gobo, lekarniško macesnovko, ki je zaščitena. Kaj pomeni ogroženost gliv in koliko rešitev lahko nastane v laboratorjih?

Lekarniška macesnovka je veljala za zdravilno gobo že v stari Grčiji in starem Rimu. Gobe so tedaj na splošno imeli za strupene, saj so verjeli – v nekaterih primerih pravilno – da kopičijo toksine, ker rastejo iz tal. Danes vemo, da prav ta sposobnost gob pomaga pri razstrupljanju ekosistema in pri sanaciji onesnaženih področij. A lekarniška macesnovka, ki je rasla na drevesih, je bila v rimski vojski priznana kot uradno zdravilo proti krvavitvam, astmi, virusom … Tudi v času izbruha prvega virusa sarsa so bile gobe med pomembnimi viri antivirusnih spojin naravnega izvora, ki so jih raziskovali laboratoriji po svetu. Glive imajo različne spojine, ki direktno učinkujejo na virusne encime, jih zavirajo, prek različnih mehanizmov pa vplivajo tudi na naš imunski sistem.  

Danes so problem habitati – gobe so ogrožene, ker izginjajo naravna okolja – v tem primeru macesnovi gozdovi, čeprav pri nas gozdarji vzorno skrbijo za gospodarjenje. Gre za gobo, ki jo še vedno najdemo v Avstriji, Švici, Romuniji, Rusiji, tudi v Sloveniji, a na skoraj neprehodnih krajih. Dosedanje ugotovitve kažejo, da višje in v težjih pogojih kot rastejo, več zdravilnih snovi je prisotnih. Zbirko teh kultur imamo in vemo, kako jih ohraniti, znamo tudi kliti spore, kar omogoči reprodukcijo v kontroliranih pogojih. A lekarniška macesnovka je postala ogrožena, ker so iz nje izolirali agaricinsko kislino, preden so jo znali sintetizirati. V 19. stoletju so jo iz naših krajev od pastirjev odkupovali češki lekarnarji in populacija se je drastično zmanjšala. Žal so nekateri ljudje danes brezobzirni in jo pobirajo – tudi pol stoletja stare organizme, zato ker “zdravijo”. Čeprav je goba res zdravilna, se da tudi drugače določena stanja popraviti ali omiliti, ne da se ob tem uniči ogroženo vrsto. Kdor jo utrga, je odgovoren za poseg v svet, ki zaradi podnebnih sprememb počasi izginja.

Zdravniki, predvsem ko gre za potencialno smrtonosna obolenja, izjemno poudarjajo, da tudi preizkušene metode niso čarobno učinkovite v vseh primerih. Pri gobah je govora tudi o njihovi zdravilnosti. Kaj je treba ob tem razumeti in vedeti?

Klinične raziskave, da bi bolje razumeli učinkovanje gob, so lahko zelo drage in zato farmacevtske industrije praviloma ne zanimajo. Večji dobički so v sintezni izdelavi, a določene snovi iz gob je zelo težko in drago sintetizirati. Vemo pa, da ima v naravi svoj izvor veliko snovi, ki jih imamo danes v sintetični obliki, saj se je z njo zagotovilo ponovljivost in znižalo ceno.

Preparate iz gob in maščobnih kislin se ponekod uporablja kot dodatke, tudi v sodobnih načinih zdravljenja metastaz rakavih obolenj. Ne gre toliko za zdravilo kot za modulator biološkega odziva – molekule pridobljene iz gliv vplivajo na človeško telo in izoliranih je bilo kar nekaj snovi, od polisaharidov do statinov in terpenov, ki jih na Japonskem in Kitajskem uporablja tudi uradna medicina. Glive lahko gojimo v laboratorijih in tako dosegamo ponovljive rezultate. V naravi je to težava, saj na aktivne snovi v glivi vpliva tudi, s čim se goba hrani in kakšnim pogojem je izpostavljena. Vendar imamo dovolj znanja, da vemo, kateri fizikalno-kemični pogoji vplivajo na nastanek zaželjenih snovi. Če gojimo trosnjak, moramo vedeti, da se, ko trosnjak zori, snovi in razmerja v njem spreminjajo v urah. Za standardizacijo je ključnega pomena prav tehnološka zrelost, ki jo je v naravi pri hitro rastočih glivah skoraj nemogoče doseči, zato se poslužujemo najbolj racionalnih tehnoloških rešitev. Narava je kot bazen genetike, ki ga moramo ščititi. Nato lahko izoliramo organizme, jih ohranjamo in iz njih razvijemo nove, boljše rešitve, ne da bi škodovali naravi.

Prijatelj Omoanghe Isikhuemhen, profesor biologije in biotehnologije z univerze v Severni Karolini je ravnokar zaključil projekt nadomeščanja antibiotikov v prehrani prašičev z glivnimi dodatki. Projekt je v veliki meri temeljil na delu, ki sva ga opravila skupaj v našem laboratoriju na mikro nivoju in so ga nato ponovili na drugi strani Atlantika. Rezultati so zelo dobri. Rabo antibiotikov bomo morali zmanjšati, saj imajo lahko naši posegi v ekosisteme še precej hujše posledice, kot je sedanja pandemija. In dela na tem področju je še ogromno. 

Kje je ta meja med spoštovanjem narave in poskusom nadzora ter izrabe narave?

Narava in glive se ne pustijo zares nadzorovati. In naši predniki so pravzaprav nadzor bioloških in naravnih procesov v mnogih pogledih obvladali bolje kot ga mi. Naš nadzor je precej iluzoren. Nekoč so, če so želeli pridelati, kar so potrebovali, morali natančno razumeti biološko kontrolo. Vlagali so manj energije in puščali za seboj manj ogljičnega in okoljskega odtisa. Danes nas večina zna in ve manj. Nekoč se je bolj razumelo kolobar, organske snovi v zemlji je bilo več, bolj razširjeno je bilo gojenje sokultur, kar je bil učinkovit ukrep tudi zoper insekte in bolezni. Glede na to da ni bilo sodobnih fitofarmacevtskih sredstev, so bili mojstri. Res pa je tudi, da je bilo manj vnosa tujerodnih vrst, ki so problem, saj je zaradi hibridov veliko vrst rastlin izgubilo določene lastnosti na račun večjega pridelka. Na srečo zavedanje raste in prostora za bolj sonaraven razvoj je veliko. To je edina prava priložnost za prihodnost.

Vaš načrt je vzgajati in pripravljati žitni micelij ali semenski material in substrat, da se bo omogočilo gojenje gliv, hkrati pa boste zagotovili tudi odkup vzgojenih gliv in tako ustvarili vsaj delno lastni produkcijski cikel in trg?

Da. Glive bomo nato predelovali v preparate in prehranska dopolnila. Bolje, kot da kupujemo s Kitajske stvari, ki jih znamo izdelati, je, da jih naredimo sami. Tako se izognemo dvomljivima poreklu in kakovosti, hkrati pa ustvarimo v lokalnem okolju delovna mesta. Imamo surovine in organizme ter pogoje. Pred desetletji se je morda še lahko trdilo, da je lažje, ceneje in bolj dobičkonosno vse naročiti iz tujine – danes ne več. Poleg tega vidimo, da ni to prineslo nobenega razvoja. Zato smo, kjer smo … Pri glivah je za dobre izdelke pomembno, da imaš nadzor nad celotnim procesom – če izdelki na koncu niso kakovostni, je bolje, da jih ni. Slab izdelek je slaba reklama za celotno panogo.

Bo izziv najti sodelavce na kmetijah?

Iz izkušenj lahko rečem, da ne. Veliko ljudi ima prazne gobarne, hleve, garaže … Nekateri so se že v preteklosti poskušali ukvarjati s tem, a je bila težava, da niso imeli zanesljivih dobaviteljev. Omenil sem ponovljivost – ta je izziv. Zagotoviti je treba prave pogoje in kakovost semenskega materiala, pomembna je kvalitetna mikroklima, filtriran zrak in higienski režim. Če se karkoli od tega zanemarja, lahko pridejo bolezni, ki jih prinesejo insekti ali ljudje. Če so substrati nekvalitetni, so lahko bolezni že v njih. In ko se enkrat razširijo plesni ali baterijske okužbe, je gobarne težko obuditi nazaj, saj ostanejo spore v okolju tudi dvajset let in več. Zato je pomembno, da proizvodnja ni skoncentrirana v enem velikem kompleksu. Higiena in čistoča morata biti na nekoliko višji ravni kot v osnovni živilski industriji, a to ne pomeni, da je zaradi tega dražje. Pomembno je, da se stvari lotimo prav in da vemo, kaj ter zakaj se določene stvari ne sme početi. Če se kvaliteta zagotovi od samega začetka, je tudi možnosti okužb manj. Pri tem so pomembni znanje, vestnost ter neprestano učenje. Prepričan sem, da bo v prihodnosti gojenja gob vse več. Veliko je snovi, ki jih lahko recikliramo in spremenimo v gobe, gobe so lahko kvalitetna hrana, začimba, lahko so prehransko dopolnilo, ki blagodejno učinkuje na imunski sistem, iz njih se izdeluje kozmetika, hrana za živali … Za prihodnost se mi zdi bistveno, da bomo lahko sami pridelali dobre gobe doma in jih manj nabirali v gozdovih, saj bomo tako lahko ohranjali populacije. Iznosa biomase gliv je kljub omejitvam preveč in to se v gozdovih vidi.

S člani gibanja Mladi za podnebno pravičnost ste lani izvedli projekt o vlogi gliv oziroma micelijev pri sanaciji ekološko obremenjenih območij. Poteka v Sloveniji na tem področju trenutno kakšna aktivnost?

Ne da bi vedel. Gre za sisteme med rastlinami in glivami. Mikolizne glive najdemo v več kot dveh tretjinah rastlin. Povečujejo sposobnost rastlin za izmenjavo snovi: procesi potekajo na relaciji zemlja – gliva – rastlina. Glive lahko zmanjšujejo toksičnost, omogočijo hitrejšo rast rastlin, lahko akumulirajo določene snovi in povečajo izmenjevalno površino. Lahko izkoristimo to, da nekatere glive nase vežejo težke kovine iz okolja ali da preprečijo ali zmanjšajo vsrkavanje škodljivih snovi oziroma povečajo sposobnost rastlin, da vsrkajo koristne hranilne snovi. Možnosti in komibinacij je veliko. Preizkusiti in prilagoditi pa jih je potrebno na vsako lokacijo. Žal ni splošnega recepta. Vseeno ne gre za raketno znanost. Za začetek potrebujemo pregledne sisteme in vrednotenja, da bomo lahko izdelali modele, po katerih bi lažje določili ustrezne kombinacije ter ovrednotili učinke.

To bi lahko uporabljali od Soške doline do Celjske kotline in Dravskega polja?

Da, lahko izboljšamo rabo tal in prostora. Zemljska prst v današnji družbi nima amortizacijske vrednosti, zato lahko zanemarjamo lastno sposobnost preživetja na zemlji, kjer živimo. Najlažje je nekaj kupiti v trgovini. Zato je treba krepiti razumevanje, da moramo okolje, ki ga imamo, ali smo ga dobili v stanju, v katerem je, ščititi, sanirati in narediti bolj prijaznega za zanamce. 

V raziskovalni skupini smo se skupaj z Mladimi za podnebno pravičnost pogovarjali o teh možnostih in vrednotili različne možne rešitve. Potrebovali pa bi dejanske, bolj poglobljene in večje projekte, da bi se tega lotili z avtohtonomi organizmi, ki bi jih testirali in bi nato z njihovo uporabo dosegli tako takoj vidne učinke kot dolgoročne pozitivne posledice. Mladi imajo veliko volje. In tudi veliko znanja. Za sanacijske projekte z glivami so načeloma izrazili interes tudi gozdarji in v nekaterih komunalnih podjetjih. Gre za projekte, ki se praviloma ne delajo zaradi denarja – zadaj je prej zavedanje, da so drevesa bolj dolgoživa kot ljudje. Zelo pomembno je, da ohranjamo biodiverziteto in da naravi, kjer lahko, pomagamo, da prej doseže sanacijo, ki bi morda drugače trajala pol stoletja. Vemo, kako za krajša obdobja naravne procese obnove pospešiti, da se ponovno vzpostavijo ekosistemi tudi na območjih, ki so popolnoma devastirana. Ponekod so koncentracije strupenih snovi tolikšne, da dejansko govorimo zgolj o dveh možnostih: ali se vse zabetonira ali pa ozeleni. A vedeti moramo, da je beton lahko del problema, sploh ob sedanjih koncentracijah prašnih delcev. Zdravstvene posledice pa tako ali drugače čutijo že vse generacije. 

Gobe lahko torej v sebi koncentrirajo strupene kovine in pomagajo rastlinam, da ne vsrkavajo škodljivih snovi?

Da, če zelo poenostavimo. Lahko pa je tudi obratno, da sprostijo vezane snovi, ki jih rastlina posrka. Zato je pomembno izbrati prave glive. Na splošno glive povečajo diverziteto mikroorganizmov in količino organske snovi, transportne sposobnosti koreninskega sistema, hitrost rasti, sposobnost raztapljanja talnih delcev, učinkovitost fotosinteze, predvsem pa mobilizirajo hranila, s čimer se zmanjša potreba po gnojenju. Če se uporabi ciljne organizme, se lahko nanje vežejo topne snovi, na primer kovinski ioni. Lahko se razstrupi določen del in doseže koncentracijo na drugem delu. Lahko se kombinira različne strategije, a upoštevati moramo, da se nekatere glive med seboj ne prenašajo, druge pa si pomagajo. Na majhnem prostoru v gozdu je ogromno gliv in vsaka ima svojo vlogo. Zato morajo biti pristopi individualizirani in preden se nečesa lotimo, je potreben resen premislek.

Bi pa veljalo na tem področju razvijati sonaravne rešitve?

Zagotovo. Literature je že veliko, nekaj je tudi primerov dobrih praks. V Gvatemali živi prijateljica, ki je pristopila k nunam in je uspela s pomočjo gliv iz kamnite pokrajine narediti tako rekoč rajski gozd.

Z glivami?

Da, gre za samostan, kjer je bila nekoč tudi sirotišnica. Pokrajina je kamnita z zgolj posameznim grmičevjem, pihajo suhi vetrovi, zemlje pa ni dosti. Kot ena vodilnih mikologinj v Južni Ameriki je uporabila mikolizirane sadike karžlja. Trideset let kasneje zdaj rastejo tam te velike gobe, ki jih lahko prodajajo, okoli njih pa so se uspela ukoreniniti drevesa, tako da se je pokrajina ozelenila. Za to so bila potrebna minimalna sredstva. Taka sprememba da človeku misliti – niso potrebni milijoni ali milijarde za spremembe na bolje. Včasih zadostujeta pamet in pravi pristop.

V tujini se vse več investira v razvoj materialov iz gliv za rabo v gradbeništvu. Kje smo v Sloveniji?

Žal ne vidim, da bi bili v Sloveniji zares kje. V Ameriki so določene zgodbe prepoznali kot dobičkonosne. Metodologija in tehnologija zadaj nista izjemno zahtevni, hkrati pa je še ogromno neraziskanih možnosti. Ponekod se dela čudovite stvari, ki so tudi vse bolj razširjene in priljubljene med ljudmi. V Sloveniji nam kot rečeno manjka investicijski sklad, kjer bi imeli razumevanje in posluh, da bi se omogočilo take raziskave in zagon. Veliko ljudi ima modele rešitev razvite, a nimajo kapitala, da bi jih postavili v proizvodne linije. Manjka nam ta sistemski pristop k razvoju, da bi lahko ohranili znanje v javno dobro. V tujini je ponekod kapital investiral v razvojne ideje, a sedaj jih zanimajo dobički in povrnitev investicij.

Ni pa želje po širjenju znanja?

Ne. Zahtevajo milijone zgolj za uporabo njihovih patentov in naprav. Pa ne gre za nekaj, kar ne bi bilo mogoče razviti ali celo nadgraditi z desetimi študenti v dveh letih z nekaj matematičnega modeliranja in s prostorom, kjer bi se to lahko razvijalo. Prostora na trgu je veliko, hkrati gre v primeru izolacijskih materialov za proizvodnjo, ki je lahko ogljično negativna.

To zveni predobro, da bi lahko bilo res.

A ni. Žal pa se v znanje enostavno ne vlaga, vanj odločevalci ne zaupajo in v njem ne prepoznajo dodane vrednosti. Raje zastavljajo nehvaležna vprašanja, koliko nekaj stane. Vemo, da je bil vsak prvi izdelek drag. A če se je nato vzpostavilo proizvodno linijo in proces optimiziralo, je tisoči izdelek bil že občutno cenejši.

Zame osebno je pomembno, da imamo genske banke, s katerimi se dobro upravlja in so na varnem. Trenutno v laboratoriju sodelujemo s partnerji in fakultetami na Hrvaškem in v Srbiji, Avstriji in ZDA. Veliko smo sodelovali s študenti, ki upam, da se bodo vrnili in nadaljevali z delom pri nas, ko bomo zagnali procese v novih prostorih. Gre za delo, kjer moraš imeti občutek in biti radoveden. Zadnji poskusi, ki smo jih delali, so bili denimo povezani z razbarvanjem sinteznih barvil in z industrijskimi vodami. Gliva je pojedla sintetično barvo, tako da potencial obstaja. Možnosti je ogromno – vprašanje, na katerega si moramo odgovoriti, je, koliko je za kaj interesa, kje so glavni problemi in kaj nam bi prišlo prav, saj pot do premikov ni prav lahka.

---