Barve, humor, ustvarjalnost. To brez spregovorjene besede sporočajo protestniške intervencije in lutke, s katerimi že leta na protestih sodelujeta Sanja Fidler in Brane Solce. Tudi ko so situacije najtežje in sporočila smrtno resna, se med vsemi plastmi najde za oblasti najbolj nadležno sporočilo: ljudje se imajo skupaj, celo ko protestirajo, dobro. In prav zato ne pristajajo na to, da bi jim oblast veselje do življenja jemala in teptala. Sanja Fidler pravi, da ji je najbolj neznosna misel, da bi krivice in zlorabe oblasti postale nekaj normalnega.
Bili ste na protivladnih protestih v zimi 2012 in 2013. Segajo izkušnje s protesti še dlje nazaj?
Niti ne. Morda zgolj malo dlje. V tistem času se je nabralo dovolj frustracij, da sem začutila željo biti aktivna, nekaj narediti in sodelovati. Že pred vstajami se spomnim protesta pred Cankarjevim domom ob državni proslavi, kjer smo protestirali zoper načrte tedanjega kandidata za super ministra v vladi SDS Žige Turka. Protestno se je zažgalo kontrabas.
Kaj pomeni, da se je nabralo dovolj frustracij?
Leta dolgo gledaš, kako se dogajajo krivice. Morda se mi je prej zdelo, da je manj možnosti povezovanj in izmenjave mnenj. Spomnim se bombardiranja Iraka. Gledala sem proteste milijonov v mestih po vsem svetu in si želela, da bi bila tam. V svoji okolici nisem videla ljudi, ki bi protestirali, nisem vedela, ali naj grem sama z dvema majhnima otrokoma in transparenti na ulice. Leta 2012 sem vedela, da bom tam in sodelovala.
Tako pred osmimi leti kot sedaj je na oblasti vlada, ki jo vodi stranka SDS. A prostestirali ste tudi v vmesnem času – zoper vlado Alenke Bratušek in varčevalne ukrepe, zoper vlado Mira Cerarja in prostotrgovinsko-investicijske sporazume, zoper vlado Marjana Šarca in nasilje nad begunci.

Da, z Branetom sva se in se odzivava na različne dogodke. So situacije, ko človek preprosto ve, da ne sme ostati pasiven. Zame so to nepravičnosti in očitne zlorabe oblasti. V zadnjih letih med njimi zagotovo izstopa tudi način, kako oblasti obravnavajo begunce. A hkrati je bilo v teh letih toliko protestov, da se vseh niti ne spomnim. Protestirali smo tudi zoper pasivnost slovenske vlade, ko se je napadalo in iztrebljalo Kurde.
In za izpustitev Juliana Assangea.
Da, seveda. In ta boj se mi še vedno zdi zelo osamljen. Čudi me, da zaradi dogajanja nismo vsi na ulicah, saj gre za očitno krivico, ki je vsem na očeh. A je postala del normalnosti. To se mi zdi neznosno. Govorimo o človeku, ki je omogočil objavo informacij o zločinih, ki se ne bi smeli zgoditi. Danes pa je on tisti, ki je kaznovan. Odvzeli so mu deset let življenja in zaradi tega, ker je zaprt, je zdaj ogroženo tudi njegovo življenje.
Ko take stvari postajajo normalne, je, kot bi držali v rokah vstopnico za novi svet, kjer se bo to lahko zgodilo vsakomur. Tega ne morem sprejeti in zato sem na protestih. To so tudi razlogi za vztrajanje sedaj – trenutna oblast od prvega dne, ko je nastopila svoj položaj, oblast zlorablja. To lahko opazujemo skoraj vsakodnevno zadnjih devet mesecev.
Sedanji predsednik vlade je večino ljudi označil za nezadovoljne brezdelneže na kavčih pred televizorji. Kako vam po osemurnem delovniku uspe najti čas še za proteste?
Včasih se vprašaš, ali boš zmogel in zdržal, a če te nekaj nagovori, najdeš čas. Energija pride. Po osmih urah službe je vendarle še kar nekaj ur v dnevu, ko lahko naredimo marsikaj, se pogovorimo z mnogimi. S pandemijo, s protesti na balkonih, nato na kolesih in tudi par tednov v avtomobilih, je vprašanje izkazovanja nestrinjanja in protesta nad tem, kar se vzporedno dogaja zaradi zlorab oblasti, postalo nekaj, s čimer se marsikdo ukvarja. Jasno začutiš, da je treba izraziti protest. Ne gre, da tega ne bi naredil. Nikoli nisem znala le sedeti na kavču in gledati televizije – zdaj pa tega sploh ne zmorem. Vem, da je to za mnoge nekaj običajnega, a mi je hkrati na nek način žal, da se ljudje pustijo uspavati s televizijo in z bombardiranjem z informacijami, dokler ne postanejo zasičeni in imajo vsega dovolj.
A za mnoge je lahko protest vir frustracij – soočenje z lastno nemočjo, ljudje imajo visoka pričakovanja glede sprememb in lažje se je zateči v cinizem in odmaknjenost, komentirati, da gre vse samo na slabše. So za vas protesti vir občutka moči, povezanosti in skupnosti?
Zagotovo so lahko oboje. Zame predvsem niso rezultat organiziranja, ampak bolj tega, da se zgodijo. Ponavadi je potrebna le drobna vzpodbuda, povod. Spomladi so ljudje že bili na ulicah. In tam se nato le pridružiš ostalim. Če aktivno sodeluješ, lahko prispevaš s tem tudi vsebine. A nikoli niso protesti odvisni od nobenega posameznika.
Bistveno mi je, da se kot človek zavedam, da je to, kar mislim in kar čutim o dogajanju, pomembno. Nobeno mnenje nikogar ni nepomembno. Morda je vsak od nas kapljica v morju ljudi – a tu je moč. Moč je v ljudeh. In ko se zgodi množica, kot denimo, ko nas je deset tisoč kolesarilo po mestih po Sloveniji, to začutiš – tu smo in imamo moč: lahko vas odnesemo z oblasti in iz toka zgodovine. Še vedno verjamem, da imamo to moč. In da imamo še vedno namen to narediti. Četudi morda kdaj traja nekoliko dlje. Ker v resnici si bodo to naredili sami, mi jim bomo nato le pomagali.
Odprtega sovraštva in skeptičnih nasvetodajalcev ne manjka.
Seveda. Poznam komentarje; od tega, da s protesti ne bomo nič dosegli, da smo smešni, da so problemi globalni in ne moremo nič, do pozivov k nasilju. Zagotovo se vsi kdaj sprašujemo, kaj je še smisel in kaj še smiselno. Včasih se vključim, ko kdo komentira naše objave na internetnih platformah, a hitro vidim, da je preveč trolov. Tedaj si rečem, da temu pač ne bom namenjala svoje energije.
Pogosta so opozorila, da protesti ne smejo izgubiti političnega naboja z dodajanjem elementov kulture. Kje se začne za vas političnost kulture, ali morda konkretno, mask?
Gre za občutek povezanosti. Izhajam iz lastne izkušnje. Na prve vstaje leta 2012 sem prišla s prijateljicami. Občutek je bil, da smo tam posamezniki. Tolkli smo po piskrih in nastal je občutek začasne skupnosti v množici. A nato se je začelo večeriti, bil je mraz. Spomnim se, da sem v temi zagledala lučke, ki so se zdele kot kresničke. Pritegnile so mojo pozornost in izkazalo se je, da je nekaj oseb med ostale ljudi delilo lučke in nato smo vsi skupaj naredili velik krog. Šlo je za intervencijo skupine KUD Ljud. Tudi kasneje smo še veliko sodelovali, z nekaterimi člani do danes. In seveda ne gre za lučke ali kresničke ali kulturo, ampak za komunikacijo, ki ni samo jeza. Za komunikacijo, ki poveže ljudi in ustvari prostor, v katerem je jasno, zakaj smo tam, in v katerem se počutimo dobro. V južnoameriških državah nenazadnje protestirajo s plesom in v Sloveniji to verjetno ne bi delovalo, a to, da se počutimo skupaj dobro, se mi zdi, da proteste okrepi.
Podobno je z lutkami – zdijo se mi izredno močno sredstvo sporočanja. So transparent, ki ima poleg sporočilnosti še dodatno dimenzijo, ker hkrati ilustrira in upodablja. Poznam očitke, da se proteste s tem estetizira in da se jim lahko tako odvzame moč, a sama tega ne občutim. Če bi delali cirkuške predstave in pozabili, zakaj smo tam, bi se mi zdelo, da je kritika upravičena. Lutke delajo nekaj drugega – vsakič ustvarjajo sporočilo – zato tudi skoraj ni mogoče le uporabiti stare lutke. Sporočila se spreminjajo.
Hkrati lutke ustvarijo trenutke popolne razgalitve oblasti. Vaš dialog z dvema policistoma, ki sta mislila, da imata opravka z moškim protestnikom, ko ste upodabljali smrt, bi lahko napisal Kafka.

Smrt: Smrt je gospa.
Policista: A res? Gospa?
Smrt: Smrt je gospa.
Policista: Ampak je ne moremo videti.
Smrt: Smrt je gospa.
Policista: Oprostite?
Smrt: Smrt je gospa, ki vzame vsakogar.
Policista: Res? Super.
Smrt: Tudi zbolele s kovidom, ker naša vlada ne ukrepa, kot bi morala.
Policista: Dali nam boste dokument.
Smrt: Ali lahko malo počakate, trenutno imam polne roke dela. Ne morem.
Policista: Da. Vzemite si čas.
Smrt: Ljudi moram odpeljati s tega sveta. Avtobus ljudi v Sloveniji vsak dan.
Na protestih praviloma nimam občutka, da se lahko izrazim drugače kot s tem, kar tja prinesem – ali so to lutke ali transparenti. Omenjeni dialog pred parlamentom v začetku decembra ni bil načrtovan. A kosa, ki sem jo držala v rokah, je bila težja, kot sem mislila, da bo. (smeh) Včasih se vidi, da policisti ne vedo, kako ravnati. Po koncu naše intervencije, ko sem jim dala dokument, so zahtevali, naj umaknem masko. Vprašala sem jih, ali to pomeni, da bom potem brez maske, kar tedaj ni bilo dovoljeno. To sta hitro zavrnila. In na koncu sta sklenila, da hočeta videti moje oči. To jima je tedaj zadostovalo.
Še bolj nesmiselna je bila situacija, ko smo v dežju po mestu posamično hodili z dežniki, ki so bili opremljeni s protestnimi sporočili. Zaradi teh sporočil na dežnikih so nas policisti na Trgu republike ustavili in legitimirali. Eden od policistov je dejal, da zato, ker je zaradi vsebin, ki jih imamo na dežnikih, očitno, da protestiramo; ostali so raje molčali. Pred nastopom sedanje oblasti niso bili policisti nikoli tako represivni. In pri nekaterih policistih je nelagodje očitno. Jasno je, da je bila političnost sporočil na dežnikih edini povod za policijsko posredovanje. To zdaj težko prikrijejo – preganjajo politične proteste. Tega ni mogoče povedati dovolj glasno. Sploh ker nekateri še vedno pristajajo na utvaro, da ta oblastna ravnanja služijo zgolj omejevanju epidemije.
Se vam zdi, da je represija v primerjavi z letom 2012 večja?
Ne. Tedaj je bila policija represivna, morda celo bolj kot zdaj. Tudi na drugačne načine. Represije je bilo veliko tedaj in veliko je je sedaj. V vmesnem času, ko vlade ni vodila SDS, pa je bilo drugače. Policija tedaj vsaj do protestnikov ni bila represivna. Pa je šlo prav tako za spontane proteste, ki jih zakonodaja predvideva in dovoljuje.
Z neprestano novimi vladnimi ukrepi se je ustvarilo situacijo, ko je gotovo, da smo vsi vseskozi v nekem prekršku. Prinaša to novo nevarnost avtoritarnosti, ki temelji na stalni negotovosti?
Ustvarjanje te nove normalnosti me skrbi. Ko postanejo za ljudi stvari sprejemljive, čeprav ne bi smele biti. Morda se prej niti nismo zavedali odsotnosti te vrste represije. A sedaj nam leze pod kožo normalnost, ko postaja sprejemljivo, da imaš občutek krivde že zgolj zato, ker hodiš po Trgu Republike. Živimo v državi, kjer je šest policistov zagrozilo ženski z dvema psoma, ko je šla domov iz trgovine, naj ne pride kasneje in da ne sme izražati svojega mnenja, nato pa so jo še dejansko kaznovali. Če se to zgodi in ne pride do spontanega protesta vseh, je naše sprejemanje nove normalnosti vsakodnevne represije in strahu že zelo blizu. In tega ne smemo dopustiti na noben način. Zato vztrajamo. Tudi če bomo morali protestirati v nedogled, bo vredno in pomembno že samo za to, da se bo s tem opozarjalo in preprečevalo, da bi ta nova normalnost nastopila nepreklicno. Enostavno moramo vseskozi tem poskusom nasprotovati in se jim upirati. Da, to se ne dogaja zgolj v Sloveniji – a zato je to še bolj zaskrbljujoče in je razlog več, zakaj moramo delovati zoper to. Grožnje demokraciji se nizajo in stopnjujejo in vidimo, da priložnosti zastraševanja ljudi vsaka oblast z veseljem pograbi. Zato je bolj kot kadarkoli prej pomembno, da do tega nismo ravnodušni.
Oblast se je leta 2013 zagotovo marsikaj naučila. Se je naučila tudi protestniška stran, kako razumeti trenutno zatišje?
Smo v situaciji, kakršne še ni bilo. Vsi smo se marsikaj naučili. In v vmesnem času smo videli na drugih koncih sveta, da lahko nori voditelji ostanejo na oblasti več let. Pandemija vzbuja v ljudeh odgovornost, previdnost in strah. A pri razumevanju sedanjega trenutka, se mi zdi najpomembnejše upoštevati tudi trajanje sedanje situacije. Živimo v svetu, kjer smo navajeni, da se stvari hitro uredijo ali spremenijo. Da je vse instantno. Če hitro ni rezultatov, mnogi izgubijo voljo. Protesti, ki so se dogajali v letu 2020, so bili tedenski in to je v resnici zelo pogosto. Pred osmimi leti so bili mesečni. Vseeno smo videli, da so ljudje prihajali – navkljub vavčerjem, navkljub poletju in dopustom smo bili na ulicah v tisočih. Ljudje se nismo pripravljeni prenehati upirati in se odzivati na ponavljajoče se zlorabe oblasti. Spomnimo se – med drugim so hoteli stare ljudi stlačiti v kontejnerje. A ljudje se nismo bili pripravljeni ustaviti, se sprijazniti. In prepričana sem, da bomo kmalu spet skupaj na ulicah. Nič se ni zgodilo, da bi bilo razlogov manj ali da nujnosti protesta ne bi bilo. Edino, kar je sedaj večja urgentnost, je situacija v zdravstvu zaradi nadaljujoče se epidemije.
Nova dimenzija protestov, a zgolj enkratna, je bila uspešno izvedena ljudska skupščina v ljubljanskem Argentinskem parku. Se vam zdi, da so bili s protesti doseženi kakšni pomembni prelomi v demokratičnem organiziranju?
Dalj časa ko mine, bolj se mi zdi, da je bila skupščina izjemno pomembna. Šlo je za enkratni dogodek, ko so bili ljudje zbrani skupaj in smo se pogovarjali o tem, kakšno družbo želimo imeti. Šlo je za eksperiment. Agora. Zahteve smo nato zbrali v knjižico, ki morda ni doživela velike popularizacije, a zame so izrečene in zapisane zahteve tam tista osnova, pod katero ne gremo več – to pričakujemo od politike, ne od te vlade, ampak od politike nasploh – vsaj ta minimum. Zame je to stopnica, raven, pod katero več ne gremo. Pred to skupščino nismo kot družba nikoli naredili nič podobnega in morda se o tem nismo veliko pogovarjali, a se še bomo. Interes in odziv med ljudmi še obstaja. To so velike stvari, čeprav se nam morda v danem trenutku to ne zdi.
Prav tako izjemno pomembno se mi je zdelo povezovanje in protestiranje različnih skupin z ramo ob rami. Na protestih so bile različne generacije, od ljudi, ki imajo še izkušnjo iz narodnoosvobodilnega boja in ne morejo pristati na sedanjo fašizacijo družbe, do mladih, ki imajo dovolj zgodovinskih trenj in si želijo zgolj prihodnosti ter živeti v normalnem svetu. To povezovanje me kot človeka preprosto osreči. Solidarnost z in med različnimi boji ter skupinami. To se je zgodilo spontano v tisočih. Presenetili sta me tudi konkretna solidarnost in prijaznost ljudi. Ker smo nekateri dobivali kazni, smo zbirali prostovoljne prispevke in ljudje so prispevali, kar so lahko, ter se hkrati zahvaljevali. Sama se ne spomnim časa, ko bi se večkrat zahvalila neznanim ljudem. To je izredno lepo … v resnici gre za občutek, ki ga niti ne znam opisati. Sporočilo pa je jasno: solidarnost je močnejša od represije.
Leto 2021 naj bo kakšno?
Želim si družbe solidarnosti. Krepitve tega, kar se je izkazovalo na protestih. Ljudje želijo pomagati in biti del gibanja za pravičnost in solidarnost, del boja za svobodo besede in gibanja. Želim si, da bi ta solidarnost rasla in se širila. Da bi se naučili biti solidarni z vsemi soljudmi, živalmi, naravo … Želim si, da bi prevladala solidarnost nad egoizmom in individualizmom, ki se ju načrtno krepi in vzgaja skozi sedanji sistem in potrošništvo, ki ga ponotranjimo, da se nam nato zdi nekaj normalnega. Upam, da bodo protesti še naprej ustvarjali to režo, skozi katero lahko solidarnost postaja še močnejša in še bolj vseprisotna – da vanjo ne bomo prisiljeni, ampak bo naša izbira.
Priporočamo tudi:

Analiza protivladnih protestov v letu 2020, odzivov oblasti in razpok, ki čakajo, da se jih napolni.