Srečanje s Črnimi panterji: Bili smo soborci in prihodnost je pripadala nam.

ilustracija Samira Kentrić

Eldridge Cleaver je bil avtor Duše na ledu (Soul on Ice), osupljive knjige modrosti in izpovedi, ki mu je prinesla slavo. V Stranki črnih panterjev je bil minister za informiranje, neutrudni organizator in govornik, ustvaril pa je tudi kampanjo Svoboda Hueyju (Huey Newton, vodja stranke, je bil v zaporu, kjer je čakal na sojenje zaradi umora, op. ur.). Pod njegovim vodstvom se je Stranka črnih panterjev razrasla na več kot štirideset sekcij in razvila paravojaško podzemno mrežo. Prav tako je bil urednik časopisa Črni panterji, ki se je ponašal z naklado kakšnih 200.000 izvodov.

*Objava je nastala v sodelovanju z založbo Sophia. Daljša odlomka iz knjige Elaine Moktefi Alžir, prestolnica tretjega sveta sta del tematskega bloka Horizonti zgodovine o Alžirji in bojih za svobodo, neodvisnost ter dostojanstvo nekoč in danes v zadnji številki revije Borec.

Aprila 1968, po atentatu na Martina Luthra Kinga, se je Cleaver znašel sredi strelskega obračuna s policijo v Oaklandu v Kaliforniji. Bil je ranjen, njegovega tovariša iz panterjev Bobbyja Huttona pa so ubili. Ranjeni so bili tudi trije policisti in Cleaverja so obtožili poskusa umora. Medtem ko je čakal na sojenje, so ga izpustili iz zapora na podlagi načela habeas corpus. Nato je kandidiral za predsednika Združenih držav na listi Stranke za mir in svobodo in prepotoval vso državo, da je govoril pred navdušenimi množicami. Novembra 1968 je bil obtožen, da krši pogojni izpust, in znova napoten v zapor; toda Vrhovno sodišče Kalifornije ga je razglasilo za “zglednega pogojno izpuščenega kaznjenca”, čigar vrnitev v zapor je izvirala iz “čezmerne zgovornosti pri sledenju političnim ciljem, kar je za številne njegove sodobnike nespodobno”. Odločitev sodišča je bila zavrnjena s pritožbo.

Cleaver je dobro poznal sistem: “Vzgojen sem bil v Združenih državah. Preplezal sem celo lestvico, od pripora za mladoletnike v Los Angelesu pri dvanajstih do zapora Folsom, in se ustavil na vsaki vmesni stopnički.” In tudi sistem je poznal njega: Cleaver se je bal, da bi vrnitev v zapor privedla do njegove smrti. Kakorkoli, ko mu je Huey Newton ukazal, naj zapusti državo, je bil njegov odhod dokončen.

Skupina Cleaverjevih podpornikov je navezala stik s kubanskimi odposlanci pri Združenih narodih. Sodeč po pripovedi iz Cleaverjeve avtobiografije Duša v ognju (Soul on Fire) je bil ob vkrcanju na letalo v Montreal zamaskiran v starca z ohlapno obleko in drsajočim korakom. Po drugih različicah zgodbe o pobegu je bil preoblečen v mednarodnega popotnika, brezhibnega diplomata: nosil je temno obleko, polcilinder in tanke brčice. Kanado je zapustil skrit na tovorni ladji, namenjeni v Kubo, ki je tja prispela na božični večer leta 1968.

Zgodaj zjutraj dan potem, ko je klical Charles, sem se sprehodila po kratki stranski ulici med kasbahom in “evropskim” delom mesta do hotela Victoria. Kolikor se spomnim, je pršilo. Čuvaj, zasidran za ozkim pultom na koncu kratkega preddverja, mi je povedal številko sobe. Z velikim nelagodjem sem se povzpela po stopnicah do četrtega nadstropja. Obenem sem čutila radovednost in tesnobo. Kaj lahko jaz, štiridesetletna belka, naredim za vodjo Črnih panterjev v Alžiru?

Potrkala sem in Cleaver je odprl vrata. Bil je dvakrat večji od mene, pravi krpan, ki je s telesom zastiral majhno sobo. Opazila sem, da je s temenom oplazil po stropu, nato pa se rahlo sklonil. Na eni od postelj je ležala njegova žena Kathleen, ki je bila visoko noseča. Pokimala mi je v pozdrav.

Še vedno sva stala, ko je Cleaver spregovoril. Ko je govoril, se je z zgornjim delom telesa nekoliko nagnil vstran, čeprav me je gledal naravnost v oči. Imel je izrazite roke z najdaljšimi in najbolj ravnimi prsti, kar sem jih kdaj videla. Z njimi je ponazoril in podčrtal svoje besede, in kadil. Oba sva kadila, ne ozirajoč se na nosečnico na postelji. V sobi se je zameglilo.

Ne morem prešteti, kolikokrat so me prosili, naj grem v štab Narodnoosvobodilne fronte in se srečam z Američani, običajno črnci, ki so se pojavili na pragu, ne da bi razumeli, kje so ali kako bodo preživeli v državi, kjer niso imeli nobenih stikov in niso govorili niti francosko niti arabsko. Strankarski funkcionarji so se vedno prijazno odzvali in jim pogosto zagotovili začasno prebivališče in nekaj denarja.

Cleaver mi je tistega dne povedal, kako se je zameril oblastem na Kubi, ko se je poskušal povezati z drugimi afroameriškimi prosilci za azil – večina je bila ugrabiteljev, za katerimi je bil v ZDA izdan nalog za aretacijo. V nasprotju s pričakovanji izgnancev niso sprejeli z odprtimi rokami kot tovariše revolucionarje: nasprotno, ostro so jih zasliševali in jih, v večini primerov, osamili. Mnogi so živeli in delali v delovnih taboriščih na kubanskem podeželju; druge so vtaknili v zapor.

Za kubansko oblast, ki je bila pri podpori ameriškim aktivistom sčasoma vse bolj previdna, so bile to kočljive zadeve. Iz kdo ve katerega razloga so se odločili, da mora biti Cleaver zadovoljen, ker lahko ostane skrivni gost na Kubi. On pa je pričakoval več: da ga bodo kot vodjo osvobodilnega gibanja pozdravljali in podpirali, da bo užival privilegije, kot je radijski program, ki bo oddajal v ZDA, ali gverilsko usposabljanje za borce iz Stranke črnih panterjev. Znano mu je bilo, kako navdušen sprejem je dočakal Roberta Williamsa in Stokelyja Carmichaela. Stokely je potoval s Castrom, ob njem je sedel na odru v Havani. Cleaver pa kubanskega vodje nikoli ni niti spoznal.

Cleaver je kljub temu sledil načrtom in postopoma svoje stanovanje napolnil z iskanimi Američani. Pet mesecev po prihodu, ko je agencija Reuters razkrila, da je v kubanski prestolnici, je pri gostiteljih obveljal za preveliko breme. Izdala ga je Američanka Bunny Hearne, občudovalka kubanske revolucije, ki je poznala večino kubanskega vodstva, vključno s Fidelom.

“Kubanci so mi obrnili hrbet,” mi je dejal Cleaver. Prepričali so ga, da bo v Alžiriji dobrodošel, da se bo svobodneje ukvarjal s političnimi dejavnostmi kot na Kubi. Rekli so mu, da so uredili vse potrebno, tudi kubanske potne listine. Toda ob prihodu na letališče v Alžiru ga ni pričakal odbor dobrodošlice – samo uradnik s kubanskega veleposlaništva. Nato je Cleaverja njegov stik s kubanske ambasade obvestil, da mu alžirska oblast ni več ponujala zatočišča. Kubanci so zato predlagali, naj ga pošljejo v Jordanijo ali Sirijo, njegov končni cilj pa naj bi bilo eno od taborišč palestinskega osvobodilnega gibanja v teh državah. Izdali so mu vozovnico za odhod z naslednjim letalom na Bližnji vzhod.

Cleaver je na tej točki prekinil pripoved, pobral nekaj letalskih vozovnic s predalnika in z njimi zamahnil po zraku: “Mi lahko pomagaš?” je vprašal.

Nekaj je bilo narobe. Spominjala sem se, kako toplo so pred dvema letoma v Alžiriji sprejeli Stokelyja Carmichaela in mu ponujali politične položaje, kako so bile oblasti vedno pripravljene pomagati drugim ameriškim prišlekom, celo potepuhom, ki niso pripadali nobeni skupini. Ne morem prešteti, kolikokrat so me prosili, naj grem v štab Narodnoosvobodilne fronte in se srečam z Američani, običajno črnci, ki so se pojavili na pragu, ne da bi razumeli, kje so ali kako bodo preživeli v državi, kjer niso imeli nobenih stikov in niso govorili niti francosko niti arabsko. Strankarski funkcionarji so se vedno prijazno odzvali in jim pogosto zagotovili začasno prebivališče in nekaj denarja.

So Kubanci res pripravili načrt in prejeli negativni odgovor? To je bilo težko verjeti. “Čudno,” sem rekla, “to ni značilno za stanje stvari tukaj. Poznam človeka, ki je odgovoren za osvobodilna gibanja. Poklicala ga bom.”

Eldridge je zapustil sobo, prečkal hodnik in se vrnil z Bobom Scheerom. Scheer, znani radikalni novinar, urednik revije Ramparts in član skupine Fair Play for Cuba, je bil Cleaverjev dober prijatelj in svetovalec; nemudoma mu je sledil v Alžir. Preden je Scheer vstopil v prostor, sem kup oblačil na drugi postelji odrinila vstran in sedla. Zdaj sem bila že bolj sproščena in vedela sem, kaj je treba storiti.

Zatirani ljudje se morajo zediniti na podlagi revolucionarnih načel in ne barve kože.

Eldridge Cleaver, Črni panterji

Čez nekaj ur mi je uspelo govoriti s komandantom Slimanejem Hoffmanom, vodjo urada Narodnoosvobodilne fronte, odgovornim za osvobodilna gibanja. Pogovor je bil kratek. Pojasnila sem, kdo je Cleaver, za vsak slučaj: navsezadnje je Alžir zelo daleč od Oaklanda v Kaliforniji. Pojasnila sem, da je v Alžir prispel s Kube in da je upal, da bo lahko v državi ostal ter svoj prihod oznanil na mednarodni tiskovni konferenci. Globoko sem vdihnila, zaskrbljena, in čakala, da odgovori.

Hoffman je imel za alžirski politični kader zanimivo in nenavadno ozadje. Njegov oče je bil pripadnik francoske tujske legije, njegova mati pa Alžirka. Bil je poklicni vojak v francoski vojski, specialist za tanke. Leta 1957 je z majhno skupino alžirskih tovarišev, samih oficirjev, dezertiral in se pridružil Alžirski osvobodilni vojski. Pozneje je bil imenovan za guvernerja prestolnice in okoliške province.

“Ni problema,” se je glasil Hoffmanov ležerni odgovor. Pod enim pogojem: da bo izjavo o Cleaverjevi prisotnosti v Alžiru prva podala Alžirska tiskovna agencija.

Nikoli nisem izvedela, kako je novico sprejela kubanska ambasada. Bob Scheer je dejal, da sem »jih spravila iz hudih škripcev«, in jim to tudi povedal. Ugotovila sem, da Alžirci nikoli niso bili obveščeni o načrtu za Cleaverjevo premestitev. Odkrili pa so, da je prišla Kathleen, in se spraševali, zakaj se je zatekla v brezimni hotel v bližini pristanišča z nekim Kubancem oziroma moškim s kubanskimi potnimi listinami.

Eldridge je bil prepričan, da so ga “nategnili”. Toda zakaj? Ali so se odnosi med Castrovim režimom in Bumedienovo Alžirijo po državnem udaru tako zelo skrhali, da je sodelovanje med državama tako rekoč zastalo? Ali pa so Eldridgeevo usodo zakrivili nesposobni in nedosledni kubanski odposlanci v Alžiru, ki so bili izolirani in brez stika z oblastjo? Karkoli je že bilo, Eldridgea je skrbelo zaradi igre, ki so jo igrali Kubanci, in na glas se je spraševal, ali ga nameravajo pospraviti.

Pozneje mi je rekel: “Rešila si mi življenje.”

“Daj no, Eldridge, samo telefonski klic sem opravila.”

Bob Scheer, Kathleen in Eldridge so bili v Alžiru zabubljeni v hotelu in odvisni od avtomobila kubanske ambasade. Imela sem »kolesa«, kot je Eldridge klical mojega minija, zato sem jih lahko odpeljala na ogled mesta. Predstavila sem jim La Pêcherie, ribjo restavracijo na prostem blizu kasbaha s pogledom na morje. Strogo gledano so bili tam tajno, dokler se ne bi Eldridge uradno razkril, toda Scheer in Cleaver sta se od tistega dne pogosto pojavljala v La Pêcherie. Izstopala sta kot kameli na smučišču, a je novica o njuni prisotnosti vseeno ostala skrivnost do tiskovne konference.

Scheer in Cleaver sta se natančno posvečala podrobnostim konference. Reuters so povabili k sodelovanju že v fazi načrtovanja. Težko jih je bilo brzdati. Ves čas sem jih morala opominjati na Hoffmanov pogoj, da mora prvo izjavo za javnost izdati Alžirska tiskovna agencija. Obvestilo se je razširilo po Reutersovi mreži že nekaj minut po uradnem sporočilu tiskovne agencije.

Tiskovna konferenca je potekala 15. julija na Univerzi v Alžiru, v dvorani Salles des Actes v središču mesta. Avditorij so napolnili alžirski in tuji novinarji, študenti, predstavniki osvobodilnih gibanj in diplomatsko osebje. To je bil Cleaverjev prvi javni nastop, odkar je izginil iz San Francisca novembra 1968.

Eldridge je bil napet in živčen – ni se nehal sprehajati gor in dol. Prosil je Kathleen, naj iz prtljage izbrska njegov najljubši živobarvni dašiki in zlat uhan v obliki obroča. Ona je bila, kljub nosečnosti, čudovita na pogled: brezhibna afro pričeska, s katero se je ponašala po Združenih državah, plus temna očala.

Kathleen, Eldridge in jaz smo sedeli na podiju. S pridušenim glasom sem v angleščini ponavljala, kar je bilo po francosko izrečeno na odru. Julia Wright (hči Ellen in Richarda Wrighta) in njen mož Henri Hervé sta pripotovala iz Pariza, da sta za občinstvo tolmačila iz angleščine v francoščino.

Hervé, vajen vzdušja na pariški univerzi, kjer je bilo pravilo, da se študente grobo nagovarja z »utihnite«, »sedite«, »pojdite ven«, je napak ocenil množico. Ko se je srečanje razvilo in so ljudje poskušali posegati v razpravo, so njegovi osorni medklici »assieds-toi« in »ta gueule« sprožili ogorčeno vzklikanje. Izžvižgali so ga z odra. Nihče v pokolonialni Alžiriji ni bil pripravljen dopustiti, da ga ustrahuje Francoz. Tolmačenje je prevzela Julia.

Eldridge je govoril o boju v ZDA, o svojem navdušenju nad tem, da je v Alžiriji, v Afriki. “Smo neločljiv del afriške zgodovine. Belska Amerika nas uči, da se naša zgodovina začne na plantažah, da nimamo druge preteklosti. Svojo kulturo si moramo znova izboriti.”

“Zatirani ljudje se morajo zediniti na podlagi revolucionarnih načel in ne barve kože,” je dejal in dodal, “naš cilj je porušiti sistem.” Zaključil pa je z: “Naš boj je revolucionaren.”


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

Analiza protivladnih protestov v letu 2020, odzivov oblasti in razpok, ki čakajo, da se jih napolni.