Karantenske postaje naše vsakdanje

wikimedia, Pierre Marshall; London 2017

“Na tem otoku sem jaz gospodar! Drži se me, pa se ti ne bo nobeden nič upal!“ Oba vesta, da bi se Alice soprogovega velikodušnega pokroviteljstva nekoč razveselila, kakor jima je dobro znano tudi, da jo je po dolgotrajni zakonski zvezi docela prevzelo občutje o zapravljenem življenju v samotnem stolpu. Ne more več jasno razločiti, kdaj in zakaj je začela sovražiti artilerijskega stotnika, kakor dolgo odsotnemu Kurtu tudi ne zna pojasniti, zakaj se zakonca, živeča v stalnih nesoglasjih, nista ločila. Da bi razumel medsebojno mržnjo Alice in Edgarja, poskusi Kurt še z vprašanjem o vzrokih za njuno osamljenost. Srditost povsem bistrega odgovora priča, da je zadel osrednjo čer njune čustvene trohnobe: “Ker me je izoliral! Najprej je iztrebil iz hiše vse moje sorodnike – temu je sam tako rekel, ‘iztrebil’ –, potem pa še prijateljice in vse druge.” Stotniku Edgarju je šla osamitev od okolice za dosego popolnega nadzora v lastni celici sveta dobro od rok, to so opažali tudi okoličani, ki so njegov otok poimenovali Mali pekel. 

A kako bi lahko Edgar, ki se je publiki narahlo vtisnil v spomin le kot raziskovalec karantenskih postaj v portugalskih pristaniščih, s svojim življenjskim slogom sploh še bolj nazorno opisal robove družinskih celic 21. stoletja? Krčevita zazrtost posameznikov v lastne mikro-svetove je izstopajoč fenomen desetletij, ki so jih usodno določila spletna omrežja kot množična, blodnjava predigra vstopa človeka v digitalnost. Skrajne razvojne faze potrošniških družb zaznamuje pootročen posameznik, močno občutljiv za svojo posebno osebo ob zmanjšani skrbi za skupnost, ter ranljiv v razumevanju bolezni in lastne minljivosti. Kako protislovne skrajnosti je v zadnjem desetletju dosegel govor potrošniške ideologije o tako imenovanem zdravem življenjskem slogu, kaže pogled na ‘zdravega’ pol-digitalnega človeka, mirno sprijaznjenega z delovno in čustveno izgorelostjo, pomirjenega v urejenem mikro-kozmosu svojega družinskega kroga. Če mu naglo kopnenje družbene enakosti tega še ni preprečilo, je sit, oblečen, naspan, na suhem, s skrbno odmerjenimi izhodi v naravne in druge potrošniške rezervate ter neprekinjeno priklopljen na svetovni splet. Z umiki v zasebnost beži pred hitro spreminjajočo se družbeno stvarnostjo, saj bi dejaven poseg vanjo terjal – v opisanih okoliščinah vseskozi nemogočo – kolektivno akcijo. Ni presenetljivo, da so bile zdravstvene karantene ob zadnji pandemiji vrhunec doživljanja sveta človeka 21. stoletja.

Tudi prejemnik portugalskega Kristusovega reda za zasluge Edgar je ob pravem času lucidno zaslutil, da je sistem karantenskih postaj predolgo propadal, zato vojaški stotnik, ki se je sproti pretapljal v politika, “spričo nezaslišanega napredka, ki smo mu dandanes priča v … vseh mogočih pogledih”, bučno pozdravi odločitev vlade o razširitvi karantenskega sistema: “V ta namen je Ministrstvo za zdravstvo imenovalo inšpektorja – in … in bolje, da izveš prvi kot zadnji! Mene so imenovali za karantenskega nadzornika!” Načini, kako so potrošniške skupnosti v preteklih dveh letih inavgurirale predstavnike zdravstvene stroke za izrekanja bistvenih resnic ne le o virusu, temveč tudi o družbi, pove veliko o času, ki je odpiral bare, frizerske salone in trgovske centre, medtem pa je otrokom in mladini kot edinemu garantu skupnostne prihodnosti nepopisno oteževal in celo odrekal pravico do skupnostne vzgoje in izobraževanja.

Stražar družbenega zastoja je potrošnik

Potrošništvo kot globalna ideologija druge polovice 20. stoletja predstavlja bistveno ukleščenost, ki duši možnosti izhoda iz širše družbene krize, katere znanilec je bil odziv na epidemijo covida-19. Potrošniška miselnost, ki je slovensko skupnost s podvojeno silo preplavila v desetletjih po padcu socialističnega sistema, je držo državljana, kakršno je izklesala travma druge svetovne vojne, do tedaj že zgledno pretopila v diktat izbire potrošnika, neprijetno podobnega zdolgočasenemu Strindbergovemu protagonistu, strmečemu v fin de siecle: “A ne vidiš, Kurt, da za tega človeka ne obstajajo ne zakoni, ne predpisi in odloki … Ta je nad vsemi in nad vsem, vesoljstvo je ustvarjeno samo za njegovo privatno rabo, sonce in luna krožita samo zato, da prenašata njegovo slavo zvezdam; tak je ta človek!”

Potrošnik kot prevladujoča osebnostna forma iztekajoče se dobe je ponotranjil razumevanje sveta “po svoji meri”. Vanj so z orjaških obcestnih panojev in iz drugih medijev predolgo skakali slogani o njegovi edinstvenosti, da bi se v trenutku družbene zožitve zmogel zlepa pričvrstiti na kolektivno valovanje z negotovim izidom neprijetnega potovanja. Odločno je pripravljen braniti svoj “po meri” položaj, za katerega tragično verjame, da je skladen z njegovimi državljanskimi pravicami, zato ne mara slišati, da družbene zaostritve terjajo skupnostno delovanje, ki ni v nobenem pogledu “po meri” posameznika. Trk konceptov državljana druge polovice 20. stoletja, ki polje političnega razume kot povezano delovanje za dobrobit skupnosti, in sočasno brstečega potrošnika, prestreljenega z bolj ali manj sofisticiranim, vsekakor pa strogo omejenim naborom življenjskih slogov, ki je to polje zreduciral na dobrobiti zasebnega družinskega kroga, se zdi osrednji tektonski družbeni trk, ki bo izkristaliziral skupnosti nove dobe.

Čeprav je že nekaj časa na dlani, da obstoj civilizacije brez korenite spremembe smeri z vidika okoljskih vprašanj, ukrepov zoper globalno neenakost in temeljnega humanističnega razmisleka o odnosu človeka do drugih živih bitij na planetu ne bo možen, se po boleči izkušnji javno zdravstvenega zastoja še naprej sučemo v norem plesu potrošnje ob hkratnem aktivnem preobražanju svetovnega reda. Razumljivo, vsaka doba mora na novo premisliti svoj položaj, zato to zahtevno in mukotrpno opravilo ne bo prihranjeno niti digitalni dobi, vendar bo tokratni temeljni razmislek krojilo problematično dejstvo: razvpitost spletnih omrežij je v zadnjem desetletju močno degradirala razum v javnem diskurzu, hromeča zasičenost javnega prostora z digitalnimi pol-informacijami in informacijskimi smetmi, ki bolj iztirja kot zadovoljuje človekovo potrebo po obvladovanju kaotične stvarnosti, pa je prinesla kritično nizko zmožnost osredotočanja na bistveno. Mentalni vakuum velja razumeti v luči orjaškega predstavnega premika, ki ga od človeštva terja prelom epohe – a kaj napoveduje?

Krivico artikulira mladi prekariat

Pred Judit, ki se je uspešno izvila iz goste lepljivosti odnosa svojih staršev, bi bilo težko kaj skriti. S slastno lucidnostjo si ogleduje bleščao domovanje nadzornika, še preden bo ministrstvo za zdravstvo za to nalogo angažiralo njenega očeta: “Hotela sem samo videti, kako živi vodja karantenske postaje … Belo in zlato! – Klavir Bechstein! Lepo, lepo! Čeprav je moj oči upokojen, mi še zmeraj tičimo v stolpu … v zaporu, kjer je bila mama ujeta petindvajset let … in to so nam dovolili kot miloščino, za povrh! Vi – vi ste bogati …” Kakor Kurt kot novopečeni lastnik klavirja Bechstein polno prepoznava svežo drznost mladine, si sam nikakor ne želi nazaj v mlada leta, oropana družbene moči in ugleda. Njegov sin Allan je kronski dokaz temeljnega medgeneracijskega nerazumevanja: “Veš, kaj je najhujše? To, da moraš biti tiho, medtem ko starci čvekajo neumnosti … Vem, da sem v kakšni stvari daleč pred njimi … pa moram biti tiho!”

V nekaj letih bodo vstopili v svoja dvajseta mladi, rojeni v letu ustanovitve Facebooka – sodobnega, mogočnega, nadnacionalnega omrežja, ki najučinkoviteje nagovarja prevladujoči koncept osebnosti v deželah zahodne civilizacije: atomiziranega potrošnika, ki mu meje sveta ozko zarisuje lažno osvobajajoči lifestyle. Ob tem da digitalne platforme članom potrošniških družb uspešneje od nacionalnih držav zagotavljajo za človeka nujno občutje skupnosti, je uspelo digitalnim velikanom s spodbujanjem nizkih strasti v dveh desetletjih dosledno prikovati svetovno populacijo pred zaslone in s tem vzpostaviti možnosti za prelom z dobo. Že zdaj je jasno, da moramo biti ob zazrtju v prihodnost pozorni na premike med mladino, rojeno na prehodu, saj se bo novi stvarnosti – značilno – najbolj svojsko prilagodila. Nič ne vemo, kam se bo zavrtela prihodnost, ki bo politično opolnomočila generacije, rojene v 21. stoletju. In še: v nekaj letih bodo odrasli tisti adolescenti, ki smo jih ob pojavu novega virusa kolektivno pahnili v množično družbeno psihozo.

Znosno družbeno življenje zahteva sobivanje med tistimi, ki se razumejo, a zlasti med tistimi, ki se ne razumejo. Miniaturni posnetek tovrstne skupnosti je šolski razred. Ko učenci in dijaki ustvarjajo digitalne stike iz samotnih rokavov otroških in mladinskih sob, vanje ne vključijo posameznikov, ki jih ne marajo. Znamo si predstavljati, kako je videti tako naučena likvidacija nezaželenih, neprilagojenih, tako ali drugače nesimpatičnih na družbeni ravni. Odzivi najstnikov na večmesečno zaprtje šol v letih 2020-2021 so bili sila različni, vsi pa logična reakcija odraščajočih, ki bolj kot kruh potrebujejo paleto odzivov na svoje spremenjeno telo, vedenje, oblačenje in percepcijo. Medicinizacija javnega življenja je zanje predpostavila nerealna pričakovanja glede medvrstniškega druženja, hkrati pa kriminalizirala še tako neznaten politični glas. Potem ko so zahodne družbe blagostanja v zadnjih desetletjih otroku in mladostniku namenile presežek pozornosti ter ga s tem ovile v vato odvisnosti, je udarec po mladini v času prve družbene zaostritve velikih razsežnosti po drugi svetovni vojni še posebno strahopeten in zahrbten.

Ko je odrasli svet v času zdravstvene krize osamil mladino ter jo porinil v brezna brezdušne tesnobe in nezmožnosti družbenega povezovanja, je to storil za premostitev lastne frustracije ob izgubi predstavnega sveta in za priklic sveta pred epidemijo, ki je zgrmel v nepovratno. S posedanjem mladine pred osamljene ekrane je v imenu zdravja povzročal na smrt bolno družbo, saj je dopustil razrast in legitimacijo za preživetje skupnosti pogubnih socialnih razlik ter popolno razvrednotenje znanja. Z večmesečnim zaklepanjem šolskih vrat smo generacije druge polovice 20. stoletja neposredno prispevale k demontaži družb prihodnjih desetletij, ko smo v skupnost naselile plesnivo misel, da kolektivno povezanih sočutnih in solidarnih članov ni več, in si za nameček brutalno odvzele upanje, da bo za kaotično sedanjostjo nastopila bolj oprijemljiva prihodnost.

Intimno sovraštvo je odziv na besnenje neenakosti

Sredi oktobra 2022 so mediji poročali o napadu treh najstnikov na mimoidočega v centru Ljubljane. Fantje so z grožnjami prisilili bolje oblečenega moškega, da jim je izročil dragocenejše kose svojih oblačil: še topli jakna, kapa, pas, pulover in torbica so bili vredni slabe tri tisočake. Resnična družbena nevarnost ob naraščanju neenakosti in ob stopnjevanju svetovne vojaške nevarnosti so predpisane razdalje med ljudmi, ki jih je na novo utemeljila in utrdila zdravstvena kriza. Družbe prve polovice 20. stoletja so dobro poznale nepisano, a nedvoumno pravilo o vsaj nekaj-metrski fizični oddaljenosti “boljših” ljudi od kmečkega prebivalstva oziroma delavstva. Telesni smrad nižjih socialnih slojev ni potreboval zakonskih predpisov o socialni distanci; današnji dva-metra-narazen je zato toliko bolj zlovešča napoved postopnega zatona generacijam druge polovice 20. stoletja samoumevne norme enakosti. Čeprav danes ni mogoče potlačevati dejstva, da bodo za virusom covida-19 nad izmozgane potrošniške družbe prihajali novi in novi virusi kot povračilo za brezčutno človeško dominanco nad preostalim živim svetom na planetu, si človeštvo ponovno siloma podreja skupine iz lastnih vrst.

Zaprti v zasebne karantenske postaje zato ne bi smeli pozabiti, da je SOVRAŠTVO, kakršno v Strindbergovi drami v pisani paleti registrov brezčasno uprizarjata zakonca Alice in Edgar, ultimativni znak rastoče moči socialne in siceršnje družbene neenakosti. Čeprav se posamezniki le redko zavedo družbenosti svojega – najprej na bližnjih izživljanega – notranjega sovraštva, saj jim družba vsiljuje vtis, da so njihove patologije osebnega značaja, morajo generacije na izrazito občutljivem trenutku razpadanja znanega družbenega prostora razumeti, da zakrknjeno in strastno sovraštvo – eno redkih čustev z udarno močjo družbenih sprememb – v podrejenih slojih narašča z večjo intenziteto kot navidezna servilnost do nadrejenih slojev, od katerih so življenjsko odvisni. Vsakokratne družbene spremembe usmerja tisti, ki zna s ciljanimi političnimi artikulacijami najbolje upravljati sovraštvo podrejenih.

Tudi Alice pri najboljši volji ne zna povedati Kurtu, zakaj se z možem tako strastno sovražita: “Najbolj nesmiselno sovraštvo, brez vzroka, brez cilja, pa tudi brez konca.” Zadnja leta se ji zdi, da stotniku sploh ni mogoče več reči človek. Kurt ji je svojčas pritrjeval, in šele ko se po letih izgubljenih stikov ponovno sreča z zakoncema, uvidi, da je sorodničin soprog “najbolj navadno človeško bitje, ampak tiste sorte, ki razume svet kot svojo lastnino”. Resno posumi, da sta z izkoriščanjem ljudi in priložnosti enako ničeva tudi Alice in on sam. Da svet potemtakem ni razdeljen na enovite črede nebogljenih ovac in razkropljene trope plenilskih volkov, temveč je v sleherniku ena in druga nrav, ki se razbohoti skladno z zunanjimi okoliščinami: “Malo sreče nas napravi boljše, če pa gre vse samo narobe, nas to spremeni v volkove!”

Augustu Strindbergu je umrla mati, ko je dopolnil trinajst let. Kasneje je v avtobiografski noveli Sin služkinje opisal otroštvo, polno čustvene negotovosti, revščine, verske prisile in zanemarjanja. V mladosti je pod vplivom pariške komune, leta 1871, razvil svojski svetovni nazor in ne vselej konsistentno politično prepričanje o nenehnem spopadu med razredi. Nič čudnega, da je tako mojstrsko ubesedil osebnostne razvojne faze Edgarja, ki je tudi sam zrasel v revni družini z veliko otroki, za katere je moral aktivno so-skrbeti: “Za mladega fanta ni lahko, če se mora odpovedati vsemu veselju in gara za leglo nehvaležnih otrok, ki jih ni sam spravil na svet.” Njegova bodoča žena – tedaj še dekletce – je bila očarana, ko je prvič videla mladeniča neprijetnega obraza “brez zimskega plašča pri petindvajsetih stopinjah pod ničlo”, ki je ganljivo “lepo” skrbel za sestrice. Mar ne prav zato, ker si je predstavljala, da bi enako poskrbel zanjo? Kako neprijetno je bilo spoznanje, da ima tovrstna zaščita svojo ceno: “Poglej te škornje! Z njimi bi teptal Zemljo, da bi postala ravna, če bi mu bilo dovoljeno! Z njimi je poteptal njive in vrtove drugih, z njimi je zdrobil enim prste, drugim pa glave.”

Stotnik je prehodil značilno pot, kakršno tlakuje družbeni sistem izkoriščanja, v katerem je “vsak svoje sreče kovač”: težko plazeč se od ničvrednega do manjvrednega in nazadnje “zaslužnega” človeka se v zrelih letih ne obotavlja s priznanjem, da je zanj bistvo umetnosti življenja v eliminaciji: “Zelo zgodaj v življenju sem si ustvaril vrečo, v katero sem tlačil ponižanja, in ko je bila polna, sem jo zabrisal v morje! Ne verjamem, da je kdo pretrpel toliko ponižanj kot jaz. Ampak če sem jih prečrtal in šel naprej, jih ni bilo več!” Življenje na družbenem dnu je doživljal kot “ogabno, tako maligno, že od otroških let … in ljudje so se zdeli tako zlobni, da sem še sam postal zloben”. Ko se je osebno dvignil nad druge, pa je brez kančka sramu in obžalovanja ponotranjil igro dobrodelništva, tega sprevrženega odvoda socialne nepravičnosti, ki ga izumljajo družbe kot moralno odvezo za privilegirane skupine. Tudi Edgar po osebni uveljavitvi za svoja dobra dela odločno terja izkazovanje hvaležnosti, to pa je znano materi njegovih otrok, ki tako kot vse drugo, kar je izustila grabežljiva kreatura, s katero je poročena, sovraži njegov moto, da je “nehvaležen človek najtežje breme na svetu”.

Čeprav Alice po desetletjih zakona ne prenaša moževega tika, da se “slini” pred podrejenimi, ne zmore pa se zoperstaviti predstojnikom, mora priznati, da se je odpovedala “zaničevanemu” igralskemu poklicu in vzela stotnika samo zato, ker je hotela “med smetano družbe”. Tako kot vsi teptani ljudje tudi sama doživlja “maščevanje kot orodje pravice”, zato komaj čaka, da bo “zlo zasluženo kaznovano”. Pri tem je ne moti, da bo možu dotlej še naprej igrala negovalko, to arhetipsko žensko vlogo v patriarhalnem ustroju družbe, saj ne pozna nobene druge, v katero bi se lahko vživela. Natanko v tem duhu pospremi soprogovo dolgo pričakovano smrt, ko se hipoma spreobrne v žalujočo in odpuščajočo vdovo. Ko je Edgar enkrat mrtev, Alice spontano in brez vsake prisile uvidi, kakšne “skrbi” in “ponižanja” je moral “pogumno” trpeti, “ko se je boril za preživetje družine”. Pokojnika naravno uzre skozi naočnike nostalgije in je tako še sama zmožna eliminirati vse drugo: “Moj mož, ljubezen moje mladosti – ja, mogoče se boš smejal! – je bil dober in plemenit človek – kljub vsemu!”

Ko se tako v enakem kodu zavrti nov generacijski krog, je PRIHODNOST resnično ZAGOTOVLJENA, njeno ime pa je zanesljivo SOVRAŠTVO. Ko bo pljusknilo iz naših odlično izoliranih karantenskih postaj, bodo evolucijsko presenetljivo slabo učljive človeške družbe še enkrat več osramočene, zanamci pa bodo lahko zatrdno govorili o rojstvu nove epohe. “Kako prodorni postanemo zaradi sovraštva,” ne brez občudovanja vzklikne Kurt v delu genialnega švedskega dramatika iz leta 1901. August Strindberg, ki je bil v treh zakonskih zvezah tudi sam dvakrat poročen z gledališkima igralkama, je tik pred koncem 19. stoletja doživljal psihološke in religiozne pretrese, imel je več psihotičnih napadov ter težko svetovnonazorsko in duševno krizo, ki ga je privedla do hospitalizacije. Pisec prodornega pogleda in neusmiljeno iskrene ostrine, ki je kot goba vpijal pohabljeno bistvo svoje razkrajajoče se dobe, je bil očividec globoko iztirjenega sveta na prehodu v 20. stoletje, ki so ga pretresala družbena preurejanja po mnogoterih bolj ali manj ne-človeških implementacijah industrijske dobe. Sam ni doživel velikega družbenega poka prve svetovne vojne, ki je iz krvi etablirala nacionalno državo, ni pa razrešila vse bolj brutalne socialne razslojenosti. Šele komunisti med svetovnima vojnama so z radikalnim opozarjanjem na ta orjaški družbeni antagonizem najbolje med sodobniki razumeli, da kolektivna akcija ni spontan, temveč vselej organiziran odziv skupnosti na velike družbene zastoje. Zažareli so na nebu v navdihujoči vlogi retroraket, ki so zmogle v okoliščinah delovanja magnetizma nezamisljivo uničevalskih, domala zunajzemeljskih silnic nacifašizma z odločnim zaviranjem preokreniti smer globalni matici in jo vrniti v orbito obvladljive povojne stvarnosti. Danes je ponovno smiselno izpisovati imena komunistov prve polovice 20. stoletja, kajpak ne z intenco nove uveljavitve komunizma, temveč za afirmacijo politične agilnosti človeka, ki lahko iz epohe iztrganim generacijam na vstopu v tretjo dekado 21. stoletja pokaže moč in potenciale skupn(ostn)ih prizadevanj.

* Besedilo je nastalo za gledališki list uprizoritve predstave Mrtvaški ples, ki je še naprej na sporedu v SNG Drama Ljubljana; v gledališkem listu je poleg drugih avtorskih zapisov objavljeno tudi celotno besedilo dvodelne drame Augusta Strindberga, ki je bila v SNG Drama Ljubljana letos premierno uprizorjena 18. januarja.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.