Obljube so od samega začetka visokoleteče. Težava je, da vlada nato veličastno pogrne že pri prvih, najbolj osnovnih korakih. Njeni arbitrarni standardi zahtev po odgovornosti pa postajajo javno tveganje. 

Stanje na javni radioteleviziji je zgolj najbolj očiten primer. A bolj povedno je to, da je vlada Roberta Goloba potrebovala skoraj dva meseca, da je uredila pooblastila za strokovne odločevalce na področju varovanja okolja, da lahko normalno opravljajo in nadaljujejo s svojim delom. 

24. januarja je premier dejal, da je z uveljavitvijo zakona o vladi po potrditvi na lanskem referendumu pred njim končno popolna vlada. Za priprave, da vse popolno steče, je imela vlada osem mesecev. Nekatere uradnike je bilo potrebno z ministrstev, ki so obstajala prej in so se preoblikovala in preimenovala, prerazporediti in urediti njihovo zaposlitev v okviru novih ministrstev. Med njimi so bili strokovni delavci in delavke, ki jih je vlada Janeza Janše z agencije za okolje – ARSO prenesla neposredno pod ministra Andreja Vizjaka, ker odločajo v ključnih zadevah, in sicer upravnih postopkih na področju varovanja okolja in o celovitih presojah vplivov na okolje. Z ministrstva za okolje, podnebje in energijo so odgovorili, da so ti odločevalci dobili nove pogodbe o zaposlitvi in s tem pooblastila za odločanje šele 15. marca. Ob tem na ministrstvu zagotavljajo, da potekajo postopki “nemoteno naprej”. 

A sporočilo, ki ga tak lahkoten vnemar daje delavkam in delavcem o pomenu dela, ki ga opravljajo, je za delujoč sistem skrbi za skupno dobro uničujoč. Za razvrednotenje dobro opravljenega dela in za odtujitev delavk in delavcev od njihovih odgovornosti ni boljšega recepta. 

Učinki za delavke in delavce na javni radioteleviziji so podobni. Nikomur več ne pomagajo izrazi solidarnosti vladnih funkcionarjev s stavkajočimi. Nekdanja urednica televizije Natalija Gorščak je dosegla pravnomočno sodno odločitev, da je direktor javne radiotelevizije Andrej Grah Whatmough ravnal nezakonito, ko jo je razrešil. Pred tem je višje sodišče na vztrajanje nekdanjega direktorja javne radiotelevizije Igorja Kadunca ugotovilo, da je bilo samo imenovanje – v prvo, brez prirejenega razpisa – Andreja Graha Whatmougha nezakonito, saj ni izpolnjeval zahtevanih pogojev. Diplomirani pravnik, ki še vedno vodi glavni javni medijski servis v državi, morda ni kaj prida pravnik, a očitno je osvojil sposobnost, kako zakonodajo izigravati. 

Predsednik stranke Svoboda je prišel na oblast na krilih obljub, da bo vlada povrnila pomen temeljnih demokratičnih načel pravne države. A že več kot pol leta mirno gleda, kako ljudje na javnih funkcijah in pozicijah moči, ki so zlorabili pravo, še naprej ne nosijo za to nobene odgovornosti. Andreju Grahu Whatmoughu se lahko očita marsikaj – od neprimernega razpolaganja z javnim denarjem dalje, med drugim tudi z izplačevanjem visokih odpravnin ob “prisilnem upokojevanju po dogovoru” delavk in delavcev na javni radioteleviziji. Izbira je obilna in bogata. Ne vladi kot ustanoviteljici ne ministrstvu za kulturo, ki je področno pristojno, očitno ni mar. Skrivanje za zatrjevanjem o nemoči in zavezanih rokah zaradi pravnih norm je neprepričljivo, še posebej ko se vladne “pravne rešitve” izkažejo za amaterska skropucala pravniških napak, ki padejo že na prvih preizkusih. 

So stvari, ki si jih javni funkcionarji preprosto ne morejo privoščiti ter nato meni-nič-tebi-nič nadaljevati na delovnih mestih, ki jih plačujemo davkoplačevalci in davkoplačevalke. Ni sprejemljivo, da potrebuje vlada skoraj dva meseca, da uredi nove pogodbe o zaposlitvah in prenos pooblastil, da lahko delavke in delavci na pravno urejen način nadaljujejo s svojim delom. To so osnove. Univerzalni obrazci pogodb o zaposlitvi so dostopni v papirnicah. Ni sprejemljivo, da se vlada kot ustanoviteljica javnih zavodov niti ne zgane, ko je pravnomočno ugotovljeno, da je vodstvo javnih zavodov delovalo nezakonito. Večkrat. 

Vlada obljublja reforme zdravstva, javnega plačnega sistema in šolstva. Glede na njeno trenutno izkazovanje temeljne skrbnosti in uresničevanje odgovornosti do javnih sistemov, je panika smiseln odziv. Nesposobnost se trenutno bohoti na visokonosi samozaverovanosti in zares zoprno bo, če zdravnice mesec in pol ne bodo imele pooblastil uporabe operacijskih pripomočkov, ki jih financira javni zavod za zdravstveno zavarovanje, ali če učitelji osem tednov ne bodo mogli izvajati ocenjevanj mladih. Ali če uradniki na upravnih enotah ne bodo imeli pooblastil, da bi preprečili deportacijo mame z otroki, ki ne bo uspela opraviti izpita iz slovenščine, ker ne bo na voljo dovolj mest na tečajih slovenskega jezika.