“Zame ključno spoznanje je bilo, da Kathy ni bila žrtev,” pravi avstrijska umetnica Barbara Caspar, filozofinja in psihologinja, ki je na delo Kathy Acker naletela v Londonu. Leta 2005 je začela in leta 2008 končala z raziskovanji in ustvarjanjem dokumentarnega filma o ikonični punk avtorici. Zanimala so jo predvsem vprašanja, ki jih je Kathy Acker odpirala – kot človek, kot ženska: kaj pomeni biti iskren do sebe in drugih; kaj pomeni, da se ne ukloniš pričakovanjem in idejam družbe o tem, kaj bi moral delati; kaj pomeni slediti svojim željam – tudi če te vodijo na temna področja … do samih robov.
“Kathy je vzela svoje bolečine in travme, jih obdelala ter predelala – in s tem je v svoje roke vzela moč, se osvobodila,” je pojasnila avorica nagrajenega dokumentarnega filma, ki mojstrsko prepleta animirane izseke, dokumentarno gradivo in stare posnetke Kathy ter intervjuje z njenimi sodobniki in mladimi, ki jih njeno delo še vedno spremlja.
Ameriška avtorica, rojena kmalu po koncu druge svetovne vojne, je napisala večkrat razprodani roman Krvave brce v želodec v srednji šoli (Blood and Guts in High School), ki je bil zaradi nezadržanih opisov spolnosti, nasilja in incesta med drugim prepovedan v Nemčiji. Kathy Acker je skozi svoje delo našla načine, da si je nasilje in izkoriščanje podredila. Sistem nadvlade ni hotela, da bi določal ne njo ne njen izraz. Iz dokumentarca, ki je bil premierno prikazan v Sloveniji februarja v Kinoteki v okviru razstave Slovenski punk in fotografija (pri kateri smo sodelovale tudi avtorice in avtorji, ki objavljamo na Mešancu, op. p.), je jasno, da je v kapitalističnem, izkoriščevalskem stroju golega preživetja, slave in umetnosti ostala nepodredljiva.
Kathy Acker, ki je umrla zaradi raka leta 1997, se je rodila kot Karen Alexander finančno dobro stoječi materi v odtujeno družinsko okolje. Iz malomeščanstva, ki je prisegalo na spodobnost, se je odločila oditi in pristati na dnu, na ulicah ameriških velemest, na robu, kjer je živela bedo sistema, raziskovala načine prestopanja mej in s svojo knjigo nato hodila od knjigarne do knjigarne, da bi dosegla bralke in bralce.
Barbara Caspar pravi, da je sporočilo Kathy, da nihče ne dela nič napak, če sledi temu, kdor je in česar si želi. “Če se kriviš ali se predaš občutku, da si žrtev, si v resnici odvzameš moč,” pravi filmska producentka, ki deluje v okviru produkcijske hiše Fragile Features.
V enem prvih intervjujev, ki so kot dokumentarno gradivo, ki ga hrani univerza Duke, vključeni v film, Kathy Acker pojasni, da je kot mlado dekle seks povezovala z ljubeznijo. Precej časa je potrebovala, da je razumela, da seks sam po sebi ni ne znak ljubezni niti je ne prinese – sploh ne v patriarhalnem sistemu, kjer je prepogosto zgolj eno od orodij podreditve in nadvlade. Kmalu zatem še doda, da se ji zdijo avtobiografske zgodbe dolgočasne.
“Pri Kathy ni nihče nikoli vedel,” je pojasnila Barbara Caspar. “Zanjo so bile laži enako pomembne kot resnica, če resnica sploh obstaja. To je pomemben način, kako pisati, kako na novo napisati lastne zgodbe. To je Kathy počela. Ko je uporabila zaimek jaz, je mislila nase, a je hkrati aktivno govorila o nekom, ki ni bil ona.” Avstrijska umetnica je prepričana, da morata umetnost in književnost, če naj pritegneta in prepričata, biti iskreni, a se hkrati ne omejevati zgolj z doživetimi izkušnjami. “Gre za močno orodje, ki ponudi tudi možnost oddaljitve od lastnih izkušenj – in s tem prevzem nadzora nad potekom stvari, nad zgodbo,” pravi Barbara Caspar.
Kathy Acker je bila uporna pionirka, ki jo je vedno spremljal duh punka. “V vmesnih desetletjih je kapitalizem ubil nedolžnost. Nedolžnost tega, da enostavno si – kar čutiš, kdor želiš biti in da ti ni kaj dosti mar. Da nekje zadaj, potiho ne računaš, kako bi si vseeno želel imeti najnovejši mobilnik. Ta iskrena brezkompromisnost je bila Kathyna drža. Zoperstavljala se je vztrajajočim in prevladujočim političnim in kulturnim idejam ter govorici – ker je to morala narediti, ker je čutila, da je tako prav,” je dejala avstrijska umetnica, ki je v zadnjih letih, še pred sedanjo vojno v Ukrajini sodelovala pri nastanku filma Znaki vojne (Signs of War) o Ukrajini v letih od 2014 do 2022. Prepričana je, da je Kathy razumela sistem, dvoličnost in zahteve slave, sebe pa je potiskala do in čez meje ter pri tem pogostokrat zanemarila svojo dobrobit.
“Kathy je bila v mnogih pogledih prototip, orala je ledino – in zato je morda danes osebam, ki so prišle za njo, dovoljeno nekaj več mehkobe,” je dejala dokumentaristka. Kathy je bila jasna v svojem nasprotovanju vojnam in ameriškim imperialnim politikam. “Vedno je povedala, kaj si misli. Poznala je svet bogastva in svet, ko nimaš nič. To, da je v zadnjem obdobju predavala tudi v baru v San Franciscu za ljudi, ki si niso mogli privoščiti šolnine in obiskovati drage umetniške univerze, je globoko antikapitalistična in razredna gesta. To je Kathy,” je opisovala Barbara Caspar.
Pred projekcijo v Ljubljani filma ni videla več kot pet let. Še vedno ga predvajajo na ameriških univerzah. “Sprejem filma je trenutno zgodovinski. Od leta 2008 do danes je prišlo do premika. Poznamo nove izraze, jezik in besede, ki postajajo široko prisotni in predvsem mladi jih svobodno uporabljajo in živijo. Ne pristajajo na dualnost vlog moških in žensk,” je pojasnila. Kathy Acker je postala zgodovinska figura, oseba, s katero se lahko sedanje in prihodnje generacije poistovetijo, saj jim nudi konkreten vzor ustvarjalke, ki je živela in delala, kar je čutila in štela za prav.
Ko se spomni vseh intervjujev, ki jih je naredila za dokumentarec, spregovori o moških, ki niso mogli skriti svojega spoštovanja do Kathy Acker. “Včasih tudi strahospoštovanja. Večinoma niso vedeli, kaj bi z njo počeli, kako bi se nanjo odzvali. Mislim, da je danes drugače: za moške in za ženske; več je znanja, pripravljenosti in prostora za razumevanje mnogih plasti tega, kdo smo – kot ženske, moški, ljudje, kaj je feminilnost, kaj moškost, kaj je skupno in prehodno, kaj je človeškost … Še vedno je veliko hipokrizije in mnogi možje morda ne želijo, da bi bile njihove žene samostojne in svojeglave, a si vseeno želijo, da bi bile njihove hčerke močne in samostojne. Stvari se spreminjajo,” opisovala avstrijska ustvarjalka. “Dokler sprejemamo ljudi, kot so in kot osebe, ki si želijo biti, ni problemov. Problem nastane, ko začno družba ali njeni člani drugim vsiljevati ideje o tem, kdo bi morali biti ali kaj se od njih pričakuje,” pravi Barbara Caspar.
V dokumentarnem filmu, ki ga je naredila, so mlada dekleta tista, ki ponudijo živo, surovo in neolepšano, resnično sliko ter interpretacijo Kathyjinega dela. Njen odmev se krepi. Brez estetiziranja, ki zgladi in optmizira, da nič ne zmoti pogleda, govorijo o tem, kdo je Kathy Acker zanje. Štafetna palica, ki si jo je ameriška punk ustvarjalka vzela, jo nosila in branila pol stoletja, potuje naprej skozi dvignjene roke in trdno stisnjene pesti mladih.