“Ljudje želijo postati znani po velikih rečeh. In tako pogosto vse uničijo.”

V poletju, ko se podirajo vročinski rekordi, je pozornost na severni hemisferi in predvsem na zahodnih državah, četudi je podnebni zlom planetaren. Države, ki predstavljajo 20 po obsegu največjih gospodarstev sveta, niso na srečanju v Indiji sprejele ne dogovora o odpisu nelegitimnih dolgov, ki dušijo velik del sveta, niti zaveze o krepitvi brezogljičnih energetskih virov. Ekonomist in socialni delavec iz Gane, ki ga je življenje povezalo tudi s Slovenijo, pravi, da so problemi, s katerimi se človeštvo sooča, skupni in podobni. “Ljudje niso tepci in otroci niso neumni,” je poudaril. “Čas. Čas je pomemben.”

Planetarno segrevanje podnebja uničuje življenja povsod. A najhuje in najokrutneje je za ljudi, ki nimajo sredstev, da bi se umaknili na varno in poiskali zatočišče. Ni važno ali gre za čistilca v Italiji, ki doživi srčni napad, ali za mamo, ki ne uspe ohladiti svojega otroka, da bi preživel. Čeprav ob vseh vrstah kriz pogosto slišimo od političnih voditeljev, da moramo vsi stisniti zobe, ker smo vsi v istem čolnu, je to le ena od lažnih krilatic, ki meglijo dejstvo, da krize neenakosti poglabljajo. Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres je sredi julija ob predstavitvi poročila Svet dolga spregovoril o trenutnem zastarelem in škodljivem finančnem sistemu, ki ohranja in krepi neenakosti iz časa kolonializma. Pol človeštva živi v državah, ki so zaradi obstoječega sistema po meri mednarodnega finančnega kapitala prisiljene več denarja nameniti odplačevanju dolgov, kot ga namenijo šolstvu in zdravstvu, je pojasnil. “To je z vidika razvoja katastrofa,” je dodal. Odplačevanje dolgov ima prednost tudi pred nujnimi vlaganji v pravični prehod v razogljičenje energetskih virov. To je nujnost, če želi svet omiliti najhujša uničenja, ki jih prinaša pregrevanje ozračja zaradi visoke prisotnosti CO2. A kaj ko se svetovni politiki pri podpisovanju mednarodnih sporazumov niti ne dotaknejo dejstva, da je največji posamezni institucionalni onesnaževalec ameriška vojska. Palestinka Lara Kiswani iz San Francisca, direktorica arabskega centra za raziskovanje in organiziranje (AROC) je jasna: “Vemo, da se lahko gospodarski sistem, ki temelji na izkoriščanju delavk in delavcev in na črpanju naravnih bogastev, ohranja zgolj skozi sistematično in dobro organizirano nasilje – skozi militarizem.”

A Ebenezer Parditey vztraja, da bi bilo, čeprav je situacija v marsičem težja, kot je bila pred slabima dvema desetletjema, ko je začel sodelovati s slovenskim društvom Humanitas, najslabše predati se pasivizirajočemu obupu. “Kot je verjela moja babica, sem prepričan, da so problemi lahko tudi priložnosti,” je dejal med obiskom Ljubljane. “Pomembno je, da naredimo, kar lahko. Razmišljanja, da ne moremo narediti nič ali da moramo sami rešiti vse, nas hromijo in so na koncu uničevalna,” je poudaril. 

Ebenezer Parditey

V letih 2007 in 2008 je v Gani vodil ustanovitev dveh lokalnih knjižnic v Larabangi in Busui, leta 2016 pa je v okviru organizacije Embracing Hidden Talents Network ustanovil ekološko Zeleno vas, kjer krepijo samooskrbo in omogočajo izobraževanje mladih. Na začetku so se mu smejali. Sploh ko je prišel do lokalnih oblasti in dejal, da želi kupiti približno pol hektarja močvirja. 

“Močvirja in vodnata območja so zelo pomemben del narave. Ključno je, da jih ne uničujemo, a v Gani ni zakonodaje, ki bi ta območja ščitila. Če se jih izsuši in pozida, to vpliva na dvig temperatur in na lokalne ekosisteme,” je opisoval nekdanji socialni delavec z diplomo iz ekonomije in vodenja podjetij.  

Pomemben del odraščanja je zaznamovala njegova babica, ki ga je naučila, kako na “ekološki način” gojiti koruzo, kasavo in zelene banane, vzgajati kokoši in koze. V Zeleni vasi imajo sedaj tudi ekološko ribogojnico. “Babica je imela zelo neposreden odnos z naravo,” je opisal, da v restavraciji ni nikoli dovolila, da bi se naročilo “kupljenega, umetno gojenega piščanca”.  “Zanjo so bila semena zaklad,” je pojasnil, kako se je vsako leto najboljši del pridelka dalo na stran za semena za naslednje leto. To znanje ponekod v Afriki na podeželju še obstaja, je opisal lokalna okolja. In opozoril, da so, četudi so na drugih straneh planeta, situacije in izkušnje ljudi na mikroravni marsikje podobne. “Ljudje na afriškem podeželju, kjer so dobavne verige krajše in preglednejše, tudi danes v veliki meri še vedno vedo, od kje prihaja hrana, ki jo jedo.” 

Kritičen je do kratkoročnih – mednarodnih – projektov, ki sledijo kapitalistični logiki obsega in ne kakovosti ali trajnosti ter dolgoročni samozadostnosti. Vidi več pretvarjanja kot resničnega delovanja za drugačen sistem ali za omilitev podnebnih sprememb. Mediji dajejo prostor in so osredotočeni na katastrofe in negativne dogodke, namesto na pozitivne zgodbe, ki jih ljudje gradijo in ustvarjajo navkljub vsemu, je našteval. 

“Glavni problem je tekmovalnost. Vsi tečejo za nekom, ki je pred njimi in ima prednost. Pretvarjamo se, da rešujemo probleme in da se premikamo naprej. A v resnici tečemo iste kroge, le z drugo barvo zastavic,” je opisal Ebenezer Parditey svoje videnje globalnega sistema. “A ljudje nismo tepci. Na začetku, ko vse narekujejo multinacionalke in industrija pomoči, je gonilo dobiček. A sčasoma, ko začnejo ljudje obolevati, rečejo ne – ne želim tega, to ni dobro za nas. Pomembno je, da ohranimo ta notranji občutek in se povežemo.”

Dediščina kolonialnosti in stoletij izkoriščanja obstaja. A vendar, opomni, “tudi če te nekdo kolonizira, te to še ne naredi za sužnja – suženj postaneš, če to sprejmeš in se s tem sprijazniš”. Zato je posebej pazljiv, od kje prihaja denar. Ni naiven. Nič ni zastonj in denar pride s pogoji, z vzgajanjem in normalizacijo odvisnosti.

“Problem v Afriki je političen. Zahod daje posojila in ta pridejo s pogoji – zato imamo probleme. Ko postaneš dolžnik, izgubiš moč odločanja in samostojnost – to pridobijo tisti, od katerih si si sposodil denar. To se je zgodilo in se dogaja afriškim politikom – neprestano si sposojajo denar, ki pa pride s pogoji – kitajskimi, ameriškimi, evropskimi …” 

Pravi, da mnogi, ki še gojijo tradicionalna znanja, ohranjajo modrost in ne potrebujejo veliko. V Gani v določenih predelih že občutijo posledice globalnega pregrevanja podnebja. Vpliv potrošniške kulture vnaša individualistične vrednote pohlepa in sle po materialnih statusnih simbolih. “Z Zahoda prihajata ideji, da je treba vsemu pripisati ceno in da je pomembno obogateti. To je problem. Tečemo hitreje, kot nas lahko nosijo noge,” je ponudil afriški pregovor. A podobno kot v Evropi in Ameriki ter drugod po svetu je tudi v Afriki vse več intelektualcev, ki se obračajo nazaj k zemlji, se selijo iz mest nazaj na podeželje. “Vidijo, da je v načinu življenja, ki gradi na tradicionalni povezanosti z naravo, toliko pozitivnih stvari, da se umikajo stran od kolonialnega življenjskega stila,” je pojasnil Ebenezer Parditey.

Tudi ko pride do tehnološkega razvoja in novih informacijskih orodij, vidi več pasti kot iskrenih poti do opolnomočenja posameznikov, ki bi razumeli, kaj in zakaj nekaj uporabljajo. “Vse je miniljivo. Na to pozabljamo. Morali bi si zastaviti vprašanje, ali smo res prepričani, da so informacijske tehnologije pomagale svetu kot celoti. Tisti, ki jih znajo uporabljati in jih lahko uporabljajo, so morda zadovoljni, a družabna omrežja uničijo ogromno mladih življenj. Mladi pa so naša prihodnost,” je opisal, kako izguba trenutkov življenja in odraščanja skozi resnične izkušnje z resničnimi ljudmi ustvarja praznino ter nestabilnost. “Starši uporabljajo informacijsko tehnologijo kot nadomestek, ker nimajo časa za svoje otroke. A gre za izdelke, ki temeljijo na poslovni ideji in na želji ustvarjati dobiček,” je dejal kot oče enajstletnice in kot učitelj ter mentor več deset mladih v Zeleni vasi. Mobilni telefoni, je dodal, so danes predvsem statusni simbol. Še vedno pa je pomembno poiskati knjižnico, v njej najti knjige, jih brati in nato znati zastavljati vprašanja, je prepričan. “Telefon morda ponudi hitre odgovore, a ustvarja odvisnost. Izgubiš možnost najti svojo pot in svoj način, ugotoviti in spoznati, kako si lahko samostojen in neodvisen. V Zeleni vasi dajemo mladim možnost, da delujejo v skupnosti, da so prostovoljci, da delajo na kmetiji in zaslužijo lastni denar, da se sami odločijo, kaj jim je v življenju pomembno.”

Ob tem je poudaril pomen časa. Tega potrebujejo vsi in vse. Otroci niso neumni, a pogostokrat njihovi starši zanje nimajo časa, je dejal. Otroci pa potrebujejo prav čas. “Podobno je z vsem v naravi. Z drevesi, živalmi in rastlinami. Če drevesu ne posvetiš časa, ki ga potrebuje, če mu ne nameniš skrbi, ne bo zraslo. Včasih moraš populiti plevel, drugič ga moraš zaliti, ko je suša, če ga želi upogniti veter, mu moraš ponuditi oporo. Ne bo vedno lahko, a velja se potruditi. To vedno pojasnjujem ljudem.” Prepričan je, da so majhne sledi, ki jih pušča za seboj, pomembne. Denimo življenje dekleta, ki je imelo možnost šolanja, ki je zanosilo, rodilo, a vseeno pridobilo diplomo in je danes učiteljica “Premnogi danes ne verjamejo v majhne korake,” pravi Ebenezer Parditey. “Ljudje želijo postati znani po velikih rečeh. In tako pogosto vse uničijo.”


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.