Ne-Enakost: Skupaj v nevihti. Eni na križarkah, drugi na splavih.

Del razstave Začasno. Do nadaljnjega., ki je nastala po zaprtju fizičnih prostorov kreativnega centra Poligon.

Bogastvo najbogatejših se je v zadnjem letu še povečalo: v Ameriki, Sloveniji, po celem svetu. Ne gre za zaroto, ampak za učinke obstoječega sistema, ki se ga predstavlja kot normalnost. Vanjo se nočemo vrniti, ob tem da tak povratek v času tako ali tako nikoli ni mogoč, pravi raziskovalka in zagovornica sistemov večje davčne pravičnosti Maruša Babnik. 

Premoženje ameriških milijarderjev je od začetka pandemije poskočilo za več kot tretjino. To je sklep nove analize Inštituta za študije politik in organizacije Američani za davčno pravičnost. Ocenili so, da porast bogastva ameriških milijarderjev v zadnjih devetih mesecih znaša bilijon dolarjev, kar predstavlja četrtino nove vrednosti njihovega bogastva in presega obseg paketa pomoči, ki ga ameriški predsednik Donald Trump po potrditvi v Kongresu ni pripravljen podpisati. Če bi povečanje premoženja zgolj 651 posameznikov razdelili med 330 milijonov prebivalk in prebivalcev Amerike, bi v zadnjega tri četrt leta vsak prejel več kot tri tisoč dolarjev. Dva tisoč in pol evrov.

Avtorji poročila ob tem opozarjajo, da se je plačilo za opravljeno delo v zasebnem sektorju v času pandemije za večino delavcev dejansko znižalo, da je bilo skoraj sto tisoč manjših in srednjih podjetij prisiljenih zapreti vrata, več kot dvanajst milijonov ljudi ne more več pravočasno plačati najemnine, okoli 10 milijonov otrok in 26 milijonov Američank in Američanov pa nima dovolj hrane.

“Sedanji sistem je narejen tako, da se kapital oplaja sam po sebi, ne da bi se za to nujno morala odvijati resnična aktivnost,” opiše špekulacije finančnega sektorja in ločenost kapitala od dobrobiti družbe strokovna sodelavka inštituta Ekvilib Maruša Babnik. V zadnjem letu smo zaradi pandemije videli tudi porast v povpraševanju po vseh vrstah storitev, vezanih na internet, doda. Tehnološki modeli organiziranja in razčlovečenega nudenja in zagotavljanja potreb ter storitev na daljavo so stopili v prvi plan. 

Ker smo del sveta, sveta ne moremo spremeniti?

Po oceni revije Manager je tudi premoženje najbogatejših v Sloveniji naraslo, in sicer za vsaj 147 milijonov evrov. Deset najbogatejših posameznikov oziroma družin ima tako bogastvo vredno 2 milijardi in 179 milijonov evrov. Najbogatejša družina ima več premoženja kot spodnja peterica v najbogatejši deseterici, najbogatejši trije pa zaslužijo več kot preostalih sedem med desetimi najbogatejšimi. Sto najbogatejših v Sloveniji ima danes po izračunih finančnega časnika v lasti za vsaj 5,8 milijarde evrov premoženja.

“V Sloveniji je efektivna davčna stopnja obdavčitve dobička podjetij denimo še vedno, primerljivo gledano, nizka,” opiše Maruša Babnik sistem, ki ga zaznamujejo številne davčne olajšave, ki zmanjšajo preglednost, o njihovih učinkih pa ni nobenih aktualnih študij ali resnih analiz, doda. 

Davčne sisteme politični odločevalci radi predstavljajo kot zapletene in globalno soodvisne, zato naj bi bili ambicioznejši ukrepi posameznih držav nesmiselni ali vsaj ekonomično neracionalni. Logika neoliberalnega kapitalističnega sistema zahteva tekmovanje proti dnu – proti ničelni obdavčitvi vsega kapitala in zmanjševanju skupnih družbenih koristi ter javnih sistemov varnosti. Domišljija politikov vse redkeje preseže okvire te logike. 

“Če je nižji davek, je več izplačil,” je septembra ponovil že obledelo davčno floskulo predsednik strateškega sveta za debirokratizacijo pri aktualni slovenski vladi Ivan Simič. Desetletja obstoječi zgled Švice je zamenjal za zgled Srbije, ki je med prvimi na Balkanu vzpostavila “svobodna industrijska območja”, ki omogočajo posebne, ugodnejše, tudi davčne, dogovore tujim investitorjem, ki jim tako ni treba spoštovati veljavnih zakonskih pravil. Po zgledu Srbije bi morali v Sloveniji po mnenju vladnega svetovalca odmeriti sistem obdavčitve.

Preglednost, nadzor in kdor si je pridobil več, prispeva več

A v resnici so ukrepi zoper četudi zgolj najhujše zlorabe sedanjega sistema jasni. Večja preglednost bi razkrila poti, kako dobički potujejo v kraje, kjer obdavčitve sploh ni, krepitev progresivnosti davčnih sistemov – da najbogatejši plačajo od večjega bogastva tudi večji delež – pa bi prispevala k zmanjšanju družbene neenakosti. Mednarodne nevladne organizacije in raziskovalci davčnih utaj že več let pozivajo k sistemu, ki bi zahteval od največjih globalnih podjetij poročanje po državah. Korporacije bi tako morale javno objaviti, koliko v posamezni državi ustvarijo prihodkov, koliko dobička, koliko imajo tam zaposlenih in koliko plačajo davkov. Mehanizem poročanja po državah (country by country reporting) je podprl tudi parlament EU. Njihov predlog je, da bi sistem veljal za vse multinacionalke, ki delujejo v EU, a so tako Komisija EU kot države članice do tega zadržane. Slovenija se je lani pridružila skupini, ki jo je oblikovala davčna oaza Luksemburg, spomni Maruša Babnik. Države te skupine pogojujejo svojo podporo s spremenjenim pravnim ustrojem poročanja, kar bi ponovno omogočilo večje manipulacije s podatki.  

“Žal smo videli premik politik slovenskih oblasti stran od ciljev davčne pravičnosti,” opozori strokovna sodelavka inštituta Ekvilib na dejanja zadnjih let, od sedanje vlade prek vlade Marjana Šarca vse do vlade Alenke Bratušek, ki je neslavno umaknila podporo davku na finančne transakcije med članicami EU. “Pomembno je, da imamo primerjalne podatke, saj ti razkrijejo, da se Slovenijo napačno dojema kot mnogo bolj vzorno, kot so dejansko politike slovenskih vlad na področju davčne pravičnosti.”

Davčna nepravičnost, ko je davčna obremenitev za najbogatejše neučinkovita, za večino pa neproporcionalno velika, pomeni zgolj to, da državne oblasti sebi in družbi, v kateri živimo, odrekajo skupna sredstva za javne storitve, boljši razvoj in raziskave, za več knjižnic in bolj vključujoče zdravstvo, je pojasnila raziskovalka v telefonskem pogovoru.

Letos je bilo objavljeno prvo poročilo Stanje davčne pravičnosti, ki so ga pripravili mreža Tax Justice Network, svetovni sindikat javnih storitev (Public Services International) in mreža Global Alliance for Tax Justice, katere član je tudi inštitut Ekvilib. Uporabili so podatke, ki so jih multinacionalke same prijavile davčnim organom in jih posredovale tudi Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Tako so izračunali letni izpad javnih sredstev zaradi neplačanega davka od dohodkov največjih multinacionalk in zaradi izogibanja davkom na zasebno premoženje. 

Zaradi preusmeritve 1,13 bilijona evrov dobičkov iz držav, kjer je gospodarska dejavnost potekala, v davčne oaze, ostaja globalno neplačanih vsaj 350 milijard evrov (427 milijard ameriških dolarjev), so sklenili raziskovalci. To so v letu globalne pandemije postavili v primerjavo z javnimi sredstvi, ki jih države namenijo javnemu zdravstvu. V tej primerjavi predstavljajo davčne izgube v državah, ki veljajo glede na kazalec BDP za revnejše, več kot polovico kombiniranih proračunov za javno zdravje. V državah, ki po kazalcu BDP veljajo za bogatejše, predstavljajo davčne izgube slabo desetino njihovih kombiniranih proračunov za javno zdravje, a so prav bogatejše države krive za 98 odstotkov davčnih izgub po vsem svetu. Med petimi vodilnimi državami, kjer se neplačani davki spremenijo v zasebno bogastvo, so tudi Britanija, Nizozemska in Luksemburg. 

Če vemo, da v Sloveniji več kot 96 odstotkov gospodarstva predstavljajo mala in srednja podjetja, je krivičnost sedanjega sistema in neenakost, ki se jo s tem dopušča, še očitnejša.

Maruša Babnik, Inštitut Ekvilib

Raziskovalci so obtožili politične snovalce obstoječega globalnega davčnega sistema, ki je sestavljen iz posameznih nacionalnih ureditev, favoritiziranja najbogatejših korporacij in posameznikov pred potrebami vseh drugih Zemljank in Zemljanov.

Poročilo opozarja na posledice desetletja trajajočega varčevanja in poskusov privatizacije – neredko ob političnem zatrjevanju, da javnih sredstev za javne storitve primanjkuje. Vse to, sklenejo, je pripeljalo tudi do pomanjkanja zaščitne opreme delavk in delavcev v zdravstvu in negi ter do nepripravljenosti skrbstvenih in zdravstvenih institucij ob pandemiji. “Naše vlade so hkrati omogočale zlorabo davka od dohodkov pravnih oseb,” je opozorila Rosa Pavanelli, generalna sekretarka svetovnega sindikata javnih storitev. Dodala je, da je za mnoge delavce ploskanje politikov v zahvalo za njihovo delo v resnici žalitev. “Naraščajočo jezo javnosti je treba usmeriti v resnične ukrepe,” je ob predstavitvi poročila novembra pozvala k oblikovanju sistema, ki ne bi dopuščal, da korporacije in mega bogati ne prispevajo pravičnega deleža za izgradnjo boljših javnih storitev. 

Iz Slovenije po narejenih izračunih multinacionalke z namenom izogibanja davkom preusmerijo letno 797 milijona evrov v davčne oaze, kar pomeni več kot 79 milijonov evrov težko neposredno izgubo za javna sredstva zaradi zlorabe davčnih zakonov. Temu je potrebno dodati še 95 milijonov evrov izgubljenih davčnih prihodkov zaradi davčnih utaj posameznikov. Slovenija hkrati posredno prispeva tudi k vsaj 50 milijonom evrov izgub v pobranih davkih v drugih državah; tudi zaradi tekme proti dnu glede davčnih stopenj. 

“Če vemo, da v Sloveniji več kot 96 odstotkov gospodarstva predstavljajo mala in srednja podjetja, je krivičnost sedanjega sistema in neenakost, ki se jo s tem dopušča, še očitnejša,” pravi Maruša Babnik.

Izborjene nove zahteve po poročanju bank in multinacionalk v nekaterih sektorjih, črne liste davčnih oaz in registri dejanskih lastnikov, delujejo, a hkrati potrjujejo opozorila raziskovalcev, da ukrepi ne smejo biti luknjičavi in da se mora sistem nadzora krepiti. Bolj kot razdrobljeno uvajanje novih davkov se raziskovalki zdi pomembno povečati transparentnost in okrepiti učinkovitost ter progresivnost sedanjega sistema. 

“Šele s preglednostjo in transparentnostjo podatkov lahko vidimo, kje so težave. Zagotovo pa so nekateri davki regresivni in te bi morali zmanjšati ali ukiniti,” pravi Maruša Babnik. Za prvega med regresivnimi davki velja davek na dodano vrednost, ki nadproporcionalno prizadene najrevnejše, saj ga plača vsak ob nakupu tudi najbolj osnovnih življenjskih potrebščin. V Sloveniji predstavlja DDV glede na lansko poročilo finančne uprave davek, ki prinese v državno blagajno daleč največ davčnih prilivov – predstavlja tretjino vseh neto pobranih javno-finančnih prihodkov. Edini večji delež, dobri dve petini, predstavljajo prispevki, ki so vplačani v pokojninsko, zdravstveno in socialno blagajno. 

Nujno potrebujemo skupno zavest, kaj pomeni živeti v državi, ki ima zaradi plačevanja in pobiranja davkov sredstva za javne storitve in sisteme, kot so zdravstvo in šolstvo, ter kaj pomeni živeti v državi, ki tega denarja nima.

Maruša Babnik, Inštitut Ekvilib

“Videli smo, da so že pretekle slovenske vlade uvajale spremembe, ki so zagotovile, da lahko najbogatejši plačajo manj davkov. Zadnji problematični ukrep je nedvomno tudi lajšanje in pocenitev nakupov luksuznih avtomobilov,” spomni Maruša Babnik na ukrep sedanje vlade, ki jo vodi SDS. 

Slovenijo OECD uvršča med države z bolj ranljivim prebivalstvom, saj ocenjujejo, da njihov delež predstavlja kar dve petini celotnega prebivalstva. Četudi dohodnina upošteva zgolj prihodke, ne pa drugega premoženja posameznikov, in je zato kot merilec družbene neenakosti pomanjkljivo orodje, pa je v lanskem poročilu finančnega urada vseeno zgovorno tudi to, da je dve tretjini vseh davčnih zavezancev prejemalo neto dohodke enake ali nižje od minimalne plače. Dobra polovica med njimi – več kot 600.000 davčnih zavezancev – je imelo tako nizke prejemke, da jim finančni urad dohodnine ni dodatno odmeril. 

“Izjemnega pomena je razumevanje in vedenje ljudi. Nujno potrebujemo skupno zavest, kaj pomeni živeti v državi, ki ima zaradi plačevanja in pobiranja davkov sredstva za javne storitve in sisteme, kot so zdravstvo in šolstvo, ter kaj pomeni živeti v državi, ki tega denarja nima,” pravi Maruša Babnik. 

Pandemija je še dodatno pokazala, da zaradi naraščajočih družbenih neenakosti nismo vsi v istem čolnu. “Pravilnejša je prispodoba, da smo vsi v nevihti. Nekateri se skoznjo vozijo na križarkah, nekateri smo morda v čolnih, spet tretji pa zgolj na splavih,” opiše raziskovalka. Deloma se tudi zato razumevanje o pomenu javnih sistemov ter vsem dostopnih storitev zdravstva, šolstva in skrbi krepi. “Vemo, kaj potrebujemo. Kar manjka, je politična volja,” pravi.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.

Priporočamo tudi:

O tem, kako je z epidemijo koronavirusa postalo preživetje sistemski problem, s sogovorniki z inštituta Prelomi, iz centrov za socialno delo, stanovanjskih skladov in z društva Delavska svetovalnica.