Komunistična partija Jugoslavije je vsedržavno politično tvorbo pod imenom Jugoslovanska radikalna zajednica (JRZ), ki je bila na oblasti v Kraljevini Jugoslaviji v letih pred drugo svetovno vojno in katere del je bila tudi z diktaturo, leta 1929, razpuščena SLS kot najvplivnejša slovenska politična stranka, ocenila kot “mešanico demokratičnih, polfašističnih in fašističnih elementov”. Vendar je JRZ – nasprotno – svoj obstoj legitimirala z obljubo, da bo oživila politično življenje na podlagi demokracije in parlamentarizma. Marca 1937 je pričela v Beogradu v obliki političnih tečajev delovati Partijska šola JRZ, kjer so slušatelji poslušali predavanja iz nacionalne zgodovine, sociologije, ekonomskih in političnih znanosti, o vlogi medijev in podobno. Med predavatelji je bil tudi vodja nekdanje SLS, podpredsednik JRZ in jugoslovanski notranji minister Anton Korošec.

Korošec si je v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja močno prizadeval za dokončno uničenje komunističnega gibanja, kar po ustanovitvi Komunistične partije Slovenije leta 1937 ni bil več realen politični cilj. Med vodilnimi teoretskimi usmerjevalci njegovega protikomunističnega stališča je bil Ivan Ahčin, od leta 1930 glavni in odgovorni urednik časnika Slovenec in Koroščev zaupnik. O vprašanju komunizma je Ahčin v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja napisal tri knjige. Leta 1936 je izšla njegova Boljševiška mladina, v kateri je skušal prikazati »duhovno in telesno trpljenje« sovjetske mladine, ki sta ji komunistična ideologija in država odvzeli starše, dom in boga. Leta 1939 je Ahčin izdal knjigo Komunizem; največja nevarnost naše dobe, v kateri je poglobljeno in argumentirano analiziral komunizem, ga podrobno primerjal s krščanstvom in slednjič ostro zavrnil na podlagi papeških enciklik Quadragesimo anno (1931) in Divini Redemptoris (1937). Menil je, da je borba med krščanstvom in komunizmom nujna, čeprav je med njima prepoznal določene podobnosti, saj »ostaja vendarle resnica, da tudi komunizem sam ni drugega kakor svoje vrste religija«. Leta 1941 je bila izdana še brošura Prostozidarstvo, v kateri je Ahčin vprašanje framasonskih lož prav tako prepletal z odporom do komunizma; lože liberalnega svetovnega nazora je označil za gojišče »razumarskega materializma« in kot rodovitna tla za nastanek evropskih ljudskofrontnih gibanj, ki so bila sicer še zadnji branik pred prodorom evropskega fašizma in nacizma.

Slovensko gasilstvo je v pogojih večnacionalne in večkonfesionalne prve jugoslovanske države predstavljalo konstitutivni element nacionalne identitete, pri tem pa je koncept varnosti nasploh eden najučinkovitejših načinov za integracijo volilnega telesa in preizkušena vsebina političnega – in še zlasti partijskega – govora ob družbenih zaostritvah.

Antona Korošca je po parlamentarnih volitvah leta 1938 kot minister brez resorja v vladi zamenjal strankarski kolega Franc Snoj, od leta 1937 podstarešina, od februarja 1939 pa starešina Jugoslovanske gasilske zveze. Sposoben organizator z nedokončano gimnazijo je v prihodnjem letu poskrbel za tesno navezo med gasilstvom in Koroščevo politiko. Krona njegovega delovanja je bil bleščeč gasilski kongres, ki se je sredi avgusta 1939 na predvečer druge svetovne vojne odvijal v Ljubljani; bil je to drugi in hkrati zadnji kongres jugoslovanskih prostovoljnih gasilcev, ki so se ga udeležili tudi predstavniki več evropskih gasilskih organizacij.

Snoj je napoved gasilskega kongresa kot afirmacijo domačega gasilstva najavil že spomladi leta 1938, kot starešina Gasilske zveze Jugoslavije pa je aprila 1939 zatrjeval, da je kongres častna naloga slovenskih prostovoljnih gasilcev, ki bo javnosti demonstriral moč, sposobnosti in veličino gasilske organizacije, obenem pa bo manifestacija slovenske narodne moči ter jugoslovanske ideje: “Morda bo kdo dejal, da v teh razburkanih časih ni primerno prirejati kongresa. Jaz pa mislim, da je prav sedaj kongres potreben.”

Zamisli o skupni jugoslovanski gasilski organizaciji so obstajale že od začetka dvajsetih let 20. stoletja, vendar do nje ni prišlo vse do leta 1933 zaradi nesoglasij med posameznimi (nacionalnimi) gasilskimi organizacijami. Po pričakovanju slovenski gasilci niso bili zadovoljni z uveljavljanjem jugoslovanske ideje v gasilstvu in z njegovo centralizacijo, a na spremembo niso čakali dolgo, saj se je z nastopom vlade JRZ pričelo postopno, a živahno in zanesljivo podrejanje slovenske gasilske organizacije – Gasilske zajednice za Dravsko banovino – Koroščevi politiki.

Tik pred gasilskim kongresom se je v Ljubljani med 25. in 30. julijem 1939 odvijala množična katoliška prireditev, VI. kongres Kristusa Kralja; med sprejetimi resolucijami je bila tudi napoved brezkompromisnega soočenja s komunizmom: “Brezvernega sveta ne bomo premagali s tem, da se mu kolikor mogoče prilagodimo, ampak le s tem, če se mu na vsej črti odločno upremo.” Tridnevni gasilski kongres se v tako jasno protikomunistično retoriko ni spuščal, a so si v slovenskem delu JRZ preko organizacijskega odbora prizadevali za vzpostavitev simbolne vezi med obema dogodkoma. Tudi gasilska prireditev je želela biti – in je bila – sijajna demonstracija moči, ki se je “v skladu z globokim krščanskim čustvovanjem jugoslovanskih gasilcev” pričela z mašo v cerkvi sv. Florijana v Ljubljani, v naslednjih dneh pa ji je z mašo na Kongresnem trgu dal jasen idejni pečat še ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Drugi gasilski kongres v Ljubljani je imel nalogo pokazati na moč gasilske “armade”, ki ima podobno kot vojaška pravico in dolžnost braniti državo “pred vsemi in vsakomer”, za mnogokrat izrečeno željo po utrditvi ideje bratstva med Slovenci, Hrvati in Srbi ter zaupanja v skupno državo in kraljevo dinastijo pa se je skrivalo tedaj že močno zakoreninjeno nezaupanje v jugoslovansko vojsko, v kateri so dominirali Srbi, in v njene obrambne potenciale. Starešina Snoj je ob otvoritvi gasilske razstave na ljubljanski I. državni realni gimnaziji – zaščitni znak razstave je postala maketa vasi s cerkvijo, katere zvonik so prestreljevali udarci strele – povedal, da postavljajo nov čas, nove razmere in razvoj tehnike pred gasilce nove zahteve. Ob neizrečenem je imel v mislih oblikovanje gasilske šole z muzejem in stalno razstavo.

V ponedeljek zjutraj je Franc Snoj ob otvoritvi osrednjega slavnostnega zborovanja kongresa v veliki dvorani hotela Union – tradicionalnem mestu simbolnih sporočanj SLS – poudaril, da želi kongres v prvi vrsti poudariti duhovno plat gasilstva in jasno oblikovati gasilske vrednote, ki so: pripravljenost na žrtve, samopremagovanje, odpovedovanje, pogum, samozavest in odločnost. Slikovito je poudaril, da mora gasilski kongres podžgati gasilsko misel z novim ognjem, da bo zaživela in napredovala v korist narodu, državi in kralju. Najbrž ni bilo prisotnega na prireditvi, ki ne bi vedel, da so to priprave na vojno.

V neskladju s siceršnjo militantno dikcijo govorcev na kongresu in z duhom časa je tako zvenel stavek ljubljanskega župana Jura Adlešiča, ki ga je kot gostitelj izrekel povabljenim na slavnostnem kosilu po zborovanju v Unionu: “Naj bi ideje gasilstva pogasile ogenj sovraštva in umirile človeštvo!” A že neposredno nadaljevanje njegovih misli je ponovno zbujalo nelagodje, saj ni bilo obljuba miru. Župan se je trudil povzeti herojsko preteklost skupnosti v dveh stavkih, ko je govoril, da so Slovenci stoletja prelivali kri “za svojo svobodo v mladi kraljevini Jugoslaviji” in za obvarovanje krščanske Evrope: “In kadar smo bili v nevarnosti, da nam sovražnik zažge domove, tedaj smo bili pri obrambi domovine tudi vedno edini in složni!”

Politični pomen drugega gasilskega kongresa je v polju javnega pomembno zaznamoval ljubljanski škof Rožman, ki je ob sklepnem dnevu kongresa maševal množici v gasilskih krojih in slovenskih narodnih nošah na Kongresnem trgu. Prisotna sta bila tudi zastopnik jugoslovanskega kraljeviča Tomislava in predsednik jugoslovanske vlade Dragiša Cvetković. Škof je pričel maševati malo pred poldnevom, njegov glas pa je odmeval iz zvočnikov na trgu in prek radijskih valov po vsej katoliški deželi. Dejal je, da gasilec s službo bližnjemu pravzaprav služi bogu, gospodarju, ki resda dovoli naravnim silam razdiralno delo, hkrati pa ponuja človeku sredstva, da se pred njimi zavaruje. Še več, gasilec postavlja s svojim delovanjem medčloveške odnose na krščanske temelje in od tu izvira njegovo etično poslanstvo. Ob koncu je tudi škof Rožman spomnil, da bo morda kmalu potrebna gasilska solidarnost v vojnih razmerah: “Ali je ogenj, ki pokončava bivališča ljudi in njihovo imetje, /…/ ali pa sovražnik v nečloveški vojski napada mirne prebivalce zaledja, karkoli je, kar preti mirnemu in varnemu življenju ljudi – tedaj ste gasilci tu in pomagate reševati, vzbujate pogum in odpornost v obupanih in strtih srcih.”

V tistem hipu najvplivnejša politična sila na Slovenskem je pred pričetkom druge svetovne vojne z gasilskim kongresom v Ljubljani simbolno uprizorila slovensko narodno katoliško armado, vendar Anton Korošec po tej generalki ni videl premiere.

Po končani maši je zbranim na Kongresnem trgu spregovoril tudi minister jugoslovanske vlade in starešina Jugoslovanske gasilske zveze Franc Snoj, ki je morda najbolj natančno in neposredno pojasnil politični pomen prireditve, umeščene v natančno določen trenutek na premici časa: “Danes, ko se ves svet zvija v krčih, ko lahko najmanjša iskra užge evropski ali svetovni požar – danes, ko je pri nas popustila napetost, ko živi vsa Jugoslavija v enem samem velikem upanju in pričakovanju, pa ima ta skupna manifestacija slovenskih, hrvatskih in srbskih gasilcev še svoj poseben značaj in pomen! Mi gasilci smo pokazali pot – pot sloge in bratstva, pot ljubezni, pravičnosti in spoštovanja! /…/ Povedali smo pred vso javnostjo, kaj hočemo, pokazali in dokazali smo, kaj zmoremo, koliko je v nas sile in moči!”

Ban Dravske banovine Marko Natlačen je 22. septembra 1939 izdal odredbo o ustanovitvi gasilskega odseka pri tehničnem pododboru banovinskega odbora za zaščito pred napadi iz zraka. Gasilska organizacija je bila v tistem času na Slovenskem redka organizirana sila, izurjena za pomoč ljudem ob letalskih napadih. Vendar je aprila 1941 po napadu nemške vojske na Kraljevino Jugoslavijo ob kolapsu jugoslovanske vojske razpadla tudi navidezno mogočna gasilska organizacija, ki jo je etablirana politika skušala tik pred zdajci naphati z velikimi besedami. Načrti oblastnih struktur, da bodo gasilci v ključnem trenutku tako ali drugače okrepili vrste jugoslovanske vojske, so se razblinili v nič.

Slovensko gasilstvo je v pogojih večnacionalne in večkonfesionalne prve jugoslovanske države predstavljalo konstitutivni element nacionalne identitete, pri tem pa je koncept varnosti nasploh eden najučinkovitejših načinov za integracijo volilnega telesa in preizkušena vsebina političnega – in še zlasti partijskega – govora ob družbenih zaostritvah. 

Anton Korošec si je v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja v okviru JRZ politično podredil slovensko gasilsko organizacijo in jo ob očitnem približevanju svetovnega vojaškega spopada uporabil kot komunikacijski kanal za okrepitev slovenskega in jugoslovanskega čutenja državljanov ter za demonstracijo moči katolištva v javni in zasebni sferi proti komunističnemu gibanju. V tistem hipu najvplivnejša politična sila na Slovenskem je pred pričetkom druge svetovne vojne z gasilskim kongresom v Ljubljani simbolno uprizorila slovensko narodno katoliško armado, vendar Anton Korošec po tej generalki ni videl premiere. Decembra 1940 je nepričakovano umrl v Beogradu.

---

Priporočamo tudi: