Kaj narediti, ko človek, ki je prebegnil pred smrtjo, mučenjem in razčlovečenjem, v Sloveniji prosi za pomoč?
Na papirju obstajajo institucije in postopki, kamor naj bi se posameznik lahko obrnil, saj naj bi ga tam zaščitili in obravnavali v skladu s človekovimi pravicami, kot pritiče načelom mednarodnega humanitarnega prava, utelešenim v ideji Evrope. A že dve leti in pol so stara prva poročila, ki so jim sledile le nove potrditve o vse bolj prefinjenem sistemu zanikanja človekovih pravic in ignoriranja prošenj ljudi za mednarodno zaščito. Slovenija je razvila prakso policijskih prisilnih vračanj na podlagi bilateralnih sporazumov med državami, ki se zdaj širi na sever in zahod. Protipravna verižna vračanja prosilcev za mednarodno zaščito se dogajajo sistematično in množično, na robu Evropske unije pa hrvaške policijske enote pod robotskim očesom Frontexovih brezpilotnih letal izvajajo najhujše oblike fizičnega nasilja, od posilstev ljudi s predmeti do pretepanja in žigosanja s povzročanjem opeklin. Nato prosilce za mednarodno zaščito preženejo na zunanjo stran meje EU, v Bosno in Hercegovino.
Da gre za sistemsko nasilje, so opozorili pred tednoma evropski poslanci in poslanke iz Nemčije, Španije in s Švedske, ko so skupaj z mrežo organizacij Border Violence Monitoring Network izdali Črno knjigo prisilnih vračanj in jo predali Komisiji EU. O nasilju hrvaške policije ob tihem sodelovanju vseh vpletenih poročajo zadnja leta nacionalni varuh človekovih pravic, organizacije Združenih narodov in Svet Evrope. Slovenska policija je v poročilo o delu zapisala, da je letos do novembra hrvaški policiji “vrnila” več kot 9600 tujcev.
Kaj torej narediti, ko človek, ki je prebegnil pred smrtjo, mučenjem in razčlovečenjem, v Sloveniji prosi za pomoč?
“Slovenija nudi mednarodno zaščito,” je notranje ministrstvo zagotovilo ob svetovnem dnevu migrantov, česar nihče nikoli ni zanikal. Del sporočila za javnost notranjega ministrstva se je nadaljevalo s podatkom, da je letos za mednarodno zaščito v Sloveniji uspelo zaprositi 3276 osebam. Slovenske oblasti so mednarodno zaščito v tem času podelile 85 ljudem.
Odločale so v 3358 postopkih – zavrnile so prošnje 198 ljudi, zavrgle prošnje 416 prosilk in prosilcev ter ustavile postopke v 2659 primerih, ko so ljudje v Sloveniji izgubili upanje.
Slovenija je leta 2020 ponudila mednarodno zaščito 2,6 odstotka ljudem, ki so zanjo zaprosili. Vsem ostalim, 97,4 odstotka prosilcem in prosilkam je sporočila, naj na nudenje mednarodne zaščite v Sloveniji ne računajo.
Ostale države EU so lani v povprečju ponudile mednarodno zaščito 38 odstotkom vseh prosilk in prosilcev. V letošnjem oktobru so odobrile 33 odstotkov obravnavanih prošenj za mednarodno zaščito. To je za 35,4 oziroma za 31,4 odstotnih točk višji delež kot v Sloveniji.
Vsi migranti iz begunskega kampa Moria morajo biti pripeljani na varno in premeščeni v ostale evropske države.
Slovenska Karitas, september 2020
Notranje ministrstvo Slovenije je lani postalo prvo – in ostaja edino – v Evropi, ki je množično zavrnilo prosilke in prosilce za mednarodno zaščito iz Eritreje. Notranje ministrstvo Slovenije sistematično zavrača prošnje za mednarodno zaščito prosilk in prosilcev iz Afganistana. Letos so prosilke iz Afganistana predstavljale več kot desetino vseh prošenj iz te države, ki jih je bilo do konca novembra vloženih 568. Podporna pisarna za azil EU je izračunala, da je oktobra v drugih članicah EU v povprečju več kot 54 odstotkov vseh prosilk in prosilcev iz Afganistana dobilo mednarodno zaščito.
Kaj torej narediti, ko človek, ki je prebegnil pred smrtjo, mučenjem in razčlovečenjem, v Sloveniji prosi za pomoč?
Tri dni potem, ko je sprejel luč miru iz mesta na drugi strani Sredozemlja, je notranji minister Slovenije Aleš Hojs pred prazniki voščil z besedami: “V teh izjemno težkih časih sta skupno delovanje in občutek za sočloveka še posebno pomembna.”
Septembra, po požaru v begunskem taborišču na grškem otoku Lezbos, je notranje ministrstvo, skupaj z drugimi institucijami EU, k sočlovečnosti pozval tudi slovenski Karitas. “Vsi migranti iz begunskega kampa Moria morajo biti pripeljani na varno in premeščeni v ostale evropske države,” so zapisali v ustanovi rimskokatoliške cerkve. Dodali so, da situacija na Lezbosu kaže, da “evropski azilni in migrantski sistem, temelječ na pridržanju in politikah zastraševanja, ni trajnostna rešitev ter krši temeljne človekove pravice”. Pozvali so k pravičnemu in trajnemu mehanizmu za relokacijo, ki bo zagotavljal solidarnost, delitev odgovornosti med državami EU, človekove pravice in dostojanstvo.
Slovenska vlada je septembra izjavila in notranje ministrstvo tudi zdaj ponavlja, da so takoj pripravljeni sprejeti “štiri mladoletnike brez spremstva, skladno s pogoji, ki jih je v sklepu sprejela Vlada RS”. Slovenska vlada Janeza Janše zahteva, da so otroci mlajši od 10 let in izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Postopki identifikacije takih otrok “še vedno potekajo”, so zapisali na notranjem ministrstvu.
Na Slovenski filantropiji, kjer izvajajo programe integracije prosilcev in oseb z mednarodno zaščito, opozorjajo, da ne poznajo točnih razlogov, zakaj do relokacije ali premestitve z Lezbosa ne pride. Dodali pa so, da se je treba “zavedati, da je večina otrok brez spremstva, ki zaprošajo za mednarodno zaščito, starejših od 10 let, za mlajše, tiste najbolj ranljive, pa je običajno relativno dobro poskrbljeno”. Vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji Franci Zlatar pravi, da pogoji slovenske vlade niso niti realni niti v duhu solidarnosti. “Medtem, ko zaščito potrebuje veliko mladostnikov, je takšna ponudba pravzaprav solidarnost s figo v žepu,” je zapisal.
Notranje ministrstvo glede preselitev prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito iz BiH, kjer se situacija poslabšuje z vsakim dnem, nima odgovorov – sporočili so, da so to odločitve, ki so v pristojnosti vlade.
In prav slovenski vladi sta dan pred silvestrovim poslali poziv Delavska svetovalnica in Delovna skupina za azil. V njem opozarjata, da je situacija v BiH, kjer je nekaj tisoč prosilcev za azil prepuščenih, da poskušajo na prostem preživeti v zimskih razmerah, enaka potapljajoči se ladji na Sredozemlju. Dolžnost držav v soseščini je, da ukrepajo in pomagajo, pišeta v pozivu. Slovenski vladi organizaciji predlagata, naj nemudoma sprejme 1000 prosilcev za mednarodno zaščito. “Neposreden sprejem bi odrezal tako nasilno vlogo hrvaških policistov kot tudi vlogo tihotapcev, poenostavil administrativne postopke in razbremenil policijo,” pojasnjujejo.
Drugače preostane bore malo, kot da v Sloveniji človeku, ki je prebegnil pred smrtjo, mučenjem in razčlovečenjem ter išče pomoč, zaželimo srečno in pokažemo, kod vodi pot na zahod, v morda boljše kraje.
Priporočamo tudi:
O gledališki predstavi, ki je prestavljala meje, in o sporočilu mladih iz šol po Sloveniji ljudem na poti, ki bežijo in iščejo boljši jutri.
Pogovor z Mohamedom Alburaijem o pomenu solidarnosti in svobode, o modernem suženjstvu in življenju v Gazi.