Morgan Quaintance pravi, da se je britanska družba po svetovni finančni krizi leta 2008 pogreznila v konservativnost, avtoritarnost in ksenofobijo. V Sloveniji se nam v letu 2020 dogaja natanko to. Še več, sedanja desna vlada Janeza Janše je povsem ugrabila slovensko demokracijo, preoblikovala državni aparat v kriminalno mrežo vladajoče koalicije, ki ne preneha z ropanjem in laganjem državljanom. Opoziciji so stvari ušle iz rok.

Edino, kar preostane, je obstrukcija parlamenta ter kolektivni izstop iz sedanje nekrodržave in Janševe protofašistične, popolne demontaže državnih aparatov in ministrstev. Ljudstvo je zaprto, medicinske sestre in zdravniki izčrpani, le tapravi delavci, torej razredno in spolno določeni, in rasizirani migranti delajo brez zaščite ali dodatka. Starejši umirajo eksponentno. Kulturna hegemonija, ki jo izvaja sedanji kulturni minister, ki je narcisoidno patološki uničevalec vsega kulturnega in javnega, se, kot je to ocenil Quaintance za Veliko Britanijo že leta 2017, “vztrajno ukvarja z utrjevanjem lastnega regresivnega institucionalnega vpliva”. Strinjam se s Quaintancem, da se v takšnem toksičnem režimu kulturo uporablja kot taktiko za preusmerjanje pozornosti od resnično destruktivne vladne politike na področjih zdravstva, sociale, ekologije, ekonomije in vladavine prava. Državni denar, ki se je nabral s pobiranjem davkov nam državljanom, je zamrznjen in se ne izplačuje tistim, ki so svoje kulturne projekte že zaključili.

Ruth Wilson Gilmore v besedilu Geografija abolicije in problem nedolžnosti, ki bo izšel v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti v začetku leta 2021, ta destruktivni proces opiše takole: 

“Eden od rezultatov nenehno prestrukturiranih državno institucionalnih zmogljivosti rasnega kapitalizma ter diskurzov in praks, ki se združujejo za njihovo poživitev, je “protidržavna država” – vladnostna zmogljivost, ki jo obvladujejo mainstreamovske stranke in politike, ki pridobivajo moč na podlagi izhodišča, da so države slabe in bi se morale skrčiti.”

Zato se večkrat spomnim zgodovinske fotografije Toneta Stojka Aretacija Janeza Janše, Ljubljana, 31. 5. 1988. Formalno gledano je to bila revolucionarna fotografija, saj je dobesedno prevzela vlogo digitalnega medija, naskrivaj posneta pa je odprla pot novemu načinu, kako bo tehnologija postala en sam veliki dogodek. Nihče si takrat ni mislil, da bomo 32 let pozneje o njeni vsebini govorili kot o začetku nekega dobesednega konca. Zato menim, da je v vsem tem nekaj predvidljivosti, kar pa odlično odslikava še ena druga Stojkova fotografija z naslovom Središče Ljubljane, 24. 04. 2020 “Proti diktaturi, proti neenakosti_Janez Janša_odjebi!” JJ je v letu 2020 državo resnično reformiral tako, da jo je demontiral, vendar pa ga bo na koncu strmoglavila punca z zastavo na kolesu, prisotna na enem od številnih petkovih protestov v letu Covida-19.

Kako lahko beremo ti dve fotografiji? Fotografija iz leta 2020 Proti diktaturi, proti neenakosti_Janez Janša_odjebi! predstavlja vdor virusa revolucije v to, kar se je leta 1988 zdelo skorajda popolni fotografsko simuliran in zaigran scenarij. Fotografijo iz leta 1988 na ravni vsebine nenadoma beremo kot napako – kot objekt groze in gnusa, ki se ne more integrirati v matrico. Stojku uspe na briljanten način ustvariti logiko vnovičnega označevanja lastne fotografije. Tisto, kar se je leta 1988 sprva zdelo informativno, kot bi zapisal Roland Barthes, je nenadoma postalo ogrožajoče in zatorej vdor revolucionarnega zanosa. Zastava in punca na kolesu sta spodkopavanje objektivnega dogodka, ki nenadoma postane ogrožajoče in utelešeno. Ta zastava je dejansko “stvar”, ki govori in pove več kot oseba JJ iz leta 1988.

Globalni kapitalizem se do državljanov in tistih, ki se jih z zakoni prevaja v ne-državljane, obnaša kot do na novo kapitaliziranega sektorja telesnih in duševnih podatkov, preobraženih v ozemlja prožnega kapitala.

Danes so fotografske, elektronske in digitalne podobe na robu učinkovite dezintegracije. Celo z nič kaj prida zmogljivim osebnim računalnikom lahko manipuliramo s sleherno podobo. Verodostojnost izgubljajo zlasti fotografske podobe, denimo v poskušanju presojanja dogajanj v svetu. Fotografske podobe so dosegle rob vprašljivosti lastnega notranjega realitetnega učinka. 

To ne zadeva zgolj vprašanja resnice ali zlaganosti. Vprašanja verodostojnosti ali neverodostojnosti dobivajo prednost pred tistimi, ki zadevajo zgolj resničnost ali lažnost določene podobe. Problem se zato ne nanaša več zgolj na mentalne podobe in zavest, temveč gre za paradoksno potvorjenost novih medijskih podob, zlasti računalniško proizvedenih fotografskih slik. Tudi naša prihodnost se bo razlikovala v smislu procesov spominjanja in shranjevanja informacij, ker imamo možnost – čeprav ne vsi – uporabljati te tehnologije.

Globalni kapitalizem se do državljanov in tistih, ki se jih z zakoni prevaja v ne-državljane, obnaša kot do na novo kapitaliziranega sektorja telesnih in duševnih podatkov, preobraženih v ozemlja prožnega kapitala. Globalni kapitalizem prestopa, prečka, briše ali kanibalizira vsakršno mejo. Zelo natančno določa, kakšne vrste teles in oblike zavezništev, imenovanih identiteta, so primerne v novem tisočletju, tudi s podukom – prek SMS sporočil in tvitov – za kakšno ceno in v čigavo korist. Nove informacijske tehnologije so v tem “identitetnem poslu” nekakšna presečišča, kjer se aparati hiperkapitalistične tržne zabave srečajo s prožnimi strategijami akumulacije in obljubljajo večno identitetno svobodo. Globalni kapitalizem torej ne vzpostavlja – čeprav subtilno skrite in zapakirane – hierarhije med identitetnimi in kulturnimi razlikami, pač pa se teh loteva tudi z njihovim izbrisom. Izbris. 30.000.

Danes smo vsi, a ne na enak način, globoko in neločljivo povezani z najbolj notranjimi procesi kapitala in informacijskimi tehnologijami, pri čemer je pomembno, da sodobni svetovni kapitalizem s svojimi de- in re-teritorializacijskimi procesi ustvarja razmere za razcvet novih, pomnoženih izkoriščevalskih razmerij. Vse in vsakdo lahko ustrezajo potrebi po novem prostoru izkoriščanja. V skladu s tem se kapital giblje od fizičnega k virtualnemu in “duševnemu” prostoru. Vse je odvisno od tega, kako velika je potreba po sveži krvi, hibridnih stanjih duha in virtualnih sokovih. Izkazalo se je, da človeški stiki, interakcije in intelektualno delo – akumulacija zavesti, tehnologije in znanj – niso le osnovna proizvodna sila, temveč ena od najvplivnejših panog v valilnici globalnih identitet.

Pri vzpostavljanju novih ozemelj, kot so novo telo, nove duhovne vrednote in neodločilne etnične posebnosti, se meje z neznosno lahkostjo premikajo navzgor in navzdol.

Félix Guattari, francoski filozof, je v sodelovanju z Gilles Deleuzem, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v sodobno filozofijo vpeljal koncept rizomatične, to je nelinearne in nehiearhične družbene strukture, ki se razvija in širi brez centra. Razumemo jo lahko kot predhodnico spletnega omrežja in skupnosti na njem. Prav tako je Guattari napovedal razvoj globalnega kapitalizma z usodno povezavo z informacijsko tehnologijo. Izpeljal je paradigmo, ki odlično opisuje sedanje stanje globalnega kapitalizma: “integrirani svet kapitalizma”. Informacijsko-komunikacijska tehnologija nas povezuje in nam omogoča drugačne oblike komunikacije, ki na usoden način spreminjajo družbene odnose in izkušnjo sveta.

Od sredine 19. stoletja dalje smo priče nezaslišanemu pospeševanju v razvoju komunikacijske tehnologije. Shematična zgodovina informacijsko-komunikacijske tehnologije se tako lahko začne s telegrafom sredi devetnajstega stoletja ter nadaljuje nekako takole: telefon, radio, film, televizija, (osebni) računalnik, internet in na koncu mobilna telefonija. Integrirani svet kapitalizma nam je omogočil, da s pomočjo informacijske tehnologije postavimo na glavo tradicionalne oblike estetike in vsebino družbenih odnosov, obenem pa nas je spremenil tudi v srednjerazredne nomadske entitete, ki še največ potujemo s pomočjo mobilnega telefona in “v živo” spremljamo vojne na kavču pred televizorjem.

Le eden od vrhov triglave nekropolitične slovenske tvorbe, ki namerava uveljaviti drastično krčenje pravic in pravne zaščite, razširiti policijska pooblastila ter uvesti suspenzijo mednarodnih konvencij o mednarodni zaščiti beguncev, ki bo omogočila formalizacijo nezakonitih množičnih izgonov, ki jih sicer policija trenutno izvaja protipravno. Mar ni to že domača retorika?

Tradicionalna filozofska intelektualna scena je te tehnologije sprva povsem zaničevala, saj so predstavljale po eni strani nekaj neavtentičnega. Omogočale so namreč reprodukcijo in s tem izgubo umetniško enkratnega. Po drugi strani pa naj bi informacijske tehnologije vzpostavljale gospodovalno instrumentalno racionalnost, torej omogočale le nadzor in podrejanje. Šele po drugi svetovni vojni je neustavljivo hitri razvoj informacijske tehnologije prisilil raziskovalno znanost, teorijo in filozofijo k drugačnemu razmisleku o možnih usodnih vplivih teh tehnologij na družbo in kulturo.

Antonio Conti, italijanski aktivist in teoretik, bližnji sodelavec Antonia Negrija, pravi, da se je zgodil prehod od prvotnega odklona informacijskih tehnologij k oblikam njenega prevzetja. Ta prevzem je bil ključnega pomena zlasti v tistih domenah kulture, umetnosti in družbenega, kjer so alternativne skupine skušale s prevzemom informacijsko-komunikacijske tehnologije prevzeti in razviti nove, alternativne oblike življenja, delovanja in skupnosti. Takšen prevzem se je začel že leta 1968. Ljubljanski Radio Študent, kot prvi neodvisni radio v Evropi, odlično pokaže na začetke tega prevzema in na zaznani pomen, ki so ga študentska gibanja tistega časa namenila neodvisnim oblikam širjenja informacije. Ta “zaseg” in nadgradnja informacijsko-komunikacijskih tehnologij se je zgodila tudi na področju umetnosti in množične kulture ter tudi na področju uporov. Kot to o zapatistih v svojem diplomskem delu Zapatistični upor in samoorganizacija lepo zapiše Maja Mihelič:

“Zapatistični upor v mehiški zvezni državi Chiapas je posledica več stoletij trajajočega zatiranja majevskih staroselcev, ki so v uporu videli edini način preživetja tradicionalnih skupnosti v svetu kapitalizma. Osnovno vodilo njihovega delovanja so ideje, ki temeljijo na demokraciji, pravičnosti in dostojanstvu. Gre za prvi upor, ki ne teži k prevzemu oblasti in kreiranju revolucionarnih elit, temveč temelji na preoblikovanju družbe od spodaj navzgor. Namesto z orožjem, se zapatisti oborožijo z besedo in s spretno uporabo interneta vzbudijo zanimanje globalne javnosti ter tako prisilijo mehiško vlado v dialog z njimi.”

Toda s kakšno obliko zasega in uporabe novomedijske tehnologije imamo opravka? To ni popularna tehnofilska odisejada, ki jo pod geslom osvoboditve našega telesa in duha, da bi še bolj lahkotno in neobremenjeno “trošili”, danes zaznavamo na vsakem koraku. Vsaj doma in v prvem kapitalističnem svetu smo prej kot politični subjekti vse bolj potrošniki. Nova marginalna družbena gibanja so ta prevzem definirala kot prevzem pomena in ne le tehnologije. Mobilni telefon je begunski množici, ki je proizvod kolonializma – zahodnega preteklega in sedanjega ropanja, razlaščanja, diskriminacij, ubijanja in genocidov, ter sedanje vzhodno-evropske brezbrižnosti –, omogočil povezave, sporočila, upore ter klice na pomoč.

Gre za zaseg “pomena” vsebine. Politika se tako ustvarja s pomočjo in prek nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. To je obenem povezano s številnimi odprtokodnimi računalniškimi programi, ki jih različne skupine raziskovalcev in programerskih anarhistov brezplačno ponujajo na spletu (free software), ali pa jih s pravnimi in drugimi oblikami boja skušajo vzpostaviti kot nove temelje za uporabo novih tehnologij kot tudi za produkcijo in širjenje znanja: creative commons, no-copyright in druge.

Prav v teh akcijah in v okviru takšnega svetovnega nazora, ki temelji na principih družbe kot odprte kode, lahko zasledimo temeljno razliko: na eni strani je neoliberalna kapitalistična ekonomija, ki ji gre le za presežno vrednost in ne za kakšno obliko razvoja družbenega, na drugi strani pa je uporaba inovacij in znanja v prid drugačne skupnosti. Naj zapišem, da so vse sedanje jezikovne inovacije kapitala, s katerimi nas naslavljajo neoliberalni in desničarski politiki ter politiki nekega iluzornega centra – vsi namreč govorijo v istem jeziku razlaščanja, prevzema, kratenja –, ko prodajajo kapital pod oznakami “socialni”, “inventivni” in podobno, le zavajajoče skovanke, katerih namen je zakriti osnovni družbeni odnos kapitala, ki je razlaščanje, ustvarjanje dobička in njegova popolna privatizacija.

To besedilo nima konca. Ne more ga imeti. Slovenija še zdaleč ni balkanska Švica – postala je nekropolitična tvorba v nenehnem rekalibriranju “zasega”:

1. Leto 1992 in nadalje: izbrisanih je bilo okoli 30.000 delavcev iz drugih republik nekdanje skupne države, izročenih simbolni in pravi smrti (nekro). Gre za politiko smrti, ki nastopi v trenutku, ko si mi “Slovenci in Slovenke” želimo demokratičnega, svobodnega življenja.
2. Leto 2007, pa tudi pred in po tem: marginalizacija romske skupnosti. Družino Strojan, namesto, da bi jo zaščitili, premestijo zaradi razjarjene slovenske množice so-krajanov Ambrusa. Nacionalistični-populizem tedaj povsem uide iz steklenice, ki je po izbrisu ostala priprta. Sledi ignoriranje zahtev izbrisanih. In kolektivna družbena amnezija. In produkcija tretjerazredne kategorije ne-državljanov, “južnjakov”.
3. Leto 2012, pred in po tem: marginalizacija LGBTQ skupnosti – na referendumu je zavrnjen Družinski zakonik.
4. Leto 2020 in mnogo prej: Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica pozoveta civilno družbo k preprečitvi sprejema in uveljavitve predlaganih zakonskih sprememb v noveli zakona o tujcih, katere sprejetje se načrtuje v letih 2020 in 2021. Ta novela je le eden od vrhov triglave nekropolitične slovenske tvorbe, ki namerava uveljaviti drastično krčenje pravic in pravne zaščite, razširiti policijska pooblastila ter uvesti suspenzijo mednarodnih konvencij o mednarodni zaščiti beguncev, ki bo omogočila formalizacijo nezakonitih množičnih izgonov, ki jih sicer policija trenutno izvaja protipravno. Mar ni to že domača retorika?

Slovenija je tako postala demokratični surogat, turbo-kapitalistični ponaredek zahoda, ujeta v limbu med tranzicijo in prihodnostjo. Punca z zastavo, potrebujemo te!

* ^{Pričujoči tekst objavljamo v sodelovanju. Pripravljen je bil in bo objavljen v umetniškem projektu (tiskanem brezplačnem časopisu) Jake Babnika in sodelavcev “Fotografija je simbolična.” Časopis bo natisnjen prihodnji teden pri Rostfreipublishing, kjer ga bo mogoče tudi naročiti. Več na www.jakababnik.com}

---